Rodos

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lega Rodosa v Egejskem morju

Rodos ali Rod, zapisan tudi kot Rhodes, Rhódos ali Rodas (grško Ρόδος), je največji med dvanajstimi otoki v otoški skupini grških otokov, imenovanih Dodekanez v vzhodnem Egejskem morju. Velik je 1398 km² in je samo 19 km oddaljen od turške obale. Najvišji vrh otoka je Attavyros (1215 m). Ima bogato zgodovino in je bil v sestavu različnih političnih, gospodarskih in vojaških zvez, vedno pa mu je uspelo ohranjati tudi del svoje samostojnosti. Rodos je vsakodnevno povezan s trajektno linijo do Aten (Pirej), na severni strani otoka se nahaja Mednarodno letališče Diagoras. Glavno in hkrati največje otoško naselje je istoimensko mesto Rodos z okoli 50.000 prebivalci, na celotnem otoku pa živi okoli 115.000 prebivalcev. Glavne dejavnosti na otoku so turizem, kmetijstvo (predvsem pridelava oljčnega olja in vina) in domača obrt (keramika). Na otoku je nekaj izvirov sladke vode, zato je voda iz vodovodnega omrežja pitna.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Otok Rodos je zelo vetroven in zaradi tega ne čutimo tolikšne toplote. Povprečna temperatura zraka v juliju je 32 stopinj, morja pa 24 stopinj. V poletnih mesecih skorajda ni padavin, so pa zato izrazitejše pozimi.

Pomembnejša otočna naselja[uredi | uredi kodo]

Faliraki
  • Rodos
  • Ialyssos (8 km)°
  • Kremasti (11 km)
  • Kallithea (11 km)
  • Paradissi (14 km)
  • Faliraki (17 km)
  • Kolympia (26 km)
  • Arhangelos (33 km)
  • Kamiros (37 km)
  • Lindos (53 km)
  • Monollithos (75 km)

° - v oklepajih navedeni kilometri predstavljajo oddaljenost od glavnega mesta

Kraji so medsebojno dobro povezani z javnimi avtobusnimi linijami, organizirana je tudi taksi služba.

Plaže[uredi | uredi kodo]

Na otoku je več vrst plaž, od prodnatih do peščenih. Plaže na severozahodnem delu so zaradi vetra in valov priljubljene pri deskarjih. Na vseh plažah je vstop brezplačen, plačljivi so senčniki in ležalniki.

Zgodovina Rodosa[uredi | uredi kodo]

Rodoški kolos

Rodos je bil sodeč po najdbah arheologov naseljen že v zgodnji kameni dobi. Najdeni so bili ostanki orodij in nekaj poslikav v jamah na jugu otoka. Prebivalci naj bi prišli na otok iz bližnje Male Azije. Kasneje so prebivalci prihajali na otok v več valovih. V bronasti dobi so prišli Karijci iz Anatolije, sledijo jim Feničani iz sedanjega Libanona in Minojci s Krete. Med zgodnje prišleke spadajo Ahajci, kateri so kmalu po prihodu s Peloponeza pričeli dominirati po številu prebivalstva in po letu 1500 pr. n. št. kolonizirajo celoten otok. Okoli leta 1100 pr. n. št. jim sledijo Dorci, kateri so dobri izdelovalci vojaških ladij in ustanovijo naselja Ialyssos, Lindos in Kamiros ter ustanovijo z otokom Kos in mestoma Knidos ter Halikarnas v mali Aziji vojaško zvezo - Heksapolis. V nekaj sledečih stoletjih so postali prebivalci Rodosa odlični pomorščaki, še zlasti možje iz Lindosa so se odlikovali s svojimi dolgimi vožnjami po Mediteranu, kar je Rodosu omogočilo da je ustanovil kolonije na Siciliji, v Španiji in območju današnje Francije. Rodos se je razvijal samostojno vse do leta 491 pr. n. št., ko se se soočil z mogočno vojaško silo Perzijo. Rodos je bil prisiljen stopiti v zvezo s Perzijo in v njej ostale do leta 480 pr. n. št., ko je Kserks napadel Grčijo, vendar izgubil pomorsko bitko pri Salamini. V tej bitki je bilo zajetih tudi 40 bojnih ladij iz Rodosa. Tri mesta z Rodosa, Ialysos, Lindos in Kamiros so postala člani prve atenske zveze leta 478/77 pr. n. št. V zadnjih desetletjih 5. stoletja pr. n. št. so Rodošani zgradili na severu otoka novo mesto Rodos, ki je bilo plansko zgrajeno za potrebe obrambe z močnim obzidjem, za potrebe trgovine pa so zgradili pet novih pristanišč. Mesto je že kmalu postalo vodilno v pomorski trgovini vzhodnega Mediterana ter velik kulturni center helenističnega in rimskega sveta. Že v 3. stoletju pr. n. št. je prebivalstvo na Rodosu doseglo število preko 60.000 prebivalcev. Tedaj je bil pri vhodu v pristanišče postavljen 34 metrov visok bronasti kip boga Helija (imenovan tudi Rodoški kolos), delo kiparja Haresa iz Lindosa. Okoli leta 225 pr. n. št. se je ob potresu zrušil. Zaradi svoje izjemne velikosti je bil uvrščen na seznam sedmih svetovnih čudes starega sveta. Od leta 1310 je bil otok v oblasti viteškega reda Ivanovcev. V 16. stoletju je prišel pod turško oblast, leta 1912 je po italijansko-turški vojni pripadal Italiji. Po italijanski kapitulaciji leta 1943 so otok zasedle nemške vojaške sile, po drugi svetovni vojni (leta 1947) pa je bil tako kot celoten Dodekanez priključen k matični Grčiji.

Pomembnejši naravni in kulturno-zgodovinski pomniki[uredi | uredi kodo]

Lindos
  • Lindos, vasica in tempelj
  • Kamiros, ostanki antičnega mesta
  • Akropola, gledališče in antični stadion nad mestom Rodos
  • staro mestno jedro Rodosa, obdano s štirikilometrskim obzidjem
  • Petaoludes, dolina metuljev
  • Epta Piges, sedem vodnih izvirov
  • nekdanji grad in samostan Monolithos
  • grad Kastelos
  • številne cerkvice in samostani

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]