Stara cerkvena slovanščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stara cerkvena slovanščina
ⰔⰎⰀⰂⰑⰐⰊⰍ
словѣ́ньскъ ѩзꙑ́къ
slověnĭskŭ językŭ
Materni jezik nekdaj na slovanskih območjih, pod vplivom Bizanca (katoliški in ortodoksni)
Področje Vzhodna Evropa
Obdobje 9.–11. stoletje; potem se je razvil v več variacij cerkvenoslovanščine.
Jezikovna družina
Pisava glagolica, cirilica
Jezikovne kode
ISO 639-1 cu (s cerkvenoslovanščino)
ISO 639-2 chu
ISO 639-3 chu (s cerkvenoslovanščino)
Linguasphere 53-AAA-a
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Stára cerkvéna slovánščina (tudi stárocerkvénoslovánščina) je bila prvi slovanski knjižni jezik, ki sta ga v 9. stoletju oblikovala solunska misijonarja Ciril in Metod. Razvil se je iz govorice Slovanov na območju Makedonske regije[1].

Ta jezik se v ruščini in srbščini imenuje staroslovanski jezik (rusko старославя́нский язы́к / srbsko старословенски језик), v makedonščini staroslovenski jazik (makedonsko Старословенски јазик), v bolgarščini starobolgarski jezik (bolgarsko старобългарски език), v nemščini Altkirchenslawischesprache in v angleščini Old Church Slavonic. Paziti je treba, da se termin staroslovenščina ne zamenja s slovenskim terminom staroslovenščina, ki naznačuje najzgodnejšo obliko izpričane slovenščine, vključno s najzgodnejšim obdobjem slovenskega knjižnega jezika. Ker sta bila Jernej Kopitar in Fran Miklošič mnenja, da je slovenščina neposredna naslednica stare cerkvene slovanščine, lahko hitro pride do napak v pojmovanju staroslovanščine in staroslovenščine (slovenščina je ohranila le koren sloven-, koren slovan- pa je v 19. stoletju prevzet iz češčine; to je razlog, da starejših tvorjenk s korenom sloven- ne smemo vedno razumeti v današnjem smislu besede slovenski, ampak tudi kot slovanski; tudi izvirno poimenovanje se glasi językъ slověnьskъ'' s pomenom slovanski jezik).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Supraseljski kodeks, zapisan v starocerkvenoslovanski cirilici
Zografski kodeks – primer starocerkvenoslovanščine v glagolici

Sredi 9. stoletja so Slovani s področja današnje Moravske in Slovaške oblikovali kneževino Velikomoravsko. Njeno ozemlje je postalo križišče vzhodnofrankovskih in bizantinskih interesov. Med vladavino kneza Rastislava v letih 846-870 je državo ogrožala frankovsko-bolgarska vojska. Rastislav se je odločil, da si bo pri reševanju izpod frankovskega vpliva na cerkvenem in državnem nivoju pomagal z Bizancem. Leta 862 je tako poslal bizantinskemu cesarju Mihaelu III. prošnjo za zavezništvo in za škofa, ki bi ustanovil samostojno moravsko cerkev. Bizantinsko zaupanje v Rastislava ni bilo zelo močno, zato so namesto škofa naslednjega leta poslali le zelo izobražena misijonarja, brata Cirila in Metoda. Izbrali so ju zaradi znanja vsaj enega slovanskih jezikov - prihajala sta iz Soluna v bližini Bolgarije, kjer sta se spoznala z jezikom te pokrajine. Ciril je bil znan po učenosti in govorniškem daru, Metod pa je imel velike državniške in organizacijske sposobnosti.

Pred odhodom je Ciril sestavil prvo slovansko pisavo, glagolico, in začel prevajati osnovne verske knjige v starocerkvenoslovanščino.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]