Prekmursko narečje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Prekmurščina)
Skoči na: navigacija, iskanje
Prekmursko narečje
prekmurščina, prekmürščina, prekmörščina, panonska slovenščina
Puconci - spomenik prve božje službe (napis na znamenju).jpg
Spominsko znamenje v prekmurščini v Puconcih
Materni jezik Slovenija, Madžarska in emigranti v večih državah
Število maternih govorcev 80.000  (manjkajoč datum)[navedi vir]
Jezikovna družina
Jezikovne kode
ISO 639-3
Seznam Linguist slv-pre
Slovenian Dialects.svg
Zemljevid slovenskih narečij. Prekmursko je obarvano temno rumeno (zgoraj desno).

Prekmursko narečje je najbolj vzhodno slovensko narečje. Govorijo ga v Prekmurju, ob zgornji Rabi v okolici Monoštra in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji.[1] Prekmursko narečje spada v panonsko narečno skupino.

Stara prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih skoraj 300 knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmurski knjižni jezik.[2] V prvi polovici 20. stoletja sta se prekmurski in osrednjeslovenski knjižni jezik poenotila,[3] vendar se je ohranila posebna prekmurska književnost do konca druge svetovne vojne. Božidar Borko je tako menil, da prekmurščina je druga slovenska knjižna norma, ni mogoče prikazovati ozko v narečnih okvorih, zato je predlagal ohranitev tega jezika do neke mere.[4] Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati verskih knjig v prekmurščini, prav tako ne drugih vrst književnosti, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so Franc Kuzmič, Franci Just, Zinka Zorko, Marc L. Greenberg in v Porabju Marija Kozar Mukič.

Govorci prekmurščine že več stoletij priznavajo slovenstvo kot del svoje identitete. Števan Küzmič in drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina sorodna slovenskemu jeziku, ki ga govorijo tudi na Kranjskem in Štajerskem, vendar so trdili, da je poseben jezik. Tudi v 20. stoletju so menili, da je bolje nadaljevati z uporabo prekmurščine in se slovenščine le učiti, ker so razlike tako velike.

Nazivi

V sredjem veku so Madžari vse Slovane imenovali toti (tótok). Današnje Prekmurje in Porabje sta bila Slovenska okroglina (Tótság), slovanski jezik, ki so ga govorili v okroglini pa je bil totski jezik (tót nyelv). Leta 1587 so v Dolnji Lendavi (danes Lendava) natisnili latinski obrednik Agenda Vandalica, ki se je skliceval na Slovence (Prekmurce). Znanstveno ime prekmurščine je bilo vandalski jezik, vandalščina (lingua vandalica). Tudi Jožef Košič je podpiral vandalsko razlago, v svojih delih je napisal, da je prekmurščina Vandalszki jezik, Vandalszka vüszta.

Poimenovanje Vend, Vendek (Vendski, Vendiški, Vendi) se je izoblikovalo v 19. stoletju, istočasno z mnenjem, da Prekmurci niso Slovenci (Vendsko vprašanje). Na Ogrskem so uradno zanikali, da med Muro in Rabo živijo Slovenci.

V prvih prekmurskih knjigah so slovenski pisatelji na Ogrskem uporabljali naziv sztári szlovenszki jezik, ker jim je prekmurščina starejša bila, kot kranjski in štajerski govori ali kajkavščina. O tem piše Božidar Raič v 19. stoletju: »Neka sveta groza obide človeka, ki je Prekmurce in njihov krasni jezik že poprej poznal, kedar se njegova noga prvič dotakne tal, koder so že od nekdaj naši slovenski dedje in pradedje orali mastno zemljo, kopali gorice, prepevali starinske pesmi, mirno pripovedovali okoli ognjišča povesti svojih blagih prednikov.« Obstajalo je tudi poimenovanje 'vogrszki szlovenszki jezik (ogrskoslovenski jezik).

Franci Just uporablja izraz vzhodna slovenščina.[5] Anton Trstenjak je bil prvi, ki je uporabljal naziv Prekmurje ob koncu 19. stoletja. Od leta 1920 je to uradni naziv pokrajine.[6].

Podnarečja

Avgust Pavel, največji književnik in znanstvenik madžarskih, ter prekmurskih Slovencev. Veliko se je ukvarjal s prekmurskim jezikom in prekmursko književnostjo.

Prekmurščina ima pet podnarečij:


Ker so Šomodski Slovenci danes že večinoma izumrli, ni na razpolago zapiskov ali kakšnih drugih dokumentov, iz katerega bi lahko ugotovili, kakšno je bilo šomodsko-prekmursko narečje. V Taranyu pri Nagyatádu govori danes prekmursko le še nekaj ljudi. Marija Kozar-Mukič je dokazala, da je taranysko narečje derivat dolinskega (markovskega) narečja.[7]

Posebnostni narečja

Prekmursko narečje se od slovenskega knjižnega jezika razlikuje v leksiki, morfologiji, sklanjatvi, soglasniški palatalizaciji ter intonaciji in v izgovoru.

Oblikoslovje

V oblikoslovju je shranjeno vse bogastvo razvoja oblik in pisanost naglasnih tipov, zlasti končno naglašanje ustvarja podobo ritmično razgibanega jezika. Ohranjena je vsa fleksija, trije spoli, tri števila, trije časi. V porabskem narečju (predvsem v števanovskem govoru) ženske uporabljajo obliko moškega spola, ko govorijo o sebi v prvi osebi, pa tudi v pripovedi o ženski uporabljajo moško obliko, če se njeno ime končuje na soglasnik.

Glasoslovje

Prekmurščina ima na sploh zapleten samoglasniški sistem, ki se je razvil v tesni povezanosti z naglasnim sistemom. Večina samoglasniških nasprotij se pojavlja v naglašenih zlogih, vendar prekmurski samoglasniki razlikujejo kolikost v naglašenih zlogih.[8]

Značilni so dvoglasniki ei, ou (sveit, moust), ü in ö (tü, ali töj (tukaj)), široko naglašena i in u, kračine namesto določenih dolžin (bràta, nòsiš, kmèta, zèmla, vòda), e namesto a iz dolgega in kratkega polglasnika (den, miren), odraz zložnega l pa je u (vuk). Prevzetih besed imajo sorazmerno največ iz madžarščine, prav tako je v stavčni fonetiki precejšen vpliv tega jezika. V narečju je sicer ohranjenih precej jezikovnih starin.

Prekmurščina ne pozna intonacijskih opozicij, naglas je jačinski, dolg in kratek. V vseh besednih zlogih večzloženih besed so možni kratki in dolgi naglašeni zlogi. Naglas je podoben kot v slovenskem knjižnem jeziku. Po naglasnem umiku sta e, o kratka (sèstra, kòsa), kratki polgalsnik ima obraz e (mègla). V sedanjiški glagolski spregatvi tip nesem je ohranjeno končniško naglašanje: na'se:n. V prvi ženski in prvi moški sklanjatvi se veliko samostalnikov sklanja po mešanem naglasnem tipu.

Besedišče

V besedišču je veliko arhaizmov; v prekmurščini se je ohranilo veliko besed iz praslovenščine in praslovanščine. Napr.: učenik, in učitelj je vučenik, vučitel. To obliko je uporabljala nekoč stara slovanščina. Beseda ves (vas): spis, ki opisuje spreobrnjenje Karantancev[9], omenja naselje Lindol ves.

Pri nekih besedah se pojavi etimološka mutacija. To so „lažni prijatelji”, npr. günec, jünec slovensko je vol. Slovenski knjižni jezik pozna besedo junec, ampak ta beseda ni enaka s prekmurskim jünec-em. Prav tako grah, graj, ki je v prekmurščini fižol in ni grah. Beseda glejv, lejv je v knjižni slovenščini svinjak, toda hlev je v prekmurščini štala (iz nemš.: Stall).

Pri sebi sta rèjsan drüugu nei mèla kak ådnuga pèčenuga kukòteka, štèri je pa ìstina tak málički büu, ka se nìti èden ž njim ne bi mògeu du sitoga najèsti. (dolinsko narečje)
Čé bi sáma ležála, bi divójka ostála (porabsko narečje)

slovenski knjižni jezik goričko ravensko soboško dolinsko
jaz bom jedel ge mo džo jes den jo
ti boš jedel tij boš džo
on bo jedel un de džo
midva bova jedla müva va gela
vidva bosta jedla vüva ta gela
onadva bosta jedla njüva ta gela
mi bomo jedli mij mo gele
vi boste jedli vij te gele
oni bodo jedli une do gele
Stari prekmurski napis na križu (1884) v Noršincih iz Svetega pisma: „Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre…”Jn 11-25

Sklanjatev prekmurščine

dajalnik v prekmurščini dajalnik v slovenščini
dati čarnomi psi (m. s.) dati črnemu psu (m. s.)
šteti pojbi (m. s.) brati otroku (m. s.)
gučati lüstvi (sr. s.) govoriti ljudstvu (sr. s.)
pozdráviti sunci (sr. s.) pozdraviti soncu (sr. s.)
mestnik v prekmurščini mestnik v slovenščini
v škednji (m. s.) v skednju (m. s.)
v mesti (sr. s.) v mestu (sr. s.)
v Velenji (sr. s.) v Velenju (sr. s.)

Vzhodnoslovenski knjižni jezik

Glavni članek: Prekmurski knjižni jezik.
Prvi prekmurski abecednik (1725). Avtor je neznan.

Prekmurski standard se je razvijal vzporedno z osrednjeslovenskim. Ogri so osvojili Panonijo, murski Slovenci so se osamili, zato so panonski Slovenci lahko razvili svoj književni jezik, v katerem se zlasti na ravni besedišča čuti madžarski vpliv. Za jezik in kulturo Prekmurja je bila značilna močna izoliranost od osrednjeslovenskega ozemlja. Prekmurski prostor je ostal pod vplivom tradicije Cirila in Metoda, zato je v prekmurščini še vedno veliko vzporednic z zahodnoslovanskimi jeziki in kajkavščino oz. hrvaščino. V kulturnem in jezikovnem življenju je bilo za Prekmurce najpomembnejše obdobje reformacije. Z reformacijo se je razširila zahteva, da bi uporabili materni jezik tudi v cerkvi in v šoli.[10] Zato so protestantski učitelji in pridigarji napisali rokopise v jeziku ogrskih Slovencev. Stara martjanska pesmarica je najstarejši ohranjeni zapis v prekmurščini. Pesmarico so najprej pisali evangeličani v Martjancih in njeni okolici ob koncu 16. stoletja. Po rekatolizaciji so katoličani nadaljevali z urejanjem pesmarice. V današnjem rokopisu je 163 pesmi. V naslednjih dvesto letih so izdajali pesmarice v prekmurskem jeziku od Turnišča do Gornjega Senika,[11] v katerih so bile pesmi prepisane iz martjanske pesmarice. Tako so se razširili hrvaški jezični elementi v prekmurskih narečjih. Ker je bila v tistem času prekmurščina samo „kmečki jezik”, je bilo pisanje takšnih del težko delo. Zato so prevajali iz drugih pesmaric. Za skupno osem pesmaric so uporabili predvsem madžarske vire, v pomoč pa so jim bile tudi slovanske pesmarice. V Slovenski okroglini so že od srednjega veka poznali kajkavske knjige in že na začetku 17. stoletja se je pojavila prva gradiščansko-hrvaška knjiga, ki je bila tudi vir martjanske pesmarice.[12] Poleg tega so prepisali slovaške, nemške ter tudi Trubarjeve in Dalmatinove pesmi. Leta 1715 je izšel Mali katechismus, prva tiskana knjiga v prekmurščini.

Prekmurski evangeličanski pisatelji so v dvesto letih izdali vrsto pesmaric, molitvene knjige in različnih nabožnih besedil, močno pa so vplivali tudi na razvoj katoliškega prekmurskega slovstva.[13]

Števan Küzmič in Mikloš Küzmič sta v 18. stoletju prevedla evangeličanske in katoliške evangelije in tako začela s standarizacijo prekmurske slovenščine. Evangeličanski Nouvi Zákon in katoliški Szvéti evangyeliomi sta prestavila v prekmurski jezik. Domnevajo, da je jezik prekmurskega bogoslužja in prekmurskih knjig v 18. stoletju slovenski obredni jezik na vzhodu in da njegove korenine segajo še v starocerkvenoslovansko slovstvo.

Avgust Pavel, jezikoslovec, entolog, pisatelj in pesnik je bil mnenja, da je prekmurščina osamosvojeno slovensko narečje.[navedi vir]

Vendski (Prekmurski) jezik spada v skupino južnoslovanskih jezikov. Pravzaprav je le osamosvojeno, večje narečje slovenskega jezika, od katerega se razlikuje zgolj v naglaševanju, intonaciji, palatalizaciji soglasnikov in – zaradi pomanjkanja resnejše jezikovne prenove – v opaznem siromaštvu modernega besedja.

Števan Küzmič v predgovori Nouvega zákona označil z besedami, da ima prekmurski jezik (Vogrszki szlovenszki jezik) veliko samosvojega.

Prekmurski jezik so po prvi svetovni vojni v cerkvah in časopisih uporabljali kot knjižni jezik.

Leta 1918 in po prvi svetovni vojni so različne stranke v Prekmurju zahtevale kulturno, versko, jezikovno in šolsko avtonomijo za pokrajino, med drugim ohranitev prekmurskega jezika. Zahtevali so, da v urade nastavljajo predvsem domačine in da je uradne dopise treba razglašati v prekmurščini. 23. aprila 1921 je pripravljeni odbor ustanovil mestno organizacijo Jugoslovanske Demokratske Stranke za Mursko Soboto in Prekmurje. Takrat so poudarili, da se morajo uradne objave razglašati v prekmurščini.[14] Danes Katoliška cerkev v Porabju ter binkoštna in evangeličanska cerkev v Prekmurju mašujejo v prekmurščini.

Leta 2013 je izhajala prekmurska slovnica Avgusta Pavla,[15][16] ki jo je avtor že 1942 napisal, vendar ni bila izdana zaradi različnih vzrokov.

Med prvo in drugo svetovno vojno je bila posebej aktivna propaganda za razdelitev Slovencev.[17][18][19][20][21]

Do 21. stoletja je veliko slovenski jezikoslovcev menilo, da prekmurščina ni jezikovna norma, kot npr. osrednja slovenščina. O stari in novi knjižni prekmurščini po prvi svetovni so menili tako, da je jezikovni separatizem, zabloda od slovenskega jezika.[22] Danes še zmeraj podvomi nekaj ljudi o funkcionalno omejenem knjižnem jeziku, dokler drugi to sprejejo.[23]

Med Muro in Rabo je do konca druge svetovne vojne ostala prekmurska regionalna književnost, po razpadu Jugoslavije pa so jo oživili Feri Lainšček, Milan Zrinski, Milan Vincetič in drugi. V Porabju so bili poskusi, da bi pisali učbenike v prekmurščini. To sta predlagala Janoš Kühar gornjeseniški župnik in Karel Krajcar števanovski učitelj. Krajcar je pisal nekaj takih učbenikov, ampak to so ostali v rokopisu.

Števan Küzmič je v Predgovoru Nouvega Zákona znasnoval pomen slovenskega jezika med Muro in Rabo:

Originalno besedilo Slovenski prevod[24]

…(je) 'ze vleti narodjenega Kriſztuſa 1562. Primus Truber, Bo'ze rejcſi vu Aurachi, kak ſze ſzám zovè, ſzluga, Nouvi Zákon po Krajnſzkom jeziki zGlagolſzkimi píſzkimi vö dâo. Na drügo leto pa, tou je 1563. Dalmata Antoni, Stevan Iſztviánſzki i Jüri Jurjavics, dájo ſtámpati znouvics vtom jeziki vednom táli ſtiri Evangyeliſte, vdrügom pa Apoſtolov Djánye zLiſztmi i ſz. Ivana Oznanoſztjom vrét v Tibingi z Glagolſzkimi i Czyruliskimi píſzkmi, kak naſi exemplárje ká'zejo, in 4to. Po eti ide Dalmatina Jüri i czejlo Biblio, tou je, Sztároga is Nouvoga Zákona vſzo piſzmo, obrnè na Stajerſzki jezik zvelikim, kak právi, trüdom; i dájo vö ſtámpati vu Wittebergi v. 1584. leti zVlaskimi, ali ſzi bojdi z Deacskimi píſzkmi in folio. Hvále je vrejden i Franczel Miháo: ka je vu Luzátzii bodoucſim Szlovenom, ali Vandaluſom, Evangyeliom ſz. Mátaja i Marka 1670. ſz. Pavla kRimlánczom i Galátáncom líſzt pa 1693. i potom czejli Nouvi Zákon 1706. darüvao vBudiſſi in 8vo. Koteroga ſzo naſzledüvali drügi ſtirje moudri vucſitelje rejcſi Bo'ze vu naſem vrejmeni: i vö ſzo dáli vſze Sztároga i Nouvoga Zákona knige vleti 1728. vu Budiſſi in 4to.

§. 14. Sto de tak kráto naſim med Mürom i Rábom prebívajoucſim ſzlovenom tè ſz. Bo'ze knige na ſzvoj jezik, po ſterom ſzamom li vu ſzvoji Prorokov i Apoſtolov píſzmaj gucsécsega Bogà razmijo, obracsati? geto je i nyim zapovidáva Goſzpodin Boug ſteti; da je moudre vcſiníjo na zvelicſanye po vöri vu Jezuſi Kriſztuſi; tou pa ni ſzTruberovòga, ni Dalmatinovoga, ni Frenczelovoga, niti znikakſega drügoga obracsanya (verſio) csakati nemorejo. Ár tej naſi Vogrſzki ſzlovenov jezik od vſzej drügi doſzta tühoga i ſzebi laſztivnoga mà. Kakti i vu naprej zracsúnani ſze veliki rázlocsek nahája. Zâto je potrejbno bilou tákſemi csloveki naprej ſztoupiti: kíbi vetom delao Bougi na díko, a' ſzvojemi národi pa na zvelicsanye. Liki je i Goſzpodin Boug na tou nadigno Stevan Küzmicsa Surdánſzkoga Farara: kí je zGrcskoga pouleg premoucſi i pomáganya Dühà ſzvétoga zvelikom gyedrnoſztjom na ete, kákſega ſtés i csüjes, jezik czejlo Nouvi Zákon obrnyeni i ſztroskom vnougi vörni düsícz vö zoſtámpani i tebi rávno tak za toga zroka, za ſteroga volo ti je 'ze pred temtoga od nyega ſzprávleni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk i vHalli 1754. ſtámpani, vrokè dáni.

…(je) že leta 1562 po Kristusovem rojstvu Primož Trubar, služabnik božje besede v Urahu, kakor se sam imenuje, izdal Novo zavezo z glagolskimi črkami v kranjskem jeziku. Drugo leto, to je 1563. dao ponovno tiskati Anton Dalmata, Štefan Istrijanski in Jurij Jurjevič v tem jeziku v eni knjigi štiri evangeliste, v drugi pa Dejanja apostolov, s Pismi in Janezovim razodetjem, kakor kažejo naši primerki, in 4-to.[25] Poteh gre Jurij Dalmaton in prevede vso Biblijo, to je vse pismo Stare in Nove zaveze, na štajerski jezik z velikim trudom, kakor pravi. Tiskajo je v Wittenbergu leta 1584 z vlaškimi ali deačkimi[26] črkami, in folio. Hvale vreden je tudi Francel Mihal, ki je v Budišinu, in v 8-vo[27] daroval Slovenom v Luzici,[28] ali vandalom, Evangelij sv. Mateja in Marja 1670. sv. Pavla list Rimljanom in Galančom 1693. in potem celo novo 1706. leta. Njemu so sledili drugi štirje modri učitelji božje besede v našem času in so izdali leta 1728 v Budišinu, in 4-to, vse knjige Stare in Nove zaveze.

§. 14. Kdo bo torej kratil našim med Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda (versio). Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako je gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdskega duhovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš in poslušaš. S pomočjo mnogih vernih duš je tiskana in tebi v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od njega pripravljeni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk, tiskan leta 1754.

Opombe in sklici

  1. ^ Slavia Centralis, številka 1, 2009, s. 21 (pridobljeno 4. Novembra 2012)
  2. ^ Marko Jesenšek: Trubarjeva in Küzmičeva različica slovenskega knjižnega jezika
  3. ^ Marko Jesenšek: Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20. stoletja med knjižno normo in tradicijo (str. 111) (pridobljeno 12. februarja 2013)
  4. ^ M. Jesenšek: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika, Zora 90. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha, 2013. ISBN 978-961-6656-93-1 123. s.
  5. ^ Stalna razstava, pokrajinski muzej M. Sobota, 196. str.
  6. ^ F. Just: Med verzuško in pesmijo, 46. str.
  7. ^ M. Kozar-Mukič: »Zaj lepau pride ono, ka mergémo, pa nede nas več,« 101. str.
  8. ^ Marc L. Greenberg: Prekmurščina med slovanskimi jeziki, Prekmurska slovenska slovnica 2013. Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru ISBN 978-961-6656-94-8 405. str.
  9. ^ Conversio Bagoariorum et Carantanorum, 890
  10. ^ F. Šebjanič: Protestantsko gibanje panonskih Slovencev, 9. str.
  11. ^ V. Novak: Martjanska pesmarica, 55. str.
  12. ^ V. Novak: Martjanska pesmarica, 374.-375. str.
  13. ^ Előd Dudás piše: »Na prostoru, kjer so živeli govorci prekmurskega knjižnega jezika, sta prekmurščina in madžarščina tesno prepleteni. Pri nastanku prekmurskega knjižnega jezika je imelo pomembno vlogo izročilo Svetega Cirila in Metoda. Pozneje pa je na prekmurski jezik vplivala kajkavščina. Poleg kajkavščine je bila tudi madžarščina pomembna pri oblikovanju in v razvoju prekmurskega knjižnega jezika. Iz madžarščine so prevzeli veliko izrazov, ki so pomagali pri oblikovanju knjižne norme.« Urednica Irena Novak Popov (2009). Slovenski mikrokozmosi – medetnični in medkulturni odnosi. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 20. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. str. 139. 
  14. ^ Stranke v Prekmurju med obema vojnama
  15. ^ Avgust Pavel: Prekmurska slovenska slovnica 2013. Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru ISBN 978-961-6656-94-8
  16. ^ Dr. Marko Jesenšek: Prekmurščina več kot le narečje (pomurec.com)
  17. ^ V. Novak: Obtožujem, Vestnik 3. maj, 1997.
  18. ^ V. Novak: Od Prekmurja do Trianona, Vestnik 31. julij-18. september, 1997.
  19. ^ V. Novak: Slovenska krajina (1935), 14. str.
  20. ^ I. Jerič: Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, 51. str.
  21. ^ Felszabadulás és/vagy megszállás
  22. ^ M. Jesenšek: Prekmuriana, 128. str.
  23. ^ Avgust Pavel: Prekmurska slovenska slovnica, 2013. 17. str.
  24. ^ Prevel je Mihael Kuzmič.
  25. ^ V četverki.
  26. ^ Latinskimi.
  27. ^ V osmerki.
  28. ^ Lužiški Srbi.

Literatura

  • Franci Just: Med verzuško in pesmijo, Poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja, Franc-Franc, Murska Sobota 2000. ISBN 961-219-025-9
  • Vilko Novak: Slovar stare knjižne prekmurščine, Založba ZRC, Ljubljana, 2006. ISBN 961-6568-60-4
  • Vilko Novak: Martjanska pesmarica, Založba ZRC, Ljubljana, 1997. ISBN 961-6182-27-7
  • Vilko Novak: Zgodovina iz spomina/Történelem emlékezetből – Polemika o knjigi Tiborja Zsige Muravidéktől Trianonig/Polémia Zsiga Tibor Muravidéktől Trianonig című könyvéről, Založba ZRC, Ljubljana, 2004. ISBN 961-6500-34-1
  • Vilko Novak: Slovenska krajina, zbornik, Beltinci 1935. Tiskala Mariborska Tiskarna
  • Anton Trstenjak: Slovenci na Ogrskem, Narodopisna in književna črtica, objava arhivskih virov MARIBOR 2006. ISBN 961-6507-09-5
  • Marija Kozar: Etnološki slovar slovencev na Madžarskem, Monošter-Szombathely 1996. ISBN 963-7206-62-0
  • Források a Muravidék történetéhez 1./Viri za zgodovino Prekmurja 1. Szombathely-Zalaegerszeg, 2008. ISBN 978-963-7227-19-6 Ö
  • Források a Muravidék történetéhez/Viri za zgodovino Prekmurja 2. Szombathely-Zalaegerszeg 2008. ISBN 978-963-7227-19-6
  • Anton Števanec: Szrcé Jézus, molitvena i peszmena kniga za pobozsne krscseníke, 1907.
  • Molitvena Kniga, Odobrena od cérkvene oblászti, urednik: Jožef Sakovič 1942.
  • Pokrajinski muzej Murska Sobota, Katalog stalne razstave, Murska Sobota 1997. ISBN 961-90438-1-2
  • Marc L. Greenberg: Ágosti Pável's Prekmurje Slovene grammar. Slavistična revija 37/1-3 (1989), 353-364.
  • Marc L. Greenberg: Circumflex advancement in Prekmurje and beyond / O pomiku praslovanskega cirkumfleksa v slovenščini in kajkavščini, s posebnim ozirom na razvoj v prekmurščini in sosednjih narečjih. Slovene studies 14/1 (1992), 69-91.
  • Marc L. Greenberg: Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja. Slavistična revija 41/4 (1993), 465-487.
  • Marc L. Greenberg: Archaisms and innovations in the dialect of Središče: (Southeastern Prlekija, Slovenia). Indiana Slavic studies 7 (1994), 90-102.
  • Marc L. Greenberg: Prekmurje grammar as a source of Slavic comparative material. Slovenski jezik 7 (2009), 28-44.
  • Marc L. Greenberg: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Slavistična revija 36 (1988). 452–456. [Review essay of Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora [A Dictionary of the Prekmurje Dialect of Beltinci].
  • Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus/Cločev Glagolit, Ljubljana 1995. ISBN 86-7207-078-X
  • Življenje in delo Jožefa Borovnjaka, Uredil: Marko Jesenšek, Maribor 2008.
  • Bea Baboš Logar: Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost – mednarodno znanstveno srečanje: prekmurščina zanimiva tudi za tuje znanstvenike, Vestnik 17. julij, 2003.
  • Pável Ágoston válogatott tanulmányai és cikkei →Mutatvány a Vend (hazai szlovén) nyelvtan című kéziratos műből, Szombathely 1976.
  • Predgovor. Nouvi Zákon, Založil in izdal Pokrajinski muzej Murska Sobota, zanj Metka Fujs; Uredil: Franc Kuzmič, 2008. ISBN 978-961-6579-04-9
  • 1. Zbornik soboškega muzeja, izdal in založil: Pokrajinski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 69000 Murska Sobota, 1991.
  • Franc Kuzmič: Stranke v Prekmurju med obema vojnama
  • Ivan Jerič: Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, Murska Sobota januar, 2001.
  • István Kenesei: A nyelv és a nyelvek, Akadémia Kiadó Budapest, 2004. ISBN 963-05-7959-6Nyelvünk sokfélesége
  • Jože Vugrinec–Vilko Šimon–Jože Ftičar: Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost : zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja, Murska Sobota, 14. in 15. julij 2003, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci 2005.

Zunanje povezave

Glej tudi