Slovenska narečja

Slovénska naréčja so zemljepisne jezikovne zvrsti slovenščine, ki se razlikujejo v besedišču, glasoslovju, naglasu ter drugih jezikovnih elementih ali značilnostih. Slovenščina je med slovanskimi jeziki narečno najbolj razčlenjena;^[1] pozna več kot 50 narečij, ki jih razdelimo v 7 narečnih skupin.

Nastanek narečij

Brižinski spomeniki, ki so nastali med letoma 972 in 1039 ter veljajo za najstarejše ohranjene zapise v slovenščini, še nimajo narečnih značilnosti. V Rateškem/Celovškem rokopisu (14. stoletje) in Stiškem rokopisu (15. stoletje) pa so zapisane besede, ki dokazujejo, da je bil jezik v tem času že narečno členjen. Narečno pestrost slovenščine so povzročili zemljepisni, politični, zgodovinski in družbeni vplivi.

Na nastanek narečij so vplivali naseljevanje ozemlja današnje Slovenije, zemljepisne ovire in prometne poti, ki so pogosto potekale po sredini narečne skupine in vodile v večja mesta. V preteklosti ljudje niso pogosto prehajali čez visoka gorovja in hribe, tudi niso vsak dan odhajali v mesta in niso imeli rednih stikov s prebivalci drugih območij, ampak so ostajali v svojih farah in ustvarjali jezikovne skupnosti, ki so bile drugačne od sosednjih. Tako se je začel slovenski jezik po slovenski deželi razlikovati in je pridobil nova narečja. Triglav in Karavanke s hribovito okolico na zahodu Slovenije ločujejo koroško, gorenjsko, rovtarsko in primorsko narečje. Ljubljansko barje loči gorenjsko narečje od dolenjskega, reka Sava pa je mejnik med štajerskim in dolenjskim narečjem.

Delitev

Slovenščina (sinhrona delitev slovenskih narečij) pozna sedem narečnih skupin, ki se znotraj tega delijo na posamezna narečja:

Dolenjska narečna skupina:

severnobelokranjsko narečje
dolenjsko narečje
- vzhodnodolenjsko podnarečje
južnobelokranjsko narečje
kostelsko narečje
čebranško narečje
mešani kočevski govori

Gorenjska narečna skupina:

Koroška narečna skupina:

mežiško narečje
obirsko narečje (Avstrija)
podjunsko narečje (Avstrija)
rožansko narečje (Avstrija)
severnopohorsko-remšniško narečje
ziljsko narečje (Avstrija, Italija)
- kranjskogorsko podnarečje

Panonska narečna skupina:

Primorska narečna skupina:

Rovtarska narečna skupina:

Štajerska narečna skupina:

V Ljubljani in njeni širši okolici prevladuje osrednjeslovensko narečje, ki spada v dolenjsko–notranjsko skupino slovenskih narečij. Pogosto ga imenujemo tudi ljubljanščina ali ljubljanski govor, čeprav to ni uradno narečje, temveč mestna govorica, ki se je razvila iz okoliških narečij.^[2]

Sklici

↑ Prof. dr. Jožica Škofic, znanstvena svetnica na ISJ Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani . Glej: Oddaja TV Slovenija: Televizijski klub - 50 odtenkov slovenščine
↑ Ramovš, Fran (1935). Historična gramatika slovenskega jezika. Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. COBISS 151755011.