Prirodopis s kepami

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Prirodopis s kepami  
Prirodopis s kepami (1878).JPG
Avtor Imre Augustič
Država Ogrska, Slovenska krajina
Jezik slovenščina
Založnik v Budimpešti pri družbi Svetega Štefana
Datum izida 1878
Žanr naravoslovni učbenik
Klasifikacija

Prirodopis s kepami (Prirodopis s slikami) je naravoslovni učbenik Imreta Augustiča v slovenščini iz leta 1878. Pravzaprav je prevod naravoslovne knjige Frana Erjavca Živalstva. Augustič v tistem delu uporabi prvič slovensko abecedo in kasneje vnesi jo tudi v zadnjem številu Prijátela.

Augustič je najprej imel madžarsko čustvo in podpiral madžarizacijo. V prvih številih Prijátela je tudi postavil se za madžarsko (hungarus) identiteto ogrskih Slovencev, tako so navezani na Ogrsko. Ampak Augustič ni zavrnil osrednjoslovenskega jezika (današnja knjižna slovenščina), s katerim obnovil prekmurski standardni jezik. Augutičevo mišljenje se je s časom spremenilo, predvsem po Jožefu Borovnjaku, ki se je trudil se zbližati k slovenščini. Borovnjak se je širil Mohorjeve knjige v Slovenski krajini, in po knjigah napisal nove molitvenike in katekizme.

1878 Družba Svetega Štefana v Budimpešti je izdala Prirodopis. Družba je tiskala tudi Murkovičev Abecednik, ki je prvič uporabil Gajico v Slovenski krajini. Augustič v Prirodopisu je širil prekmursko terminologijo s pomočjo slovenskega jezika. Pri živalskih in rastlinskih imenih tradicionalnega ljudskega jezika so prišle tudi nove besede iz osrednjega slovenskega jezika. Tako napr. bobek, hrček, bivol, mula, mrož besede še niso bile v prekmurskem jeziku. Pri novih besedah Augustič napiše imena tudi v madžarskem jeziku, naj otroci lažje razumejo nove besede.

Ovod

Povsédi i kame se koli na našoj zemli zglédnemo, zapázimo najživavnejše živlenje. Zemla, zrák i voda je puna z jáko razločnimi stvári. Či se v lepom letnom dnévi po poli, ali gder indri, sprehájamo, čüjemo, kak füčkajo i čvrčkajo prenáti pevci po zráki i po vejaj drevaj; vidimo kak lejčejo pisani metüli z korine na korino, kak šümijo müšice, kak lazijo rošči prek poti, kak mravle paščlivo delajo, včéle méd i vosk beréjo, i kak vesêlo po trávi šümi i vrši, tak da bi na vsakoj betvi sedela stvár, štera se svojemi živlenji veseli.

Tak se gible na vse stráni, vseposéd nájdemo živlenje, kamakoli se zglédnemo; kertovinjecke nam kážejo ka so ešče pod zemlov neobtrüdni delavci.
Vsaka stvár na napeláva več i več znati: radi bi zvedli, kak živé, kákša je njéna lastivnost, jeli je nücliva, ali je škodliva. Što bi mogo poznati vse stvári, štera so po vsej držélaj dalnjega i velikoga sveta? Z etim svetom nas spozna prirodopis.
Za prirodopis se zové ono znanost, poleg štére je mogočno spoznati plemen, toga razločávanje i po rédno razdelenje.
Vse, kaj na sveti živé, je plemen, kakti stvári, nárasi i kopalinje.

Kasneje eno leto Augustič je umrl, zato ni mogel pisati več knjig. Njegov cilj je bil, kakor Borovnjaku, da tako lepo zedini prekmurski jezik s slovenščino. Ogrska država je prepoznala, da uporabljanje Gajice bližje nosi ogrske Slovence k kranjskim in štajerskim Slovencom, tako ga na vsak način hotela preprečiti in Albert Apponyi je 1908 vnesel madžarski poučni jezik v šolah.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]