Kranjska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kranjski grb na Ljubljanskem gradu
Prvi znan samostojni prikaz Vojvodine Kranjske. Zemljevid Wolfganga Laziusa iz leta 1561.

Kranjska (nemško Krain, latinsko Carniola) je zgodovinska pokrajina, ki je v grobem obsegala današnje slovenske pokrajine Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.
Prvič je bila omenjena leta 973 kot del vojvodine Koroške.
Od leta 1002 naprej je bila Kranjska samostojna mejna grofija s svojimi mejnimi grofi. Leta 1364 je postala vojvodina in od leta 1849 do leta 1918 je bila kronovina. Kot upravna enota je bila Kranjska del srednjeveškega cesarstva in nato habsburške monarhije.
Z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov kot posebna enota ukinjena, velik del njenega ozemlja pa je z rapalsko pogodbo pripadel Italiji.
Danes je ozemlje bivše Kranjske skoraj v celoti v Republiki Sloveniji, majhen del ga je tudi v Republiki Italiji.[1][opombe 1]

Izvor imena[uredi | uredi kodo]

Stroka izpostavlja dva izvora imena. Starejši »Carniola« je predslovanskega izvora in je pomanjševalnica starejšega pokrajinskega imena Karnija (latinsko Carnia), ki je izviralo iz Carni, latinskega imena ljudstva Karni, v 10. stoletju pa se v listinah vzporedno že pojavlja oblika »Creina«, ki kot nemško »Krain« oziroma slovensko »Kranjska« v 13. stoletju tudi prevlada.[2] Slovenska oblika se je razvila iz imena Kranj, ta pa tako kot Carnia in Carniola izvira iz latinskega imena Karnov.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Karniola[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Karniola.

Po zatonu rimske države in selitvah narodov se je na prostoru današnje severozahodne Slovenije na prehodu iz 8. v 9. stoletje verjetno razvila slovanska plemenska kneževina Karniola s središčem v Carniumu (Kranj). O Karnioli je malo znanega, saj je v zgodovinskih virih o njej le nekaj omemb. Kneževina je bila verjetno v času frankovskih vojn z Avari (8. stol.) vključena z relativno samostojnostjo v Furlansko vzhodno krajino znotraj frankovske države.

Mejna grofija ob Savi[uredi | uredi kodo]

Franki so leta 828 z novo upravno ureditvijo Furlanske marke na območju Karniole oblikovali grofijo ob Savi s sedežem v Kranju. Grofija je bila sprva podložna bavarskemu vojvodi. Do propada ob vdoru Madžarov (907-955) si v grofovski službi sledijo:

  • Salacho,
  • Guntram in
  • Ratold.

Kranjska krajina[uredi | uredi kodo]

Leta 973 se v listinah prvič pojavi Kranjska krajina, oziroma Kranjska marka (Creina mark)[4], ki je bila kot mejna grofija od 976 podložna koroškemu vojvodi. V tem času pridobijo svoje posesti škofije Briksen, Freising, Salzburg, Oglej in Krka. Henrik IV. jo je leta 1077 po desetih letih kraljevske uprave podelil v fevd oglejskemu patriarhu Sighardu. Do takrat so se na grofovskem mestu izmenjali:

  • Pabo (Popon)
  • Sighart Sempt-Ebersberški
  • Ulrik Sempt-Ebersberški
  • Eberhart Sempt-Ebersberški
  • Ulrik Weimar-Orlamünde (od 1061 tudi mejni grof Istre)

Sempt-Ebersberški so bili bavarski sorodniki cesarja Arnulfa Koroškega, Weimar-Orlamündski pa so bili njihovi sorodniki iz Turingije. Oglejska uprava dežele se je sprva hitro končala, saj je Kranjsko za nekaj časa pridobil Henrik Eppensteinski, dokler je leta 1093 cesar ni ponovno podeli Ogleju.

Oglejski patriarhat in razkroj grofije[uredi | uredi kodo]

Zemljevid, ki prikazuje razmejitev dežel ob koncu 14. stoletja

Kranjska je v naslednjih desetletjih formalno ostala v fevdu oglejskih patriarhov, vendar v tem času ni živela kot enotna upravna enota. V 12. in 13. stoletju je grofija obstajala takorekoč le na papirju, saj je bila ozemeljsko razbita na več relativno samostojnih teritorialnih gospostev. Ta so obvladovale močne plemiške družine, ki so tekmovale za prevlado nad čim večjim ozemljem in pravicami. Značilne družine tega časa so:

Družine so izumirale in dedovale gospostva ter se krepile. Ko se je koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski oženil z zadnjo predstavnico Andeških in povezal nižje plemstvo, je prevladal nad Kranjsko in postal deželni gospod. Hkrati je preseli sedež svojih posesti v Ljubljano, ki se je odtlej pričela razvijati v glavno mesto dežele. Po smrti Ulrika se je namesto mejne grofije Kranjska skupaj s Slovensko marko uveljavila kot državni fevd.[5]

Prevlada Habsburžanov[uredi | uredi kodo]

Ulrika je v Kranjski nasledil češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je zasedel Koroško in Kranjsko (1276), vendar se je zaradi zahteve državnega zbora, da naj posesti prepusti Habsburžanom, zapletel v vojno z nemškim kraljem Rudolfom I., ki si je priboril Kranjsko in jo leta 1282 kot cesar podelil v fevd sinovoma Albrehtu in Rudolfu. S tem so oglejski patriarhi tudi formalno izgubili mejnogrofovski položaj na Kranjskem.

Obseg Vojvodine Kranjske leta 1794

Kljub temu da so Habsburžani imeli Kranjsko v fevdu, so upravljanje z deželo izvajali grofje Goriško-Tirolski vse do leta 1335, ko so dokončno zavladali Habsburžani in se kot vladarji obdržali vse do 20. stoletja.

Vojvodina Kranjska[uredi | uredi kodo]

Leta 1364 je bila Kranjska povzdignjena v vojvodino. Habsburžani večkrat podelijo pravice plemstvu in si tako utrjujejo oblast v deželi, na podlagi teh pravic se pričnejo razvijati tudi deželni stanovi.

Habsburžani so širili posestva na Krasu, na Primorskem in v Istri, ter jih priključili vojvodini Kranjski.

Ilirske province[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Ilirske province.

Francoske sile so vkorakale na Kranjsko v letu 1797 in nato spet med obdobjem med 1809 in 1813, ko so bile ustanovljene Ilirske province, ki jim je bila priključena celotna Kranjska. Znotraj Ilirskih provinc je Kranjska spočetka ohranila položaj province.

Rumeni karton
Rdeči karton
Avstro-ogrske dežele in kraljestva - Sedež Kranjskega deželnega zbora, ki je bil dograjen leta 1900

Obnova avstrijske države[uredi | uredi kodo]

Po propadu francoske oblasti je dunajski kongres potrdil vrnitev Kranjske k Avstriji. Po ureditvi iz 1849 je bila Kranjska znotraj Avstrije kot kronska dežela - kronovina del Cislajtanije in razdeljena na:

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ V obsegu ob ukinitvi. V Italiji je ostalo le ozemlje nekdanje kranjske občine Fužine (Bela Peč).[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Perko, Drago; Orožen Adamič, Milan (1998). Slovenija:pokrajina in ljudje (3. izdaja izd.). Mladinska knjiga. str. 16. ISBN 9788611150338. 
  2. ^ Enciklopedija Slovenije, V. 1991, 389
  3. ^ Snoj, Marko; Kocjan - Barle, Marta (november 2009). "Primerjalni jezikoslovec in etimolog Marko Snoj o svoji novi knjigi – Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen". Založba Modrijan. 
  4. ^ Komac, 2006; 47
  5. ^ Komac, 2006; 266

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 : mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung, Laibach, 1874-76;
  • Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, Ljubljana, 1999 (prevod nemškega originala iz leta 1929);
  • Andrej Komac, Od mejne grofije od dežele : Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, ur. Miha Kosi. Ljubljana, 2006.
  • Andrej Nared, Dežela - knez- stanovi : Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana, 2009.