Nadškofija Maribor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Nadškofija Maribor
Archidioecesis Mariborensis
200px
Stolnica svetega Janeza Krstnika, Maribor
Področje
Država Slovenija
Metropolija Metropolija Maribor
Statistika
Prebivalcev
- Katoličani

356.980 (85%)
Župnije 143
Splošno
Verska skupnost Rimskokatoliška
Obred rimski obred
Ustanovljena 10. maj 1228
Vodstvo
Nadškof Alojzij Cvikl
Uradna stran
Nadskofija-maribor.si

Leta 2006 umeščena Nadškofija Maribor (latinsko Archidioecesis Mariborensis) je ena od dveh slovenskih nadškofij.

Izšla je iz nekdanje lavantinske škofije, ki je sprva obsegala območje v okolici Šentandraža v Labotski dolini (danes avstrijska Koroška). 4. septembra 1859 je takratni škof Anton Martin Slomšek njen sedež prenesel v Maribor in v stolnico povzdignil dotedanjo župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika. 5. marca 1962 je bila škofija preimenovana v Škofijo Maribor in bila razdeljena na 290 župnij, 7. aprila 2006 pa je bila povišana v nadškofijo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Slovensko ozemlje severno od Drave je po razmejitvi cesarja Karla Velikega leta 811 pripadlo Nadškofiji Salzburg, južno od Drave pa oglejskemu patriarhatu.[1] Salzburški nadškofje so na svojem obširnem ozemlju ustanovili več podložnih škofij, tako npr. leta 1070 krško (sedanjo celovško) škofijo, v 13. stoletju pa kar tri škofije. Nadškof Eberhard II. je leta 1216 ustanovil škofijo Chiemsee na Bavarskem in leta 1218 sekavsko (današnjo graško) škofijo.

Nadškof Eberhard II. je že leta 1225 pridobil soglasje papeža Honorija III. (1216-1227) za ustanovitev lavantinske škofije, tako je lahko 10. maja 1228 v Salzburgu podpisal listino o ustanovitvi.[2] [3]. Tedanje cerkvenopolitične razmere so bile take, da se je nadškof bal, da bi razni deželni vladarji (npr. avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. Babenberški in pa koroški vojvoda) v Rimu dosegli ustanovitev škofije na svojem ozemlju, zato je z lastno ustanovitvijo uspel, da so bili novoimenovani škofje od nadškofa v Salzburgu odvisni bolj, kot je bilo to določeno po splošnem cerkvenem pravu.[4] Tudi imenovanje lavantinskih škofov si je salzburški nadškof pridržal zase (torej lavantinskega škofa ni imenoval papež, čeprav se je v nekaj izjemnih primerih to zgodilo).[5]

Škofje so sprva živeli v Brežah in se zatem leta 1329 preselili na novo pridobljeni grad Tvimberg pri Šentlenartu v Labotski dolini. Šele veliko kasneje so lahko prestavili škofijski sedež v tedanjo župnijsko cerkev pri Šentandražu v Labotski dolini. V takratnem času namreč ni bila izjema, da se škofijski sedež in stolna cerkev ne nahajata v istem kraju. Enako je bilo tudi pri drugih sufraganih salzburške nadškofije: krški škofje so živeli na gradu Strasbourg, graški pa na gradu Sekau pri Lipnici, tudi sami salzburški nadškofje so živeli ob Chiemskem jezeru.

Šele leta 1244 je nadškof določil meje lavantinske škofije. [6] Škofija je obsegala naslednje župnijske cerkve: Šentandraž, Labot, sv. Florjan ob Laznici (srednja Štajerska), s podružnicami Sv. Peter pri Lindenbergu, sv. Martin v Sulmski dolini, ter sv. Andrej v Slatinskem dolu, jugovzhodno od Lipnice[7]. Škof Heinrich IV. Krapff je namreč prosil papeža Gregorja XI., da vključi v njegovo škofijo tudi župnijo sv. Florjan, ki pa je takrat obsegala veliko večje območje kot danes, kajti škofija ima tako majhne prihodke, da škof ne more živeti niti kot boljši župnik. Tako je ta župnija postala t.i. mensalna dobrina, kar je pomenilo, da se je njen prihodek smatral za osebni prihodek škofa. Po drugi strani pa je to pomenilo, da je škof postal tudi župnik župnije Sv. Florijana in je moral za dušno-pastirsko in upravno delo postaviti svojega vikarja. Leta 1376 so določili, da sme vikar zase in za svoje kaplane uporabljati župnišče, polja in pašnike in na teh ozemljih sprejemati darila in dajatve. Leta 1381 so višino letnih prejemkov vikarja, določili na 40 guldnov.

Ob koncu 17. stoletja se je lavantinska škofija delila na naddiakonat Spodnja Koroška s sedežem v Šentandražu in na komisariat Sv. Florijan. K naddiakonatu so spadale župnije pri Šentandražu (s stolnico), Sv. Marija v Rojah, Sv. Gregor pod Kamnom, Šmartin, Sv. Marija na Lavamintu, proštija in kolegijska župnija Sv. Janeza Evangelista v Dravogradu, Sv. Janez Krstnik v Mostiču, Šmarjeta v Remšeniku, Šmihel v Marenbergu, Sv. Marija v Frezah, Šentjur na Remšeniku (severno od Frez). Komisariat Sv. Florijana pa je obsegal območja župnij Veliki sv. Florijan, Sv. Janez Krstnik na Zvonini, Sv. Egidij v Holeneku, Sv. Marija na Ojstrici, Šentjakob v Freilandu, Sv. Bartolomeja v Gamsah, Šentandraž (Saustal, avstrijska Štajerska), Sv. Mihaela (Gleinstetten, avstrijska Štajerska), Šentvid na Starem trgu in Šentpeter (Sulmtal, avstrijska Štajerska). Župnije Visoko, Marenberg, Remšnik in Freze so nekoč spadale pod nekdanjo (pra)župnijo Labot na Koroškem.

Škofija je tako obsegala 21 povsem vaških župnij. Še vedno je bila majhna in si ni mogla privoščiti večjih izdatkov. Cerkvene službe, ki so jih v drugih škofijah opravljali posvečeni duhovniki, so v Lavantinski škofiji vršili semeniščniki, ki so se pripravljali na duhovniški poklic. Tudi to, da je neka župnija (fara) pripadala Lavantinski škofiji še ni pomenilo, da tudi prihodki iz te župnije pripadajo škofiji, prav tako je bilo pogosto nejasno, kdo bo imenoval župnika in upravljal z župnijskim premoženjem ali kdo bo smel izvrševati druge pravice iz naslova premoženja župnije oziroma nositi morebitna bremena, kot so sanacije objektov po naravnih nesrečah. Vsi župnijski prihodki niso prešli v enaki višini v škofijsko blagajno, tudi tam ne, kjer je župnija (na primer Veliki sv. Florijan) izrecno spadala neposredno pod škofa, kajti vikarji, ki jih je škof po sili razmer postavil, so morali prav tako prejeti svoj delež.

Kljub temu, da je škofija obsegala majhno ozemlje, pa to ni veljalo za delovanje njenih škofov na drugih področjih. Kot sufraganski škofje salzburškega nadškofa so smeli lavantinski škofje na njegovo željo delovati na območju celotne Salzburške metropolije. Leta 1511 je bil škof Leonhard Peurl imenovan za pomožnega škofa (sufragana) oglejskemu patriarhu s sedežem v Benetkah, za tista območja, ki jih v začetku 16. stoletja, zaradi vojnih razprtij, ni bilo možno upravljati iz Italije. Škof Peurl in njegov naslednik Philipp Renner sta zato smela na območjih vojvodine Koroške in Kranjske delovati kot škofa, ki zastopata oglejskega patriarha. To imenovanje je 18. maja 1511 v Rimu opravil Dominicus Grimani, škof, kardinal in patriarh Oglejske nadškofije, s tem imenovanjem pa je bila povezana pristojnost posvečevanja duhovnikov, cerkva in oltarjev, opravljanja vizitacij in sklicevanja sinod.

Zaradi podeljenih nalog v Oglejski nadškofiji na območjih zunaj meja Furlanije, so imeli lavantinski škofje veliko večje pristojnosti kot v svoji bistveno manjši škofiji. To se je nanašalo na naddekanate Kranjska, Golovica in Zgornja Koroška ter Ziljska in Podjunska dolina, kakor tudi župnije ob Slovenski Marki in v Bistrici. Te pristojnosti so izhajale iz potreb zaradi spora med cesarjem Maksimiljanom in Beneško republiko, predmet katerega je bila med drugim tudi oblast v Goriški grofiji. Na osnovi teh pristojnosti so bile utemeljene dejavnosti lavantinskih škofov izven lastne škofije na Koroškem (na primer v Špitalu ob Dravi 22. julija 1535 ter na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, južno od Drave, na primer na ptujskem območju.

V času jožefinskih reform za časa cesarja Jožefa II. sta se Lavantinski škofiji priključili župniji v Velikovcu (1786) in v Celju (1789), vse župnije severno od Drave pa so pripadle Graški škofiji. Da bi lahko škof bolje upravljal zelo razprostrto škofijo, so bile leta 1859 koroške župnije prenesene pod upravo Krške škofije, v zameno zato pa so Lavantinski škofiji pripadle župnije v Mariboru in njegovi okolici. Takoj po tej spremembi je škof Anton Martin Slomšek prestavil škofijski sedež v Maribor.

Po prvi svetovni vojni je bila Lavantinska škofija zaradi spremenjenih državno-ozemeljskih razmer, razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasnejše Jugoslavije), 1. maja 1924 izvzeta iz Salzburške cerkvene pokrajine (metropolije). S tem se je končalo obdobje med letoma 1446 in 1923, ko je salzburški nadškof imenoval in posvetil vsakokratnega lavantinskega škofa, ta pa je smel nositi cesarsko-kraljevi naziv "knezoškof".

5. marca 1962 je Sveti sedež lavantinsko škofijo (latinsko Dioecesis Lavantina) preimenoval v mariborsko-lavantinsko škofijo in 22. novembra 1968 kot sufragan postavljena pod upravo cerkvene pokrajine Ljubljanske metropolije. 7. aprila 2006 je papež Benedikt XVI. z apostolsko konstitucijo Sacrorum Antistites ustanovil Mariborsko cerkveno pokrajino in mariborsko škofijo povzdignil v nadškofijo s sedežem metropolita. Novoustanovljena sufragana, škofiji v Celju in Murski Soboti od takrat spadata pod Mariborsko metropolijo.

Gospodarske aktivnosti škofije[uredi | uredi kodo]

Konec leta 2007 se je izvedelo, da je škofija opravljala visokotvegane gospodarske dejavnosti. Vse je izbilo na dan, ko je škofija uradno zaprosila vatikanski Inštitu za verske dejavnosti (Vatikanska banka) za dva kredita v višini po pet milijonov evrov. Takoj zatem je apostolski nuncij v Sloveniji zaprosil Vatikan za pomoč, ta pa je z namenom pregleda stanja v Maribor poslal bilančnega strokovnjaka Gianluco Pirredda kot apostolskega vizitatorja.

Januarja 2008 je nadškofija odprodala večinski delež v telekomunikacijskem podjetju T-2 d.o.o., ker je ta televizijska postaja predvajala sporne vsebine.

Leta 2011 je v javnost prišla novica o insolventnosti dveh investicijskih družb Zvon Ena Holding in Zvon Dva Holding, pri katerih je bila nadškofija večinski lastnik.[navedi vir]

Nadškofija danes[uredi | uredi kodo]

Nadškofija Maribor ima dva sufragana, tako da skupaj s škofijo v Celju in Murski Soboti tvori Mariborsko cerkveno pokrajino ali metropolijo. Z odcepitvijo celjske in murskosoboške škofije se je število župnij zmanjšalo na 143.

Za mariborskega nadškofa in metropolita je papež Benedikt XVI. 3. februarja 2011 imenoval Marjana Turnška, ki je zaradi brezizhodne finančne situacije, skupaj z ljubljanskim nadškofom Antonom Stresom, konec julija 2013 odstopil s položaja. S tem korakom naj bi bil slovenski Cerkvi omogočen nov začetek. Sedež mariborskega nadškofa je od 31. julija 2013 izpraznjen. Nadškofijo kot apostolski administrator upravlja in vodi celjski škof Stanislav Lipovšek.

Obseg in upravna ureditev[uredi | uredi kodo]

Ozemlje mariborske nadškofije danes sega na zahodu do Pece na začetku Koroške, preko Pohorja, zavzema celotno Dravsko polje in se konča na vzhodu pri Ljutomerskih goricah. Na severu sega do pogorja Kozjaka in Sladkega vrha in se spušča preko Slovenskih goric do Konjiške gore in Boča na jugu. Sicer pa nadškofija Maribor obsega slabih 20 odstotkov površine Slovenije in meji na murskosoboško, celjsko, graško in varaždinsko škofijo. Osrednje romarsko središče je Ptujska gora s baziliko Marije Zavetnice s plaščem.

Nadškofija je pastoralnoupravno razdeljena na pet naddekanatov:

  • koroškega
  • mariborskega
  • bistriško-konjiškega
  • ptujsko-ormoškega,
  • slovenjegoriškega

Dekanati se delijo na dekanije. Vseh dekanij je 12 in v njih živi več kot 400.000 prebivalcev. Najmanjše enote so župnije, ki jih je 143.

Splošni podatki o mariborski nadškofiji[uredi | uredi kodo]

  • Cerkve in kapele (skupaj): 351
  • Župnijske cerkve: 140
  • Podružnične cerkve: 149
  • Kapele: 60
  • Število duhovnikov (škofijskih in redovnih): 210
  • Število stalnih diakonov: 4
  • Število bogoslovcev: 9
  • Moške redovne ustanove: 9
  • Ženske redovne ustanove: 10
  • Ustanove posvečenega življenja: 2
  • Katoliške šole: 1 (gimnazija)

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije
  2. ^ Ožinger Anton, Zgodovina Lavantinsko-Mariborske škofije
  3. ^ Ustanovitev lavantinske škofije [1]
  4. ^ Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije
  5. ^ Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije
  6. ^ Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije
  7. ^ Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]