Župnija Zreče

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Župnija Zreče
Sv. Egidij Zrece 1.jpg  *
SedežZreče
Ustanovitev1756
Veroizpovedrimskokatoliška
Uprava
DekanijaSlovenske Konjice
NaddekanatBistriško-Konjiški
MetropolijaMetropolija Maribor
Vodstvo
ŠkofAlojzij Cvikl
ŽupnikPeter Leskovar
Splet
Uradna stranžupnija Zreče na Facebooku

Župnija Zreče je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del nadškofije Maribor.

Sakralni objekti[uredi | uredi kodo]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Že pred letom 587 so pod pritiskom Slovanov propadle škofije v Ptuju (Poetovio), v Virinumu na Gosposvetskem polju, v Celju (Celeii) in Emoni, pod novim slovanskih valom pa pred letom 591 še zadnji antični škofiji v Teurniji (St. Peter in Holz pri Spittalu a.d. Drau) in Aguntum (Lienz) ob zgornji Dravi. Cerkvena organizacija je tako v stoletjih preseljevanja narodov pri nas propadla, poskusi pošiljanja misijonarjev pa niso obrodili sadov. Šele zlom obrske države, složen in vzajemen pristop Ogleja in Salzburga ter enotna frankovska država so ustvarili pogoje za uspešno misijonsko delovanje iz teh dveh cerkvenih središč. Vendar je bilo potrebno cerkveno upravo na današnjem slovenskem prostoru organizirati na novo. Iz teh časov je pomembna letnica 811, ko je v sporu med oglejskim patriarhom Ursom in salzburškim nadškofom Arnom frankovski cesar Karel Veliki (768-814) razsodil, da se Karantanija cerkvenoupravno razdeli tako, da je Salzburgu pripadlo ozemlje severno, Ogleju pa južno od reke Drave. [1] Tako so od 9. stoletja pri nas nastajale posamezne misijonarske postaje, skromne majhne cerkvice, ki so pač zadoščale za število vernikov. Misijonar je tedaj bil gost občestva, kjer se je mudil in deloval, dokler je bil pri njem. Prav te prve misijonarske postaje, ki so v madžarskih pohodih v prvi polovici 10. stoletja večinoma propadle, so bile neke vrste temeljni kamen prihodnjih stalnih misijonarskih središč, ki so ponekod že v 11., še bolj pa v 12. stoletju postale župnije. Ker so te postale matice farne organizacije v srednjem in še v novem veku, jih imenujemo pražupnije.

Pražupnija Konjice[uredi | uredi kodo]

Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija. Vse tri so leta 1146 kot pražupnije prvič pisno omenjene v isti, do danes ohranjeni listini patriarha Pelegrina (1130-1161) iz Ogleja. [2] [3]

Prvotno ozemlje konjiške prafare, tudi velike župnije (Grosspfarrei), je obsegalo celotno območje zgornje Dravinje, od njenega izvira pod Roglo do Makol. Meja je potekala po slemenih vrhov, na zahodu do Frankolovega in se nadaljevala do Boča na vzhodu, do razvodja Dravinje in Savinje. Od Rogle je meja potekala po severnem robu Pohorja do Jelovskega vrha, na tromejo konjiške, slivniške in hoške pražupnije in se nadaljevala nad Sv. tremi kralji, med Tinjem in Čadramom do potoka Ložnica, do podružničnih cerkva v Kočnem in v Laporju ter se spet zaključila pod Bočem.[4] Ozemlje je bilo torej zelo obsežno, morda celo nekoliko večje, kakor je sedanja konjiška dekanija. Prafara Konjice je tako obsegala tudi ozemlje sedanjih župnij Zreče, Poljčane, Laporje, Studenice, Črešnjice, Stranice in Skomarje. Ozemeljsko se konjiška pražupnija po 13. stoletju ni spreminjala, vse do druge polovice 18. stoletja, v njenem okviru pa so postajale posamezne cerkve vse pomembnejše. Z večanjem števila prebivalcev so iz navadnih podružnic, h katerim so občasno prihajali duhovniki iz Konjic, nastajale kaplanije, ekspoziture, vikariati in nazadnje samostojne župnije. Konjiška pražupnija in njeni župniki so imeli pomembno mesto in vlogo v oglejskem patriarhatu. Po letu 1173 je kar sedem konjiških župnikov opravljalo poleg lastnega dušnopastirskega dela še dela in naloge arhidiakona savinjskega arhidiakonata. Na obsežnem področju patriarhata so bili najpomembnejši škofovi pomočniki. Konjiški župnik Valentin Fabri, ki je bil tudi prošt v Dobrli vasi na Koroškem, je imel ob koncu 15. stoletja v Konjicah devet duhovnih pomočnikov, ki so dušnopastirsko delovali pri petindvajsetih okoliških cerkvah. [5] V vizitacijskem poročilu iz leta 1545 je bila zreška cerkev sv. Egidija imenovana med šestimi podružnicami (Čadram, sv. Kunigunda, Kebelj, Loče, Žiče). V tem času so Zreče že imele svojega kaplana, v dohodninski napovedi župnika Gašperja Hirzlerja iz leta 1542 se poimensko navaja Jorg Gesel. [6] Sredi 17. stoletja je bil v Zrečah ustanovljen vikariat. Pri nastavljanju kaplanov in duhovnih pomočnikov je bil župnik samostojen, pri vikarjih pa je že moral imeti soglasje škofa ordinarija (patriarha).

Nastanek novih župnij[uredi | uredi kodo]

Iz konjiške pražupnije so med drugimi nastale naslednje župnije:

  • v 12. stoletju je bila zidana župnijska cerkev Čadram - Oplotnica, sedanja cerkev je iz let 1895-1899; župnija od leta 1756;
  • 1785 - ustanovljena župnija Kebelj, župnija omenjena že 1251. župnijska cerkev grajena 1391, samostojna župnija od 1891;
  • 1787 - ustanovljena župnija v Gorenju pri Zrečah, župnijska cerkev sv. Kunigunde je bila zgrajena okoli leta 1391;

Župnija Zreče[uredi | uredi kodo]

Točenega datuma ustanovitve zreške župnije ne poznamo, zato lahko o njem le sklepamo na podlagi podatkov iz različnih virov. Ker so pričeli s pisanjem župnijske kronike skoraj sto let kasneje, so v večjo oporo matične knjige. V knjigi krščenih je mogoče že leta 1753 za imenom krstitelja Jakoba Goloba najti oznako P.L.(parochus loci - krajevni župnik). Naslednje leto je bila v knjigo umrlih vpisana njegova smrt (19. aprilis sepultus R.D. Jakobus Golob, parochus loci). V naslednjih letih so bila zapisana imena vikarjev župnije (Jože Bartholoti, vicarium parochialem, po 1766 parochus).[7]

Profesor Jože Curk za Zreče navaja ustanovitev vikariata leta 1640, župnije pa leta 1756,[8] kar potrjuje tudi vizitacijski zapisnik iz leta 1756, kjer je za cerkev sv. Egidija zapisano, da je bila 12. avgusta (...visitata est ecclesia parochialis) [9].

Ob ustanovitvi je bila župnija teritorialno večja od današnje, saj je segala od Gabrovelj do Rogle, od Križevca do Brezja. V njej je bilo osem cerkva: župnijska cerkev sv. Egidija v Zrečah, podružnici Sv. Neže na Goliki, Matere Božje na Brinjevi gori, sv. Martina nad Zlakovo, sv. Pankracija v Jamniku, sv. Križa v Križevcu, sv. Kunigunde na Gorenju in sv. Jakoba na Resniku. Cerkvica sv. Pankracija je bila leta 1783 opuščena, cerkev sv. Križa v Križevcu pa leta 1802 porušena.

Via Sancti Martini Slovenia Slovenske Konjice.jpg

Evropska pešpot sv. Martina Tourškega[uredi | uredi kodo]

Od podružnične cerkve sv. Martina v Zlakovi do župnijske cerkve sv. Egidija v Zrečah, in naprej po po trasi nekdanje železnice do Slovenskih Konjic ter v Žičko kartuzijo (etapa 10) vodi Evropska pešpot sv. Martina Tourškega[10] (Via Sancti Martini), ki jo je leta 2005 Svet Evrope proglasil za Veliko evropsko kulturno pot. Dolga je 2500 km in povezuje kraje, ki so zaznamovali življenje in čaščenja tega znamenitega svetnika.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Štih, Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, p. 117
  2. Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic, p. 7
  3. Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Ožinger Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, p.34
  4. Lajh Emil, Občina Zreče v času in prostoru, Cerkvena organizacija v srednjem veku na ozemlju današnje občine Zreče, str. 68
  5. Grobelnik Andrej, Zreški zbornik 2006, Pražupnija sv. Jurija v Konjicah, stran 46
  6. Stegenšek Auguštin, O razvoju župnijskih mej in o deželno-sodni razdelitvi v konjiški dekaniji, ČZN IV (1907), stran 199
  7. Župnijska kronika I.
  8. Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Curk Jože, O umetnostni podobi nekdanje konjiške pražupnije, str. 199
  9. K.M. Attems, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata Goriške nadškofije, Ljubljana, 1991, str. 405
  10. "Pot svetega Martina v Sloveniji". Pridobljeno dne 12.11.2016. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Stegenšek Avguštin , Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Slekovec Matej, Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške, Maribor, 1898.(COBISS)
  • Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije (1146-1996), Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. (COBISS)
  • Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic (COBISS)
  • Košir, Jože Zreški zbornik 2006 , Občina Zreče, Zreče, 2006 (COBISS)
  • Lajh, Emil, Občina Zreče v času in prostoru, Zreče, Občina Zreče, 2002. (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]