Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice is located in Slovenija
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
46°20′13″N 15°25′16″E / 46.33694°N 15.42111°E / 46.33694; 15.42111Koordinati: 46°20′13″N 15°25′16″E / 46.33694°N 15.42111°E / 46.33694; 15.42111
KrajSlovenske Konjice
DržavaZastava Slovenije Slovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
Patrocinijsveti Jurij
Stranski oltarjiRoženvenjski oltar, Sveti Frančišek Ksaverij, Sveti Nikolaj, Sveti Križ
Zgodovina
Statusžupnijska cerkev
Arhitektura
Funkcionalno stanjeaktivna
Sloggotika
Lastnosti
Dolžina36,50
Širina25,00
Širina ladje7,95
Višina10,80
Višina zvonika62 m
Materialikamen, opeka, pohorski lomljenec (škrilj)
Zvonovi"fis", "gis"
Teža zvonov800 kg, 600 kg
Uprava
ŽupnijaSlovenske Konjice
DekanijaSlovenske Konjice
NadškofijaMaribor
MetropolijaMaribor
Slovenske Konjice - Cerkev sv. Jurija
LegaObčina Slovenske Konjice
RKD št.3379 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP18. julij 1998
Cerkvena ladja in prezbiterij
obokani strop cerkvene ladje s sklepnikom - grbom Valentina Fabrija

Cerkev sv. Jurija se nahaja v zgodovinskem centru mesta Slovenske Konjice, na jugozahodnem delu Starega trga, ter je župnijska cerkev nadžupnije Slovenske Konjice.

Poznogotsko stavbo sestavljajo: pravokotna ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij iz konca 14. stoletja, na zahodni strani zvonik, ter na južni strani baročna Roženvenska kapela.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvo konjiško cerkev so postavili najbrž zelo zgodaj, saj je bil tu sedež prafare, ki je v srednjem veku sodila pod oblast oglejskega patriarha. [2] Cerkev sama bi bila lahko grajena že v času Heme Krške (Breško-Selške), kot lastniška, pobudo za njeno izgradnjo in za ustanovitev župnije pa gre pripisati konjiškim plemičem. [3] Bila je patriarhatska, vendar preko odvetništva povezana s konjiškim gradom in gospostvom, o čemer priča tudi neposredna bližina cerkve in gradu.[4].

Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija.

Pražupnija Konjice se prvič pisno omenja leta 1146, v ohranjeni listini patriarha Pelegrina I. (1130-1161) iz Ogleja [5] [6], še starejša prvotna cerkev na mestu sedanje pa se ni ohranila.

Najstarejši del sedanje gotske cerkve je glavna ladja, pozidana verjetno koncem 12. ali v začetku 13. stoletja. Pred letom 1369 je bila h glavni ladji na severni strani prizidana grobna kapela konjiških plemičev, ki je bila posvečena sv. Jakobu. [7] [8] Pred letom 1464 so jo spremenili v stransko ladjo, krito s štiripolnim križnorebrastim obokom, [7] s tem, da so jo podaljšali in jo s štirimi loki povezali z glavno.

Prezidave in prenove[uredi | uredi kodo]

Prvotni ravni leseni strop v glavni ladji so v času delovanja tukajšnjega nadžupnika Valentina Fabrija (1487 - 1497) in hkrati prošta v Dobrli vasi na Koroškem [9] , savinjskega in podjunskega arhidiakona, nadomestili z mrežastim tripolnim obokom polkrožnih lokov in šesterokotnikov, slonečih na predrtih notranjih opečnih opornikih, ki delno prosto segajo v prostor.[10] O tem priča tudi ohranjeni sklepnik na stropu v glavni ladji, z grbom nadžupnika Fabrija, z nakovalom in kladivom.[11]. Konjiški križno rebrasti obok s figuralnimi konzolami in sklepniki (1400-1506), poslikan s poznogotskim vitičjem in akantom v toplih in barvitih tonih, je slogovno tako podoben dobrloveškemu, da je skupna pobuda zanju nedvoumna in bi ju lahko pripisali kar isti koroški stavbarski delavnici. [9]

Notranjost cerkve[uredi | uredi kodo]

Značilni za konjiško cerkev so zlasti mogočni notranji oporniki ob stenah cerkvene ladje, ki zmanjšujejo razpon oboka in ki so tako globoki, da so lahko predrti s prehodi. Posebno zanimivo pa so speljane stopnice na sočasno zgrajeni cerkveni kor, nameščene v nekakšno ohišje, na katerega se opira eden od nosilcev ladijskega oboka. [9]

Glavni in daritveni oltar[uredi | uredi kodo]

Delno je ohranjen neogotski veliki oltar s kipom svetega Jurija iz leta 1869, zgrajen pod vodstvom v Konjicah živečega furlanskega mojstra Tomaža Fantonija. Ob stenah prezbiterija so razpostavljene nadnaravno velike plastike s prejšnjega baročnega oltarja, ki prikazujejo apostola svetega Petra in svetega Pavla, svetega Hieronima ter svetega Janeza Krstnika, delo Mersijeve kiparske delavnice, [12] znane po svojem delovanju v Rogatcu in pozneje v Slovenj Gradcu.

Stranski oltar[uredi | uredi kodo]

V stranski ladji t. i. »stari cerkvi«  stoji marmornat oltar svetega Križa iz leta 1713, s sočasnimi kamnitimi plastikami [7] , delo ljubljanske Mislejeve delavnice.

Baročna roženvenska kapela[uredi | uredi kodo]

Veliki Rožnovenski oltar ima v središčnem delu plastično skupino kronane Marije device z detetom v naročju in sv. Jožefom ter sv. Joahimom, na okvirju pa je naslikanih petnajst roženvenskih skrivnosti. Ob stebrih z ogredjem sta sohi sv. Dominika in sv. Katarine Sienske, na atiki pa je v oblakih upodobljen Bog Oče, z dvema molečima angeloma. Ves oltar je delo Tomaža Fantonija iz leta 1887, le kipi izvirajo z nekega starejšega oltarja.

Freske v baročni roženvenski kapeli

Oljne slike na oltarjih svetega Frančiška Ksaverija in svetega Miklavža v baročni roženovenski kapeli so delo Janeza Andreja Straussa (1721-1783) iz Slovenj Gradca. [13] V kapeli s svetlobnico na vrhu so ohranjene freske Jožefa A. Lerchingerja z marijansko motiviko in personifikacijo štirih letnih časov iz leta 1749. Ključ do razlage fresk nam daje še danes ohranjeni kronogram.[14] Na zunanji steni kapele se nahaja sončna ura. [15]

Druge fresko poslikave[uredi | uredi kodo]

Obočna poslikava prezbiterija kaže na dela iz kroga Friderika Beljaškega iz prve polovice 15. stoletja. Eno osrednjih polj zavzema bog Oče, vladar sveta, z dvema muzicirajočima angeloma na vsaki strani, v sosednjih poljih ob njem so razporejeni štirje evangelisti s svojimi simboli, drugod je naslikan akant, ki je s pisano barvno paleto prekril obok. [7] V cerkveni ladji in prezbiteriju so bile med zadnjo prenovo odstranjene freske t. i. furlanskih slikarjev iz Humina Jakoba Brolla in Tomaža Fantonija, naslikane preko mnogo starejših poslikav.




Cerkvene orgle[uredi | uredi kodo]

Cerkvene orgle na pevski galeriji (koru)

Leta 1911 so v popisu navedli: »Arhidiakonatska cerkev sv. Jurija v Konjicah: Orgle imajo 9 spremenov, manual čez 4 oktave in pedal čez 1 oktavo. Orgle so boljše kot v nekaterih drugih cerkvah.« Čigave so bile, ni znano. Ker so bile kasneje v zelo slabem stanju, so leta 1959 kupili nove.

Sedanje cerkvene orgle so delo orglarske delavnice Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, opus 89, iz leta 1959. [16] Gre za pnevmatične orgle z dvaindvajsetimi registri in dvema manualoma. 16. avgusta 1959 jih je blagoslovil ljubljanski stolni prošt dr. Franc Kimovec. Prva večja prenova orgel je bila opravljena leta 2013.





Dispozicija (izbor registrov)[uredi | uredi kodo]

2MP/p--s I C–g3
01. Principal 16'
02. Principal 8'
03. Flavta 8'
04. Tibija 8'
05. Dulcian 8'
06. Viola 8'
07. Oktava 4'
08. Flavta 4'
09. Kvinta 2 2/3'
10. Mixtura III-V
II C–g3
11. Viol-principal 8'
12. Burdon 8'
13. Vox coelestis 8'
14. Travers-flavta 4'
15. Suvavial 4'
16. Picolo 2'
17. Cimbel III
18. Oboa 8'
P C–g1
19. Kontrabas 16'
20. Subbas 16'
21. Burdonal 8'
22. Oktavbas 8'
23. Koral 4'

Nastavitve (okrajšave)

D: SpI SbII-I II-I SpII-I SpII I-P II-P SpI-P P.MF.F.T
1PK.PA.PM.CR.TR [17]



Nagrobnik "viteza Ortolfa de Gonvitz" (Ortolfa Konjiškega) iz nekdanje kapele sv. Jakoba

Ostala notranja oprema[uredi | uredi kodo]

poznogotski kropilnik

Ohranjen je poznogotski kropilnik ob stranskih vzhodnih vratih, s podobo morske deklice in letnico 1657. [7] V stenah je vzidanih več nagrobnikov, med drugimi heraldični epitaf Ortolfa Konjiškega (†1370) in figuralni epitaf domačega župnika, savinjskega in podjunskega arhidiakona Valentina Fabrija (†1509) [7] ki pa ni bil pokopan v tej cerkvi. Na tem nagrobniku je prikazan Fabri v slovesni obleki, s proštovim pokrivalom in z opatsko palico s fanonom v roki. Levo zgoraj je grb njegove proštije v Dobrli vasi, desno grb oglejskega patriarhata, pod katerega je spadal tedanji savinjski arhidiakonat, spodaj levo grb takratnega lastnika konjiškega gradu in na desni fabrijev osebni grb z nakovalom in kladivom. [18]

V Rožnovenski kapeli se nahaja tudi nagrobni epitaf škofa Boštjana Glavinića de Glamoć (*1630, †1697) z latinskim napisom.[19]

nagrobni epitaf škofa Boštjana Glavinić de Glamoć

Zvonik in zvonovi[uredi | uredi kodo]

Zvonik s korenasto streho, na zahodni strani cerkve, izvira s konca 13. stoletja, v 18. stoletju je bil nadzidan. S svojo mogočno arhitekturo se uvršča med najstarejše in največje (višina 62 m) na slovenskem Štajerskem.[20] Sedanjo osnovno arhitektonsko podobo je dobil leta 1711, še pred sto leti pa naj bi imel še baročno zaokroženo streho. [21] Iz zvonika nadžupnijske cerkve sv. Jurija (Slovenske Konjice) leta 1916 [22] niso odpeljali tri zvonove, [23] ampak dejansko pet zvonov [24] , ostal je le najstarejši, vlit v celjski livarni Konrada Schneiderja [25] iz leta 1715 [7] [24], (v drugih virih napačno leta 1716).

Nove tri zvonove, največjega s težo 2618 kg in drugega s težo 780 kg je leta 1922 vlila livarna Bühl [26] v Mariboru. [27] Naslednje leto je tovarnar Laurich sam kupil mali zvon za cinklet.

Tudi leta 1943 [28] so bili odpeljani v razrez štirje zvonovi iz cerkve sv. Jurija, spet je ostal v zvoniku le najstarejši. Leta 1956 je župnija dobila železni zvon iz porušene cerkve v Planini pri Semiču.

V letu 1984 je livarna Grassmayr v Innsbrucku vlila dva nova zvonova za župnijsko cerkev, 800 kg težek zvon je uglašen na ton "fis", drugi pa tehta 600 kg in ima glas "gis" . Železni zvon je bil premeščen v zvonik podružnične cerkve sv. Ane.

Konjiški Schneiderjev zvon[uredi | uredi kodo]

Od nekdanjih zvonov iz livarske delavnice celjskega zvonarja Konrada Scheneiderja [29] (poleg tistih, navedenih v Slovenskem biografskem leksikonu pri opusu rodbine Schneider) [30] izpričani so bili v Zrečah, v Šmartnem na Pohorju, na Brinjevi gori, pri sv. Lenartu (župnija Makole), v grajski kapeli dvorca Štatenberg in drugod [31], je do sedaj dejansko verodostojno obstoječ in dokumentiran samo konjiški zvon iz leta 1715, ko je bila tedanja župnija še pod upravo Žičke kartuzije:

v premeru ima 142 cm, od klobuka do krila 104 cm, debelina obroča 11 cm. Leta 1906 je bil enkrat obrnjen. Podobe: 1. sv. Jurij na konju, 2. sv. Ana z Marijo, 3. Kristus na križu z Marijo in Janezom in 4. Kristus kleče moli.

Napisa na gornjem vratu:

AVE MARIA GRATIA PLENA DOMINVS TECVM BENEDICTA TV IN MVLIERIBVS
REFVSTA EST RECTORE ECCLESIAE RDISSIMO DNO DNO CASPARO PRAELATO SEITZELENS/
pod podobo 3. je napis: ECCE CRVCEM DEI FVGITE PARTES ADVERSAE
pod tem napisom pa: CONRATVS SCHNEIDER ME FEZIT ZILIAE † ANNO 1715
pod podobo 1. je napis: SANCTE GIORGI ORA PRO NOBIS

V čadramski župnijski kroniki [24] se je ohranil latinski prepis iz leta 1906 še obstoječe [24] vendar danes izgubljene (najverjetneje uničene) konjiške župnijske kronike, o posvetitvi najstarejšega schneiderjevega zvona, katerega prevod se pomensko glasi:

»dne 19. aprila leta 1716 [32] (zvon je bil ulit leta 1715) je bil veliki zvon nadžupnijske bazilike svetega Jurija mučenca posvečen po prevzvišenem in prečastitem gospodu Juriju Frančišku Ksaveriju de Marotti-ju, [32] pičenskemu škofu in novomeškemu proštu. Zvon je bil posvečen sv. Juriju mučencu in v čast sv. Frančiška Ksaverija v častitem in slavnem žičkem samostanu. Vse v večjo Božjo čast. Bartolomej Jankovič, ta čas konjiški vikar, je tako to zabeležil.« [33]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 3379". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 
  2. ↑ Stopar Ivan. Grad Slovenske Konjice. Občina Slovenske Konjice. str. 26. 
  3. ↑ Höfler Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem (COBISS)
  4. ↑ Höfler Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem (COBISS)
  5. ↑ Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic, stran 7
  6. ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Ožinger Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, stran 34
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 7,6 Stopar Ivan. Grad Slovenske Konjice. Občina Slovenske Konjice. str. 27. 
  8. ↑ Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 17
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 134. COBISS 7990017. 
  10. ↑ Stopar Ivan. Grad Slovenske Konjice. Občina Slovenske Konjice. str. 37. 
  11. ↑ Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 16
  12. ↑ "MERSI, Štefan, Anton in Janez Jurij". Pridobljeno dne 20. 5. 2016. 
  13. ↑ "Strauss Janez Andrej". Pridobljeno dne 20. 5. 2016. 
  14. ↑ Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 17
  15. ↑ Šmid Jožica, Svetloba sonca in njegove sence, Sončne ure po Sloveniji, stran 119
  16. ↑ Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 477. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4. 
  17. ↑ Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 48. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4. 
  18. ↑ Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 137. COBISS 7990017. 
  19. ↑ Stegenšek Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor, 1909.
  20. ↑ Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 17
  21. ↑ Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 133. COBISS 7990017. 
  22. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Odvzem zvonov v vojne namene, str. 147
  23. ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije: Ivan Pajk, Konjiška nadžupnija
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 24,3 Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. str. 41. COBISS 37305089. 
  25. ↑ [1] Slovenski biografski leksikon
  26. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: 5. Mariborski zvonarji, str. 135
  27. ↑ Ivan Pajk, Konjiška nadžupnija po letu 1918, Zvonovi, Konjiško 1146-1996, 850 let pražupnije, str. 64
  28. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Odvzem zvonov v vojne namene, str. 151
  29. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993
  30. ↑ [2] Slovenski biografski leksikon
  31. ↑ Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. COBISS 37305089. 
  32. ↑ 32,0 32,1 Novak Milena (2013). Skrivnosti Žičke kartuzije. Milena Novak. str. 17. COBISS 265529088. ISBN 978-961-276-655-9. 
  33. ↑ Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. str. 42. COBISS 37305089. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Slovenske Konjice, Nadžupnijski urad 1996. (COBISS)
  • Zadnikar Marijan, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2, Celje, Mohorjeva družba 1975. (COBISS)
  • Höfler Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, Ljubljana, Viharnik, 2013. (COBISS)
  • Stegenšek, Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Šmid Jožica, Svetloba sonca in njegove sence, Sončne ure po Sloveniji, Radovljica, 2014.(COBISS) ISBN 978-961-276-782-2
  • Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič: Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993 ISSN 0351-2789
  • Kovačič Fran, Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji, Bogoslovno učilišče, Maribor 1906. (COBISS)
  • Boldin Aleksandra, Konjice: 870 let prve pisne omembe, Slovenske Konjice, 2016, Občina Slovenske Konjice (COBISS)
  • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cerkev_sv._Jurija,_Slovenske_Konjice&oldid=5170903«