Pojdi na vsebino

Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice se nahaja v Slovenija
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
46°20′13″N 15°25′16″E / 46.33694°N 15.42111°E / 46.33694; 15.42111
KrajSlovenske Konjice
Država Slovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
Patrocinijsveti Jurij
Stranski oltarjiRožnovenski oltar, Sveti Frančišek Ksaverij, Sveti Nikolaj, Sveti Križ
Zgodovina
Statusžupnijska cerkev
Arhitektura
Funkcionalno stanjeaktivna
Sloggotika
Lastnosti
Dolžina36,50
Širina25,00
Širina ladje7,95
Višina10,80
Višina zvonika62 m
Materialikamen, opeka, pohorski skrilavec (strešna kritina)
Teža zvonov2875 kg, 1758 kg, 651 kg, 470,5 kg
Uprava
ŽupnijaSlovenske Konjice
DekanijaSlovenske Konjice
NadškofijaMaribor
MetropolijaMaribor
Slovenske Konjice - Cerkev sv. Jurija
LegaStari trg, Slovenske Konjice
Občina Slovenske Konjice
RKD št.3379 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP18. julij 1998

Cerkev sv. Jurija je župnijska cerkev nadžupnije Slovenske Konjice in tudi najpomembnejši aktivni kulturni spomenik sakralne arhitekture v Dekaniji Slovenske Konjice oz. v tem delu Nadškofije Maribor. Cerkvena stavba stoji v zgornjem delu zgodovinskega srednjeveškega trga[2] (danes Stari trg) v Slovenskih Konjicah, neposredno pod nekdanjim parkom Trebniškega dvorca, na vznožju Konjiške gore.

Župnijska cerkev je od leta 1998 zaščitena kot kulturni spomenik lokalnega pomena[3] in je vpisana v Register kulturne dediščine Slovenije.

Opis arhitekture

[uredi | uredi kodo]
Tloris nadžupnijske cerkve

Cerkev sestavljajo pravokotna cerkvena ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij s konca 14. stoletja, na zahodni strani zvonik, ter na južni strani rožnovenska kapela z baročno razgibanim tlorisom.[4] Pravokotni (vendar podolgovati) cerkveni ladji je torej na severu prizidana nižja in na zahodu nekoliko krajša stranska ladja, na jugu pa velika samostojna kapela s konkavnimi ogli. Z ožjim in višjim prezbiterijem in s stransko ladjo je povezana nadstropna zakristija. Na zahodni strani, levo od vhoda v cerkev, je ob steni zvonika dodana še preprosta nizka veža.[5]

Gradbene faze

[uredi | uredi kodo]

Sedanjo cerkveno stavbo so na mestu predhodne cerkve, ki se ni ohranila, pričeli graditi koncem 13. stoletja (ali vsaj v začetku 14. stoletja), iz tega obdobja je tudi zvonik.[6] Pred letom 1369 je bila na severni strani glavne ladje prizidana grobna kapela, kasneje podaljšana in spremenjena v stransko ladjo. V času delovanja župnika in arhidiakona Valentina Fabrija (1481–1507) so poprej ravni svod nadomestili z unikatnim mrežastim gotskim obokom, ki ga pripisujejo doslej še neznani kamnoseški stavbarski delavnici. Leta 1740 je bila dodana še samostoječa baročna rožnovenska stranska kapela, s kupolo in svetlobnico na vrhu.[7] Na svodu glavne ladje je po opravljeni regotizaciji ponovno vidna prvotna poslikava, z poznogotskimi rastlinskimi motivi.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina Nadžupnije Slovenske Konjice.

Prvo konjiško cerkev so postavili najbrž zelo zgodaj, saj je bil tu sedež pražupnije, ki je v srednjem veku spadala pod oblast oglejskih patriarhov.[2] Pobudo za gradnjo cerkve in za ustanovitev župnije gre pripisati konjiškim plemičem.[2][8]

Cerkev je bila patriarhatska, vendar preko odvetništva povezana s konjiškim gradom in gospostvom, o čemer pričata neposredni bližini tako nekdanje grajske kapele (sedanje pokopališke cerkve sv. Ane) kot gradu.[9]

Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija.

Pražupnija Konjice se prvič pisno omenja leta 1146, v listini patriarha Pelegrina I. (1130–1161) iz Ogleja,[10][11] še starejša prvotna cerkev na mestu sedanje pa se ni ohranila.

Najstarejši del sedanje gotske cerkve je glavna ladja, pozidana verjetno koncem 13. ali v začetku 14. stoletja. Pred letom 1369 je bila h glavni ladji na severni strani prizidana grobna kapela konjiških plemičev, ki je bila posvečena sv. Jakobu.[12][13] Pred letom 1464 so kapelo spremenili v stransko ladjo, krito s štiripolnim križnorebrastim obokom,[13] s tem, da so jo podaljšali in jo z loki povezali z glavno. Zaradi turških vpadov je cerkev in župnišče obdajalo taborsko obzidje,[14] ki je deloma ohranjeno. Do leta 1799 je bilo okoli nadžupnijske cerkve pokopališče, katerega sestavni del je bila tudi kostnica, o katerem pa danes, razen nekaj nagrobnikov, ni sledov.

Glavna ladja

[uredi | uredi kodo]
Glavna ladja nadžupnijske cerkve

Prvotni ravni leseni strop v glavni ladji so v letih delovanja (1487–1497) tukajšnjega župnika Valentina Fabrija, savinjskega in podjunskega arhidiakona ter prošta v Dobrli vasi na Koroškem[15] nadomestili z unikatnim mrežastim tripolnim obokom v obliki polkrožnih lokov in šesterokotnikov nad predrtimi notranjimi oporniki.[16] O tem priča tudi ohranjeni sklepnik na stropu v glavni ladji, z grbom arhidiakona Fabrija, na katerem sta nakovalo s kladivom.[17] Figuralne opečne konzole svoda so nad oporniki ponekod odprte v prostor. Obok, poslikan s poznogotskimi rastlinskimi motivi, pripisujejo še neznani kamnoseški stavbarski delavnici, verjetno iz zgornještajerskega Steyrja, morda celo z Dunaja, ki je gradila tudi cerkve v Dobrli vasi, v Globasnici in drugod na avstrijskem Koroškem, pa tudi v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Šentjanžu pri Dravogradu, ter cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu.[15] Posebno zanimivo so speljane stopnice na sočasno zgrajeno pevsko emporo, nameščene v nekakšno ohišje, na katerega se opira eden od nosilcev ladijskega oboka.[15]

Glavni in daritveni oltar

[uredi | uredi kodo]

Delno je ohranjen neogotski veliki oltar s kipom sv. Jurija iz leta 1869,[18] zgrajen pod vodstvom v Konjicah živečega furlanskega mojstra Tomaža Fantonija.[19][20][21] Ob stenah prezbiterija so razpostavljene nadnaravno velike plastike s prejšnjega baročnega oltarja, ki prikazujejo apostola sv. Petra in sv. Pavla, sv. Hieronima ter sv. Janeza Krstnika, delo Mersijeve kiparske delavnice,[22] znane po svojem delovanju v Rogatcu in pozneje v Slovenj Gradcu.

Stranski oltar

[uredi | uredi kodo]

V stranski ladji, t.i. »stari cerkvi« stoji marmornat oltar sv. Križa iz leta 1713, s sočasnimi kamnitimi kipi,[13] delo ljubljanske Mislejeve delavnice.

Baročna rožnovenska kapela

[uredi | uredi kodo]
Pročelje baročne rožnovenske kapele, s sončno uro

Veliki rožnovenski oltar ima v središčnem delu kiparsko skupino kronane Marije device z detetom v naročju, s sv. Jožefom ter sv. Joahimom, na okvirju pa je naslikanih petnajst rožnovenskih skrivnosti. Ob stebrih z ogredjem sta sohi sv. Dominika in sv. Katarine Sienske, na atiki pa je v oblakih upodobljen Bog Oče, z dvema molečima angeloma. Ves oltar je delo Tomaža Fantonija iz leta 1887,[23] le kipi izvirajo z nekega starejšega oltarja.

Oljni sliki na oltarjih sv. Frančiška Ksaverija in sv. Miklavža v baročni rožnovenski kapeli sta delo Janeza Andreja Straussa (1721–1783) iz Slovenj Gradca.[24]

V kapeli z lanterno oziroma svetlobnico na vrhu kupole so ohranjene freske Jožefa A. Lerchingerja z marijansko motiviko in personifikacijami štirih letnih časov, iz leta 1749. Ključ do razlage fresk nam daje zapis, katerega del je tudi kronogram.[25] Zunaj, na fasadi kapele, je sončna ura.[26]

Druge fresko poslikave

[uredi | uredi kodo]

Poslikava oboka prezbiterija kaže na mojstra iz kroga Friderika Beljaškega,[27] iz prve polovice 15. stoletja. Eno osrednjih polj zavzema Bog Oče kot vladar sveta, z dvema muzicirajočima angeloma na vsaki strani, v sosednjih poljih ob njem so razporejeni štirje evangelisti s svojimi simboli, drugod je naslikan akant, ki je s pisano barvno paleto prekril obok.[13] V cerkveni glavni ladji so bile med regotizacijo proti koncu preteklega stoletja odstranjene freske t. i. furlanskih nazarenskih slikarjev iz Humina, Jakoba Brolla in Tomaža Fantonija.

Kronološki pregled zgodovinskih dogodkov

[uredi | uredi kodo]
  • 1146: v pisnih virih je prvič omenjena konjiška nadžupnija (Cuonowiz);[28][29]
  • 1173: prvič je omenjen konjiški župnik Sighard. V tem času je bila domnevno zgrajena sedanja župnijska cerkev sv. Jurija;[30]
  • 1369: že pred tem letom je vitez Ortolf Konjiški pozidal kapelo sv. Jakoba (sedanjo stransko ladjo) in jo določil za svoje zadnje počivališče;[12][31]
  • 1482–1509: župnik Valentin Fabri[32] je cerkev, ki je prvotno imela romanski videz (pravokotna stavba z ravnim lesenim stropom) obokal, gotiziral, jo opremil z oporniki in poslikavami, ravno tako je dal prezidati tudi župnišče;[32]
  • 1669–1697: župnik Boštjan Glavinić de Glamoč iz Pičenske škofije v Istri[33] je dal v nadžupnijski cerkvi postaviti glavni oltar. Med 1690 in 1697 je bil škof v Senju. Na potovanju na Dunaj skozi Konjice je tu leta 1697 umrl in je pokopan v rožnovenski kapeli;[34]
  • 1713: v stranski ladji je bil pod beneficiatom Štefana Jamnika postavljen oltar sv. Križa. O tem priča napis SVB BENEFICIATO STEPHANO JAMNIK ERECTUM 1713;
  • 1799: pokopališče okoli cerkve so opustili in uredili novo ob nekdanji grajski kapeli, sedanji cerkvi sv. Ane. Ta je bila pod cesarjem Jožefom II. ukinjena, ponovno jo je blagoslovil nadžupnik Jožef Anton pl. Jakomini;[35]
  • 1863: nadžupnijska cerkev je dobila križev pot, ki je sedaj v cerkvi sv. Ane. Moderni križev pot, ki je sedaj v ladji, je ob zadnji obnovi cerkve naslikal akademski slikar Leon Koporc iz Ljubljane;[36]
  • 1866: slikar Tomaž Fantoni in njegov pomočnik Jakob Brollo (oba iz Humina v Furlaniji) sta cerkveno ladjo cerkev preslikala. Freske niso ohranjene. Brollo je naslikal tudi podobo Jezusa – dobrega pastirja nad vhodom v župnišče;[19]
  • 1869: namesto starega baročnega glavnega oltarja je bil postavljen nov veliki psevdogotski oltar, delo Tomaža Fantonija, ki pa je danes ohranjen le delno;[19][20]
  • 1874: streha na rožnovenski kapeli je v času župnika Franca Mikuša dobila današnjo podobo;[37]
  • 1887: Tomaž Fantoni je v baročni kapeli postavil postavil rožnovenski oltar;[38]
  • 1910: Papež Pij X. je na prošnjo knezoškofa Napotnika z apostolskim pismom podelil vsakokratnemu konjiškemu župniku naslov arhidiakon. Ob tej priložnosti so v prezbiteriju cerkve vzidali marmorno ploščo z napisom in kronogramom.[39] Le-ta se sedaj nahaja na hrbtni strani glavnega oltarja;

Cerkvene orgle

[uredi | uredi kodo]
Cerkvene orgle na pevski galeriji

Leta 1911 so v popisu[40] navedli: »Arhidiakonatska cerkev sv. Jurija v Konjicah: Orgle imajo 9 registrov, manual čez 4 oktave in pedal čez 1 oktavo. Orgle so boljše kot v nekaterih drugih cerkvah.« Čigave so bile, ni znano. Ker so bile kasneje v zelo slabem stanju, so leta 1959 kupili nove.

Sedanje cerkvene orgle so delo orglarske delavnice Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, opus 89, iz leta 1959.[41] Gre za pnevmatične orgle z dvaindvajsetimi registri in dvema manualoma. 16. avgusta 1959 jih je blagoslovil ljubljanski stolni prošt, orgelski strokovnjak in kolavdator zvonov Franc Kimovec.[42] Prva večja prenova orgel je bila opravljena leta 2013.

Dispozicija (izbor registrov)

[uredi | uredi kodo]
2MP/p--s I C–g3
01.Principal16'
02.Principal8'
03.Flavta8'
04.Tibija8'
05.Dulcian8'
06.Viola8'
07.Oktava4'
08.Flavta4'
09.Kvinta2 2/3'
10.MixturaIII-V
II C–g3
11.Viol-principal8'
12.Burdon8'
13.Vox coelestis8'
14.Travers-flavta4'
15.Suvavial4'
16.Piccolo2'
17.CimbelIII
18.Oboa8'
P C–g1
19.Kontrabas16'
20.Subbas16'
21.Burdonal8'
22.Oktavbas8'
23.Koral4'

Nastavitve (okrajšave) D: SpI SbII-I II-I SpII-I SpII I-P II-P SpI-P P.MF.F.T
1PK.PA.PM.CR.TR[43]

Ostala notranja oprema

[uredi | uredi kodo]

V stenah je vzidanih več nagrobnikov, tudi figuralni epitaf domačega župnika, savinjskega in podjunskega arhidiakona Valentina Fabrija († 1509),[13] ki pa ni bil pokopan v tej cerkvi. Na tem nagrobniku je pokojni prikazan v slovesni obleki, s proštovim pokrivalom in z opatsko palico s fanonom v roki. Levo zgoraj je grb njegove proštije v Dobrli vasi, desno grb oglejskega patriarhata, pod katerega je spadal tedanji savinjski arhidiakonat, spodaj levo grb takratnega lastnika konjiškega gradu in na desni fabrijev osebni grb z nakovalom in kladivom.[44] V stranski ladji je bil najden sedaj uničeni heraldični epitaf Ortolfa Konjiškega († 1370).

V Rožnovenski kapeli je tudi nagrobni epitaf tukajšnjega župnika, kasnejšega škofa v Senju Boštjana Glavinića de Glamoć (1630–1697) z latinskim napisom.[45]


Zvonik in zvonovi

[uredi | uredi kodo]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Mehanizem nekdanje stolpne ure

Zvonik s korenasto streho, na zahodni strani cerkve, izvira s konca 13. stoletja, v 18. stoletju (1720) je bil povišan in je dobil baročno kupolasto streho. S svojo mogočno arhitekturo se uvršča med najstarejše in največje (višina 62 m) na slovenskem Štajerskem.[25] Leta 1831 so ga vnovič prekrili, sedanjo arhitektonsko podobo s piramidalno obliko pa je dobil leta 1871.[46] V zvoniku je mehanizem nekdanje stolpne ure s štirimi številčnicami, ki je vse do pred kratkim upravljala tudi bitje preko zvonov.

Iz zapisov izdelanih večjih zvonil v livarni Samassa v Ljubljani je razvidno, da je bil za konjiško cerkev leta 1869 ulit zvon teže 2848 kg. V župnijski kroniki je bilo na strani 41 o tem zapisano, da je bil zvon tedaj po teži tretji v škofiji, za mariborskim in ptujskim, in da ga je 26. septembra 1869 blagoslovil škof Jakob Maksimilijan.

Iz zvonika nadžupnijske cerkve sv. Jurija leta 1916[47] niso odpeljali treh zvonov,[38]temveč pet,[48] ostal je le najstarejši, ulit v celjski livarni Konrada Schneiderja[49] iz leta 1715[13][48] (v drugih virih napačno leta 1716).

Nova dva zvonova, največjega s težo 2618 kg (po nekaterih podatkih 2800 kg) in drugega s težo 780 kg je leta 1924 vlila livarna bratov Bühl v Mariboru[50][51] Naslednje leto je lastnik usnjarne Laurich sam kupil mali zvon za cinklet.

Tudi leta 1943[52] so bili odpeljani v razrez trije zvonovi iz cerkve sv. Jurija, spet je ostal v zvoniku le najstarejši. Leta 1956 je župnija pridobila železni zvon iz porušene cerkve v Planini pri Semiču.[53]

V letu 1984 sta bila pri Grassmayrju v Innsbrucku vlita dva nova zvonova za župnijsko cerkev (št. 2 in 3), železni zvon je bil premeščen v zvonik podružnične cerkve sv. Ane.

Konjiški Schneiderjev zvon

[uredi | uredi kodo]
Schneiderjev zvon iz 1715, pred popravilom (2023)

Od nekdanjih zvonov iz livarne celjskega zvonarja Konrada Schneiderja[54] (poleg tistih, navedenih v Slovenskem biografskem leksikonu pri opusu rodbine Schneider), izpričani so bili v Zrečah, v Šmartnem na Pohorju, na Brinjevi gori, pri sv. Lenartu (župnija Makole), v grajski kapeli dvorca Štatenberg in drugod,[48] je do sedaj dejansko verodostojno obstoječ in dokumentiran poleg ptujskega tudi konjiški zvon iz leta 1715 (št. 1), ko je bila tedanja župnija še pod upravo Žičke kartuzije:

Zvon je težek 1760 kg, v premeru ima 142 cm, od klobuka do krila 104 cm, debelina obroča je 11 cm. Leta 1906 je bil enkrat obrnjen, dotlej pa je bil obrnjen trikrat. Podobe: 1. sv. Jurij na konju, 2. sv. Ana z Marijo, 3. Kristus na križu z Marijo in Janezom in 4. Kristus kleče moli. Poje v tonu "es/1" in je velikoseptimnega tipa z znižano primo.[48]

Napisa na zgornjem vratu, pod klobukom:

AVE MARIA GRATIA PLENA DOMINVS TECVM BENEDICTA TV IN MVLIERIBVS
REFVSTA EST RECTORE ECCLESIAE RDISSIMO DNO DNO CASPARO PRAELATO SEITZELENS/
pod podobo 3. je napis: ECCE CRVCEM DEI FVGITE PARTES ADVERSAE
pod tem napisom pa: CONRATVS SCHNEIDER ME FEZIT ZILIAE † ANNO 1715
pod podobo 1. je napis: SANCTE GIORGI ORA PRO NOBIS

V čadramski župnijski kroniki[55] se je ohranil latinski prepis iz leta 1906 še obstoječe[56] vendar danes izgubljene (najverjetneje uničene) konjiške župnijske kronike, o posvetitvi najstarejšega schneiderjevega zvona, katerega prevod se pomensko glasi:

»Dne 19. aprila leta 1716[57] (zvon je bil ulit leta 1715) je bil veliki zvon nadžupnijske bazilike svetega Jurija mučenca posvečen po prevzvišenem in prečastitem gospodu Juriju Frančišku Ksaveriju de Marotti-ju,[57] pičenskemu škofu in novomeškemu proštu. Zvon je bil posvečen sv. Juriju mučencu in v čast sv. Frančiška Ksaverija v častitem in slavnem žičkem samostanu. Vse v večjo Božjo čast. Bartolomej Jankovič, ta čas konjiški vikar, je tako to zabeležil.[56]

Ob prenovi zvonika (2023–2024) je bil zvon popravljen, očiščen in na novo uglašen.

Prenova zvonika in zvonil (2023–2024)

[uredi | uredi kodo]
Novo stopnišče v zvoniku (2024)

Zaradi dotrajanosti je nadžupnija Slovenske Konjice v letu 2023 pristopila k projektu prenove zvonika, tj. notranjega stopnišča in podestov, dotrajanih nosilnih tramov zvonov, vključno z jarmi in osmi, ter k nabavi novega, največjega zvona (št. 4). Prenova je obsegala tudi vse električne inštalacije, elektrifikacijo zvonjenja z digitalizacijo, pa tudi upravljanje pogona in bitja stolpne ure. Projekt je bil usklajen s kulturnovarstveno stroko in pridobljeno je bilo tudi kulturnovarstveno soglasje pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine.[58] V letu 2024 so bili vsi štirje zvonovi nadžupnijske cerkve v zvonarni Grassmayr v Innsbrucku tonsko medsebojno usklajeni.

zvon št. slika livar/livarna letnica premer višina teža
(v kg)		 ton*
(po podatkih zvonarne)
1 Konrad Schneider[47] 1715[48] 143 cm 104 cm
(od klobuka do krila)		 1758 d' +6/16
2 Grassmayr 1984 106 cm 651 f' +6/16
3 Grassmayr 1984 95 cm 470,5 g' +6/16
4 Grassmayr 2023 172 cm 2870 B° +6/16

Okolica cerkve

[uredi | uredi kodo]

V letu 2025 je bilo na novo urejeno cerkveno dvorišče, s prenovljenim stopniščem na Stari trg in drugačnim dostopom do župnijskega parkirišča.[59]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 3379«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  2. 1 2 3 Stopar 1976, str. 26.
  3. ↑ »Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov in spomenikov oblikovane narave v Občini Slovenske Konjice«. Pridobljeno 20. oktobra 2024.
  4. ↑ »Vpogled v Register kulturne dediščine Slovenije«. 13. oktober 2024.
  5. ↑ »Zapiski Franceta Steleta o nadžupnijski cerkvi sv. Jurija«. 1924. Pridobljeno 10. decembra 2025.
  6. ↑ Stegenšek 1909, str. 15.
  7. ↑ »Zapiski Franceta Steleta o nadžupnijski cerkvi sv. Jurija«. 1924. Pridobljeno 10. decembra 2025.
  8. ↑ Höfler 2013.
  9. ↑ Stopar 1976, str. 5.
  10. ↑ Baraga & Motaln 2006, str. 7.
  11. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 34.
  12. 1 2 Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, str. 17
  13. 1 2 3 4 5 6 Stopar 1976, str. 27.
  14. ↑ Marn & Savnik 1937, str. 145.
  15. 1 2 3 Zadnikar 1975, str. 134.
  16. ↑ Stopar 1976, str. 37.
  17. ↑ Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 16
  18. ↑ »Obletnica smrti podobarja, ki je pustil sled v naših krajih«. Pridobljeno 24. novembra 2025.
  19. 1 2 3 Baraga & Motaln 2006, str. 42.
  20. 1 2 Ožinger & Pajk 1996, str. 86.
  21. ↑ »Tomaž Fantoni«. Pridobljeno 24. novembra 2025.
  22. ↑ »MERSI, Štefan, Anton in Janez Jurij«. Pridobljeno 20. maja 2016.
  23. ↑ »Tomaž Fantoni«. Pridobljeno 24. novembra 2025.
  24. ↑ »Strauss Janez Andrej«. Pridobljeno 20. maja 2016.
  25. 1 2 Zadnikar 1975, str. 132.
  26. ↑ Šmid Jožica, Svetloba sonca in njegove sence, Sončne ure po Sloveniji, stran 119
  27. ↑ »Materiali in tehnike starejše beljaške slikarske delavnice«. Pridobljeno 5. novembra 2025.
  28. ↑ Boldin 2016, str. 16.
  29. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 38.
  30. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 39.
  31. ↑ Stopar 1976.
  32. 1 2 Ožinger & Pajk 1996, str. 40.
  33. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 42.
  34. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 44.
  35. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 48.
  36. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 87.
  37. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 55.
  38. 1 2 Ožinger & Pajk 1996, str. 192.
  39. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 59.
  40. ↑ Suljan Nejc (2019). Preučevanje glasbe na Slovenskem nekoč in danes : programska knjižica. Znanstvena Založba Filozofske fakultete: Slovensko muzikološko društvo. str. 19. COBISS 302098688. ISBN 978-961-06-0256-9.
  41. ↑ Škulj & Dobravec 2018, str. 477.
  42. ↑ »Slovenska biografija:Kimovec, Franc«. 22. avgust 2025.
  43. ↑ Škulj & Dobravec 2018, str. 478.
  44. ↑ Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 137. COBISS 7990017.
  45. ↑ Stegenšek Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor, 1909.
  46. ↑ Zadnikar 1975, str. 133.
  47. 1 2 Ambrožič 1993, str. 147.
  48. 1 2 3 4 5 Kovačič 1906.
  49. ↑ Slovenski biografski leksikon
  50. ↑ Ambrožič 1993, str. 135.
  51. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 64.
  52. ↑ Ambrožič 1993, str. 151.
  53. ↑ Ivan Pajk, Konjiška nadžupnija po letu 1918, Zvonovi, Konjiško 1146-1996, 850 let pražupnije, str. 64
  54. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Ambrožič, Matjaž, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993
  55. ↑ Kovačič 1906, str. 41.
  56. 1 2 Kovačič 1906, str. 42.
  57. 1 2 Novak 2013, str. 17.
  58. ↑ Vogrin, Jože. »Obnavljamo zvonik«. brošura Konjiški zvon. Slovenske Konjice: Nadžupnija Slovenske Konjice. Pridobljeno 2. aprila 2023.
  59. ↑ »Začeli so z obnovo okolice cerkve sv. Jurija v Slovenskih Konjicah«. 19. september 2025.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cerkev_sv._Jurija,_Slovenske_Konjice&oldid=6556507«