Škof

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Škòf (iz grščine: επισκοπος [episkopos] = nadzornik, skrbnik) je visoki cerkveni dostojanstvenik, ki mu je zaupano opravljanje pastirske službe, t.j. vodenje škofije.


Grbovno okrasje rimskokatoliških škofov
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži
Kardinali
Nadškofi
Škofi

Zgodovina
Ekumenski koncili
Drugi vatikanski koncil
Velika shizma
Zahodni razkol
Arhidiakon
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Episkopat[uredi | uredi kodo]

Za razliko od duhovniškega posvečenja (druga stopnja zakramenta svetega reda), je episkopat tretja oz. najvišja stopnja tega zakramenta, s katero je povezano imenovanje oz. prevzem pastirske službe v številnih krščanskih Cerkvah: v rimskokatoliški in pravoslavnih, kakor tudi v nekaterih protestantskih (na Slovenskem npr. Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi) idr. cerkvah.

Škof ima v Cerkvi vlogo voditelja in nadzornika ter je duhovnikom in diakonom hierarhično nadrejen. Škof tudi podeljuje zakramente, npr. zakramenta svete birme in svetega reda.

Izbira škofovskih kandidatov[uredi | uredi kodo]

V Rimskokatoliški cerkvi sezname primernih kandidatov za nove škofe predlagajo škofovske konference (škofovski zbori) in jih preko apostolskega nuncija pošljejo Kongregaciji za škofe. Ti seznami se na vsaka dve ali tri leta posodabljajo. Ko pride potreba za imenovanje novega škofa ali sedisvakanca, apostolski nuncij opravi posvetovanja ne samo s škofi, ampak tudi z duhovniki, diakoni in laiki, ki predlagajo imena, s čemer se izčisti seznam primernih kandidatov. Naslednji korak izbire je t.i. terna, to je izbor treh najbolj primernih kandidatov. O vsakemu od njih nuncij opravi posvetovanje z tridesetimi do petdesetimi osebami. Rezultate te poizvedbe o treh kandidatih nuncij pošlje v Rim, kjer jih prefekt Kongregacije za škofe pregleda in povzetek vsebin predloži tridesetim kardinalom, ki se zatem na skupnem sestanku izrečejo o izbiranih. Zatem prefekt rezultate posveta kardinalov prenese papežu, ki je že pred tem prejel in preučil dokumentacijo o kandidatih. Ko papež prefektu sporoči svojo odločitev o izbiri, jo ta sporoči nunciju, ki z njo seznani izbranega kandidata. Če kandidat imenovanja za škofa ne sprejme, se mora ves postopek začeti znova. V kolikor papež ne izbere nobenega od treh kandidatov, lahko odločitev o izbiri odloži za dva, tri tedne ali celo več časa, ali pa celo zaprosi za drugo trojico kandidatov. Izbiro novega škofa papež razglasi z izdajo posebnega pisma, t.i. papeške bule. V praksi so za škofe največkrat predlagani tisti duhovniki, ki imajo poleg diplome teološke fakultete še višjo univerzitetno izobrazbo (magisterij, doktorat), in/ali izkušnje predavatelja teoloških, filozofskih, ter bibličnih ved. Tudi merilo »pastirskosti« je pomembno za papeževo izbiro, saj želi, da imajo škofje občutek za stik z ljudmi, da se jim znajo približati v njihovih stiskah in tudi v trpljenju.

Škofovsko posvečenje[uredi | uredi kodo]

Papeška bula, ki jo prejme novoimenovani škof, mora biti javno prebrana ob samem škofovskem posvečenju. S prisego zvestobe novi škof na poseben način obljubi, da bo vselej deloval v soglasju s papežem, in to pogosto v navzočnosti apostolskega nuncija, ki v posamezni državi predstavlja povezavo s papežem. Prisega v praksi pomeni, da novi škof ne bo deloval v nasprotju s papežem in cerkvenim naukom, ter da bo vestno izpolnjeval naloge in poslanstvo, ki ga ima kot škof, t.j. da bo skrbel za vse ljudi v svoji škofiji, tako za duhovnike, diakone, redovnike in redovnice ter laike. Med obredom posvečenja izbrani škofovski kandidat škofu posvečevalcu z »Hočem« in »Hočem, z božjo pomočjo« odgovarja na devet vprašanj o veri in svoji pripravljenosti služiti Kristusu, med litanijami vseh svetnikov pa v znamenje popolne podarjenosti in izročenosti Bogu leži pred oltarjem. Zatem v tišini škof posvečevalec na glavo novega škofa položi roko, kar za njim ponovijo tudi ostali prisotni škofje. Po posvetilni molitvi škof posvečevalec novemu škofu s krizmo mazili glavo, zatem pa novi škof prejme znamenja škofovske službe, t.j. škofovski prstan, škofovsko palico, mitro in križ na verižici okoli vratu (pektoral).

V kolikor pripada bodoči škof ali nadškof enemu izmed cerkvenih redov, so pri škofovski posvetitvi navzoči tudi predstavniki oz. lokalni voditelji tega cerkvenega reda, npr. frančiškanov.

Škofovsko posvečenje je zakrament posvečenja, ki ga spremljata tako imenovanje kot umestitev, vendar se včasih zmotno domneva, da so tudi kardinali in papež posvečeni na ta mesta, dejansko pa so le škofje posvečeni na mesto škofa, zatem lahko izbrani in imenovani med nadškofe ter kardinale, izmed kardinalov pa je lahko le eden od njih na konklavah izvoljen za papeža.

Zunanji škofovski znaki (insignije)[uredi | uredi kodo]

Škof med škofovskim posvečenjem prejme zunanje simbole škofovske pastirske službe, t.j. škofovski prstan, škofovsko palico, mitro in križ na verižici okoli vratu (pektoral), kasneje tudi grb in škofovsko geslo oz. vodilo. Nadškofje imajo med mašo okoli vratu tudi palij (palium), poseben volneni šal, ki so ga prejeli od papeža.

Ob svečanih priložnostih, izven liturgične službe, je škof oblečen v črn talar, katerega robovi in gumbi so vijolične barve, na sebi ima vijolični pas (cingulum) in škofovsko čepico (pileolus) na glavi. Pas je simbol vzdržnosti in se ga nosi preko talarja.

Opravljanje škofovske službe[uredi | uredi kodo]

Škofu je zaupano vodenje škofije, škofija pa je sestavljena iz župnij, ki so pod varstvom župnikov. Če je škofov v škofiji več, je navadno eden izmed njih imenovan za škofa ordinarija, drugi pa za pomožne škofe.

Sedisvakanca[uredi | uredi kodo]

V primeru izpraznitve škofovskega sedeža ne nastopi sedisvakanca v primeru, če ima škofija določenega škofa koadjutorja (pomožnega škofa s pravico nasledstva), ki ob prenehanju službe škofa ordinarija takoj prevzame njegovo mesto. V času sedisvakance vodstvo škofije prevzame pomožni škof, če le-ta obstaja, sicer pa generalni vikar, dokler zbor škofijskih svetovalcev ne izvoli apostolskega administratorja (začasnega upravitelja škofije). Ta je običajno eden izmed duhovnikov iz zbora škofijskih svetovalcev.

Škofovska konferenca[uredi | uredi kodo]

Vsi škofje lokalne cerkve se zbirajo na t.i. škofovskih konferencah (npr. v Sloveniji Slovenska škofovska konferenca), kjer škofje in nadškofje urejajo in usklajujejo različne upravne in organizacijske zadeve lokalne Cerkve, ki presegajo okvir ene škofije, odgovarjajo tudi za t.i. standardni prevod Biblije itd. Škofovska konferenca ima na lokalni cerkveni ravni najvišja pooblastila (višja ima le papež).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]