Ekumenski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Ekumenski koncil (tudi vesoljni cerkveni zbor) je sestanek krščanskih škofov celotne Cerkve, namenjen razpravi o problemih, ki zadevajo Cerkev v celoti.

Beseda ekumenski je grškega izvora: οικουμένη [ekuméne] pomeni naseljeno. Ekumenski koncil je torej sestanek, ki obsega celoten naseljeni svet (v prvih stoletjih krščanstva je to pomenilo pravzaprav Rimski imperij).

V prvih stoletjih krščanstva je ekumenski koncil v resnici pomenil sestanek vseh samostojnih (avtokefalnih) krščanskih Cerkva. Po razkolu med Vzhodom in Zahodom, so se precej spremenila mnenja o tem, katere Cerkve morajo biti vključene, da je koncil ekumenski. Danes katoliki in pravoslavni kristjani (pa tudi mnogi protestanti) priznavajo avtoriteto prvih sedmih ekumenskih koncilov (nevključno s koncilom Quinisextum), pri nadaljnjih koncilih pa prihaja do razlik.

Bistveni del vsakega ekumenskega koncila so sprejeti sklepi. Ti sklepi se imenujejo kánoni (grško κανονες [kanones] = pravila, zapovedi). Na kánonih temelji cerkveno pravo.

Seznam ekumenskih koncilov[uredi | uredi kodo]

Prvih sedem ekumenskih koncilov[uredi | uredi kodo]

  • (?-PC) Trulanska sinoda (Koncil Quintesextum ali Quinisextum = »Peto-šesti« koncil, Trulski koncil ali sinoda) je potekal leta 692 v Carigradu. Ta koncil je bil predvsem administrativne narave. Številne pravoslavne Cerkve ga štejejo za del Tretjega carigrajskega koncila, Rimskokatoliška cerkev pa ga sploh ne šteje za ekumenski koncil.
  • (7) Drugi nicejski koncil je potekal leta 787 v Niceji (Nikeji). Na koncilu so zavrnili poglede ikonoklastov in dovolili izdelavo in čaščenje svetih podob (ikon), pod pogojem, da verniki ne molijo ikon, pač pa se preko likovne upodobitve približujejo Bogu. Tega sklepa ne priznavajo nekatere protestantske Cerkve.

Osmi in deveti koncil[uredi | uredi kodo]

  • (8-RKC) Četrti carigrajski koncil, ki ga priznava Rimskokatoliška cerkev, je potekal v letih 869-870 v Carigradu. Na koncilu so patriarha Fotija I. odstavili z mesta carigrajskega patriarha zaradi proceduralnih napak pri odstavitvi njegovega predhodnika.
  • (9-RKC) Prvi lateranski koncil je potekal leta 1123. Na koncilu so govorili zlasti o pravici do postavljanja škofov. Ta koncil priznava samo Rimskokatoliška cerkev.
  • (?-PC) Jeruzalemska sinoda je potekala leta 1672 v Jeruzalemu. Ta sinoda ima za vzhodne pravoslavne Cerkve pomen ekumenskega koncila, vendar se uradno imenije sinoda (shod) in ne ekumenski koncil. Na sinodi so definirali odnos pravoslavnih Cerkva do Rimskokatoliške Cerkve. Določili so tudi pravoslavni svetopisemski kánon.

Noben poznejši koncil za pravoslavne Cerkve nima statusa ekumenskega (vseobsegajočega) koncila. V Rimskokatoliški Cerkvi pa je bilo še veliko koncilov, ki štejejo za ekumenske, ker je po velikem razkolu Rimskokatoliška cerkev preprosto razglasila, da je edina prava Cerkev.

nadaljnji koncili za Rimskokatoliško Cerkev[uredi | uredi kodo]

  • (13-RKC) Prvi lyonski koncil je potekal leta 1245 v Lyonu (Francija). Na koncilu so predpisali kardinalske rdeče čepice. Poleg tega so razpisali posebno dajatev za osvoboditev svete dežele.
  • (?-RKC) Koncil v Pisi leta 1409 nima številke, ker ga ni sklical papež. Na koncilu so poskušali rešiti problem dveh vzporednih papežev (Gregor XII. v Rimu in Benedikt XIII. v Avignonu) tako, da so razglasili oba za neveljavna in postavili novega papeža Aleksandra V. (Le-tega je pozneje nasledil Janez XXIII., danes uradno označen kot protipapež Janez XXIII., da se ne zameša s papežem Janezom XXIII. iz 20. stoletja). Taka odločitev je problem le še povečala, saj so bili od takrat naprej aktualni papeži kar trije.
  • (16-RKC) Koncil v Konstanci je potekal v letih 1414-1418 in je (ne brez zapletov) razrešil problem papeštva. Na drugem delu koncila so imenovali papeža Martina V., ostali »papeži« pa so odstopili oziroma umrli preden je Martin V. zares uveljavil svojo oblast.