Frančiškani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
grb frančiškanskega reda


Frančiškani je naziv enega izmed cerkvenih redov, ki delujejo na podlagi duhovnosti svetega Frančiška Asiškega. Frančiškanski red, poimenovan Ordo Fratrum Minorum je 29. novembra 1223 priznal papež Honorij III., Frančišek Asiški pa je postal prvi predstojnik novoustanovljenega reda.


Delitev[uredi | uredi kodo]

Znotraj Frančiškove družine danes obstajajo naslednji cerkveni redovi:

  • prvi (moški) red, ki se nadalje deli na tri veje in šteje okoli 30.000 članov:

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgled svetniškega Frančiška Asiškega, njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede so nekatere ljudi tako prevzele, da so se odločili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. S prvima bratoma je šel Frančišek 16. aprila 1209 v asiško cerkev svetega Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre evangeljsko knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Frančišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njemu in njegovima bratoma začrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k bratoma in jima rekel: »Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hočejo stopiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala.« To je bil dan ustanovitve reda manjših bratov: frančiškanov, pa tudi kapucinov in minoritov. Naselili so se v celici poleg porcijunkulske cerkvice, kjer so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem pri delu na polju in pri drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja, ampak zgolj hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, občudovali so njihovo predanost Bogu, njihovo plemenitost, preprostost in dobro voljo. Leta 1210 je papež Inocenc III. ustno potrdil Vodilo, ki ga je napisal Frančišek. [1] Frančiškovi bratje so prvi med redovi sprejeli v svoj program »apostolat med pogani«, torej misijone. Krščanstvo so oznanjali tudi v Sveti deželi in v Maroku. Leta 1220 so prvi frančiškovi bratje umrli mučeniške smrti v Maroku.

Delitve[uredi | uredi kodo]

Zaradi različnih pogledov bratov na poslanstvo reda in zahtev Cerkve, so se znotraj bratstva začele pojavljati napetosti. Leta 1368 je Cerkev redu priznala dve veji: observanti - danes poznani kot frančiškani in konventuali - danes poznani kot minoriti. Skozi nadaljnja obdobja se je red še naprej delil na več manjših skupin. Zadnja velika delitev je bila leta 1517, ko so ustanovili verski red kapucinov. Do danes so se ohranile vse tri veje: frančiškani, kapucini in minoriti. Vse tri redove povezuje izpolnjevanje istega Vodila življenja, le njegove razlage so različne.

Poslanstvo[uredi | uredi kodo]

Bratje frančiškani pred sprejemom v red opravijo trojne obljubeː uboštva, čistosti in pokorščine [2]. Ukvarjajo se predvsem s pastoralnim delom na župnijah, misijonarstvom, skrbijo za božjepotna središča, posvečajo se skrbi za družine, vodijo družinske centre, centre za nekdanje odvisnike od drog ter centre za gluhe in naglušne, so tudi predavatelji na univerzah in teoloških fakultetah.

Frančiškov svetni red[uredi | uredi kodo]

Frančišek je leta 1221 napisal tudi vodilo za Tretji red sv. Frančiška [3] (tudi III. red), katerega člani živijo doma v svojih družinah v vsakdanjem življenju in dolžnostih ter se trudijo, da bi živeli v evangeljskem duhu, po frančiškovem vzgledu.

Klarise[uredi | uredi kodo]

Na prošnjo asiškega škofa je Frančišek veliko pridigal v asiški stolnici. Med številnimi poslušalci je bilo tudi mlado prikupno dekle Klara iz plemiške družine v Assisiju. Ob frančiškovih govorih jo je vedno močneje vznemirjala misel, da bi se tudi ona odpovedala svetu. Posvetovala se je z njim in spoznala, da jo Bog kliče, naj se mu v evangeljskem uboštvu popolnoma posveti. Marca leta 1212 je pred oltarjem v porcijunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici svetega Damijana ustanovila II. red frančiškovske družine, takrat imenovan »uboge gospe«, danes pa poznan kot klarise.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Rebič Adalbert, Bajt Drago (2007). Splošni religijski leksikon. Modrijan. str. 344. COBISS 235261696. ISBN 978-961-241-183-1. 
  2. ^ Rebič Adalbert, Bajt Drago (2007). Splošni religijski leksikon. Modrijan. str. 345. COBISS 235261696. ISBN 978-961-241-183-1. 
  3. ^ Rebič Adalbert, Bajt Drago (2007). Splošni religijski leksikon. Modrijan. str. 344. COBISS 235261696. ISBN 978-961-241-183-1. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
  • Curk, Jože: Samostani na Slovenskem do leta 1780. Maribor, Ostroga, 2008 (COBISS)
  • G.G. Merlo, V imenu svetega Frančiška, Ljubljana, 2007, (COBISS).
  • R. Bahčič, Čudež, ki traja 800 let, Ljubljana, 2007, (COBISS).
  • P. Etzi, Iuridica franciscana, Ljubljana, 2007, (COBISS).


Glej tudiː[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]