Cerkveni red

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Cerkveni red je ustanova posvečenega življenja, ki deluje pod okriljem katoliške Cerkve. Edina izjema je red sv. Vasilija, ki je hkrati edini pravoslavni red, čeprav je meništvo v pravoslavju zelo prisotno in tudi starejše kot v katoliški Cerkvi. Cerkvene redove v katoliški Cerkvi bi lahko v grobem glede na vprašanje poslanstva in posledično stikov s svetom zunaj samostana razdelili na dve veji:

  • kontemplativne
  • in mendikantske.

Kontemplativni redovi so po nastanku starejši (prvi tak red so bili benediktinci, ki jih je ustanovil sv. Benedikt v 6. stoletju), njihova glavna značilnost pa je prostovoljen umik od posvetnega življenja za samostanske zidove, kjer samostanska skupnost v samoti moli in dela. Geslo Moli in delaj ali latinsko Ora et labora je pravzaprav eno temeljnih gesel Pravila sv. Benedikta. Prav zaradi zaprtosti samostanov kontemplativnih redov so morali le-ti imeti dovolj posestev, da so z dohodki od njih vzdrževali tako samostansko družino kot tudi obnavljali stavbe in jih vedno znova prilagajali novovzniklim potrebam časa in prostora, v katerem so se znašli.

Med kontemplativne redove štejemo npr. benediktince, cistercijane, kartuzijane, klarise, karmeličanke...

Mendikantski redovi, imenovani tudi uboštveni ali beraški, so nekoliko kasnejšega nastanka in prinašajo s seboj tudi popolnoma drugačen način življenja in delovanja, na svojstven način pa tudi odzvanjajo duh časa, v katerem so nastali. Nekako bistvena značilnost mendikantskih redov je posnemanje Kristusa v delovanju in (materialnem) uboštvu. Redovnikom in redovnicam ter samostanom teh redov je v osnovi prepovedano lastništvo nad posestvi in drugimi materialnimi dobrinami, živeli naj bi med ljudmi in od ljudi (to je seveda ideal, ki ga poskušajo slediti, kar pa ni vedno možno). Prepoved imetja je bila na neki način tudi kritika mogočne Cerkvene posesti v času, ko so ti redovi nastajali. Delovanje mendikantskih redov je usmerjeno v pomoč laični skupnosti, sredi katere živijo, in sicer na različne načine - vodenje šol, bolnišnic, ubožnic, sirotišnic, kuhinj za brezdomce, opravljanje bogoslužja na domu ali v bolnišnicah...

V to skupino redov prištevamo npr. frančiškane, uršulinke, minorite, misionarke ljubezni (le-te je ustanovila Mati Tereza), usmiljene sestre, salezijance...


Delni seznam cerkvenih redov[uredi | uredi kodo]

Moški redovi[uredi | uredi kodo]

Ženski redovi[uredi | uredi kodo]

Svetne ustanove[uredi | uredi kodo]