Kartuzijani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
simbol Kartuzijanskega reda

Kartuzijani (lat. Ordo Cartusiensis), kratica (Ocart) so katoliški puščavniški red, ki ga je leta 1084 ustanovil sv. Bruno. Prva stalna samostanska naselbina je bila Grande Chartreuse severno od Grenobla v Franciji.

Zgodovina reda[uredi | uredi kodo]

Kartuzijani so se razširili po Franciji: Velika kartuzija, Champmol pri Dionu, Italiji: La Torre v Kalabriji, Pavijska kartuzija, Sloveniji: Žička kartuzija, Kartuzija Pleterje, Kartuzija Bistra, Kartuzija Jurklošter in Nemčiji. Pred francosko revolucijo (1789) je imel red 122 samostanov, od tega 66 v Franciji. Potem so kartuzije odpravili in menihe pregnali. Ob restavraciji reda leta 1817 so se kartuzijani spet vrnili v Veliko kartuzijo (v Pleterje leta 1905). Kartuzijani so vseskozi ohranjali prvotno strogost; so edini red, ki ni nikoli doživel reformnih postopkov.

Zgodovina slovenskih kartuzij[uredi | uredi kodo]

Kar trije od štirih kartuzijanskih samostanov na Slovenskem - Žiče, Jurklošter in Bistra so po času nastanka sodili med zgodnje kartuzije znotraj reda. Sploh Žička kartuzija je bila velikega zgodovinskega pomena za celoten red. Tudi v okviru celotne zgodovine kartuzijanskega reda njihova vloga in pomen nista zanemarljiva. V času Velike zahodne shizme, ko so imele naše najstarejše kartuzije verjetno največji vpliv, je leta 1407 nastala še kartuzija Pleterje.

Pravila reda in redovno življenje[uredi | uredi kodo]

Kartuzijani se ravnajo po pravilu Sv. Benedikta, imajo pa še svoja redovna pravila, konstitucije. Namen kartuzijanskega reda je v samoti in molku negovati duhovno in kontemplativno življenje. Menihi se ukvarjajo z umskim in telesnim delom, in sicer je njihov vsakdan razdeljen na osem ur molitve, osem ur dela in osem ur počitka.

Menihi oz. patri (vsi so ali bodo duhovniki), živijo v svojih celicah (ločenih hišicah), ki jih zapustijo le ob določenih urah zborne liturgije ali ob redkih priložnostih skupnega druženja. Celice s samostansko cerkvijo povezuje hodnik velikega križnega hodnika. Sestanejo se samo ob skupni molitvi, ob liturgiji in enkrat na teden ob skupnem kosilu. Enkrat tedensko se odpravijo tudi na skupni sprehod, tedaj hodijo v parih, in sicer menjaje, da lahko vsakdo govori z vsakim.

Mesa, razen rib, menihi nikoli ne jedo. Enkrat tedensko, navadno ob petkih, imajo tisti patri, ki to želijo, strogi post, ko dan preživijo le ob kruhu in vodi. V adventnem in postnem času jedo samo enkrat na dan in se odrečejo tudi mlečnim jedem. Ob dnevih, ko opravljajo kako naporno delo, smejo zajtrkovati. Novinci se privajajo k postu postopoma, pod vodstvom magistra novincev.

Med ljudmi kroži veliko pripovedi o skrivnostnem življenju kartuzijanov, še toliko bolj, ker je vstop v delujočo kartuzijo že od samih začetkov reda prepovedan vsem ženskam, le v začetku 70-ih let preteklega stoletja si je Kartuzijo Pleterje od znotraj lahko ogledala Jovanka Broz, med protokolarnim obiskom, kot žena predsednika države. Delujoče kartuzije so zvečine zaprte za oglede vseh, tudi moških obiskovalcev, drugače pa so vstopi v prostore znotraj klavzure le izjemni, pogojevani z vzrokom ogleda.

Kartuzijani nosijo belo oblačilo, sestavljeno iz habita, škapulirja in kapuce. Njihov samostan se imenuje kartuzija, predstojnik prior, predstojnica pa priorka.

Poleg samostanskih patrov v kartuziji delujejo tudi laiki, bratje konverzi (»spreobrnjeni«), katerim se je sčasoma pridružila še druga skupin laikov, ki jih imenujejo donati (»podarjeni«). Le-ti ne izrečejo zaobljub, pač pa se izročijo na razpolago redu. Oboji živijo meniško življenje, vendar po malo manj zahtevnih pravilih, opravljajo pa več fizičnega dela, s katerim prispevajo k razvoju in delovanju kartuzije kot celote. Zaradi večje količine fizičnega dela so postna pravila bratov konvezov in donatov manj zahtevna kot pravila patrov.

Sprejem v red[uredi | uredi kodo]

Sprejem kandidatov v red je dolgotrajen proces, najprej kandidat v samostanu preživi en teden. Naslednjič v samostanu preživi en mesec, in v kolikor se odloči za vstop v kartuzijanski red, izven samostana uredi vse potrebno za vstop. Ob vrnitvi v samostan novinec prejme črno ogrinjalo, toda do večnih zaobljub mine od sedem do deset let. V redu za novince na dve leti pripravijo začasne obljube. Po posameznikovih večnih zaobljubah se tudi v samostanu glasuje o sprejemu novinca v skupnost, na volitvah, z belimi in črnimi fižoli.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

.