Kartuzijani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
znak Kartuzijanskega reda

Kartuzijani (lat. Ordo Cartusiensis), kratica (Ocart) so katoliški puščavniški red, ki ga je leta 1084 ustanovil sv. Bruno. Prva stalna samostanska naselbina je bila Velika kartuzija severno od Grenobla v Franciji. Kartuzijani se ravnajo po pravilu Sv. Benedikta, imajo pa še svoja redovna pravila, konstitucije. Namen kartuzijanskega reda je v samoti in molku negovati duhovno in kontemplativno življenje. Menihi se ukvarjajo z umskim in telesnim delom. Živijo v ločenih hišicah ali celicah, ki jih s cerkvijo povezujejo hodniki velikega križnega hodnika. Sestanejo se samo ob skupni molitvi, liturgiji in enkrat na teden ob skupnem kosilu in na sprehodu, ko se celo pogovarjajo. Nastala je tudi ženska veja reda, Kartuzijanke.

Kartuzijani nosijo belo oblačilo, sestavljeno iz habita, škapulirja in kapuce. Njihov samostan se imenuje kartuzija, predstojnik prior, predstojnica pa priorka.

Razširili so se po Franciji: Velika kartuzija, Champmol pri Dionu, Italiji: La Torre v Kalabriji, Pavijska kartuzija, Sloveniji: Žička kartuzija, Kartuzija Pleterje, Kartuzija Bistra, Kartuzija Jurklošter in Nemčiji. Pred francosko revolucijo (1789) je imel red 122 samostanov, od tega 66 v Franciji. Potem so kartuzije odpravili in menihe pregnali. Ob restavraciji reda leta 1817 so se kartuzijani spet vrnili v Veliko kartuzijo (v Pleterje leta 1905). Kartuzijani so vseskozi ohranjali prvotno strogost; so edini red, ki ni nikoli doživel reformnih postopkov.

Zgodovina slovenskih kartuzij[uredi | uredi kodo]

Kar trije od štirih kartuzijanskih samostanov na Slovenskem - Žiče, Jurklošter in Bistra so po času nastanka sodili med zgodnje kartuzije v redu. Sploh Žička kartuzija je bila velikega zgodovinskega pomena za celoten red. Tudi v okviru celotne zgodovinske slike reda njihova vloga in pomen nista zanemarljiva. V času Velike zahodne shizme, ko so imele naše najstarejše kartuzije verjetno največji vpliv, je leta 1407 nastala še kartuzija Pleterje.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]