Pojdi na vsebino

Gobavost

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gobavost
Sopomenkelepra, Hansenova bolezen[1][2]
Izpuščaj na prsih in trebuhu pri bolniku z gobavostjo
Specialnostinfektologija
Simptomikožne spremembe, nevropatija, mišična oslabelost, delna paraliza, slepota, zmanjšana zmožnost občutenja bolečine[3]
VzrokiMycobacterium leprae ali Mycobacterium lepromatosis[4][5]
Dejavniki tveganjatesen stik z okuženim, življenje v revščini[3][6]
Zdravljenjezdravljenje s kombinacijo antibiotikov[4]
Zdravilarifampicin, dapson, klofazimin[3]
Pogostost200.000 letno[4]
Slika gobavca iz 19. stoletja.
Za gobavost značilne spremembe na koži.

Gobavost ali lepra, tudi Hansenova bolezen, je že od antike poznana nalezljiva bolezen, ki jo povzročata bakteriji Mycobacterium leprae in Mycobacterium lepromatosis.[4][7] Danes jo z antibiotiki uspešno zdravimo. Uporablja se zdravljenje s kombinacijo antibiotikov.[4] Inkubacijska doba traja tudi več mesecev ali celo let, lahko celo desetletij. Za okužbo je potreben dolgotrajnejši stik z bolnikom. Gobavost povzroča značilne spremembe na koži ter obkrajnem živčevju, prizadene pa lahko tudi ledvice, oči, moda, dihala in druge organe.[8][4] Poškodbe obkrajnega živčevja lahko povzročijo izgubo občutenja bolečine, lahko pa pride tudi do izgub delov okončin zaradi ponavljajočih poškodb in okužb neopaženih ran.[3] Pojavita se lahko tudi mišična oslabelost in slepota.[3] V svetu letno prijavijo okoli 200.000 novih okužb in v nekaterih delih sveta bolezen še vedno predstavlja pomemben javnozdravstveni problem, v Sloveniji pa sodi med izkoreninjene bolezni.[9]

Gobavost je bolezen, ki je prizadeva človeštvo že več tisoč let.[3] Izraz lepra izvira iz starogrškega poimenovanja λέπρα (lépra), iz λεπίς (lepís; 'luska'), »Hansenova bolezen« pa je dobila ime po norveškem zdravniku Gerhardu Armauerju Hansenu.[3]

Povzročitelj

[uredi | uredi kodo]

Gobavost povzročata mikobakteriji Mycobacterium leprae in Mycobacterium lepromatosis.[10] M. lepromatosis je nedavno identificirana vrsta mikobakterij, ki so jo osamili iz vzorca, pridobljenega od umrlega bolnika z difuzno lepromatozno gobavostjo leta 2008.[5][11] Klinično M. lepromatosis in M. leprae ni možno razlikovati.[12] M. leprae je aerobna, paličasta, acidofilna bakterija z voskasto celično ovojnico, značilno za mikobakterije.[13] M. leprae in M. lepromatosis sta obligatna znotrajcelična patogena ter ne moreta rasti ali biti gojeni zunaj gostiteljevega tkiva.[5][14] Gojiti jih je možno v eksperimentalnih živalih, kot so miši in pasavci.[15][16]

Dejavniki tveganja

[uredi | uredi kodo]

Najpomembnejši dejavnik tveganja za pojav gobavosti je stik z okuženo osebo.[4] Posamezniki, ki so izpostavljeni bolniku z gobavostjo, imajo 5–8-krat večje tveganje kot splošna populacija.[6] Gobavost se pogosteje pojavlja pri osebah, ki živijo v revščini.[3] Simptomov ne razvijejo vsi, ki se okužijo z M. leprae.[17][18]

Zdravstvena stanja, ki povzročajo oslabitev imunskega sistema, kot so nedohranjenost, druge bolezni in določene genske mutacije, lahko povečajo tveganje za pojav gobavosti.[6] Podatki ne kažejo, da bi okužba s hivom povečala tveganje.[19]

Prenašanje okužbe

[uredi | uredi kodo]

Mehanizem prenosa okužbe še ni povsem pojasnjen.[8] Do prenosa pride ob tesnem stiku z okuženo osebo.[4] Večina oseb (95 %), ki so izpostavljene M. leprae, ne razvije gobavosti. Z bežnimi stiki, kot sta rokovanje in sedenje ob okuženi osebi, se gobavost ne prenese.[4][20] Prenos se verjetno zgodi skozi zgornje dihalne poti.[21][22] Starejši viri so predpostavljali, da je glavni način okužbe stik preko kože, novejše raziskave pa dajejo prednost prenosu preko dihal.[23] Do prenosa naj bi prišlo z izločki zgornjih dihal, ki vsebujejo povzročitelja.[24] Najverjetnejša pot prenosa je preko nosne sluznice.[8] Možen je tudi prenos pri stiku z okuženo zemljo ali s pikom insektov.

Gobavost se ne prenaša s spolnim stikom, prav tako se med nosečnostjo ne prenese z okužene matere na nerojenega otroka.[4][25] Se pa bacili lepre nahajajo v materinem mleku in možen je prenos med dojenjem.[8]

Zbolevajo tudi živali pasavci, raziskujejo pojav tudi pri drugih vrstah.[9] V predelih, kjer so okuženi deveteroprogasti pasavci, na jugu Združenih držav Amerike, je možen tudi zoonotski prenos bolezni.[17][26]

Simptomatika

[uredi | uredi kodo]

Pri gobavosti so prizadete živčne celice, ki posledično odmirajo. Bolnik izgubi občutek za mraz, vročino in bolečino. Če bolnik ni deležen zdravljenja, nastopi smrt največkrat zaradi kakšne druge resne okužbe, na primer tetanusa.

Zgodnji stadij

[uredi | uredi kodo]

V zgodnji razvojni stopnji se pojavijo nejasno omejeni madeži na koži; pri ljudeh s temnejšo poltjo so madeži svetlejši od okolne kože, pri ljudeh s svetlejšo poltjo pa so rdečkasti. Madeži niso boleči in so manj občutljivi na dotik od zdrave kože. V tej stopnji lahko bolezen stagnira, mine ali pa napreduje.

Tuberkuloidna gobavost

[uredi | uredi kodo]

Nesomerni madeži postanejo izbočeni in hrapavi. Na prizadetih predelih kože dlake izpadejo. Periferni živci postanejo vozlasto zadebeljeni, čut za dotik peša in nazadnje povsem izgine. Posledično se takšni bolniki pogosto ranijo. Zaradi prizadetosti obkrajnega živčevja so mišice slabotne.

Bunčičasta gobavost

[uredi | uredi kodo]

Bunčičasta gobavost je najtežja oblika gobavosti. Bakterije se namnožijo po krvi, živčevju, sluznicah in mezgovnem sistemu po vsem telesu. Koža je močno spremenjena in je vozličasta. Značilni so svetlordeči do rjavi lepromi, ki se na obrazu med seboj prekrivajo in združujejo ter tvorijo tako imenovan levji obraz. Sledijo lahko okvare kosti, mišic, kit ter notranjih organov.

Zdravljenje

[uredi | uredi kodo]

Gobavost dandanes načeloma velja za ozdravljivo bolezen. Prvi veliki napredek v boju proti gobavosti je bilo odkritje povzročitelja. Bakterijo Mycobacterium leprae je leta 1873 odkril norveški zdravnik Gerhard Armauer Hansen.

V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so se pojavili prvi terapevtski prijemi, ki pa so bili le malo uspešni. Prelomnico je pomenila terapija s sulfonamidi, ki se je pojavila v 40. letih. Leta 1947 se je pojavil najučinkovitejši sulfonamid dapson. Kasneje so odkrili še druge učinkovine: klofazimin (1962), rifampicin (1971) ... Terapija traja več mesecev in zajema kombinacijo več različnih zdravil. Razlikuje se od bolnika do bolnika.

Terapija je odvisna od oblike bolezni ter njene napredovanosti. Za dokaz bolezni se uporablja leprominski test.

Epidemiologija

[uredi | uredi kodo]
Poročani primeri gobavosti leta 2023

Leta 2018 so v svetu poročali o 208.619 novih primerih gobavosti, kar je predstavljalo blažjo povečanje v primerjavi z letom 2017.[27] Leta 2015 je bilo 94 % novih primerov gobavosti omejenih na 14 držav.[28] O največjem številu primerov so poročali v Indiji (60 % vseh poročanih primerov), sledili sta Brazilija (13 %) in Indonezija (8 %).[28] Pojavnost bolezni sicer kaže v svetovnem merilu trend upadanja, je pa bolezen v nekaterih predelih sveta še vedno prisotna v znatnem številu, vključno z Brazilijo, južno Azijo (Indija, Nepal, Butan) in nekaterimi deli Afrike (Tanzanija, Madagaskar, Mozambik) ter Pacifika.[28] V Združenih državah Amerike letno poročajo o okoli 150 do 250 primerih.[29]

V 60-ih letih prejšnjega stoletja so zabeležili več deset milijonov primerov gobavosti, ko se je začela pojavljati odpornost proti dapsonu, najpogosteje uporabljanem antibiotiku v tistem času.[4][30] Z mednarodnimi in nacionalnimi ukrepi, vključno s strategijo Svetovne zdravstvene organizacije, je bilo doseženo zmanjšanje števila novih primerov bolezni.[30][31]

Število novih primerov gobavosti v svetu je težavno za natančno merjenje in spremljanje, saj ima bolezen dolgo inkubacijsko dobo, diagnoze so pogosto zapoznele, v najbolj prizadetih državah pa je zdravstvena oskrba tudi pomanjkljiva.[32]

Leto 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024
Število novih primerov[33] 296.479 258.980 252.541 249.018 244.797 228.488 224.344 232.847 215.636 213.861 211.945 217.927 210.973 208.613 202.166 127.506 140.546 174.059 182.792 215.636

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5524431/lepra?query=Lepra&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 20. 12. 2025.
  2. ↑ Sophie M. Worobec (2008). »Treatment of leprosy/Hansen's disease in the early 21st century«. Dermatologic Therapy. 22 (6): 518–537. doi:10.1111/j.1529-8019.2009.01274.x. ISSN 1396-0296. PMID 19889136. S2CID 42203681.
  3. 1 2 3 4 5 6 7 8 Suzuki K, Akama T, Kawashima A, Yoshihara A, Yotsu RR, Ishii N (Februar 2012). »Current status of leprosy: epidemiology, basic science and clinical perspectives«. The Journal of Dermatology. 39 (2): 121–129. doi:10.1111/j.1346-8138.2011.01370.x. PMID 21973237. S2CID 40027505.
  4. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 »Leprosy«. World Health Organization (WHO). Arhivirano iz spletišča dne 31. januarja 2021. Pridobljeno 10. februarja 2020.
  5. 1 2 3 »New Leprosy Bacterium: Scientists Use Genetic Fingerprint To Nail 'Killing Organism'«. ScienceDaily. 28. november 2008. Arhivirano iz spletišča dne 13. marca 2010. Pridobljeno 31. januarja 2010.
  6. 1 2 3 Schreuder PA, Noto S, Richardus JH (Januar 2016). »Epidemiologic trends of leprosy for the 21st century«. Clinics in Dermatology. 34 (1): 24–31. doi:10.1016/j.clindermatol.2015.11.001. PMID 26773620.
  7. ↑ Sotiriou MC, Stryjewska BM, Hill C (september 2016). »Two Cases of Leprosy in Siblings Caused by Mycobacterium lepromatosis and Review of the Literature«. The American Journal of Tropical Medicine and Hygiene. 95 (3): 522–527. doi:10.4269/ajtmh.16-0076. PMC 5014252. PMID 27402522.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. 1 2 3 4 Biasizzo, Helena, Grbec, Petra (2020). Lepra (gobavost). Medicinski razgledi, letnik 59, številka 1, str. 39-51.
  9. 1 2 »Lepra (gobavost)«. Nacionalni inštitut za javno zdravje. zadnja posodobitev: 18. 12. 2025. Pridobljeno 20. 12. 2025. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)[mrtva povezava]
  10. ↑ Reinar LM, Forsetlund L, Lehman LF, Brurberg KG (Julij 2019). »Interventions for ulceration and other skin changes caused by nerve damage in leprosy«. The Cochrane Database of Systematic Reviews. 2019 (7) CD012235. doi:10.1002/14651858.CD012235.pub2. PMC 6699662. PMID 31425632.
  11. ↑ Ryan KU, Ray CJ, ur. (2004). Sherris Medical Microbiology (4th izd.). McGraw Hill. str. 451–53. ISBN 978-0-8385-8529-0. OCLC 61405904.
  12. ↑ »Genomics Insights into the Biology and Evolution of Leprosy Bacilli«. International Textbook of Leprosy. 11. februar 2016. Arhivirano iz spletišča dne 12. februarja 2019. Pridobljeno 11. februarja 2019.
  13. ↑ McMurray DN (1996). »Mycobacteria and Nocardia«. V Baron S; in sod. (ur.). Baron's Medical Microbiology (4th izd.). Univ of Texas Medical Branch. ISBN 978-0-9631172-1-2. OCLC 33838234. Arhivirano iz spletišča dne 12. februarja 2009.
  14. ↑ Bhattacharya S, Vijayalakshmi N, Parija SC (Oktober 2002). »Uncultivable bacteria: implications and recent trends towards identification«. Indian Journal of Medical Microbiology. 20 (4): 174–177. doi:10.1016/S0255-0857(21)03184-4. PMID 17657065.
  15. ↑ »WHO | Microbiology: culture in vitro«. World Health Organization (WHO). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2020. Pridobljeno 22. julija 2019.
  16. ↑ »The Armadillo Model for Leprosy«. International Textbook of Leprosy. 11. februar 2016. Arhivirano iz spletišča dne 22. julija 2019. Pridobljeno 22. julija 2019.
  17. 1 2 Penna ML, Penna GO, Iglesias PC, Natal S, Rodrigues LC (Maj 2016). »Anti-PGL-1 Positivity as a Risk Marker for the Development of Leprosy among Contacts of Leprosy Cases: Systematic Review and Meta-analysis«. PLOS Neglected Tropical Diseases. 10 (5) e0004703. doi:10.1371/journal.pntd.0004703. PMC 4871561. PMID 27192199.
  18. ↑ Alcaïs A, Mira M, Casanova JL, Schurr E, Abel L (Februar 2005). »Genetic dissection of immunity in leprosy«. Current Opinion in Immunology. 17 (1): 44–48. doi:10.1016/j.coi.2004.11.006. PMID 15653309.
  19. ↑ Lockwood DN, Lambert SM (Januar 2011). »Human immunodeficiency virus and leprosy: an update«. Dermatologic Clinics. 29 (1): 125–128. doi:10.1016/j.det.2010.08.016. PMID 21095536.
  20. ↑ »Hansen's Disease (Leprosy) Transmission«. cdc.gov. 29. april 2013. Arhivirano iz spletišča dne 13. marca 2015. Pridobljeno 28. februarja 2015.
  21. ↑ Guidelines for the diagnosis, treatment and prevention of leprosy. World Health Organization. Regional Office for South-East Asia. 2018. str. xiii. hdl:10665/274127. ISBN 978-92-9022-638-3.
  22. ↑ Chavarro-Portillo B, Soto CY, Guerrero MI (september 2019). »Mycobacterium leprae's evolution and environmental adaptation«. Acta Tropica. 197 105041. doi:10.1016/j.actatropica.2019.105041. PMID 31152726. S2CID 173188912.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  23. ↑ Eichelmann K, González González SE, Salas-Alanis JC, Ocampo-Candiani J (september 2013). »Leprosy. An update: definition, pathogenesis, classification, diagnosis, and treatment«. Actas Dermo-Sifiliograficas. 104 (7): 554–563. doi:10.1016/j.adengl.2012.03.028. PMID 23870850. S2CID 3442319.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  24. ↑ Joel Carlos Lastória JC, Milanez Morgado de Abreu MA (Marec–april 2014). »Leprosy: review of the epidemiological, clinical, and etiopathogenic aspects - Part 1«. An Bras Dermatol. 89 (2): 205–218. doi:10.1590/abd1806-4841.20142450. PMC 4008049. PMID 24770495.
  25. ↑ »Hansen's Disease (Leprosy) Transmission«. cdc.gov. 29. april 2013. Arhivirano iz spletišča dne 13. marca 2015. Pridobljeno 28. februarja 2015.
  26. ↑ Rodrigues, Laura C; Lockwood, Diana NJ (2011-06). »Leprosy now: epidemiology, progress, challenges, and research gaps«. The Lancet Infectious Diseases (v angleščini). Zv. 11, št. 6. str. 464–470. doi:10.1016/S1473-3099(11)70006-8. {{navedi revijo}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  27. ↑ »WHO | Leprosy: new data show steady decline in new cases«. WHO. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. oktobra 2019. Pridobljeno 26. februarja 2020.
  28. 1 2 3 »WHO | Global leprosy update, 2015: time for action, accountability and inclusion«. World Health Organization (WHO). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2016. Pridobljeno 14. januarja 2019.
  29. ↑ Maggie Veatch (21. februar 2019). »Leprosy still lurks in United States, study says«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 20. avgusta 2020. Pridobljeno 24. februarja 2019.
  30. 1 2 Rodrigues LC, Lockwood DN (Junij 2011). »Leprosy now: epidemiology, progress, challenges, and research gaps«. The Lancet. Infectious Diseases. 11 (6): 464–470. doi:10.1016/S1473-3099(11)70006-8. PMID 21616456.
  31. ↑ »About ILEP«. ILEP. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. avgusta 2014. Pridobljeno 25. avgusta 2014.
  32. ↑ »Epidemiology of Leprosy«. International Textbook of Leprosy. 11. februar 2016. Arhivirano iz spletišča dne 23. julija 2019. Pridobljeno 23. julija 2019.
  33. ↑ »Number of new leprosy cases«. World Health Organization (WHO). 13. september 2021. Arhivirano iz spletišča dne 26. septembra 2021. Pridobljeno 3. junija 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gobavost&oldid=6666286«