Nadškofija Ljubljana

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nadškofija Ljubljana
Archidioecesis Labacensis
StNicholas-Ljubljana.JPG
Področje
DržavaZastava Slovenije Slovenija
MetropolijaLjubljana
SufraganiKoper,
Novo mesto
Naddekanati4
Dekanije17
Statistika
Površina6.134 km2
Prebivalcev
- Skupno
- Katoličani

790.457
544.833 (68,9%%)
Župnije234
Splošno
Verska skupnostrimskokatoliška
Obredrimski obred
Ustanovitev6. december 1461
StolnicaStolnica sv. Nikolaja, Ljubljana
ZavetnikCiril in Metod,
Mohor in Fortunat
Škofijski duhovniki286
Vodstvo
PapežFrančišek
NadškofStanislav Zore
Pomožni škofAnton Jamnik,
Franc Šuštar
Generalni vikarFranc Šuštar
Upokojeni škofjeFranc Rode,
Alojz Uran,
Anton Stres
Uradna stran
Nadskofija-ljubljana.si
Catholic-hierarchy.org

Nadškofija Ljubljana je ena izmed šestih slovenskih škofij oziroma ena izmed dveh slovenskih nadškofij. Stolna cerkev je stolnica svetega Nikolaja, sedež pa ima v škofijskem dvorcu v neposredni bližini.

Ljubljanski nadškof je od 4. oktobra 2014 Stanislav Zore[1], medtem ko sta pomožna škofa Anton Jamnik (od leta 2006) in Franc Šuštar (od 2015).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ljubljansko škofijo je 6. decembra 1461 ustanovil cesar Friderik III. (1415 - 1493). Papež Pij II. (1458 - 1464) je ustanovitev potrdil 6. septembra 1462. Cesar si je pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov in enajstih kanonikov v dvanajstčlanskem stolnem kapitlju. Po letu 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. V času reform cesarja Jožefa II. je škofija obsegala ljubljansko in novomeško okrožje. V tistem obdobju je bila za kratek čas povzdignjena v nadškofijo in sedež metropolije za jugovzhodni del Habsburške monarhije).

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Od leta 1919, ko je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani, je ljubljanski škof hkrati bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. Prvi kancler je tako postal Anton Bonaventura Jeglič. Njegov naslednik Gregorij Rožman je škofijo vodil v času Kraljevine Jugoslavije. 7. aprila 1941, en dan po napadu Nemčije na Jugoslavijo, je določil vrsto generalnih vikarjev, ki bi vodili škofijo v primeru, če se njemu kaj pripeti, ko v moderni vojski nihče ne ve, kaj lahko od koderkoli in zlasti iz zraka prileti. Prvi na seznamu je bil Ignacij Nadrah, za njim pa Tomaž Klinar, Gregor Žerjav, Alojzij Zupan in kot zadnji, najmlajši kanonik Anton Vovk.[2] 5. maja 1945, na dan svojega bega v tujino, je škof še zadnjič sklical konzistorij in potrdil vrstni red vikarjev iz leta 1941. Na mesto Žerjava in Zupana, ki sta med tem umrla, je dodatno imenoval dekana Franca Kimovca. Prvi generalni vikar je po njegovem odhodu postal Ignacij Nadrah, vendar je bil že 14. junija 1945 aretiran. Krmilo škofije bi moral za njim prevzeti Kimovec, ki pa je zaradi bolezni podal izjavo, da za to mesto ni primeren. Tako je 15. junija na seji kapitlja postal generalni vikar Anton Vovk.[3][4] Gregorij Rožman je še naprej de iure ostal rezidencialni škof, saj je Sveti sedež zavrnil možnost imenovanja novega škofa. Leta 1946, ko je bila škofija brez škofa, je na Vovkovo povabilo prišel v pomoč zagrebški pomožni škof Josip Lach, ki je v stolnici opravil velikonočne obrede ter birmoval po župnijah.[5] Papež Pij XII. je nato 15. septembra tega leta Vovka imenoval za pomožnega škofa, čemur je 1. decembra sledilo tudi njegovo škofovsko posvečenje.

V naslednjih letih je Vovk poleg rednega dela na škofiji reševal tudi birokratske zadeve s Cerkvi nenaklonjeno oblastjo v Ljubljani – od dovoljenj za poučevanje verouka, tiskanje glasil, prošenj za izpustitev zaprtih duhovnikov, prošenj za obnavljanje cerkva in župnišč, prijavljanje shodov in birm. Poleg tega je Uprava državne varnosti večkrat preiskovala škofijska poslopja in odnašala dokumente škofijskega arhiva. Tudi Vovka samega so redno pod pritiski zasliševali. To stanje se je zaostrovalo vse do 20. januarja 1952, ko so Vovka na Železniški postaji Novo mesto polili z bencinom in zažgali. Po zgražanju v svetovnih medijih se je stanje v naslednjih letih nekoliko umirilo. Po smrti škofa Rožmana (16. novembra 1959) je bil Vovk uradno imenovan za škofa ordinarija.

Nova sprememba za škofijo je nastopila 22. decembra 1961, ko je papež Janez XXIII. ob 500. letnici obstoja škofijo povzdignil v nadškofijo, Antona Vovka pa imenoval za nadškofa. Vovk je leta 1963 umrl, nasledil pa ga je Jožef Pogačnik. Papež Pavel VI. je nato 22. novembra 1968 nadškofijo določil še za sedež metropolije. Edina sufraganska škofija je postala Škofija Maribor, dokler se ji ni 10. oktobra 1977 z razločitvijo tržaško-koprske škofije pridružila še Škofija Koper.[6]

Na ozemlju ljubljanske škofije je bila ob spremembi cerkvene ureditve v Sloveniji 7. aprila 2006 ustanovljena nova Škofija Novo mesto in skupaj s koprsko škofijo vključena v Ljubljansko metropolijo. Tega dne je tudi Škofija Maribor postala nadškofija in metropolija, zato je bilo njeno ozemlje skupaj z obema novoustanovljenima sufraganskima škofijama (Celje in Murska Sobota) izločeno iz Ljubljanske metropolije.

Nadškofijska kurija[uredi | uredi kodo]

  • Ordinariat
  • Pastoralna služba
    • Tajništvo pastoralne službe
    • Škofijski urad za družino
    • Škofijski katehetski urad
    • Škofijski urad za laike
    • Škofijski odbor za mladino
    • Škofijska univerzitetna pastorala
  • Nadškofijska gospodarska uprava
  • Nadškofijski arhiv
  • Cerkveno sodišče

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ""Prenehati se moramo bati drug drugega in si nasprotovati"". MMC RTV-SLO. 4.10.2014. Pridobljeno dne 4.10.2014. 
  2. Ivo Žajdela, Bil je vzornik duhovnikom, v: Družina, letnik 67, številka 48, 2. december 2018, stran 14.
  3. Anton Vovk, V spomin in opomin, Družina, Ljubljana 2003, strani 59, 362, 471.
  4. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, Zaveza.si, pridobljeno 11. februar 2019.
  5. V spomin in opomin, stran 65.
  6. France Martin Dolinar, Jože Škofljanec, Slovenija v papeških listinah, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1996, stran 189, (COBISS).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]