Papež Pij XII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Častitljivi Pij XII.
Portret
Pričetek papeževanja 2. marec, 1939
Konec papeževanja 9. oktober, 1958 (19 let, 221 dni)
Predhodnik Pij XI.
Naslednik Janez XXIII.
Redovi
Duhovniško posvečenje 2. april 1899
Škofovsko posvečenje 13. maj, 1917
posvečevalec Papež Benedikt XV.
Povzdignjen v kardinala 16. december 1929 kardinal-duhovnik Ss. Giovanni e Paolo
Položaj 260. papež
Osebni podatki
Rojstvo Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli
2. marec 1876({{padleft:1876|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1]
Rim, Kraljevina Italija
Smrt 9. oktober 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[2] (82 let)
Castel Gandolfo, Italija
Pokopan Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost italijanska
Starši advokat Filippo Pacelli
Virginia Graziosi
Izobrazba doktorat iz kanonskega in civilnega prava.
Alma mater Gregoriana v Rimu
Geslo Opus Justitiae Pax
Podpis Signature of Pope Pius XII.svg
Grb {{{coat_of_arms_alt}}}
Svetništvo
Svetniški naziv častitljivi, 2009

Drugi papeži z imenom Pij

Catholic-hierarchy.org

Papež Pij XII., rojen kot Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli, papež Rimskokatoliške cerkve od 2. marca 1939 do smrti, * 2. marec 1876, Rim, Italija, † 9. oktober 1958, Castel Gandolfo, Lacij, Italija.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Nadškof Eugenio Pacelli kot apostolski nuncij v Nemčiji, na Bavarskem 1922.

Rodil se je v Rimu v plemiški družini očetu Filippu Pacelliju in materi Virginii, rojeni Graziosa. Njegova družina je bila tesno povezana s papeškim dvorom. V začetku je odraščal s svojim bratom in sestrama v centru Rima v Parionski četrti. Kaj kmalu, leta 1880, so se morali preseliti na Via Vetrina. V bližini Piazze Fiammetta se je šolal pri Francoskih sestrah. Z družino je obiskoval Chiesa Nuova, kjer je bil tudi pri prvem svetem obhajilu in tudi ministriral vse do leta 1886. Potlej je odšel k zasebnemu učitelju Giuseppu Marchiu na Piazza Venezia. Leta 1891 je Eugenia oče poslal v jezuitski licej v Rimu.

Pri osemnajstih letih je pričel s študijem teologije na najstarejši rimskem semenišču Tridentine Collegio Capranica, novembra 1894 je vpisal še študij filozofije, ob enem pa je študiral še moderne jezike in zgodovino. Poleti 1895 je zapustil fakulteto semenišče in se šolal doma. Leta 1899 je doktoriral iz teologije. V letu 1899 je bil v baziliki svetega Janeza v Lateranu posvečen v diakona. V duhovnika je bil posvečen na veliko noč 2. aprila 1899 v zasebni kapeli. Po posvečenju je bil poslan na študij kanoničnega prava in je prejel tudi svoje prvo duhovniško mesto, postal je kurat pri Chiesa Nuova. Leta 1904 je doktoriral iz kanoničnega prava. Po tem je leta 1905 postal monsignor in je spremljal različne kardinale po svetu.

20. junija 1912 je postal pro-tajnik za zunanje eklestične zadeve pri Rimski kuriji. To dolžnost je opravljal do 1. februarja 1914, ko je postal polni tajnik.

20. aprila 1917 je bil imenovan za naslovnega nadškofa Sardesa in apostolskega nuncija v Nemčiji; škofovsko posvečenje je prejel 13. maja istega leta. 22. junija 1920 je bil ponovno imenovan za apostolskega nuncija v Nemčiji. V času službovanja je bil sklenjen konkordata med Svetim sedežem in Nemčijo.

16. decembra 1929 je postal kardinal duhovnik Ss. Giovanni e Paolo. 9. februarja 1930 je postal državni sekretar Rimske kurije. 1. aprila 1935 je postal camerlengo apostolske zbornice. Tako je kot papeški legat potoval po svetu in se udeleževal ratličnih evharističnih kongresov.

Za papeža je bil izvoljen 2. marca 1939 kot naslednik Pija XI.; posvečenje je prejel 12. marca istega leta. Prizadeval si je, da ne bi prišlo do druge svetovne vojne (izjava 24. avgusta 1939), med njo pa je v več radijskih govorih obravnaval vojno problematiko, vendar mu zlasti Judje očitajo, da ni nikoli obsodil holokavsta, čeprav si je veliko prizadeval za reševanje Judov (po nekaterih podatkih naj bi jih Vatikan med vojno rešil 700.000).

Po koncu vojne je odločno obsodil komunizem in podprl demokratične stranke na volitvah v Italiji leta 1948. Leta 1950 je razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju. Branil je nauk, po katerem je človeštvo izšlo iz enega para. Na liturgičnem področju je oskrbel nov prevod psalterja in začel s prenovo katoliškega bogoslužja (reforma obredov velikega tedna). Po smrti ga je kot papež nasledil papež Janez XXIII.

Svetništvo[uredi | uredi kodo]

V teku je papežev postopek za svetništvo. Papež Benedikt XVI. je 19. decembra 2009 razglasil odlok o herojskih krepostih, s čimer je Pij dobil naziv častitljivi Božji služabnik.[3]

Dela[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Record #11887285s // katalog BnF
  2. ^ Record #118594753 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. ^ ~ 1958 ~, Newsaints.faithweb.com, pridobljeno 23. februar 2015.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Rafael Merry del Val
Nadduhovnik Bazilike svetega Petra, Vatikan
1930–1939
Naslednik: 
Federico Tedeschini
Predhodnik: 
Pietro Gasparri
Državni tajnik kardinal
1930–1939
Naslednik: 
Luigi Maglione
Kamerlengo svete rimske Cerkve
1935–1939
Naslednik: 
Lorenzo Lauri
Predhodnik: 
Pij XI.
Papež
1939–1958
Naslednik: 
Janez XXIII.