Papež Sergij II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Sergij II. 
Papež Sergij II.
Papež Sergij II.
Škofija 25. januar 844 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 27. januar 844 (posvečen)
Konec papeževanja 27. januar 847
Predhodnik Gregor IV.
Naslednik Leon IV.
Nasprotnik Janez VIII. 844
Redovi
Položaj 102. papež
Osebni podatki
Rojstvo Sergij
ne pred 785 in ne pozneje od 795
Rim, Papeška država
Smrt 27. januar 847[1]
Rim, Papeška država
Pokopan Cerkev sv. Petra v Rimu
Narodnost Italijan
Starši oče Sergij Colonna
Predhodni položaj arhiprezbiter v Rimu
Geslo
Drugi papeži z imenom Sergij

Sergij II., papež Rimskokatoliške cerkve; * okrog 790 Rim (Papeška država, Frankovsko kraljestvo); † 27. januar 847 Rim ( Papeška država, Italija, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Papež Sergij II.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Sergij je bil Rimljan; tam se je rodil, a z dvanajstimi leti mu je umrla tudi mati; sprejeli so ga v Lateransko šolo, kjer je dobil znanstveno in nravno vzgojo. V cerkvenih službah je postopoma napredoval, prejevši vse cerkvene redove, dokler ga ni končno Gregor IV. imenoval za arhiprezbiterja. Zelo dobro je torej poznal ustroj cerkvenega vodenja; njega pa so še bolje poznali rimski reveži, ki jim je pridigal, delil miloščino in tolažbo. [2].

Bil je peti papež iz rimske rodbine Colonna. Ime Sergij je sprejel od očeta Sergija, ki mu je umrl že v zgodnji mladosti.[3]

Papež in protipapež[uredi | uredi kodo]

Januarja 844 je duhovščina in večina Rimljanov izvolila arhiprezbiterja Sergija, del laikov pa diakona Janeza, ki si je izbral ime Janez VIII. Ker so Janezovi pripadniki grozili s silo, so Sergija takoj posvetili, ne da bi čakali na cesarjevo potrditev, kakor je določala Constitutio Romana iz leta 824. Tam je namreč pisalo, da je lahko novoizvoljeni papež posvečen šele takrat, ko potrdi volitve frankovski vladar. Cesar Lotar - ki je ljubosumno varoval svojo oblast, rad pa omejeval tujo - je v Rim poslal svojega sina Ludvika z močnim vojaškim spremstvom, da bi skupaj z metzskim škofom Drogom preiskal potek volitev. Sergijeva stranka je prevladala, vendar je moral Sergij dokazati veljavnost izvolitev pred zborom škofov, pa tudi priznati potrebo, da volitve potrdi cesar.[4]

Ko je Ludvik pomiril zdražbe, ga je Sergij mazilil za langobardskega kralja ter prisegel zvestobo Lotarju.[5][6].


Dela[uredi | uredi kodo]

Sergij je najprej posvetil pozornost ureditvi mesta in okolice. Uredil je velike vodovode, več cerkva okrasil, Zveličarjeve jaslice v cerkvi Marije Snežne pa je okrasil s srebrnimi lističi. 22. novembra 846 je zadela Rim huda naravna nesreča: reka Tibera je poplavila nižje ležeča področja. Papež je povsod pomagal; podpiral je veliko število brezdomcem in ponovno zgradil sirotišnico – Orphanotropheum. Obnovil je tudi zapuščene katakombe; poleg cerkve svetega Silvestra in Martina, kjer je bil prej arhiprezbiter, je dal zgraditi samostan.

Saracenski vpadi[uredi | uredi kodo]

Saraceni, ki so zasedli papeška posestva na Siciliji , so prodrli prek otočja Ponza že tako daleč, da so se 23. avgusta 846 v rimskih pristaniških mestih Ostiji in Portu izkrcali, napadli Rim ter izropali številne cerkve, med njimi tudi baziliko sv. Petra in baziliko sv. Pavla . Nadaljnje ropanje je preprečil kraljevič Gvido Spoletski (842-860), ki je s svojo vojsko uspešno pregnal Saracene iz Lacija[7].

Letopisci poročajo, da je Adelbert, odločni toskanski grof in frankovski zaščitnik papeških ozemelj na Korziki, poslal 10. avgusta 846 nujno pismo papežu. Obvestil ga je, da pluje iz Afrike proti Rimu ladjevje 73 ladij, ki prenašajo na palubah vojsko enajst tisoč Saracenov s petsto konji. Svetoval je papežu, naj umakne za rimsko obzidje telesa blaženih apostolov Petra in Pavla ter zaklade obeh bazilik, ki sta tedaj obe stali zunaj obzidja. Papeževi svetovalci pa so menili, da je novica neverjetna. Nekateri pametnejši Rimljani pa so se posvetovali in uvedli izredno stanje v Rimu in okolici, kar pa ni bilo zadosti za zaustavitev osvajalcev. Podobne novice so se večkrat pokazale kot neresnične - tokrat pa ne.[8]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Sergij je umrl 27. januarja 847 v Rimu.

Pokopan je v Baziliki svetega Petra v Vatikanu.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Encyclopedia of Popes — 2000.
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 141. 
  3. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 94. 
  4. ^ "Sergio II papa". L'Enciclopedia Italiana treccani.it. Pridobljeno dne 2013-08-10. 
  5. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 94. 
  6. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 141. 
  7. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 141. 
  8. ^ "Pope Sergius II AD. 844-847.". Cristoraul.com. Pridobljeno dne 2013-07-29. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Mann, Horace K., The Lives of the Popes in the Early Middle Ages, Vol. II: The Popes During the Carolingian Empire, 795–858 (1906)
  • De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Gregor IV.
Papež
844–847
Naslednik: 
Leon IV.