Papež Inocenc V.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Blaženi Inocenc V. 
"Doctor famosissimus""Znameniti doktor"
"Doctor famosissimus"
"Znameniti doktor"
Sedež 21. januar 1276 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 2. februar 1276 (posvečen)
Konec papeževanja 22. junij 1276
Predhodnik Gregor X.
Naslednik Hadrijan V.
Redovi
Duhovniško posvečenje okrog 1259
Škofovsko posvečenje 1272
Povzdignjen v kardinala 3. junij 1273
Položaj 185. papež
Osebni podatki
Rojstvo Pierre de Tarentaise, Peter de Champagne
1220
Champagny-en-Vanoise[d], Moûtiers[d]
Smrt 29. junij 1276
Rim
Pokopan Lateranska bazilika
Narodnost Francoz
Predhodni položaj
Alma mater pariška Sorbona
Grb
Svetništvo
God 22. junij
Svetnik v katoliška Cerkev
Svetniški naziv blaženi
Beatifikacija 3. marec 1898
Rim Italija
razglašalec Leon XIII.
Atributi

Drugi papeži z imenom Inocenc

Catholic-hierarchy.org

Papež Inocenc V., rojen kot francosko Pierre de Tarentaise, (italijansko Pietro di Tarentasia; latinsko Petrus de Tarantasia, slovensko Peter Tarantazijski); imenovali so ga Doctor famosissimus (Znameniti doktor) je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * okrog 1224 Champagny-en-Vanoise ali La Salle (Savojska kneževina, Arleško kraljestvo, Sveto rimsko cesarstvo); † 22. junij 1276 Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Štirinajsti dan po smrti Gregorja X. – in že prvi dan konklava, 21. januarja 1276, so kardinali enoglasno za papeža izvolili Petra iz Tarantasije, prvega dominikanca na Petrovem sedežu. Pred tem je poučeval na pariški univerzi Sorboni in si prislužil časten naslov Doctor famosissimus (Znameniti doktor). Nekaj časa je bil provincial dominikancev v Franciji. 1272 postal nadškof v Lyonu, 1273 kardinal-škof v Ostiji. Slovel je po svojih številnih teoloških spisih, po svoji učenosti in brezgrajnem osebnem življenju. Imel je velike načrte, ki jih je hotel uresničiti takoj po izvolitvi.

Igral je pomembno vlogo na Drugem lyonskem koncilu 1274, kjer je imel dva znamenita govora zbranim koncilskim očetom; imel je tudi poslovilni govor ob pogrebu svetega Bonaventura, ki je umrl med koncilom. Ko so ga izvolili za naslednika Gregorju X. – kateremu je bil osebni svetovalec – si je privzel ime Inocenc V. in je bil prvi dominikanski papež. Bil je poosebljena miroljubnost – tudi z namenom združiti krščanske vladarje za križarsko vojno. Uspelo mu je pomiriti gvelfe in gibeline ter obnovil mir med Piso in Lucco v Italiji ter posredoval med nemškim kraljem Rudolfom Habsburškim in sicilskim kraljem Karlom Anžujskim, s tem da je kazal večjo naklonjenost do tega drugega. [1]

Takoj se je dal tudi na obnovitiev dobrih stikov z vzhodno Cerkvijo, česar pa v svojem kratkem pontifikátu ni mogel uresničiti, ker ga je v petem mesecu pontifikata prehitela smrt.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Papež Inocenc V. je bil papež miru

Inocenc je umrl v Rimu 22. junija 1276. Šele pod pontifikatom svojega drugega naslednika Janeza XXI. so ga pokopali v Lateransko baziliko; pri pogrebu je bil osebno navzoč kralj Karel I. Anžujski, ki je sam zahteval, naj bo njegovo truplo pokopano v cerkvi. Pri obnavljanju bazilike v XVII. stoletju so njegov grob razdrli in izgubili.
Njegovo češčenje je potrdil 3. marca 1898 Leon XIII. s tem, da je njegov god na njegov smrtni dan, 22. junija. [2] [3] [4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Pope Bl. Innocent V (Petrus a Tarentasia)". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 23. februar 2015. 
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 256. 
  3. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 164. 
  4. ^ "Innocenzo V, beato. Enciclopedia dei Papi (2000) di Paolo Vian". Treccani.it. Pridobljeno dne 23. februar 2015. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Gregor X.
Papež
1276–1276
Naslednik: 
Hadrijan V.