Papež Celestin I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Celestin I. spoznavalec
Coelestinus I.png
Pričetek papeževanja 10. september 422
Konec papeževanja 27. julij 432
Predhodnik Bonifacij I.
Naslednik Sikst III.
Redovi
Položaj 43. papež
Osebni podatki
Rojstvo 4. stoletje
Rim, Zahodno Rimsko cesarstvo
Smrt 27. julij 432
Rim, Rimski imperij
Pokopan Prisciline katakombe
Narodnost Rimljan
Starši oče Prisk (latinsko: Priscus)
Svetništvo
God 27. julij (rimskokatoliška Cerkev)
8. april (Pravoslavna cerkev)
Svetnik v rimskokatoliška Cerkev
Pravoslavna cerkev
Anglikanska cerkev
Luteranci
Kanonizacija razglašalec predtridentinsko obdobje
Drugi papeži z imenom Celestin

Celestin I. [1] je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * 4. stoletje (Kampanija, Italija, Zahodno Rimsko cesarstvo); papež izvoljen 10. september 422; † 27. julij 432 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo).[2]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost in vzpon[uredi | uredi kodo]

Celestin je bil po rodu Rimljan iz Kampanje v Južni Italiji. Že od mladosti se je vzgajal v samostanu in postal diakon Rimske Cerkve. Večja od njegove učenosti je bila samo še njegova svetost.

Za papeža so ga izvolili 10. septembra 422. Volitve so - v nasprotju z volitvami njegovega predhodnika - potekale mirno in složno.[3]

Hiponski škof Avguštin mu je takoj poslal pozdravno pismo, v katerem ga je prosil, naj ne jemlje pod svoje okrilje fusalskega škofa (Fussala), ki mu je numidijska sinoda odvzela škofovsko dostojanstvo zaradi številnih zlorab. Ta nadpastir je bil namreč nekoč Avguštinov učenec in mu je on pomagal do škofovstva. Nevoščljivost in ošabnost pa sta ga tako obvladala in upropastila, da so se verniki pohujševali. Poleg tega pa se je tako pretvarjal, da je svetega Bonifacija popolnoma zavedel in ga prepričal, da ni heretik. Papež mu je celo napisal priporočilno pismo za numidijske škofe. Budno Celestinovo oko pa je takoj spregledalo jedro zadeve in je on potrdil določbe numidijske sinode, nevrednega škofa pa odstavil. [4]

Apostolsko delovanje[uredi | uredi kodo]

Papež ima prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Spor, ki se je zaradi vprašanja pravice priziva na papeža začel že med Zosimom in afriško Cerkvijo in ga je Bonifacij kolikor toliko zgladil, se je spet nadaljeval. Papež je poudarjal – sklicujoč se na sveto pismo in apostolsko tradicijo - da ima kot rimski škof najvišje prizivne pravice, da sme prizive sprejemati in o njih razsojati, afriški škofje pa so s svoje strani trdili - prav glede na zvitega krivoverca, ki se je pred prejšnjim papežem prikazal kot pravoverni kristjan - da nihče nima pravice sklicevati se na kakršnokoli sodno instanco »prek morja« mimo njih. Praktično se je ta spor končal z vdorom Vandalov v severno Afriko, ki so si brez ovir podjarmili nesložne kristjane in tam 428 ustanovili svoje kraljestvo z glavnim mestom Kartagino.

Uspeh pri pelagijancih ter Ircih[uredi | uredi kodo]

Kot papež je uspešno vabil v edinost Cerkve pelagijance, ki so se ohranili po nekaterih delih Britanije, Galije, Ilirika in Afrike.

Poslal je misionarje v Britanijo. Na Irsko je poslal Paladija, ki je tam postal škof. Nekaj dni pred smrtjo pa je poslal tja Patrika, ki je deželo uspešno pokristjanil.[2]

Neuspeh pri nestorijancih[uredi | uredi kodo]

V Carigradu (Konstantinoplu) sta začela duhovnik Anastazij in patriarh Nestorij pod vplivom antiohijske teološke šole učiti, da Kristus ni bil Bog in človek v eni osebi; poleg dveh narav je oznanjal tudi dve osebi v Kristusu, božjo in človeško, ter odklanjal Marijino božje materinstvo. aleksandrijski patriarh Ciril pa je trdil v duhu aleksandrijske šole, ki se je držala Atanazijevega in Markovega apostolskega izročila, zagovarjal Kristusovo božanstvo. Pisal je papežu v Rim o vsej zadevi; ker Celestin ni takoj ukrepal, je Nestorij to razlagal v svoj prid. Zato je končno papež Celestin 430 sklical v Rimu sinodo, ki je obsodila Nestorijev nauk. Od njega je papež prek posrednika Cirila zahteval, naj herezijo prekliče v roku desetih dni, vendar brez uspeha.

Efeški koncil[uredi | uredi kodo]

Sveti Ciril Aleksandrijski, predsednik koncila
Najstarejša znana predstavitev Kristusovega križanja v rimski cerkvi svete Sabine, ki je bila dokončana za časa papeža Celestina I.

Vzhod so v Celestinovem času začeli pretresati teološki spori, ki so predvsem za vzhodne Cerkve imeli trajne posledice. Pojavil se je nestorianizem (imenovan po carigrajskem škofu Nestoriju), ki je zagovarjal poleg dveh narav tudi dve osebi v Kristusu, božjo in človeško, ter odklanjal Marijino božje materinstvo.

Razkol se je zaostroval. Naslednje leto je cesar Teodozij II. (408-450) sklical vesoljni koncil v Efezu za vzhodne škofe - papež je tja poslal tri svoje legate, ki so prebrali njegovo pismo z obsodbo nestorijanstva s priporočilom, naj škofje vztrajajo v isti ljubezni, slogi in zvestobi, kakršno je oznanjal apostol Janez, ob čigar relikvijah so zborovali. Koncilski očetje so papeževo pismo navdušeno pozdravili. Koncil, na katerem je bilo navzočih 190 škofov, je začel delo 22. junija 431. Cerkveni zbor je obsodil nestorianizem in poudaril, da je Marija Bogorodica.[3][4][5][6]

Nestorija je koncil izobčil, a cesar ga je pregnal s carigrajskega sedeža. On se je brez ugovora umaknil v svoj samostan v Antiohiji ter umrl v izgnanstvu v Egiptu 450.[7]

Določbe in dela[uredi | uredi kodo]

  • Celestin je določil, da naj duhovniki pred mašo molijo psalme. To je zametek obvezne molitve brevirja.[5]
  • V njegovem času je zgrajena še zdaj obstoječa bazilika svete Sabine (Santa Sabina) na Aventinu.
  • Ohranjenih je šestnajst njegovih pisem ter ostanki govora o nestorijanstvu na Rimski sinodi 430.[8]
  • Ukazal je, da se ne sme odreči odveza tistim heretikom, ki pokažejo iskreno kesanje.[9]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Crescens L. Dedek: Papež Celestin I. (lesorez iz leta 1899) [4]

Celestin je umrl 27. julija 432 v Rimu. Pokopan je v Priscilinih katakombah; pozneje (820) so njegove relikvije prenesli v cerkev svete Prakside.[10]

Po drugih virih so ga pokopali v cerkvi svetega Silvestra (San Silvestro).[11]

God[uredi | uredi kodo]

God je imel (kot neobvezni spomin) 7. aprila.[12] Po nekaterih krajih so njegov spomin obhajali 6. aprila.[4]

Po koncilu se obhaja po koledarski preureditvi, ki jo je izvedel Pavel VI., kot neobvezni krajevni spomin 27. julija.[2]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Britannica-Hungarica, Világenciklopédia I, Magyar világkiadó Budapest 1994. (Tizenötödik kiadás 1994, by Encyclopaedia Britannica, Inc. Chicago-Auckland-London-Madrid-Manila-Párizs-Róma-Sydney-Szöul-Tokió-Toronto)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • Missale Romanum ex decreto sacros. concilii Tridentini restitutum S. Pii V. jussu editum. Editio decima. F. Pustet; Ratisbonae, Neo Eboraci et Cincinatii 1876.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • Révai nagy lexikona I-XXI. Révai testvérek irodalmi intézet részvénytársaság, Budapest 1910-1935.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ latinsko: Coelestinus [izg:Celestinus], pomeni coelum=nebo, coelestinus=nebeški
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 "St. Celestine I". Defending The Faith. Pridobljeno dne 2012-02-27. 
  3. ^ 3,0 3,1 F. Chobot. A pápák története. str. 69. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 C. L. Dedek. Szentek élete I: Szent Czelesztin pápa. str. 406. 
  5. ^ 5,0 5,1 B. Bangha. Katolikus lexikon I – I. Celesztin pápa. str. 310s. 
  6. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 48. 
  7. ^ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 31. 
  8. ^ "Pope St. Celestine I". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2012-03-01. 
  9. ^ "Pope Celestine I". Patron Saints Index. Pridobljeno dne 2012-03-01. 
  10. ^ C. L. Dedek. Szentek élete I: Szent Czelesztin pápa. str. 408. 
  11. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 70. 
  12. ^ S. Pii V. Missale Romanum ex decreto sacros. concilii Tridentini restitutum, Die 7. Aprilis: S. Coelestini I. Papae et Confessoris. str. (100). 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Bonifacij I.
Papež
422-432
Naslednik: 
Sikst III.