Numidija

Numidijsko kraljestvo Provincia Numidia
← 202 pr. n. št.–46 pr. n. št. →   →
Map of Numidia
Glavno mesto		Cirta
Jeziki		numidijski jezik
Vlada		Monarhija
kralj
-	202-148 pr. n. št.	Masinisa
-	60-46 pr. n. št.	Juba I. Numidijski
Zgodovinsko obdobje		antika
-	združitev Vzhodne in Zahodne Numidije	202 pr. n. št.
-	priključitev k Rimski republiki	46 pr. n. št.
Danes del		Alžirija Tunizija

Numidija, nekdanje berbersko kraljestvo v severni Afriki na ozemlju sodobne Alžirije in manjšem delu zahodne Tunizije. Numidija je bila prvotno razdeljena med Mesulijce v Vzhodni Numidiji, katerim je vladal Masinisa, in Masile v Zahodni Numidiji, katerim je vladal Sifaks. Masinisa je premagal Sifaksa in leta 202 pr. n. št. združil Numidijo v enotno kraljestvo. Kraljestvo je bilo na začetku suverena država, kasneje pa rimska provinca in od Rima odvisna država.

Geografija

Kraljestvo je obsegalo ozemlje sedanje Alžirije in je na zahodu mejilo na Mavretanijo, sedanji Maroko, na vzhodu na rimsko provinco Afriko, sedanjo Tunizijo, na severu na Sredozemsko morje in na jugu na puščavo Saharo. Njegovi prebivalci so bili numidijski Berberi. Numidijsko kraljestvo je bilo prva država v zgodovini Alžirije in berberskega sveta.

Zgodovina

Neodvisno kraljestvo

Ime Numidija je prvi uporabil Polibij v 3. stoletju pr. n. št. za ozemlje zahodno od Kartagine, h kateremu je spadala cela severna Alžirija do reke Muluje kakšnih 160 km zahodno od Orana. Numidijci so se delili na dve veliki skupini plemen: Masile na vzhodu in Masesile na zahodu.

V prvem delu druge punske vojne so bili vzhodni Masili kralja Gaja zavezniki Katragine, medtem ko so bili zahodni Masesili kralja Sifaksa zavezniki Rima. Leta 206 pr. n. št. je na vzhodu prišel na prestol kralj Masinisa, ki se je povezal z Rimom, Sifaks pa je prestopil na kartažansko stran. Po vojni so zmagovalci Rimljani prepustili vso Numidijo Masinisu. Ko je Masinisa leta 148 pr. n. št. umrl, se je njegovo kraljestvo raztezalo od Mavretanije do meje s kartažanskim ozemljem in na jugovzhodu do Cirenajke. Numidija je na kopnem povsem obdala kartažansko ozemlje.

Masiniso je po smrti nasledil njegov sin Micipsa, njega pa leta 118 pr. n. št. njegova sinova Hijempsal I. in Adrebal in Masinisov nezakonski vnuk Jugurta, ki je bil libijskega porekla in zelo priljubljen med Numidijci. Hijempsal in Jugurta sta se takoj po Micipsovi smrti sprla. Jugurta je Hijempsala ubil, kar je privedlo do odkrite vojne z Ardebalom.

Ko je Jugurta v bitki premagal Adrebala, je slednji pobegnil v Rim po pomoč. Rimski uradniki so, domnevno zaradi podkupnine, bolj verjetno pa zaradi želje, da se čim prej konča vojna v donosnem afriškem kraljestvu, ustavili vojskovanje z delitvijo Numidije na dva dela: Jugurta je dobil zahodno polovico, za katero je rimska propaganda kasneje trdila, da je bogatejša, v resnici pa je bila redkeje naseljena in manj razvita.

Vojna z Rimom

Leta 112 pr. n. št. je Jugurta zopet začel vojno z Adrebalom in si z ubojem nekaj rimskih poslovnežev, ki so podpirali Adrebala, nakopal vojno z Rimom. Po kratki vojni se je Jugurta pod izredno ugodnimi mirovnimi pogoji vdal, kar je ponovno vzbudilo sume na podkupovanje. Lokalni rimski poveljnik je moral v Rim na zaslišanje zaradi korupcije, za katero ga je obtožil njegov politični tekmec Gaj Memij. V Rim je moral kot priča proti rimskemu poveljniku tudi Jugurta. V Rimu so ga popolnoma diskreditirali zaradi njegove vsem znane nasilne in brezobzirne preteklosti in umora numidijskega tekmeca.

Med Numidijo in Rimsko republiko je izbruhnila vojna. Rim je v severno Afriko poslal več legij pod poveljstvom Kvinta Cecilija Metela Numidijskega. Vojna se je razvlekla v dolge in na videz neskončne pohode, v katerih so Rimljani nameravali dokončno poraziti Jugurta. Razočaran zaradi očitnega pomanjkanja bojev se je Metelov poročnik Gaj Marij vrnil v Rim na volitve za konzula in bil izvoljen, potem pa se je vrnil v Numidijo, da bi prevzel poveljstvo bojišča. Svojega kvestorja Lucija Kornelija Sula je poslal v sosednjo Mavretanijo, da bi prekinil njeno podporo Jugurtu. Sula je s pomočjo Bokha I. Mavretanskega Jogurta ujel in končal vojno.

Jugurta so vklenjenega odpeljali v Rim in zaprli v Mamertinsko ječo. Leta 104 pr. n. št. so ga v Marijevem slavnostnem sprevodu razkazovali po rimskih ulicah in ga nato usmrtili.

Rimska provinca

Po Jugurtovi smrti je bila zahodna Numidija priključena k ozemlju mavretanskega kralja Bokhusa, medtem ko je ostali del Numidije, razen Cirenajke, do državljanske vojne med Cezarjem in Pompejem ostal pod oblastjo domačih vladarjev. Ko je Cezar porazil Katona Mlajšega, je Katon leta 46 pr. n. št. v Utiki naredil samomor. Numidija je za kratek čas postala provinca Nova Afrika (Africa Nova), dokler ni Avgust po bitki pri Akciju na prestol postavil Juba II., sina Juba I..

Kmalu zatem je bil leta 25 pr. n. št. Juba premeščen na mavretanski prestol, Numidija pa je bila razdeljena med Mavretanijo in provinco Novo Afriko. Pod Septimijem Severom je bila izločena iz Stare Afrike (Africa Vetus) in oblast v njej je prevzel cesarski prokurator. Po Dioklecijanovih državnih reformah je bila Numidija razdeljena na dve provinci: severni del je postal Numidia Cirtensis z glavnim mestom Cirta, južni del pa Numidia militiana – Vojaška Numidija z glavnim mestom v legionarski bazi Lambaesis. Cesar Konstantin Veliki je provinci ponovno združil in novo provinco upravljal iz Cirte, katero je sebi v čast preimenoval v Konstantino (sedanja Qusanṭīnah ali Kasantina v Alžiriji). Guverner je bil leta 320 povišan na položaj konzula. Provinca je do invazije Vandalov leta 428 ostala ena od sedmih provinc Afriške dioceze. Afriška dioceza je po invaziji začela propadati, delno tudi zaradi širjenja puščave. Provinca je ostala pod vandalsko oblastjo, vendar je bila zaradi vpadov Berberov omejena samo na obalni pas. Po vandalskih vojnah z Bizantinskim cesarstvom je postala del nove pretorijanske prefekture Afrike.

Glavna mesta

Numidija je bila zelo romanizirana in posuta s številnimi mesti. Najpomembnejši sta bili Cirta na severu, ki je bila prestolnica in je imela svoje pristanišče Rusicada (sedanja Skikda), in Hippo regius (sedanja Annaba), dobro poznan kot sedež sv. Avguština. Iz Cirte je proti jugu vodila vojaška cesta do Teveste (Tebessa), iz Hipa pa cesta do Lambaesisa (Lambessa).

Lambaesis je bil sedež III. legije Avgusta in zelo pomembno strateško središče, ki je obvladovalo prelaze v gorovju Aures, ki je ločevalo Numidijo od puščavskih getulijskih plemen. V Numidiji je bilo skupno približno dvajset mest, ki so, nekatera prej, druga kasneje, dobila status rimskih kolonij. V 5. stoletju je Notitia Dignitatum naštela nič manj kot 123 sedežev, katerih škofje so se leta 479 sestali v Kartagini.

Glej tudi

• Numidijci