Pojdi na vsebino

Tunizija

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Republic of Tunisia
  • الجمهورية التونسية (arabsko)
    al-Jumhūriyyah at-Tūnisiyyah
Zastava
Grb
Geslo: حرية، نظام، عدالة
"Ḥurrīyah, Niẓām, 'Adālah"
"Svoboda, red, pravičnost"
Himna: حماة الحمى
"Humat al-Hima"
(angleško "Branilci domovine")
Glavno mestoTunis
36°49′N 10°11′E / 36.817°N 10.183°E / 36.817; 10.183
Uradni jezikiarabščina[1]
Etnične skupine
VladaUnitarna predsedniška republika
• Predsedik
Kais Saied
• Premier
Sara Zaafarani
Ustanovitev
814 pr. n. št.
800
1229
15. julij 1705
12. maj 1881
• Neodvisnost in Kraljevina Tunizija
20. marec 1956
• Deklaracija republike
25. julij 1957
Površina
• skupaj
163.610 km2 (91.)
Prebivalstvo
• popis 2024
11.972.169[6]
• gostota
79/km2 (134.)
BDP (ocena 2025)
• skupaj (nominal.)
Rast $56,290 mrd[7] (90.)
• skupaj (PKM)
Rast $183,73 mrd[7] (84.)
• na preb. (nominal.)
Rast $4530[7] (121.)
• na preb. (PKM)
Rast $14.780[7] (111.)
Gini (2021)Positive decrease 33,7[8]
srednji
HDI (2023)Rast 0,746[9]
visok · 105.
Valutatunizijski dinar
Časovni pasUTC +2
Klicna koda216

Tunizija (arabsko تونس), Uradno Republika Tunizija (arabsko الجمهورية التونسية, francosko République tunisienne) je arabska in muslimanska država, umeščena ob Sredozemsko morje na severnoafriški obali. Je v regiji Magreb v Severni Afriki in pokriva površino 165.000 kvadratnih kilometrov. Njen najsevernejši del, Cape Angela, je tudi najsevernejši del Afrike. Njeno glavno mesto je Tunis. Je najvzhodnejša in najmanjša med tremi atlaškimi državami (Maroko, Alžirija, Tunizija). Meji na Alžirijo (s svojo zahodno mejo), Libijo (s svojo vzhodno in južno mejo) in Sredozemsko morje (na severu in vzhodu). Tunizija si deli tudi morsko mejo z Italijo prek otokov Sicilija in Sardinija na severu ter Malta na vzhodu. Štirideset odstotkov dežele zasedajo obronki puščave Sahare, preostalo območje pa razmeroma rodovitna zemlja in lahko dostopne obale. Ta območja so igrala pomembno vlogo že v antičnem času, iz česar posebno izstopa feničanska kolonija Kartagina, pa tudi kot žitnica za kasnejše rimske koloniste. Ime Tunis naj bi izviralo iz berberskega jezika, pomenilo pa naj bi rtič. Leta 2024 je imela Tunizija 12,458 milijona prebivalcev.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Beseda Tunisia izhaja iz imena Tunis, osrednjega urbanega središča in glavnega mesta sodobne Tunizije. Sedanja oblika imena z latinsko pripono -ia se je razvila iz francoskega imena Tunisie,[10][11] ki je običajno povezano z berberskim korenom ⵜⵏⵙ, prepisanim kot tns, kar pomeni 'položiti' ali 'taboriti'.[12] Včasih je povezano tudi s kartažansko boginjo Tanith (ali Tunit),[13] in starodavnim mestom Tynes.[14][15]

Francoska izpeljanka Tunisie je bila z manjšimi spremembami sprejeta v nekaterih evropskih jezikih, s čimer je bilo uvedeno posebno ime za označevanje države. Drugi jeziki so ime pustili nedotaknjeno, na primer ruski rusko Туни́с Tunís in španski Túnez. V tem primeru se isto ime uporablja tako za državo kot za mesto, tako kot pri arabskem تونس, in le po kontekstu je mogoče opaziti razliko.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina Tunizije.

Antika

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Kapzijska kultura in Antična Kartagina.

Kmetijske metode so dosegle dolino Nila iz območja rodovitnega polmeseca okoli leta 5000 pr. n. št. in se razširile v Magreb okoli leta 4000 pr. n. št. Kmetijske skupnosti na vlažnih obalnih ravnicah osrednje Tunizije so bile takrat predniki današnjih berberskih plemen.

Kartažanske odvisnosti in protektorati med punskimi vojnami

V antiki so verjeli, da so Afriko prvotno naseljevali Getulci in Libijci, oba nomadski ljudstvi. Po besedah ​​rimskega zgodovinarja Salustija je polbog Herkul umrl v Španiji, njegova večjezična vzhodna vojska pa je ostala, da se naseli v deželi, nekateri pa so se preselili v Afriko. Perzijci so odšli na zahod in se poročili z Getulci ter postali Numidijci. Medijci so se naselili in bili znani kot Mauri, kasneje Mavri.[16]

Numidijci in Mavri so pripadali rasi, iz katere izvirajo Berberi. Prevedeni pomen besede Numidian je nomad in ljudje so bili dejansko polnomadski vse do vladavine Masinisse iz plemena Massyli.[17][18][19]

Na začetku zapisane zgodovine so Tunizijo naseljevala berberska plemena. Njeno obalo so Feničani naselili že v 12. stoletju pred našim štetjem (Bizerte, Utica). Mesto Kartagino so Feničani ustanovili v 9. stoletju pred našim štetjem. Legenda pravi, da je Didona iz Tira, ki je danes v Libanonu, mesto ustanovila leta 814 pred našim štetjem, kot ga je pripovedoval grški pisatelj Timaj iz Tauromeniuma. Naseljenci Kartagine so svojo kulturo in vero prinesli iz Fenicije, ki je danes v Libanonu in sosednjih območij.

Kip kartažanskega generala Hanibala Barce

Po seriji vojn z grškimi mestnimi državami Sicilije v 5. stoletju pred našim štetjem se je Kartagina povzpela na oblast in sčasoma postala prevladujoča civilizacija v zahodnem Sredozemlju. Kartažani so častili panteon bližnjevzhodnih bogov, vključno z Baalom in Tanito. Tanitin simbol, preprosta ženska figura z iztegnjenimi rokami in dolgo obleko, je priljubljena ikona, ki jo najdemo na starodavnih najdiščih. Ustanovitelji Kartagine so ustanovili tudi Tofet, ki je bil v rimskih časih spremenjen.

Kartažanska invazija na Italijo pod vodstvom Hanibala med drugo punsko vojno, eno od serije vojn z Rimom, je skoraj ohromila vzpon rimske moči. Po koncu druge punske vojne leta 202 pr. n. št. je Kartagina še 50 let delovala kot odvisna država Rimske republike.[20]

Ruševine templja iz 2. stoletja v Douggi, enem od devetih območij svetovne dediščine v Tuniziji

Po obleganju Kartagini, ki se je začela leta 149 pr. n. št. med tretjo punsko vojno, je Rim leta 146 pr. n. št. osvojil Kartagino. Po osvojitvi so Rimljani Kartagino preimenovali v Afriko in jo vključili kot provinco.

Berberski škof Donat Magnus je bil ustanovitelj krščanske skupine, znane kot donatisti.[21] V 5. in 6. stoletju (od 430 do 533 n. št.) so germanski Vandali napadli in vladali kraljestvu v severozahodni Afriki, ki je vključevalo današnji Tripoli. Regijo so v letih 533–534 n. št., med vladavino cesarja Justinijana I., zlahka ponovno osvojili vzhodni Rimljani pod vodstvom generala Belizarja,[22] kar je pomenilo začetek 165-letne dobe bizantinske vladavine.

Srednji vek

[uredi | uredi kodo]
Uqba ibn Nafi je konec 7. stoletja vodil omajadsko osvajanje Tunizije

Nekje med drugo polovico 7. stoletja in začetkom 8. stoletja so v regiji potekala arabska muslimanska osvajanja. Ustanovili so prvo islamsko mesto v severozahodni Afriki, Kairouan. Tam je bila leta 670 n. št. zgrajena mošeja Uqba ali Velika mošeja v Kairouanu.[23] Ta mošeja je najstarejše in najprestižnejše svetišče na muslimanskem Zahodu z najstarejšim stoječim minaretom na svetu;[24] velja tudi za mojstrovino islamske umetnosti in arhitekture. V tem času se je začela arabska migracija v Magreb.

Regija je bila v celoti zavzeta leta 695, leta 697 jo je ponovno zavzelo Bizantinsko cesarstvo, a jo je leta 698 trajno izgubilo. Prehod iz latinsko govoreče krščanske berberske družbe v muslimansko in večinoma arabsko govorečo družbo je trajal več kot 400 let (enakovreden proces v Egiptu in rodovitnem polmesecu je trajal 600 let) in je povzročil dokončno izginotje krščanstva in latinščine v 12. ali 13. stoletju. Večina prebivalstva ni bila muslimanska do precej poznega 9. stoletja; velika večina je bila v 10. stoletju. Tudi nekateri tunizijski kristjani so se izselili; nekateri bogatejši člani družbe so to storili po osvojitvi leta 698, druge pa so normanski vladarji sprejeli na Sicilijo ali v Italijo v 11. in 12. stoletju – logična destinacija zaradi 1200 let trajajoče tesne povezave med regijama.[25]

Arabski guvernerji Tunisa so ustanovili dinastijo Aglabidov, ki je vladala Tuniziji, Tripolitaniji in vzhodni Alžiriji od 800 do 909. Tunizija je cvetela pod arabsko oblastjo, ko so bili zgrajeni obsežni sistemi za oskrbo mest z vodo za gospodinjstva in namakanje, kar je spodbujalo kmetijstvo (zlasti pridelavo oljk).[26][27] Ta blaginja je omogočala razkošno dvorno življenje in jo je zaznamovala gradnja novih palačnih mest, kot sta al-Abbasiya (809) in Raq Adda (877).

Kupole Velike mošeje v Kairouanu. Ustanovljena je bila leta 670, v sedanji obliki pa večinoma izvira iz obdobja Aglabidov (9. stoletje)

Po osvojitvi Kaira so Fatimidi Tunizijo in dele vzhodne Alžirije prepustili lokalnim Ziridom (972–1148).[28] Ziridska Tunizija je cvetela na številnih področjih: kmetijstvo, industrija, trgovina ter versko in posvetno izobraževanje. Upravljanje poznejših ziridskih emirjev je bilo zanemarljivo, politična nestabilnost pa je bila povezana z upadom tunizijske trgovine in kmetijstva.[29][30]

Plenjenje tunizijskih pohodov s strani Banu Hilal, bojevitega arabskega plemena, ki so ga egiptovski Fatimidi spodbudili k zavzetju severozahodne Afrike, je podeželsko in mestno gospodarstvo v regiji še bolj upadlo. Posledično je regija doživela hitro urbanizacijo, saj so lakote izpraznile podeželje, industrija pa se je preusmerila iz kmetijstva v manufakture. Arabski zgodovinar Ibn Khaldun je zapisal, da so zemljišča, ki so jih opustošili osvajalci Banu Hilal, postala popolnoma sušna puščava.[31]

Glavna tunizijska mesta so v 12. stoletju osvojili Normani na Siciliji pod Afriškim kraljestvom, vendar so bili po osvojitvi Tunizije s strani Almohadov v letih 1159–1160 Normani evakuirani na Sicilijo. Skupnosti tunizijskih kristjanov so v Nefzaoui še obstajale do 14. stoletja.[32] Almohadi so sprva vladali Tuniziji prek guvernerja, običajno bližnjega sorodnika kalifa. Kljub ugledu novih gospodarjev je bila država še vedno neukrotljiva, z nenehnimi izgredi in boji med meščani ter potujočimi Arabci in Turki, pri čemer so bili slednji podložniki muslimanskega armenskega pustolovca Karakuša. Tunizijo so med letoma 1182 in 1183 ter ponovno med letoma 1184 in 1187 zasedli Ajubidi.[33]

Največja grožnja almohadski vladavini v Tuniziji so bili Banu Ganija, sorodniki Almoravidov, ki so iz svojega oporišča na Majorki poskušali obnoviti almoravidsko oblast nad Magrebom. Okoli leta 1200 jim je uspelo razširiti svojo oblast nad celotno Tunizijo, dokler jih leta 1207 niso uničile almohadske čete. Po tem uspehu so Almohadi za guvernerja Tunizije postavili Walida Abu Hafsa. Tunizija je ostala del almohadske države do leta 1230, ko se je sin Abu Hafsa razglasil za neodvisnega.

Med vladavino dinastije Hafsidov so bili iz njihove prestolnice Tunisa vzpostavljeni plodni trgovinski odnosi z več krščanskimi sredozemskimi državami.[34] Konec 16. stoletja je obala postala piratska trdnjava.

Osmanska Tunizija

[uredi | uredi kodo]
Osvojitev Tunisa s strani Karla V. in osvoboditev krščanskih galejskih sužnjev leta 1535

V zadnjih letih dinastije Hafsidov je Španija zavzela številna obalna mesta, vendar jih je Osmansko cesarstvo ponovno zavzelo.

Prva osmanska osvojitev Tunisa se je zgodila leta 1534 pod poveljstvom Hajredina Barbarosse paše, mlajšega brata Oruča Reisa, ki je bil kapudan paša osmanske flote med vladavino Sulejmana Veličastnega. Vendar pa so Osmani šele po končni osmanski ponovni osvojitvi Tunisa od Španije leta 1574 pod kapudan pašo Uluč Ali Reisom trajno pridobili nekdanji hafsidski Tunis in ga obdržali do francoske osvojitve Tunizije leta 1881.

Sprva pod turško oblastjo iz Alžira je Osmanska porta kmalu za Tunis neposredno imenovala guvernerja, imenovanega paša, ki so ga podpirale janičarske sile. Kmalu pa je Tunizija dejansko postala avtonomna provinca pod lokalnim begom. Pod turškimi guvernerji, begi, je Tunizija dosegla praktično neodvisnost. Dinastija begov Husein, ustanovljena leta 1705, je trajala do leta 1957.[35] Ta razvoj statusa je Alžir občasno neuspešno izpodbijal. V tem obdobju so bili upravni sveti, ki so nadzorovali Tunizijo, večinoma sestavljeni iz tuje elite, ki je še naprej vodila državne posle v turškem jeziku.

Stolnica sv. Ludvika, Kartagina, Tunizija, 1899

Napade na evropsko ladjevje so izvajali gusarji, predvsem iz Alžira, pa tudi iz Tunisa in Tripolija, a po dolgem obdobju upadanja napadov je naraščajoča moč evropskih držav končno prisilila k njihovemu koncu.

Epidemije kuge so Tunizijo pustošile v letih 1784–1785, 1796–1797 in 1818–1820.[36]

V 19. stoletju so se tunizijski vladarji zavedali nenehnih prizadevanj za politične in socialne reforme v osmanski prestolnici. Tuniški beg je nato, po lastni presoji, a pod vplivom turškega zgleda, poskušal izvesti modernizacijsko reformo institucij in gospodarstva.[37] Tunizijski mednarodni dolg je postal neobvladljiv. To je bil razlog ali pretveza, da so francoske sile leta 1881 vzpostavile protektorat.[38][39]

Francoski protektorat Tunizija (1881–1956)

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Francoski protektorat Tunizija.
Britanski tanki se premikajo skozi Tunis po tem, ko je bilo mesto vzeto iz rok sil osi, 8. maja 1943

Leta 1869 je Tunizija razglasila bankrot in mednarodna finančna komisija je prevzela nadzor nad njenim gospodarstvom. Leta 1881 so Francozi pod pretvezo tunizijskega vdora v Alžirijo napadli z vojsko približno 36.000 mož in prisilili tuniškega bega Muhameda III. as-Sadika, da se strinja s pogoji Bardske pogodbe iz leta 1881.[40] S to pogodbo je Tunizija uradno postala francoski protektorat, kljub nasprotovanju Italije. Evropska naselja v državi so bila aktivno spodbujana; število francoskih kolonistov se je povečalo s 34.000 leta 1906 na 144.000 leta 1945. Leta 1910 je bilo v Tuniziji tudi 105.000 Italijanov.[41]

Med drugo svetovno vojno je protektorat Tunizije nadzorovala kolaboracionistična vichyjska vlada v metropolitanski Franciji. Antisemitski statut o Judih, ki ga je sprejela vichyjska vlada, je bil izveden tudi v severozahodni Afriki, ki jo je nadzorovala Vichyjeva vlada, in na drugih čezmorskih francoskih ozemljih. Tako je bilo preganjanje in umor Judov med letoma 1940 in 1943 del holokavsta v Franciji.

Od novembra 1942 do maja 1943 je bila Tunizija, ki jo je nadzorovala Vichyjeva vlada, pod nemško okupacijo. Poveljnik SS Walter Rauff je tam še naprej izvajal »končno rešitev«. Od leta 1942 do 1943 je bila Tunizija prizorišče tunizijske kampanje, vrste bitk med silami osi in zavezniki. Bitka se je začela z začetnim uspehom nemških in italijanskih sil, vendar sta ogromna oskrba in številčna premoč zaveznikov privedli do predaje sil osi 13. maja 1943.[42][43] Šestmesečna kampanja za osvoboditev Tunizije izpod okupacije osi je pomenila konec vojne v Afriki.

Boj za neodvisnost (1943–1956)

[uredi | uredi kodo]

Po osvoboditvi Tunizije izpod Nemcev so Francozi ponovno prevzeli nadzor nad vlado in ponovno prepovedali sodelovanje v nacionalistični stranki. Moncefa Bega, ki je bil priljubljen med Tunizijci, so Francozi odstavili. Francozi so trdili, da je bila njegova odstranitev posledica njegovega naklonjenosti državam osi med nemško okupacijo, vendar je pravi razlog predmet razprave.[44]

Leta 1945 je tunizijski nacionalist Habib Bourguiba, potem ko je pobegnil francoskemu nadzoru, prispel v Kairo. Medtem ko je bil tam, je lahko navezal stik z Arabsko ligo. Kasneje leta 1946 se je po potovanju v druge države Bližnjega vzhoda odpravil v Združene države Amerike, da bi govoril tako z Združenimi narodi na njihovem sedežu v ​​Lake Success kot z uradniki ameriškega zunanjega ministrstva v Washingtonu D.C., kjer je zagovarjal tunizijske nacionaliste.

Kot del povojne Tunizije je bila ustanovljena nova vsetunizijska delavska organizacija, Union Générale des Travailleurs (UGTT). To je bila ena od močnejših komponent nacionalistične skupine Neo-Destour.[44]

Habib Bourguiba se je 13. septembra 1949 odpravil v Združene države.[45] Udeležil se je srečanja Ameriške federacije dela v San Franciscu v Kaliforniji. Francozi so nasprotovali njegovi prisotnosti tam, ZDA pa so se bale političnih sprememb v Severni Afriki zaradi grozeče prisotnosti morebitne komunistične širitve Sovjetske zveze.

Bourguiba je še naprej prosil tuje voditelje, ko je 6. novembra 1951 odpotoval v Italijo. Med njegovimi stiki so bili Alberto Mellini Ponce De León, Mario Toscano in Licinio Vestri. De León je bil Bourguibin stari prijatelj, ki mu je pomagal osvoboditi ga iz nemškega ujetništva, Toscano je bil vodja Ufficio Studi e Documentazione na ministrstvu za zunanje zadeve, Vestri pa afrikanistični učenjak. Kljub njegovim najboljšim prizadevanjem so Italijani ostali nevtralni, saj niso želeli uničiti odnosov z zaveznico Nata Francijo, niti niso želeli ovirati nobene možnosti prihodnjih odnosov s Tunizijo, saj je bila ta ključni del Sredozemlja.[45]

Francoski generalni rezident v Tuniziji, Jean de Hautecloque, je 25. avgusta 1953 zapustil Tunis in odšel v Pariz, kjer ga je zamenjal Pierre Voizard.[46] Voizard je bil prej francoski minister v Monaku. Mesec dni po prihodu v Tunis 26. septembra 1953 je Voizard uvedel številne spremembe za ublažitev napetosti v Tuniziji. Odpravil je cenzuro tiska in osvobodil več političnih zapornikov. Prav tako je obnovil polna pooblastila civilnih oblasti in razglasil obsedno stanje v Sahelu.

26. januarja 1954 je Voizard v Parizu na srečanju Cercle Republicain d'outre Mer napovedal, da bodo kmalu uvedene nove reforme v prid podelitvi večje suverenosti Tunizijcem, hkrati pa bodo zavarovani interesi Francozov in francoskih državljanov v Tuniziji. Skupina Neo-Destour ni bila naklonjena tem reformam, če sama ni bila vključena v njihovo ustvarjanje. Zahtevali so tudi izpustitev Bourguibe, ki je bil zaprt na otoku Galete.

Po osamosvojitvi (1956–2011)

[uredi | uredi kodo]
Habib Bourguiba je bil prvi predsednik Tunizije od leta 1957 do 1987

Tunizija je dosegla neodvisnost od Francije 20. marca 1956 s Habibom Bourguibo kot predsednikom vlade.[47] 20. marec se vsako leto praznuje kot tunizijski dan neodvisnosti. Leto kasneje je bila Tunizija razglašena za republiko, Bourguiba pa je bil prvi predsednik.[48] Od osamosvojitve leta 1956 do revolucije leta 2011 sta bila vlada in Ustavni demokratični zbor (RCD), prej Neo Destour in Socialistična Destourian stranka, dejansko eno. Po poročilu Amnesty International je The Guardian Tunizijo označil za »eno najsodobnejših, a represivnih držav v arabskem svetu«.[49] 12. maja 1964 je Tunizija nacionalizirala tuja kmetijska zemljišča.] Takoj zatem je Francija odpovedala vso finančno pomoč državi, ki naj bi znašala več kot 40 milijonov dolarjev. To je privedlo do tega, da je tunizijska državna skupščina sprejela zakon, ki je od vseh prebivalcev države zahteval, da se sorazmerno s svojim dohodkom naročijo na »ljudsko posojilo«.[50] Od leta 1977 do 2005 je bila Tunizija snemalna lokacija za pet filmov filmske franšize Vojna zvezd.

Leta 1982 je Tunizija postala središče Palestinske osvobodilne organizacije s sedežem v prestolnici Tunis. 1. oktobra 1985 so izraelske zračne sile bombardirale sedež PLO, pri čemer je umrlo najmanj 60 ljudi.[51]

Zine El Abidine Ben Ali, predsednik Tunizije od leta 1987 do 2011

Novembra 1987 so zdravniki Bourguibo razglasili za nesposobnega za vladanje in v nekrvavem državnem udaru je premier Zine El Abidine Ben Ali prevzel predsedniški položaj v skladu s 57. členom tunizijske ustave. Obletnica Ben Alijevega nasledstva, 7. november, se je praznovala kot državni praznik. Vsakih pet let je bil dosledno ponovno izvoljen z ogromno večino (precej več kot 80 odstotkov glasov), nazadnje 25. oktobra 2009,[52] dokler ni januarja 2011 zaradi ljudskih nemirov pobegnil iz države.

Ben Ali in njegova družina so bili obtoženi korupcije in plenjenja državnega denarja. Gospodarska liberalizacija je ponudila nadaljnje priložnosti za finančno slabo upravljanje, medtem ko so koruptivni člani družine Trabelsi, predvsem v primerih Imeda Trabelsija in Belhassena Trabelsija, nadzorovali velik del poslovnega sektorja v državi. Prva dama Leila Ben Ali je bila opisana kot »nesramna nakupoholičarka«, ki je državno letalo uporabljala za pogosta neuradna potovanja v evropske modne prestolnice. Tunizija je zavrnila francosko zahtevo za izročitev dveh predsednikovih nečakov z Leiline strani, ki ju je francoski državni tožilec obtožil kraje dveh megajaht iz francoske marine.[53] Po poročanju Le Monda naj bi Ben Alijev zet sčasoma prevzel oblast v državi.

Neodvisne skupine za človekove pravice, kot so Amnesty International, Freedom House in Protection International, so dokumentirale, da se temeljne človekove in politične pravice niso spoštovale. Režim je na vse mogoče načine oviral delo lokalnih organizacij za človekove pravice. Leta 2008 se je Tunizija po svobodi tiska uvrstila na 143. mesto od 173.

Po revoluciji (od leta 2011)

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Tunizijska revolucija.
Tunis 14. januarja 2011 med tunizijsko revolucijo

Tunizijska revolucija[54][55] je bila intenzivna kampanja civilnega odpora, ki so jo sprožili visoka brezposelnost, inflacija cen hrane, korupcija,[107] pomanjkanje svobode govora in drugih političnih svoboščin ter slabe življenjske razmere. Sindikati naj bi bili sestavni del protestov.[109] Protesti so navdihnili arabsko pomlad, val podobnih dejanj po vsem arabskem svetu. Katalizator za množične demonstracije je bila smrt Mohameda Bouazizija, 26-letnega tunizijskega uličnega prodajalca, ki se je 17. decembra 2010 zažgal v znak protesta proti zaplembi njegovega blaga in ponižanju, ki mu ga je povzročila občinska uradnica Faida Hamdy. Jeza in nasilje sta se stopnjevala po Bouazizijevi smrti 4. januarja 2011, kar je dolgoletnega predsednika Zina El Abidina Ben Alija na koncu pripeljalo do odstopitve in bega iz države 14. januarja 2011, po 23 letih na oblasti.[56]

Protesti za prepoved vladajoče stranke in izselitev vseh njenih članov iz prehodne vlade, ki jo je oblikoval Mohammed Ghannouchi, so se nadaljevali. Nova vlada je sčasoma popustila zahtevam. Tuniško sodišče je prepovedalo nekdanjo vladajočo stranko RCD in zaseglo vsa njena sredstva. Z odlokom ministra za notranje zadeve je bila prepovedana »politična policija«, posebne enote, ki so bile uporabljene za ustrahovanje in preganjanje političnih aktivistov.

3. marca 2011 je začasni predsednik napovedal, da bodo volitve v ustavodajno skupščino potekale 24. julija 2011.] 9. junija 2011 je premier napovedal, da bodo volitve prestavljene na 23. oktober 2011. Mednarodni in notranji opazovalci so volitve razglasili za svobodne in poštene. Gibanje Ennahda, ki je bilo prej prepovedano pod režimom Ben Alija, je na volitvah izšlo kot največja stranka z 89 sedeži od skupno 217. 12. decembra 2011 je bil za predsednika izvoljen nekdanji disident in veteran aktivist za človekove pravice Moncef Marzouki. Marca 2012 je Ennahda izjavila, da ne bo podprla, da bi šeriatsko pravo postalo glavni vir zakonodaje v novi ustavi, s čimer bi ohranila sekularno naravo države. Stališče Ennahde do tega vprašanja so kritizirali trdi islamisti, ki so si želeli stroge šeriatske pravice, vendar so ga sekularne stranke pozdravile. 6. februarja 2013 je bil umorjen Chokri Belaid, vodja levičarske opozicije in vidni kritik Ennahde. Leta 2014 je predsednik Moncef Marzouki ustanovil tunizijsko Komisijo za resnico in dostojanstvo kot ključni del ustvarjanja nacionalne sprave. Tunizijo sta leta 2015 prizadela dva teroristična napada na tuje turiste, najprej v Narodnem muzeju Bardo, nato pa na plaži Sousse 38 ljudi. Tunizijski predsednik Beji Caid Essebsi je oktobra izredne razmere podaljšal za nadaljnje tri mesece. Tunizijska četverica za dialog je leta 2015 prejel Nobelovo nagrado za mir za svoje delo pri vzpostavljanju mirnega in pluralističnega političnega reda v Tuniziji.[57]

Prvi demokratično izvoljeni tunizijski predsednik Beji Caid Essebsi je umrl julija 2019.[58] Po njem je Kais Saied postal tunizijski predsednik po prepričljivi zmagi na tunizijskih predsedniških volitvah oktobra 2019. 23. oktobra 2019 je Saied prisegel kot novi tunizijski predsednik.

Februarja 2022 sta Tunizija in Mednarodni denarni sklad izvedla predhodna pogajanja v upanju, da bi zagotovila večmilijardno reševanje gospodarstva, ki ga pestijo recesija, javni dolg, inflacija in brezposelnost.[59]

6. oktobra 2024 je predsednik Kais Saied na predsedniških volitvah z 28,8-odstotno udeležbo osvojil drugi mandat z več kot 90 % glasov. Pet političnih strank je ljudi pozvalo k bojkotu volitev.[60]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Geografija Tunizije.
Zemljevid Tunizije

Tunizija leži na sredozemski obali severozahodne Afrike, na pol poti med Atlantskim oceanom in delto Nila. Na zahodu (965 km) in jugozahodu meji na Alžirijo, na jugovzhodu pa na Libijo (459 km). Leži med 30° in 38° severne zemljepisne širine ter 7° in 12° vzhodne zemljepisne dolžine. Nenaden južni zavoj sredozemske obale v severni Tuniziji daje državi dve značilni sredozemski obali, na severu od zahoda proti vzhodu in na vzhodu od severa proti jugu.

Čeprav je Tunizija relativno majhna, ima zaradi svoje lege od severa proti jugu veliko okoljsko raznolikost. Njeno raztezanje od vzhoda proti zahodu je omejeno. Razlike v Tuniziji, tako kot v preostalem Magrebu, so v veliki meri okoljske razlike od severa proti jugu, ki jih določa močno zmanjšanje padavin proti jugu od katere koli točke. Hrbtni del, vzhodni podaljšek gorovja Atlas, poteka čez Tunizijo v severovzhodni smeri od alžirske meje na zahodu do polotoka Cape Bon na vzhodu. Severno od Dorsala je Telski Atlas, regija, za katerega so značilni nizki, valoviti hribi in ravnine, ki so spet podaljšek gora na zahodu v Alžiriji. V Khroumerieju, severozahodnem vogalu tunizijskega Tella, nadmorska višina doseže 1050 metrov, pozimi pa tam oddaja sneg.

Sahel, širša obalna ravnica vzdolž vzhodne sredozemske obale Tunizije, je med najpomembnejšimi območji gojenja oljk na svetu. V notranjosti od Sahela, med Dorsalom in gorovjem južno od Gafse, se nahajajo stepe. Velik del južne regije je polsušen in puščavski.

Tunizija ima obalo dolgo 1148 kilometrov. V pomorskem smislu si država lasti sosednji pas 24 navtičnih milj (44 kilometrov) in teritorialno morje 12 navtičnih milj (22 kilometrov).[61] Mesto Tunis je zgrajeno na pobočju hriba, ki se spušča do Tuniškega jezera. Na teh hribih so kraji, kot so Notre-Dame de Tunis, Ras Tabia, La Rabta, La Kasbah, Montfleury in La Manoubia, z nadmorsko višino tik nad 50 metri. Mesto je na križišču ozkega pasu zemlje med jezerom Tunis in Séjoumijem.[62]

Tunizija je bila leta 2022 osemnajsta država z največjim pomanjkanjem vode na svetu

Podnebje Tunizije je na severu sredozemsko, z blagimi deževnimi zimami in vročimi, suhimi poletji. Jug države je puščavski. Teren na severu je gorat, ki se proti jugu umakne v vročo, suho osrednjo ravnino. Jug je polsušen in se zliva s Saharo. Na severnem robu Sahare se v črti vzhod-zahod razteza vrsta slanih jezer, znanih kot čoti ali šarti. Najnižja točka je Chott el Djerid na 17 metrih pod morsko gladino, najvišja pa Jebel ech Chambi na 1544 metrih.[63]

Tunizija je dom petih kopenskih ekoregij: sredozemskih iglavcev in mešanih gozdov, saharskih halofitov, sredozemskih suhih gozdov in step, sredozemskih gozdov in gozdov ter severnosaharskih step in gozdov.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Tunizija leži v subtropskem podnebnem pasu, in sicer stika sredozemsko (širši obalni pas) ter subtropsko suho in polsuho podnebje (notranjost). Podnebje prehaja tako od zmernih sredozemskih razmer na severu proti vročim in suhim pogojem na jugu.

V severnem delu države je povprečna januarska temperatura 9 °C, julijska pa 26 °C. Na tem območju je deževno obdobje razpotegnjeno čez hladen del leta, med oktobrom in majem. Povprečne letne padavine na severu dosežejo 610 mm, značilno pa je veliko letno gibanje stolpca. Puščavski del v Sahari na jugu dobi povprečno 210 mm dežja letno.

Naravna bogastva

[uredi | uredi kodo]

Temeljno mineralno bogastvo Tunizije je nafta, katere črpališča stojijo tako na kopnem kot na morju. V 1980-ih so bila odkrita pomembna nova nahajališča.

Zraven tega Tunizija izkorišča nahajališča fosfatov, železove rude, svinca, cinka in soli.

Okoljski problemi

[uredi | uredi kodo]

Velika težava Tunizije je neurejeno odlaganje strupenih in drugih nevarnih odpadkov, kar predstavlja veliko nevarnost za zdravje okolja. Zaradi majhne količine vode v deželi je prisoten tudi problem čezmernega onesnaževanja slednje. Primanjkuje tudi zalog pitne vode.

Tu so tudi tipični problemi puščavskih držav, kot so krčenje gozdov in zelenih površin zaradi pašnje, erozija prsti ter dezertifikacija.

Tunizija je razglasila tri narodne parke, kar pomeni le 0,3 odstotka državno zaščitenih površin dežele. Najbolj znan je narodni park Ichkeul v severni Tuniziji, ki ga zavzema veliko jezero in spremljajoča mokrišča, pribežališče številnih ptic, med njimi rac, gosi in plamencev.

Vlada je ratificirala mednarodne okoljske sporazume, ki se nanašajo na ohranjanje biotske raznovrstnosti, omejevanje klimatskih sprememb in dezertifikacije, ohranjanje ogroženih vrst, spreminjanje okolja, nevarne odpadke, onesnaževanje morja, ladijsko onesnaževanje, varovanje ozonskega plašča in varovanje mokrišč.

Politika in uprava

[uredi | uredi kodo]

Tunizija je republika z močnim predsedniškim sistemom, ki je sicer enostrankarski.

Veje oblasti

[uredi | uredi kodo]

Predsednik države Foued Mebazaa je po prebegu Zine al-Abidine Ben Alija, ki je bil na svojem položaju od leta 1987, ko je nadomestil prvega predsednika republike Habiba Bourguibo, predsednika Tunizije (med letoma 1956 in 1987) postal tretji predsednik Tunizije. Vladajoča stranka, Demokratični parlamentarni zbor (francosko Rassemblement Constitutionel Démocratique) je bila edina stranka v državi 25 let. Ta stranka je naslednica Socialistične desturske stranke (francosko Parti Socialiste Destourien, kratica PSD), ki je Tunizijo pripeljala do suverenosti. Država premore šest legalnih opozicijskih strank.

Predsedniške volitve potekajo vsakih 5 let. Na njih kandidira edina državna stranka, ki po volitvah imenuje tudi predsednika vlade in njegov kabinet, slednji pa igra pomembno vlogo v državni politiki. Prav tako državni vrh postavlja tudi regionalne guvernerje in administratorje. Volitve potekajo še za krajevne župane in krajevne svete.

Državno upravo tvori enodomni parlament (zakonodajno telo) – Dom poslancev (Chambre des députés) s 182 članskimi mesti, izmed katerih je 20 odstotkov rezerviranih za opozicijo. Dom poslancev ima vedno večjo funkcijo prostora za državnopolitično razpravo, a zaenkrat še nima velike vloge pri izdajanju zakonov – v praksi vedno potrdi predloge izvršilne oblasti z manjšimi popravki.

Sodstvo je uradno suvereno oblastno telo. Sicer je opaziti visoko stopnjo sodelovanja z vlado, zlasti ko gre za politično usmerjene primere.

Upravna delitev

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Upravna delitev Tunizije.

Tunizija je upravno razdeljena na 24 governoratov:

  • Ariana
  • Béja
  • Ben Arous
  • Bizerte
  • Gabès
  • Gafsa
  • Jendouba
  • Kairouan
  • Kasserine
  • Kebili
  • Kef
  • Mahdia
  • Manouba
  • Medenine
  • Monastir
  • Nabeul
  • Sfax
  • Sidi
  • Siliana
  • Sousse
  • Tataouine
  • Tozeur
  • Tunis
  • Zaghouan

Oborožene sile

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Tunizijske oborožene sile.

Tunizija ima organizirane profesionalne oborožene sile z okoli 35 tisoč vojaki. Razdeljena je na kopensko vojsko, vojno mornarico, vojno letalstvo, paravojaške sile in narodno gardo. Povprečna starost vojakov je 20 let. Država namenja vojski 1,8 odstotka bruto državnega proizvoda (približek za leto 2002).

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Tunizija je v procesu razsežnih ekonomskih reform in liberalizacije po desetletjih državnega usmerjanja in deleža v gospodarstvu. Preudarno finančno in gospodarsko načrtovanje pa v zadnjem desetletju povzročata zmerno gospodarsko rast. Tunizijsko gospodarstvo se tradicionalno opira na nafto, fosfate, kmetijstvo in turizem.

Politika države je nekoliko zaustavila rast v prvih letih samostojnosti (po letu 1956). 1960-ih so prinesla močno zavrtje razvoja gospodarstva zaradi spodbujanja kolektivizacije, zaradi česar je padel tudi letni proizvod kmetijskih dejavnosti. V 1970-ih je prišlo do nekoliko povečane gospodarske rasti zaradi povišanja cen nafte ter fosfatov na svetovnem trgu ter uveljavljanja turizma, a je svojo negativno vlogo pri rasti še vedno igral protekcionizem in regulacija uvoza. V času samostojnosti je Tunizija prejemala zajetne vsote finančne pomoči od ZDA ter evropskih, pa tudi nekaterih arabskih držav. Danes je sicer še vedno država v razvoju, sodi pa med dežele s srednjim dohodkom.

Zaradi precenjenega dinarja (uradna valuta) in rastočega mednarodnega dolga je Tunizija doživela veliko krizo na področju mednarodnega gospodarskega sodelovanja v 1980-ih. Leta 1986 je vlada zato sprejela vrsto ukrepov, med katerimi so strukturno prilagajanje za liberalizacijo trga, zmanjševanje tarif in preusmeritev države v tržno gospodarstvo. Ta model gospodarske reforme so predlagale in podprle mednarodne finančne ustanove, s tem pa je bila Tunizija deležna dodatnih posojil Svetovne banke in drugih zahodnih upnikov. Leta 1990 je Tunizija pristopila k Sporazumu o carinah in trgovanju (angleško General Agreement on Tariffs and Trade, kratica GATT), kasneje pa se je vključila v Svetovno trgovinsko organizacijo (angleško World Trade Organization, kratica WTO).

Leta 1996 je država sklenila sporazum o sodelovanju z Evropsko unijo, ki odpravlja carine in druge prepreke za prosto trgovino, tiče pa se večine dobrin. Na ta način naj bi EU uradno pomagala Tuniziji k hitrejšemu razvoju in pripravi na konkurenco globalnega trga.

Država je od leta 1987 privatizirala 160 družb v svoji lasti, in sicer v okviru ukrepov reforme 1987. leta. Kljub temu so potrebni resni napori za preprečitev množičnih odpuščanj, čemur velja dodati, da je brezposelnost že sicer pereč problem v deželi. Uradne statistike govorijo o 15 % nezaposlene delovne sile, dejanska množina pa naj bi bila večja.

Izmenjava delnic poteka preko državno vodenega Sveta za finančni trg, ki trguje s kapitalom nekaj več kot 50 podjetij.

Leta 1993 je tunizijska vlada sprejela zakon, ki dovoljuje in celo privlači tuje vlagatelje. Tako je danes v državi prijavljenih več kot 1600 izvozno usmerjenih podjetij v tuji lasti. Slednja se zanašajo in izkoriščajo predvsem potencial nizko plačane delovne sile in bližino evropskega trga, s katerim poteka največ izmenjav. Državna valuta, tunizijski dinar, je nekonvertibilna.

Oskrba z vodo in sanitacija

[uredi | uredi kodo]

Tunizija je dosegla najvišje stopnje dostopa do oskrbe z vodo in sanitacije na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Od leta 2011 je dostop do varne pitne vode postal skoraj univerzalen, in sicer se je v urbanih območjih približal 100 %, na podeželju pa 90 %.[64] Tunizija zagotavlja kakovostno pitno vodo skozi vse leto.[65]

Prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]

Tunizija je s svojim strateškim položajem skozi celotno zgodovino pomenila območje trenja med ljudstvi. Zavojevali so jo tako stari Rimljani kot Vandali, tako črni Afričani kot Arabci in druga plemena, ljudstva, narodi. Sodobni prebivalci dežele pa pretežno izhajajo iz Berberov, četudi jih je okoli 98 odstotkov berberski jezik zamenjalo za arabskega.

Poseljenost z ljudmi je velika zlasti v priobalnih regijah, kjer na 30 odstotkih državnega ozemlja živi okoli 70 odstotkov prebivalstva. Z dobrimi deset milijoni prebivalcev Tunizija premore 65 ljudi na km².

Večja mesta

[uredi | uredi kodo]

Tunizijska mesta so razmeroma majhnega obsega s pomembno izjemo Tunisom, ki je največje in glavno mesto države. To sredozemsko pristanišče na severovzhodu države ob jezeru Tunis, v svet pa je prometno povezano z mednarodnim letališčem in ladijskimi linijami v Evropo (Italija in Francija). Nekoliko manj pomembni mesti sta Sfax in Sousse (arabsko Susa), ki obe ležita ob vzhodni obali, razvili pa sta se ob industriji oziroma turizmu. Po svoji slikovitosti in starem pristanišču je znano tudi večje mesto Bizerte na severni obali.

Jezik in vera

[uredi | uredi kodo]

Uradni jezik Tunizije je arabščina. Poznavalci govorijo o tunizijski arabščini kot dialektu, izvirajočem iz skupine magrebške arabščine, ki jo je slišati tudi v zahodni Alžiriji in vzhodni Libiji. Slednja pa je izpeljanka iz klasične arabščine. Zraven tega velika večina prebivalcev zna govoriti francoščino. V srednjih šolah je obvezno učenje četrtega jezika, učenci lahko izbirajo med nemščino, španščino, italijanščino, ruščino in kitajščino.

Prvotni jezik v Tuniziji je bil berberski, katerega je govorila večina berberskih plemen, danas ga govori zaradi islamizacije in uradne arabščine vedno manj prebivalcev. Berberščina je bila sicer tudi zapisana, vendar je napisanih malo književnih del v tem jeziku, ohranja se v redko poseljenih gorskih vaseh, kjer so bivališča vkopana v zemljo.

Kot Arabci so prebivalci Tunizije skoraj vsi zavezani islamu (98 odstotkov populacije), in sicer njegovi sunitski veji imenovani fatimidi. V deželi je tako najti množico mošej, izmed katerih po svoji znamenitosti izstopata mošeja v svetem mestu Al Kairouan in slikovita utrdbena mošeja v obalnem Sousseu. V Tuniziji obstajajo še majhne skupine rimo-katoličanov, Judov in protestantov.

Izobrazba in znanje

[uredi | uredi kodo]

Izobraževalni sistem v Tuniziji je brezplačen, zaradi česar osnovno šolo obiskujejo praktično vsi otroci. Pouk poteka v arabščini in deloma v francoščini. Osnovne šole je v letu 2000 obiskovalo približno 1,4 milijona otrok, srednje šole 1,1 milijona, v visokošolsko izobraževanje (Univerza v Tunisu) pa je bilo vključenih nekaj več kot 200 tisoč prebivalcev.

Tunizija ima tri pomembnejše knjižnice, locirane v Tunisu. Posebno zanimiv pa je narodni muzej Bardo, ki od leta 1888 v Tunisu daje na ogled zbirke feničanskih, grških in rimskih ter muslimanskih umetniških izdelkov na čelu z mozaiki.

Komunikacije

[uredi | uredi kodo]

Komunikacijski sistem je po razvitosti – tako kot večina drugih stvari – nad afriškim povprečjem. Izhodiščne komunikacijske točke so Sfax, Sussah, Bizerte in Tunis. Telefonske priključke je leta 1997 posedovalo 654.000 gospodinjstev, v uporabi pa je bilo poleg tega leta 1998 50.000 mobilnih telefonov. Tunizijci uporabljajo 920.000 televizij (ocena 1997) za spremljanje 26 televizijskih postaj (1998). Leta 2002 je natanko 1 ponudnik spletnih storitev omogočal spletni dostop 400 tisoč uporabnikom (ocena 2002).

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Kultura Tunizije je mešana zaradi dolgoletne zgodovine zunanjega vpliva ljudstev – kot so Feničani, Rimljani, Vandali, Bizantinci, Arabci, Sikulo-Normani, Turki, Italijani, Maltežani in Francozi – ki so vsi pustili svoj pečat v državi.

Trenutno so v petdesetih umetniških galerijah razstave tunizijskih in mednarodnih umetnikov. Te galerije so med drugimi galerijo Yahia v Tunisu in galerija Carthage Essaadi.[66]

Tunizijska literatura obstaja v dveh oblikah: arabski in francoski. Arabska literatura sega v 7. stoletje s prihodom arabske civilizacije v regijo. Po obsegu in vrednosti je pomembnejša od francoske literature, ki je bila uvedena med francoskim protektoratom leta 1881.

Na začetku 20. stoletja je glasbeno dejavnost zaznamoval liturgični repertoar, povezan z različnimi verskimi bratovščinami, in posvetni repertoar, ki je obsegal instrumentalne skladbe in pesmi v različnih andaluzijskih oblikah in slogih, v bistvu pa si je izposojal značilnosti glasbenega jezika.

Na stotine mednarodnih festivalov, nacionalnih, regionalnih ali lokalnih, zaznamuje koledarsko leto. Na nacionalni kulturni sceni prevladujejo glasbeni in gledališki festivali.

Naravne in kulturne znamenitosti

[uredi | uredi kodo]
  • Bulla Regia - izkopanine rimskega mesta v dolini reke Medžerda pri Jendoubi: kopališče, forum, Apolonovo svetišče, gledališče; 2.–3. stoletje
  • Dougga - izkopanine rimskega mesta Thugga iz 2.–3. stoletja: Saturnovo svetišče, gledališče, podzemne cisterne - del Unescove svetovne dediščine
  • El Džem - z nekaj najbolj impresivnimi ostanki rimskih zgradb v Afriki - del Unescove svetovne dediščine
  • Narodni park Ichkeul južno od Bizerte - del Unescove svetovne dediščine
  • Kairouan, četrto najsvetejše muslimansko mesto - del Unescove svetovne dediščine
  • Kartagina - del Unescove svetovne dediščine
  • Kerkouane in nekropola - izkopanine feničanskega mesta 6.–2. stol. pr. n. št. - del Unescove svetovne dediščine
  • Mahdia mesto ustanovljeno leta 912 kot prestolnica fatimidskih vladarjev; mestna vrata, mošeje, turška trdnjava Bordž el Kebir
  • Sbeitla - majhno mesto v zahodni osrednji Tuniziji. V bližini so ruševine rimske Sufetule z najbolje ohranjenimi rimskimi Kapitolinskimi templji v državi.
  • Sousse - obzidano mesto s staro medino, trdnjavo, veliko mošejo - del Unescove svetovne dediščine
  • Tunis - staro mestno jedro je del Unescove svetovne dediščine; več mošej, Bardojski narodni muzej (mozaiki)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Tunisian Constitution, Article 1« (PDF). 26. januar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. februarja 2014. Pridobljeno 10. februarja 2014. Translation by the University of Bern: "Tunisia is a free State, independent and sovereign; its religion is the Islam, its language is Arabic, and its form is the Republic."
  2. ↑ »Tunisia - the World Factbook«. 22. december 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2021.
  3. ↑ »Berbers Populations Distribution«. 12. marec 2004.
  4. ↑ »Q&A: The Berbers«. 12. marec 2004.
  5. ↑ »The Jews of Tunisia«. www.pjvoice.com.
  6. ↑ »National Institute of Statistics«.
  7. 1 2 3 4 »World Economic Outlook Database, April 2025« (v angleščini).
  8. ↑ »GINI index«. World Bank. Pridobljeno 19. januarja 2013.
  9. ↑ Human Development Report 2025 - A matter of choice: People and possibilities in the age of AI. United Nations Development Programme. 6. maj 2025. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. maja 2025. Pridobljeno 6. maja 2025.
  10. ↑ Room, Adrian (2006). »Tunisia«. Placenames of the World: Origins and Meanings of the Names for 6,600 Countries, Cities, Territories, Natural Features, and Historic Sites. McFarland. str. 385. ISBN 978-0-7864-2248-7.
  11. ↑ Everett-Heath, John (2005). »Tunisia«. The Concise Dictionary of World Place-names. Oxford University Press. str. 534. ISBN 978-0-19-860537-9.
  12. ↑ Rossi, Peter M.; White, Wayne Edward (1980). Articles on the Middle East, 1947–1971: A Cumulation of the Bibliographies from the Middle East Journal. Pierian Press, University of Michigan. str. 132.
  13. ↑ Taylor, Isaac (2008). Names and Their Histories: A Handbook of Historical Geography and Topographical Nomenclature. BiblioBazaar, LLC. str. 281. ISBN 978-0-559-29668-0.
  14. ↑ Houtsma, Martijn Theodoor (1987). E.J. Brill's First Encyclopaedia of Islam, 1913–1936. Brill. str. 838. ISBN 978-90-04-08265-6.
  15. ↑ Livy (2006). Yardley, John & Hoyos, Dexter (ur.). Ab urbe condita (Livy). Vol. Hannibal's War: Books Twenty-one to Thirty. Oxford University Press. str. 705. ISBN 978-0-19-283159-0.
  16. ↑ Banjamin Isaac, The Invention of Racism in Classical Antiquity, Princeton University Press, 2013 p.147
  17. ↑ »Carthage and the Numidians«. Hannibalbarca.webspace.virginmedia.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2012. Pridobljeno 28. oktobra 2011.
  18. ↑ »Numidians (DBA II/40) and Moors (DBA II/57)«. Fanaticus.org. 12. december 2001. Arhivirano iz spletišča dne 27. septembra 2011. Pridobljeno 28. oktobra 2011.
  19. ↑ »Numidia (ancient region, Africa)«. Britannica Online Encyclopedia. Pridobljeno 28. oktobra 2011.
  20. ↑ Apijan. The Punic Wars. livius.org
  21. ↑ »Donatist«. Encyclopædia Britannica.
  22. ↑ Bury, John Bagnell (1958) History of the Later Roman Empire from the Death of Theodosius I. to the Death of Justinian, Part 2, Courier Corporation. pp.124–148
  23. ↑ Davidson, Linda Kay; Gitlitz, David Martin (2002). Pilgrimage: From the Ganges to Graceland: An Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 302. ISBN 978-1-57607-004-8.
  24. ↑ Bosworth, Clifford Edmund (2007). Historic Cities of the Islamic World. Brill. str. 264. ISBN 978-90-04-15388-2.
  25. ↑ Jonathan Conant (2012). Staying Roman, Conquest and Identity in Africa and the Mediterranean, 439–700. Cambridge University Press. pp. 358–378. ISBN 978-1-107-53072-0
  26. ↑ Lapidus, Ira M. (2002). A History of Islamic Societies. Cambridge University Press. str. 302–303. ISBN 978-0-521-77933-3.
  27. ↑ Ham, Anthony; Hole, Abigail; Willett, David. (2004). Tunisia (3rd izd.). Lonely Planet. str. 65. ISBN 978-1-74104-189-7.
  28. ↑ Stearns, Peter N.; Leonard Langer, William (2001). The Encyclopedia of World History: Ancient, Medieval, and Modern, Chronologically Arranged (6th izd.). Houghton Mifflin Harcourt. str. 129–131. ISBN 978-0-395-65237-4.
  29. ↑ Singh, Nagendra Kr (2000). International encyclopaedia of islamic dynasties. Vol. 4: A Continuing Series. Anmol. str. 105–112. ISBN 978-81-261-0403-1.
  30. ↑ Ki-Zerbo, J.; Mokhtar, G.; Boahen, A. Adu; Hrbek, I. (1992). General history of Africa. James Currey Publishers. str. 171–173. ISBN 978-0-85255-093-9.
  31. ↑ »Populations Crises and Population Cycles, Claire Russell and W.M.S. Russell«. Galtoninstitute.org.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. maja 2013. Pridobljeno 19. januarja 2013.
  32. ↑ Hrbek, Ivan (1992). Africa from the Seventh to the Eleventh Century. UNESCO. International Scientific Committee for the Drafting of a General History of Africa. J. Currey. str. 34. ISBN 0-85255-093-6.
  33. ↑ Baadj, Amar (2013). »Saladin and the Ayyubid Campaigns in the Maghrib«. Al-Qanṭara. 34 (2): 267–295. doi:10.3989/alqantara.2013.010. ISSN 0211-3589.
  34. ↑ Bosworth, Clifford Edmund (2004). The New Islamic Dynasties: A Chronological and Genealogical Manual. Edinburgh University Press. str. 46. ISBN 978-0-7486-2137-8.
  35. ↑ Bosworth, Clifford Edmund (2004). The New Islamic Dynasties: A Chronological and Genealogical Manual. Edinburgh University Press. str. 55. ISBN 978-0-7486-2137-8.
  36. ↑ Panzac, Daniel (2005). Barbary Corsairs: The End of a Legend, 1800–1820. BRILL. str. 309. ISBN 978-90-04-12594-0.
  37. ↑ Clancy-Smith, Julia A. (1997). Rebel and Saint: Muslim Notables, Populist Protest, Colonial Encounters (Algeria and Tunisia, 1800–1904). University of California Press. str. 157. ISBN 978-0-520-92037-8.
  38. ↑ Toussaint, Eric (13. junij 2016). »Debt: how France appropriated Tunisia«. CADTM (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. septembra 2025. Pridobljeno 23. septembra 2025.
  39. ↑ »Modern History of the Arab Countries by Vladimir Borisovich Lutsky 1969«. www.marxists.org. Pridobljeno 23. septembra 2025.
  40. ↑ Gearon, Eamonn (2011). The Sahara: A Cultural History. Oxford University Press. str. 117. ISBN 978-0-19-986195-8.
  41. ↑ Ion Smeaton Munro (1933). Through fascism to world power: a history of the revolution in Italy. A. Maclehose & co. str. 221.
  42. ↑ Williamson, Gordon (1991). Afrikakorps 1941–43. Osprey. str. 24. ISBN 978-1-85532-130-4. Arhivirano iz spletišča dne 1. januarja 2014. Pridobljeno 3. junija 2026.
  43. ↑ Palmer, Michael A. (2010). The German Wars: A Concise History, 1859–1945. Zenith Imprint. str. 199. ISBN 978-0-7603-3780-6.
  44. 1 2 Rivlin, Benjamin (1952). »The Tunisian Nationalist Movement: Four Decades of Evolution«. Middle East Journal. 6 (2): 167–193. ISSN 0026-3141. JSTOR 4322381.
  45. 1 2 Houssi, Leila El (2017). »The History and Evolution of Independence Movements in Tunisia«. Oriente Moderno. 97 (1): 67–88. doi:10.1163/22138617-12340139. ISSN 0030-5472. JSTOR 48572291.
  46. ↑ Levy, Henry L. (1955). »TUNISIA«. The American Jewish Year Book. 56: 435–445. ISSN 0065-8987. JSTOR 23604900.
  47. ↑ »Tunisia profile«. BBC News (v britanski angleščini). 1. november 2017. Pridobljeno 5. aprila 2020.
  48. ↑ »Habib Bourguiba: Father of Tunisia«. BBC. 6. april 2000.
  49. ↑ Black, Ian (13. julij 2010). »Amnesty International censures Tunisia over human rights«. The Guardian. London. Pridobljeno 19. januarja 2013.
  50. ↑ »Tunisia Will Seek Loan From Public«. The New York Times. 23. maj 1964. ProQuest 115791987.
  51. ↑ Prial, Frank J. (3. oktober 1985). »Tunisia's Leader Bitter at the U.S.«. The New York Times.
  52. ↑ Vely, Yannick (23. november 2009). »Ben Ali, sans discussion«. ParisMatch.com. Pridobljeno 2. maja 2010.
  53. ↑ »Ajaccio – Un trafic de yachts entre la France et la Tunisie en procès« (v francoščini). 30. september 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2016.
  54. ↑ Yasmine Ryan (26. januar 2011). »How Tunisia's revolution began«. Al Jazeera English. Pridobljeno 13. februarja 2011.
  55. ↑ »Wikileaks might have triggered Tunis' revolution«. Alarabiya. 15. januar 2011. Pridobljeno 13. februarja 2011.
  56. ↑ Tripp, Charles (2013). The power and the people: paths of resistance in the Middle East. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-80965-8. OCLC 780063882.
  57. ↑ "The Nobel Peace Prize 2015". Nobel Foundation. Retrieved 15 December 2016.
  58. ↑ »Tunisian President Beji Caid Essebsi dies aged 92«. France 24 (v angleščini). 25. julij 2019.
  59. ↑ »Tunisia's talks with the IMF: What's at stake?«. Al Jazeera. AFP. 18. februar 2022. Pridobljeno 20. februarja 2022.
  60. ↑ »Tunisia election: Kais Saied secures second term with 91% of votes«. www.bbc.com.
  61. ↑ Ewan W., Anderson (2003). International Boundaries: Geopolitical Atlas. Psychology Press. str. 816. ISBN 978-1-57958-375-0.
  62. ↑ »Visit Tunis, Tunisia«. visitafrica.site (v britanski angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. aprila 2021. Pridobljeno 13. aprila 2021.
  63. ↑ Aldosari, Ali (2006). Middle East, western Asia, and northern Africa. Marshall Cavendish. str. 1270–. ISBN 978-0-7614-7571-2.
  64. ↑ World Health Organization; UNICEF. »Joint Monitoring Programme for Drinking Water Supply and Sanitation«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. februarja 2008. Pridobljeno 27. decembra 2012.
  65. ↑ (francosko) Ministère du Developpement et de la Cooperation Internationale, Banque Mondiale et Programme "Participation Privee dans les infrastructures mediterreeanees" (PPMI): "Étude sur la participation privée dans les infrastructures en Tunisie". Arhivirano 5 March 2012 na Wayback Machine., Volume III, 2004, accessed on 21 March 2010
  66. ↑ »Culture de la Tunisie«. Tunisia Online. 10. februar 2001. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2001. Pridobljeno 19. januarja 2013.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  • Presidency – official website of the president of Tunisia
  • Prime Minister – official website of the prime minister of Tunisia
  • Statistics – official website of National Institute of Statistics
  • "History" – Tunisian History at National Heritage Institute
  • Discover Tunisia – Tunisia's official tourism portal
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tunizija&oldid=6718358«