Namibija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Republika Namibija
Republic of Namibia
Zastava Namibije Grb  Namibije
Geslo: »Unity, Liberty, Justice«  (angleško)
»Enotnost, svoboda, pravica«
HimnaNamibija, dežela pogumnih[1]
Lega Namibije
Glavno mesto Windhoek
22°33′S, 17°15′E
Največje mesto Windhoek
Uradni jeziki angleščina1
Priznani regionalni jeziki afrikanščina, nemščina
Demonim Namibijec, Namibijka
Upravljanje republika
 -  predsednik Hage Geingob
 -  predsednik vlade Saara Kuugongelwa
Neodvisnost od Republike Južne Afrike 
 -  datum: 21. marec 1990 
Površina
 -  skupaj: 825,615 km² (34.
 -  voda (%): zanemarljivo
Prebivalstvo
 -  štetje 2011: 2.113.077[2] 
BDP (PKM) ocena 2014
 -  skupaj: 18.800 milijard USD [3] 
 -  na prebivalca: 8577 USD 
HDI (2014) Upad 0,628 [4] (srednji
Valuta namibijski dolar (NAD)
Časovni pas WAT (UTC+1)
 -  poletni (DST): WAST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .na
Klicna koda +264
1 Do neodvisnosti leta 1990 sta bila uradna jezika nemščina in afrikanščina. Večina prebivalstva govori afrikanščino kot drugi jezik, prvi jezik polovice prebivalstva pa je Ošivambo. 32 % evropske skupnosti govori nemško, angleško pa le 7%.[5]. Ocene za državo izrecno upoštevajo vpliv povečane umrljivosti zaradi aidsa. To lahko pomeni nižjo pričakovano življenjsko dobo, večjo umrljivost dojenčkov, manjšo številčnost in hitrost rasti prebivalstva in nepričakovane spremembe v starostni in spolni sestavi prebivalstva.

Namíbija (uradno Repúblika Namíbija) je južnoafriška država ob obali Atlantskega oceana. Na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano in na jugu na Republiko Južno Afriko. Neodvisnost od Južne Afrike si je pridobila leta 1990; njeno glavno mesto pa je Windhoek (nemško Windhuk). Namibija je članica Združenih narodov (ZN), Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC), Afriške unije (AU) in Skupnosti narodov.

Sušna zemljišča v Namibiji so naseljena že od zgodnjih časov z ljudstvi San, Damara in Nama, od približno 14. stoletja pa so se s severa priseljevali ljudje Bantu. Večina ozemlja je leta 1884 postalo protektorat Nemškega cesarstva in ostalo nemška kolonija do konca prve svetovne vojne oziroma leta 1920, ko ga je Društvo narodov dodelilo državi Južnoafriški zvezi, ki je uvedla svoje zakone in, od leta 1948, politiko apartheida. Pristanišče Walvis Bay in otoki Penguin so bili priključeni Kapska kolonija pod britansko krono od leta 1878 in je postalo sestavni del nove Južnoafriške zveze, po njeni ustanovitvi leta 1910.

Vstaje in zahteve afriških voditeljev pod vodstvom ZN so bile usmerjene k neposredni odgovornosti nad ozemljem. Kot uradni predstavnik namibijskih ljudi je bila leta 1973 priznana South West Africa People's Organisation (SWAPO). Namibija je ostala pod južnoafriško upravo kot del jugozahodne Afrike. Po notranjem nasilju, je Južna Afrika leta 1985 v Namibiji namestila začasno upravo. Namibija je pridobila popolno neodvisnost od Južne Afrike leta 1990, z izjemo Walvis Bay in otočja Penguin, ki sta ostala pod južnoafriškim nadzorom do leta 1994.

Namibija ima prebivalcev 2,1 milijona prebivalcev in stabilno večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Kmetijstvo, živinoreja (pašništvo), turizem in rudarska industrija - vključno s pridobivanjem draguljarskih diamantov, urana, zlata, srebra in drugih kovin – so osnova namibijskega gospodarstva. Glede na velikost puščave Namib, je ena najredkeje poseljenih držav na svetu. Namibija uživa visoko politično, gospodarsko in socialno stabilnost.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Namibije.

Ime države izhaja od imena puščave Namib, ki velja za najstarejšo puščavo na svetu. [6] Pred svojo neodvisnostjo leta 1990, je bilo območje znano najprej kot Nemška jugozahodna Afrika (Deutsch-Südwestafrika), nato kot Jugozahodna Afrika, kar kaže na kolonialno okupacijo s strani Nemcev in Južnoafričanov (tehnično pripadala britanski kroni kot dominion Južne Afrike v okviru britanskega imperija).

Predkolonialno obdobje[uredi | uredi kodo]

Sušna zemljišča v Namibiji so bila več tisoč let naseljena z lovsko-nabiralniškimi ljudstvi San in Damara. Od 15. st. dalje se je iz juga razširilo kojkojnsko ljudstvo Namov, od 16. st so se od severa razširili živinorejski Hereri in bantujske skupine.Od vzhoda so v tem času prišli poljedelsko-živinorejski Ovambi in Okavangi, vsi pa počasi izrinili Sane v sušne predel Namiba in Kalaharija.

Portugalski navigatorji so državo prvič odkrili v 15. stoletju (1486). Vendar pa je bila pomembna kolonizacija, zaradi neprijaznih razmer, dolgo časa omejena na obalna območja. Šele 1670 so iz Kapske kolonije prišli trgovci z živino in slonovino, ki so jim v 19. stoletju sledili misionarji. Od poznega 18. stoletja dalje so plemena Orlam iz Kapske kolonije prečkala reko Oranje in se preselila na območje, ki je danes del južne Namibija. [7] Njihova srečanja z nomadskimi Nama plemeni so bila večinoma mirna. Misijonarji, ki so spremljali Orlame, so jih dobro sprejeli, pravico do uporabe vodnih zajetij in paše so dobili z letnim plačilom. Na poti naprej proti severu pa so Orlami pri Windhoeku, Gobabisu in Okahandja naleteli na Herero plemena, ki so bila manj prilagodljiva. Leta 1880 je izbruhnila Nama-Herero vojna in sovražnosti so prenehale šele, ko je cesarska Nemčija razporedila vojake na spornih krajih in utrdila status quo med Nami, Orlami in Hereri.[8] Prvi Evropejci, ki so se izkrcali in raziskati regijo so bili portugalski navigatorji: Diogo Cão leta 1485 in Bartolomeu Dias leta 1486, vendar regija še ni bila kolonizirana s strani portugalske krone. Kot večino podsaharske Afrike, so tudi Namibijo temeljito raziskati Evropejci do 19. stoletja, ko so sem prišli trgovci in naseljenci predvsem iz Nemčije in Švedske. V poznem 19. stoletju so območje prečkali Dorsland pohodniki na poti od Transvaala do Angole. Dorsland pohodniki so bili Buri, naseljenci iz Južne Afrike, ki so proti koncu 19. stoletja in v prvih letih 20. stoletja iskali politično neodvisnost in boljše življenjske razmere. Nekateri od njih so se naselili v Namibiji in niso nadaljevali poti.

Nemška vladavina[uredi | uredi kodo]

Nemška cerkev in spomenik kolonialostom v Windhoeku

Velika Britanija oziroma William Coates Palgrave, britanski guverner v Cape Townu je 12. 3. 1878 razglasil naravno pristanišče z globoko vodo Walvis Bay kot protektorat (od 1884 del Kapske kolonije).

Nemški trgovec Adolf Lüderitz je 9. 4. 1883 od poglavarja odkupil območje današnjega Lüderitza in nastaja je prva naselbina nemških priseljencev. Namibija je postala leta 1884, da bil preprečili britanski poseg, nemška kolonija in bila znana kot protektorat Nemška jugozahodna Afrika (Deutsch-Südwestafrika) [9]. Nemška vojska je v nadaljevanju zavzela večji del današnje Namibije.

Od 1904 do 1907 so se Hereri in Nami borili proti Nemcem in doživeli kazenske sankcije nemških okupatorjev, »prvi genocid dvajsetega stoletja«. [10] V tem genocidu je bilo sistematično ubitih 10.000 Namajcev (polovica prebivalstva) in približno 65.000 Hererov (približno 80% prebivalstva). Preživeli, ko so jih končno izpustili iz pripora, so bili izpostavljeni politiki razlastitev, deportacij, prisilnega dela, rasne segregacije in diskriminacije, ki je v marsičem spominjala na apartheid. Odkritje diamantov leta 1908 je privabilo številne evropske priseljence, ki so si prilastili večino obdelovalne zemlje in pregnali domače prebivalstvo v rezervate.

Večina Afričanov je bila omejena na tako imenovana avtohtona ozemlja, ki so se kasneje, pod južnoafriško oblastjo po 1949, spremenila v »rezervat« (Bantustan). Dejansko so nekateri zgodovinarji razmišljali, da je bil nemški genocid v Namibiji model, ki ga nacisti uporabljali v holokavstu. Spomin na genocid še vedno velja za etnično identiteto v samostojni Namibiji in odnose z Nemčijo. [11] Nemška vlada se je formalno opravičila za namibijski genocid leta 2004. [12]

Južnoafriška vladavina[uredi | uredi kodo]

9. 7. 1915 je južnoafriška vojska, po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni, zavzela vse ozemlje Jugozahodne Afrike in ta je postala mandatno ozemlje Društva narodov pod upravo Južnoafriške unije. Čeprav je južnoafriška vlada želela vključiti »jugozahodno Afriko« k svojemu ozemlju, ni tega nikoli uradno storila, čeprav je bila to de facto »peta provinca«, z belo manjšino zastopano v samo belem parlamentu Južne Afrike, in imela v zakonodajni skupščini tudi svojo izvoljeno lokalno upravo. Vlada Južne Afrike je imenovala tudi skrbnika, ki je imel široka pooblastila. Po zamenjavi Društva narodov z Združenimi narodi (ZN) leta 1946, je Južna Afrika zavrnila predajo svojega mandata, ki je bil nadomeščen s skrbniško pogodbo Združenih narodov, ki so zahtevali tesnejše mednarodno spremljanje upravljanja ozemlja (skupaj z določenim urnikom neodvisnosti). Svet Hererov je v 1950-ih predložil številne peticije ZN in jih pozival na podelitev neodvisnosti Namibiji. V 1960-ih, ko so evropske sile dodeljevale neodvisnost svojim kolonijam v Afriki, je bil izvajan tudi pritisk na Južno Afriko, naj to stori v Namibiji. Leta 1966 je Mednarodno sodišče zavrnilo pritožbo Etiopije in Liberije zoper njuno stalno prisotnost na ozemlju Južne Afrike, Generalna skupščina ZN je 27. 10. 1966 JAR odvzela mandat in jo kot Namibijo postavila pod neposredno upravo OZN. Meddržavno sodišče je v letu 1971 izdalo "svetovalno mnenje" o nezakonitosti nadaljnjega južnoafriškega upravljanja. [13]

Karta Bantustana, območja s temnopoltimi prebivalci v Jugozahodni Afriki

V odgovoru na odločitev Meddržavnega sodišča iz leta 1966, so črnski prebivalci Namibije ustanovili Organizacijo narodov Jugozahodne Afrike (SWAPO – South West Africa People’s Organisation), ljudsko osvobodilno vojsko Namibije, ki je 1963 začela svoj gverilski oborožen boj za neodvisnost, vendar je trajalo do leta 1988, da je Južna Afrika končala svojo okupacijo Namibije, v skladu z mirovnim načrtom ZN za celotno regijo. V času južnoafriške okupacije Namibije, so beli veleposestniki, od katerih jih je večina prišla kot priseljencev iz Južne Afrike in je predstavljala 0,2% prebivalstva, imela v lasti 74% orne zemlje. [14] Izven osrednjega in južnega območja Namibije (znano kot »policijska cona«, ki je v nemškem obdobju vsebovala glavna mesta, industrijo, rudnike in najboljša obdelovalna zemljišča), je bila država razdeljena na homeland (rezervat), različico južnoafriškega bantustana, čeprav jih je bilo le nekaj dejansko priznanih, saj avtohtoni Namibijci pogosto niso sodelovali.

JAR je leta 1975 opustila politiko priključevanja Namibije in bila pripravljena priznati Namibiji določeno avtonomijo. Leta 1976 se je v Windhoeku odvijala Turnhallska konferenca z večino belskimi udeleženci, ki naj bi pripravila vse potrebno za osamosvojitev, a tega OZN ni sprejela, saj je priznavala le SWAPO. Leta 1978 je Varnostni svet OZN sprejel resolucijo ZN 435, ki je predvidela neodvisnost Namibije. Poskusi prepričati Južno Afriko, da se dogovorijo za izvedbo plana do leta 1988 niso bili uspešni, ko se je prehod v samostojnost končno začel z diplomatskim sporazumom med Južno Afriko, Angolo in Kubo, z ZSSR in ZDA kot opazovalcema, v skladu s katerim je Južna Afrika umaknila in demobilizirala svoje sile v Namibiji. Kuba je potegnila nazaj svoje enote na jug Angole in poslala podporo MPLA v vojni za nadzor Angole z UNITA (National Union for the Total Independence of Angola).

OZN je 16. 2. 1989 napotila v Namibijo kombinirane civilne in mirovne sile UNTAG (United Nations Transition Assistance Group) pod vodstvom finskega diplomata Marttina Ahtisaarija od aprila 1989 do marca 1990 za spremljanje mirovnega procesa, volitve in nadzor vojaških umikov. Kot je UNTAG začel uvajajati mirovnike, vojaške opazovalce, policiste in politične delavce, so se sovražnosti na kratko obnovile. Po novem krogu pogajanj, je bil določen drug datum in postopek volitev se je zares začel. Po vrnitvi SWAPO izgnancev (več kot 46.000 izgnancev), je Namibija prvič izvedla volitve ena oseba en glas za ustavodajno skupščino, ki so potekale novembra 1989, pod uradnim volilnim sloganom »svobodne in poštene volitve«. Volitve je dobil SWAPO, čeprav ni pridobil dvotretjinsko večino; južnoafriška Demokratična zveza Turnhalle (Democratic Turnhalle Alliance - DTA) je postala uradna opozicija. Volitve so bile mirne in razglašene kot svobodne in poštene.[15]

Namibijska ustava, sprejeta 9. februarja 1990, je vključevala varstvo človekovih pravic, nadomestila za razlastitev zasebne lastnine, neodvisno sodstvo in izvršnega predsednika (ustavodajna skupščina je postal državni zbor). Država je uradno postala neodvisna 21. marca 1990. Sam Nujoma, voditelj SWAPO, je zaprisegel kot prvi predsednik Namibije v prisotnosti Nelsona Mandele (ki je bil izpuščen iz zapora mesec pred tem) in predstavnikov iz 147 držav, vključno 20 voditeljev držav. [16] Walvis Bay je bila predan Namibiji 1. 3. 1994 po koncu apartheida v Južni Afriki.

Po osamosvojitvi[uredi | uredi kodo]

Od osamosvojitve je Namibija uspešno zaključila prehod iz vladavine bele manjšine v parlamentarno demokracijo. Uvedena je bila večstrankarska demokracija, z lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi volitvami, ki redno potekajo. Aktivnih je več registriranih političnih strank in so zastopane v državnem zboru, čeprav je SWAPO stranka zmagala na vseh volitvah od razglasitve neodvisnosti. .[17] Prehod iz 15-letne vladavine predsednika Sama Nujoma na naslednika Hifikepunye Lucas Pohamba v letu 2005, je potekal gladko.

Namibijska vlada je spodbujala politiko nacionalne sprave in izdala amnestijo za tiste, ki so se med osvobodilno vojno borili na obeh straneh. Državljanska vojna v Angoli je nekoliko vplivala na Namibijce, ki živijo na severu države. V letu 1998 so bile Namibijske obrambne sile (NDF) poslane v Demokratično republiko Kongo v okviru kontingenta Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC).

Leta 1999 je bil poskus odcepitve v severovzhodnem Caprivijevem pasu uspešno razveljavljen. Konflikt Caprivi je bil oborožen spopad med Caprivi osvobodilno vojsko (CLA), uporniško skupino s ciljem odcepitve Caprivijevega pasu, pod vodstvom Mishake Muyongo in Namibijsko vlado.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Geografija Namibije.
Podroben zemljevid Namibije (po radarskih slikah)

Z 825,615 km2 je Namibija 34. največja država na svetu (za Venezuelo) [18]. Leži predvsem med 17 ° in 29 ° S zemljepisne širine (majhno območje severno od 17 °) in 11 ° in 26 ° E zemljepisne dolžine.

Ker se nahaja med puščavama Namib in Kalahari, je Namibija država z najmanj padavinami v podsaharski Afriki. [19]

Namibijska pokrajina je sestavljena v glavnem iz petih geografskih območij, vsaka z značilnimi abiotskimi pogoji in vegetacijo z nekaj variacijami znotraj in prekrivanja med njimi: Centralna planota, puščava Namib, proti notranjosti se površje strmo dvigne v Veliki rob (angl. Great Escarpment), onstran katerega so obsežni ravniki (bushveld) na 1400 – 1800 m nmv in puščava Kalahari.

Centralna planota[uredi | uredi kodo]

Centralna planota poteka od severa proti jugu. Na severozahodu meji na Obalo okostij, na jugovzhodu na puščavo Namib in priobalno hribovje, na jugu na reko Oranje, na vzhodu pa na puščavo Kalahari. Na Centralni planoti se nahaja najvišji namibijski vrh, Königstein, ki meri 2606 mnm.[20] Na območju široke in ravne planote prebiva večina populacije. Zato je na tem področju urejene tudi največ infrastukture in poteka največ gospodarskih aktivnosti. Na njem se nahaja tudi Windhoek, glavno mesto države, prav tako pa tudi največ plodne zemlje. Čeprav obdelovalna zemlja obsega le 1 % namibijske površine, se skoraj polovica populacije ukvarja s kmetijstvom.[21] Abiotični pogoji na Centralni planoti so podobni kot tisti, ki jih najdemo v regiji Veliki rob (opisani v nadaljevanju); vendar je topografska kompleksnost manjša. Povprečne poletne temperature dosegajo 40 °C, pozimi pa so zmrzali pogoste.

Puščava Namib[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Namib.
Peščene sipine v Namibu, Namibia

Puščava Namib je ozemlje prostrane množice peščenih sipin, ki se raztezajo vzdolž celotne atlantske obale. Ta se giblje med 100 do več sto kilometrov v širino. Področja v puščavi vključujejo Obalo okostij in Kaokoveld na severu, ter obsežno namibsko »morje peska« ob osrednji obali.[22] Pesek, ki oblikuje to »morje peska«, je nastal kot posledica erozijskih procesov v dolini reke Oranje (v Južnoafriški Republiki) in južnejših področij. Vodotoki, ki s seboj nosijo ogromne količine peska, odložijo svoj tovor ob ustjih Atlantika, obalni tokovi pa ga raznesejo dalje. Prevladujoči jugozahodni vetrovi zatem pesek dvignejo in ga raztrosijo v oblike masivnih sipin, ki so med največjimi na svetu. Na področjih, kjer so zaradi rečnih strug peščene sipine zamejene, vetrovi tudi odkrijejo pesek, tako da nastajajo večja kamnita področja. V puščavi Namib je zelo malo življenja. Ponekod se pojavljajo lišaji, v suhih rečnih strugah pa se pojavljajo posamezne rastline, katerih korenine lahko dosežejo podzemno vodo.

Veliki rob[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Veliki Rob, Južna Afrika.

Veliki Rob se hitro strmo dvigne na več kot 2.000 metrov. Povprečne temperature in temperaturna območja se povečajo v notranjosti iz hladne atlantske vode, medtem ko se dolgotrajne obalne meglice počasi zmanjšujejo. Čeprav je območje kamnito, s slabo razvitimi tlemi, je bistveno bolj produktivno kot puščava Namib. Ker so poletni vetrovi prisiljeni v Strmina je vlage izločimo kot padavin. [23]

Obsežni ravniki[uredi | uredi kodo]

Obsežni ravniki (bushveld) in za njimi osamljena gorovja (najvišji vrh Brandberg, 2606 m), se nahajajo v severovzhodni Namibiji ob meji z Angolo in v Caprivijevem pasu. Območje dobi bistveno večjo količino padavin kot drugod po državi, v povprečju okoli 400 mm na leto. Območje je na splošno ravno, tla so peščena, kar omejuje njihovo sposobnost zadrževanja vode. [24]

Puščava Kalahari[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kalahari.
Kanjon reke Fish

Puščava Kalahari, sušna regija razdeljena med Namibijo, Republiko Južno Afriko in Bocvano, je ena od namibijskih dobro znanih geografskih značilnosti. Kalahari, popularno znana kot puščava, ima različna lokalna okolja, vključno z nekaterimi zelenimi deli in tehnično ni puščavsko območje. Eno od njih, znano kot Succulent Karoo, je dom več kot 5000 vrst rastlin, skoraj polovica od njih je endemičnih; približno 10 odstotkov vseh sukulent (tudi sočnica) na svetu se nahaja v Karoo. [25] Razlog za to visoko produktivnost in endemizem lahko relativno stabilna vrsta padavin. [26]

Namibijska obalna puščava[uredi | uredi kodo]

Namibijska obalna puščava je ena najstarejših puščav na svetu. Njene peščene sipine, ki so jih ustvarili močni kopenskih vetrovi, so najvišje na svetu. [27] Zaradi lokacije obale, na mestu, kjer hladna voda Atlantika doseže Afriko, je v bližini obale pogosto zelo gosta megla, zato obstajajo področja, kjer so sipine poraščene s posebno gosto prepredeno vegetacijo (angl.: hammocks). Namibija ima bogate obalne in morske vire, ki so še vedno v veliki meri neraziskani. [28]

Caprivijev pas[uredi | uredi kodo]

Karta Caprivijevega pasu

Caprivijev pas (angl.: Caprivi Strip, v nemščini: Caprivi Zipfel), ožina Okavango ali Okavango ročaj [29][30], in prej znan kot 'Itenge, je ozka izboklina Namibije vzhodno od regije Kavango okoli 450 km, med Bocvano na jugu in Angolo in Zambijo na severu. Caprivi meji na reke Okavango, Kwando, Chobe in Zambezi. Njegovo največje naselje je mesto Katima Mulilo. Od 1994-1999 se je tu odvijala državljanska vojna. Ožina je upravno razdeljena na vzhodno regijo Zambezi in zahodno Kavango vzhodno regijo.

Geologija[uredi | uredi kodo]

Območje današnje Namibije je eno izmed najstarejših delov zemeljske skorje. Že dolgo pred pojavom super celine Gondvane je nastalo pred več kot dvema milijardama let, kar sta zdaj afriški kontinentalni polici (šelfi): Kongo kraton in Kalahari kraton. Slednji vključuje velik del današnje Namibije. Kraton je star in stabilen del kontinentalne skorje, ki je prek različnih tektonskih procesov preživel nastajanje in razbijanje kontinentov in superkontinenta vsaj 500 milijonov let.

Pred približno 150 milijoni let, je superkontinent začel počasi razpadati na danes znane celine. Milijone let različnih vremenskih razmer v jugozahodni Afriki so pomenile, da so mnoge geološke strukture, procesi in pojavi zelo dobro ohranjeni in jih je zato treba upoštevati tudi danes. To je Namib, ki lahko šteje za najstarejšo puščavo na svetu. Na tektonsko dvignjenem zahodnem robu Kalaharijske kotline so na površju stare kristalinske kamnine Afriškega ščita, te pa v severnem in južnem delu prekrivajo paleozojski peščenjaki in pnenci. Severni del višavja, pokrajina Ovamboland, vsebuje slano kotanjo Etosha, v srednjem delu je pokrajina Damaraland s številnimi osamelci iz granita in gnajsa. Sušni Namaland na skrajnem jugu, preko reke Oranje prehaja v Srednji in Visoki Veld, že v JAR. Na vzhodu stare kamnine potonejo pod mezozojske in terciarne sedimente kotline Kalahari, površje se uravna, višji so le posamezni osamelci in hribovja starejših kamnin.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Namibija je predvsem velika puščava in polpuščavska planota

Na severu v notranjosti je podnebje savansko, drugje soho tropsko.

Namibija sega klimatsko v razponu od sub-tropskega pasu visokega tlaka, sušnega podnebja (pomeni dež nad 500 mm), polsušnega med 300 in 500 mm padavinami (ki zajema večino brezvodnega Kalaharija) in sušnega podnebja od 150 do 300 mm (te tri regije so v notranjosti zahodno od Velikega roba). Zelo sušna obalna planota ima manj kot 100 mm padavin.

Zima (junij-avgust) je običajno suha, majhna deževna obdobja so med septembrom in novembrom, večja od februarja do aprila. Padavine so zelo spremenljive, suše so pogoste. Zadnji slabo deževno obdobje s padavinami daleč pod povprečnimi so bile poleti 2006/07. [31]

Zaradi hladnega Benguelskega toka v Atlantskem oceanu, je ob obali puščavsko podnebje z zelo malo padavinami (50 mm na leto ali manj), pogosto z gosto meglo in na splošno nižjimi temperaturami kot v preostalem delu države v zimskem času. Občasno stanje znano kot Bergwind (gorski vetrič) ali Oosweer (v afrikanščini: vzhodno vreme) je, ko piha vroč suh veter iz notranjosti proti obali. Ti vetrovi se lahko razvijejo v peščene viharje z nanosom peska v Atlantski ocean viden na satelitskih posnetkih.

Področja Centralne planote in Kalaharija imajo temperature do 30 ° C.

Efundja, letna poplava v severnih delih države, pogosto ne povzroča samo škode na infrastrukturi, ampak zahteva tudi življenja. Deževje, ki povzroča poplave izvira v Angoli in se steka v Namibiji v kotlino Cuvelai in napolni Oshanas (Oshiwambo: poplavna planota). Najhujše poplave doslej so bile marca 2011, razseljenih je bilo 21.000 ljudi. [32]

Vodni viri[uredi | uredi kodo]

Namibija je suha država v podsaharski Afriki in v veliki meri odvisna od podtalnice. Edine stalne reke so na ob državni meji z Južno Afriko, Angolo, Zambijo in na kratko ob meji z Bocvano, v Caprivi. V notranjosti države je površinske voda na voljo samo v poletnih mesecih, ko se reke napolnijo po izjemnih padavin. V nasprotnem primeru se površinske vode omejene na nekaj velikih zajezitev. Ljudje, ki ne živijo v bližini stalnih rek ali uporabljajo vode iz zajezitev, so odvisni od podzemne vode. Kljub precejšnjim vlaganjem v vrtine, gradnjo ter črpanje in vzdrževanje, so podzemne vode običajno najbolj ekonomičen način za oskrbo z vodo. Prednost uporabe virov podzemne vode je, da se celo izolirane skupnosti in tiste gospodarske dejavnosti, ki so daleč od dobrih površinskih vodnih virov, kot so rudarstvo, kmetijstvo in turizem, lahko napajajo iz podtalnice. Od te je odvisno skoraj 80% države. [33]

V Namibiji je bilo izvrtanih v zadnjem stoletju več kot 100.000 vrtin. Tretjina teh vrtin je bilo suhih, zato so potrebne boljše in bolj trajnostne metode za raziskovanje podzemnih voda. [34]

Tla in rastje[uredi | uredi kodo]

Namibija ima večinoma kamnita ali peščena tla, na severu savanska (vertisoli). Puščava Namib je na severu večinoma kamnita, na jugu je širši pas peščene puščave. Severni deli višavja je visokorasla savana in redek savanski gozd, v osrednjih delih in na vzhodu je nizkotravna savana. Jug obsega polpuščavo ali puščavo. Gosz in grmičevje prekriva 15% površine, puščave je 38%.

Zaščita divjine[uredi | uredi kodo]

Aloe dichotoma, Bushveld

Namibija je ena izmed redkih držav na svetu, ki posebej opredeljuje ohranjanje in varstvo naravnih virov v svoji ustavi. Člen 95 navaja, »Država mora dejavno spodbujati in dobrobiti ljudi s sprejetjem mednarodne politike, katerih namen je: vzdrževanje ekosistemov, bistvenih ekoloških procesov, ter biološke raznovrstnosti Namibije in izkoriščanje živih naravnih virov na trajnostni osnovi v korist vseh Namibijcev, tako sedanjih kot prihodnjih«.[35]

Leta 1993 je na novo oblikovana vlada Namibije prejela sredstva od Agencije Združenih držav za mednarodni razvoj (USAID) prek projekta LIFE (projekt Življenje v omejenem okoljuLiving in a Finite Environment Project). Ministrstvo za okolje in turizem s finančno podporo organizacij kot so USAID, Endangered Wildlife Trust, WWF in kanadski veleposlaniški sklad, skupaj oblikujejo skupnosti, ki temeljijo na Natural Resource management (CBNRM) podporni strukturi. Glavni cilj tega projekta je spodbujati trajnostno upravljanje naravnih virov, ki daje lokalnim skupnostim pravico do upravljanja prosto živečih živali in turizma. [36]

Državna ureditev[uredi | uredi kodo]

Tintenpalast, sedež namibijskega državnega sveta in državnega zbora

Namibija je enotna pol-predsedniška predstavniška demokratična republika. Predsednik Namibije je izvoljen za obdobje petih let in je lahko vnovič izvoljen samo enkrat. Hkrati je predsednik države in nosilec izvršilne oblasti, predsednik vlade ima predvsem upravne naloge. Kljub temu, da je predsednik tako glava države in vlade, so vsi člani vlade individualno in kolektivno odgovorni za zakonodajo.

Ustava Namibije zagotavlja delitev oblasti:

  • Izvršna: izvršno oblast izvajata predsednik in vlada.
  • Zakonodajalec: Namibija ima dvodomni parlament sestavljen iz Narodne skupščine kot spodnji dom in Narodnega sveta kot zgornji dom.
  • Sodstvo: Namibija ima sistem sodišč, ki razlagajo in uporabljajo zakon v imenu države.

Medtem ko je ustava predvidela večstrankarski sistem, je stranka SWAPO prevladovala od osamosvojitve leta 1990. Namibija sledi v veliki meri neodvisni zunanji politiki, a vztraja pri povezavi z državami, ki so ji pomagale v boju za neodvisnost, vključno s Kubo. Z majhno vojsko in krhkim gospodarstvom, je glavna skrb namibijske vlade, da razvija okrepljene vezi znotraj južnoafriške regije. Kot dinamična članica Južnoafriške razvojne skupnosti, se Namibija zavzema za večjo regionalno povezovanje. Namibija je postala 160. članica Združenih narodov 23. aprila 1990. Po neodvisnosti je postala petdeseta članica Skupnosti narodov.

Administrativne enote[uredi | uredi kodo]

Namibia Regions numbered.png

1. Zambezi
2. Erongo
3. Hardap
4. Karas
5. Kavango East/Kavango West
6. Khomas
7. Kunene
8. Ohangwena

9. Omaheke
10. Omusati
11. Oshana
12. Oshikoto
13. Otjozondjupa

Namibija je razdeljena na 14 regij in na 121 volilnih enot. Upravno delitev Namibije pripravi Delimitation Commissions in jo sprejme ali zavrne državni zbor. Zadnjo razdelitev je komisija pripravila v letu 2013 pod predsedstvom sodnika Alfreda Siboleke.

Regionalne svetnike volijo neposredno prek tajnih glasovanj (regionalne volitve), prebivalci njihovih volilnih enot.

Lokalne oblasti v Namibiji so lahko v obliki občin (ali del 1 ali del 2), mestnih občin ali vasi.

# Regija Glavno mesto Št. prebivalcev (2011 census)[37] Area (km²)[38] Gostota
oseb/km²
1 Zambezi Katima Mulilo 90.596 14.785 6,1
2 Erongo Swakopmund 150.809 63.539 2,4
3 Hardap Mariental 79.507 109.781 0,7
4 Karas Keetmanshoop 77.421 161.514 0,5
5 Kavango vzhod Rundu 115.447 25.576
6 Kavango zahod Nkurenkuru 107.905 23.166
7 Khomas Windhoek 342.141 36.964 9,2
8 Kunene Opuwo 86.856 115.260 0,8
9 Ohangwena Eenhana 245.446 10.706 22
10 Omaheke Gobabis 71.233 84.981 0,8
11 Omusati Outapi 243.166 26.551 9,1
12 Oshana Oshakati 176.674 8.647 20
13 Oshikoto Omuthiya 181.973 38.685 4,7
14 Otjozondjupa Otjiwarongo 143.903 105.460 1,4

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Poslovna četrt v Windhoeku
Glavna cesat v Tsumebu

Namibijsko gospodarstvo je tesno povezano s Južnoafriškim že zaradi skupne zgodovine. Največji gospodarski sektorji so rudarstvo (10,4% bruto domačega proizvoda v letu 2009), kmetijstva (5,0%), predelovalnih dejavnostih (13,5%), in turizem. [39]

Namibija ima zelo razvit bančni sektor s sodobno infrastrukturo, kot so spletno bančništvo in mobilno bančništvo. Banka Namibije (BoN) je centralna banka, odgovorna za opravljanje vseh drugih funkcij, ki jih običajno izvajajo centralne banke. V Namibiji so štiri BoN pooblaščene poslovne banke: Bank Windhoek, First National Bank, Nedbank in Standard Bank.

Po podatkih Namibijske statistične agencije za leto 2012, je bila stopnja brezposelnosti v državi 27,4%. »huda nezaposlenost« (ljudje aktivno iščejo delo s polnim delovnim časom) je znašala 20,2% v letu 2000, 21,9 % v letu 2004 in v letu 2008 že 29,4% skladu s širšo definicijo (vključno z ljudmi, ki so se odrekli iskanju zaposlitve).

Leta 2004 je bil sprejet akt, ki ščiti ljudi pred diskriminacijo delovnih mest zaradi nosečnosti in statusa HIV / AIDS. V začetku leta 2010 je vladna razpisna komisija sporočila, da »je treba odslej 100 odstotkov vse nekvalificirane in pol-kvalificirane delovne sile nabavljati, brez izjeme, v Namibiji.« [40]

Leta 2013 je Bloomberg imenoval Namibijo na vrh nastajajočega tržnega gospodarstva v Afriki in 13. najboljšega na svetu. Samo štiri afriške države so na seznamu Top 20 nastajajočih trgov po izdaji revije Bloomberg iz marca 2013, in Namibija je bila ocenjena pred Marokom (19), Južnoafriško republiko (15) in Zambijo (14). Revija Bloomberg Markets razvršča države po več kot ducat kriterijih. Podatki so bili povzeti iz statistike finančnih trgov Bloomberga, napovedih IMF in Svetovne banke. Države so bile ocenjene tudi na področjih, ki so posebnega pomena za tuje vlagatelje: enostavnosti poslovanja, zaznano stopnjo korupcije in gospodarske svobode. Da bi pritegnili tuje naložbe, vlada zmanjšuje birokracijo, ki je posledica čezmernih javnofinančnih predpisov in je ena od najmanj birokratskih mest v regiji. Namibija je uvrščen tudi kot država z višjim srednjim dohodkom, po podatkih Svetovne banke je uvrščena na 87. od 185 gospodarstev v smislu enostavnosti poslovanja. [41]

Življenjski stroški v Namibiji so razmeroma visoki, saj je treba večino blaga, vključno žito, uvoziti. Poslovni monopol v nekaterih sektorjih povzroča višje dobičke in nadaljnji dvig cen. Glavno mesto Windhoek je trenutno uvrščeno kot 150. najdražje mesto na svetu za nedomačine, ki tu živijo. [42]

Obdavčitev v Namibiji vključuje dohodnino, ki se uporablja za skupno obdavčljiv dohodka posameznika in je progresiven v seriji dohodkovnih razredov. Davek (DDV) na dodano vrednost se uporablja za večino blaga in storitev.

Cesta B2 med Swakopmundom in Walvis Bayem, Namibija.

Kljub razsežnosti države ima Namibija morska pristanišča, letališča, ceste in železnice (ozkotirna). Država si prizadeva da bi postala regionalno prometno vozlišče. Osrednja planota že služi kot transportni koridor od bolj gosto poseljenega severa do Južne Afrike, vira štirih petin uvoza v Namibiji.

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Znak dobrodošlice Burgsdorf farme v regiji Hardap.

Približno polovica prebivalstva je odvisna od kmetijstva (pretežno samooskrbno kmetijstvo) za svoje preživetje, vendar mora Namibija še vedno uvoziti nekaj hrane. Čeprav je BDP na prebivalca petkrat višji od najrevnejših afriških držav, večina ljudi v Namibiji živi na podeželju. Namibija ima eno najvišjih stopenj dohodkovne neenakosti v svetu, deloma zaradi dejstva, da je mestno gospodarstvo bogatejše. Čeprav obdelovalna zemljišča predstavljajo le 1% Namibije (820.000 ha njiv in trajnih nasadov) ter 38,0 milijona ha pašnikov (46,1%), je skoraj polovica prebivalstva zaposlena v kmetijstvu.

Približno 4.000, večinoma belcev – kmetov ima v lasti skoraj polovico obdelovalnih površin oziroma tržno usmerjenih kmetij, 20.000 je manjših živinorejskih kmetij v nekdanjih rezervatih ter 120.000 samooskrbnih črnskih kmetij, ki imajo vsega 5% obdelovalne zemlje. Vlade Nemčije in Veliki Britanije so financirale zemljiško reformo, kot začetek razlastitve zemljišč belih kmetov. [43]

Dosežen je bil dogovor o privatizaciji nekaj podjetij v prihodnjih letih, z upanjem, da bo to spodbudilo prepotrebno tuje naložbe. Eno izmed najhitreje rastočih področij gospodarskega razvoja v Namibiji je rast zaščite divjih živali. Ta zaščita je še posebej pomembna na podeželju, za splošno brezposelne prebivalce.

Zelo pomembna je živinoreja (govedoreja v osrednji delih in gojenje karakulskih ovac in nojev). Suše in skromni vodni viri so velik problem na zemljiščih v lasti črncev, pa tudi erozija zaradi pretirane paše.

Tržno poljedelstvo je omogočeno na severu okrog Tsumeba in ob namakalnem sistemu Hardap pri Marientalu na jugu. Prevladujejo koruza, proso, maniok, sladki krompir.

Ribištvo omogoča zelo bogat hladen Benguelski tok Svoje ribolovno območje so razširili na 200 morskih milj in omejili ulov tujim ladjam. Predelava se odvija v Walvis Bayu in Lüderitzu.

Rudarstvo in energetika[uredi | uredi kodo]

S 25% prihodkov je rudarstvo najbolj pomembna panoga gospodarstva. Namibija je četrti največji izvoznik mineralov, ki niso gorivo v Afriki in četrti največji svetovni proizvajalec urana. [44] Prišlo je do pomembne naložbe v zvezi s pridobivanjem urana in Namibija naj bi postala največji izvoznik urana do leta 2015. Bogati sedimenti z diamanti dajejo Namibiji primarni vir za draguljarstvo kakovostnih diamantov. [45] Medtem ko je Namibija znana predvsem po svojih draguljarskih diamantih in vlogi urana, ima številne druge minerale kot so svinec, volfram, zlato, kositer, fluorit, mangan, marmor, baker in cink. Na morju so nahajališča plina, ki so načrtovana za izkoriščanje v prihodnosti. V skladu z The Diamond Investigation, knjigo o svetovnem trgu diamantov iz leta 1978, je De Beers, največje podjetje z diamanti, kupi večino namibijskih diamantov in bo s tem nadaljeval »ne glede katera vlada pride na oblast, bo potrebovala ta prihodek za preživetje«. [46]

Domača električna napetost je 220V AC. Elektrika je v pretežni meri iz termo in hidroelektrarn. Nekonvencionalne metode proizvodnje električne energije igrajo manjšo vlogo. Bogata nahajališča urana dajejo možnost namibijski vladi, da postavi svojo prvo jedrsko elektrarno do leta 2018, predvidena je tudi obogatitev urana. [47]

Turizem[uredi | uredi kodo]

Zebre

Turizem je pomemben dejavnik (14,5%) v namibijskem BDP, ki ustvarja na deset tisoče delovnih mest (18,2% vseh zaposlitev) neposredno ali posredno in servisira več kot milijon turistov na leto. [48] Država je glavna destinacija v Afriki in je znana po ekološkem turizmu, saj ima ogromno divjih živali.

Obstaja veliko prenočitvenih zmogljivosti, prilagojenih eko-turistom. Športni lov je tudi obsežen in rastoča panoga namibijskega gospodarstva, ter je predstavljala 14% celotnega turizma v letu 2000 ali 19,6 milijona ameriških dolarjev. Poleg tega so tu še ekstremni športi, kot so bordanje, padalstvo in vožnja s štirikolesniki, veliko mest ima podjetja, ki ponujajo izlete. Najbolj obiskani kraji so Caprivijev pas, kanjon Ribje reke, Sossusvlei, obalni Park okostij, Sesriem, ponev Etosha in obmorska mesta Swakopmund, Walvis Bay in Lüderitz. [49]

Naravne in kulturne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • Windhoek je glavno mesto in gospodarsko središče države, ki leži sredi višavja. Za ogled so pomembni: trdnjava (1890-92: muzej), Evangeličanska Kristusova cerkev (1907-10), stavba parlamenta (1912), telovadnica (Turnhalle, 1913) v kateri je zasedala Turnhallska konferenca, državni muzej.
  • Swakopmund je letovišče ob atlantski obali s stavbami iz nemškega kolonialnega obdobja (Hohenzollernova in Woermannova hiša), stara železniška postaja in Swakopmunski muzej.
  • Obala okostij je narodni park, okoli 500 km dolg in 30-40 km širok pas ob obali Atlantika, od spodnjega toka reke Ugab na jugu do reke Kunene na angolski meji. Tu se nahaja več kot 400 ladijskih razbitin, na rtu Cape Cross pa je kolonija kapskih morskih medvedov.
  • Narodni park Namib-Naukluft je narodni park v puščavi Namib, med Swakopmundom in Lüderitzem; peščena puščava z zlatordečimi sipinami (med njimi Sossusvlei visoka > 200m), slanimi kotanjami in globokimi kanjoni v razčlenjenem Velikem Robu (primer kanjon Kuiseb).
  • Narodni park Etosha je narodni park v pokrajini Owamboland na severu Namibije z veliko slano kotanjo v osrednjem delu (Ponev Etosha) sredi savanskih prostranstev, bogat z živalstvom (veliki sesalci).
  • Slap Epupa je slikovit slap (visok 60 m) v soteski, v spodnjem toku reke Kunene.
  • Meteorit Hoba je 60 t težak železov-nikljev meteorit na posestvu Hoba West zahodno od Grootfonteina.
  • Khorixas je središče pokrajine Damaraland; v bližini je okameneli gozd z okoli 300 milijon let starimi okamenelimi drevesi.
  • Lüderitz je mesto oziroma pristanišče zgrajeno v starim nemškem kolonialnem slogu, V bližini je opuščena naselbina iskalcev diamantov.
  • Slapovi Ruacana – niz slapov na 700 m široki reki Kunene z najvišjim 70 m.
  • Kanjon Ribje reke je v polpuščavsko pokrajino vrezan kanjon Ribje reke; ob izviru vroče žveplene vode je zdravilišče Ai-Ais.

Oskrba z vodo in odpadne vode[uredi | uredi kodo]

Namibija je edina država v podsaharski Afriki, ki zagotavlja vodo z občinskimi službami. Edini dobavitelj vode v Namibiji je NamWater, ki jo prodaja posameznim občinam, ki pa uredijo svojo napeljavo. Na podeželju je zadolžen za oskrbo s pitno vodo Direktorat za podeželsko vodooskrbo pri Ministrstvu za kmetijstvo, vode in gozdarstvo.[50]

ZN so v letu 2011 ocenili, ki je Namibija od osamosvojitve leta 1990 bistveno izboljšala dostop do vode. Velik del prebivalstva pa ne more do nje zaradi nedopustno visokih stroškov porabe in dolgih razdalj med bivališči in viri vode. Zato mnogi Namibijci raje kopljejo tradicionalne vodnjake na bližnjih razpoložljivih vodnih točkah. [51]

V primerjavi s prizadevanjem za izboljšanje dostopa do varne vode, Namibija zaostaja pri zagotavljanju primernih sanitarij. To vključuje 298 šol, ki nimajo toaletnih prostorov. Več kot 50% smrti otrok je povezanih s pomanjkanjem vode, sanitarij ali higiene; 23% pa zaradi same diareje. [52]

Razen v stalnih gospodinjstvih zgornjega in srednjega razreda, sanitarij nima večina stanovanjskih območjih. Zasebne sanitarije na tekočo vodo so predrage za skoraj vse prebivalce okrožij zaradi porabe vode in stroškov namestitve. Zato se dostop do sanitarij ni povečal od osamosvojitve: na podeželju Namibije je imelo 13% prebivalstva več kot osnovne sanitarije, v primerjavi z 8% v letu 1990. Veliko prebivalcev Namibije se mora zateči k »letečim straniščem«, plastični vrečki za blato, ki se po uporabi vrže v grmovje. [53] Uporaba odprtih območjih v bližini stanovanjskih zemljišč za iztrebljanje je zelo pogosta in je bila opredeljena kot glavna nevarnost za zdravje.

UNESCO-va dediščina[uredi | uredi kodo]

Twyfelfontein[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Twyfelfontein.

Twyfelfontein ali /Ui-//aes je ena največjih koncentracij petroglifov - skalnih poslikav v Afriki, z okoli 5000 primeri najdenimi do sedaj. Večina teh ohranjenih podob predstavlja nosoroga. Lokacija vsebuje tudi šest naslikanih slonov, noja in žirafe, pa tudi risbe človeka in živalske stopinje v skali z motivi človeških figur v rdeči okri. Predmeti so bili odkriti v dveh delih in datirajo v pozno kameno dobo. Podobe kažejo obsežno in kakovostno evidenco obredov, ki se nanašajo na skupnost lovcev-nabiralcev v tem delu južne Afrike za vsaj med 6000 in 2000 leti pr. n. št. in zgovorno ponazarjajo povezave med ritualom in gospodarsko dejavnostjo lovcev in nabiralcev. [54]

Namibsko peščeno morje[uredi | uredi kodo]

Namibsko peščeno morje leži ob sušnih afriških obalah južnega Atlantika, ki ležijo v celoti v narodnem parku Namib-Naukluft v Namibiji. Zajema površino 3.077.700 hektarjev, z dodatnimi 899.500 hektari, določenimi kot varovalni pas.

Namibsko peščeno morje je edinstvena obalna puščava, ki obsega raznoliko paleto velikih spreminjajočih sipin. Gre za izjemen primer slikovitosti, geomorfološke, ekološke in evolucijske posledice vetra, ki poganja procese, v stiku z geologijo in biologijo. Peščeno morje vključuje najbolj znane vrste sipin skupaj s pripadajočimi reliefnimi oblikami, kot so osamelci (osamljene gore), pediplains in plaže, nastali z eolskimi sedimentacijskimi procesi. To je kraj izjemne naravne lepote, kjer vremenske razmere zagotavljajo izjemno prepoznavnost krajinskih značilnosti podnevi in bleščeče nebo južne poloble ponoči.

Življenje v z meglo ovitih obalnih sipinah Namibskega peščenega morja je značilno za zelo redke vedenjske, morfološke in fiziološke prilagoditve, ki so se razvile v vseh njenih specializiranih skupnostih. Veliko je tevilo endemičnih rastlin in živali, ki so globalno pomembni primeri evolucije in odpornost življenja v ekstremnih okoljih.[55]

Promet[uredi | uredi kodo]

Železnica[uredi | uredi kodo]

Železniško omrežje Namibije

Železniško omrežje države upravlja podjetje Trans Namib in še vedno ostaja v svoji osnovni strukturi iz nemške kolonialne dobe, ki je bila sprva namenjena predvsem vojaškim potrebam. 2626 km dolgo omrežje, z razmikom tirov 1067 mm, povezuje pomembne gospodarske centre v Namibiji. Gradnja novih prog in sanacija obstoječih je dodatno spodbujana, saj ima železniški promet pomembno vlogo zlasti pri prevozu blaga; potniški promet je skoraj nepomemben.

Ceste[uredi | uredi kodo]

Glavna cesta C24 iz Rehobotha na zahod s tipičnim gramoznim voziščem

Namibijsko cestno omrežje je dobro razvito in odpira vsa naseljena območja v državi. Dolgo je približno 45.000 kilometrov, od tega je približno 80 odstotkov makadamskih cest, predvsem z gramozno podlago, ki se z grederji redno vzdržuje. Samo državne ceste, od tega nekatere glavne ceste in glavne mestne ceste (približno 6700 kilometrov) so asfaltirane. Najpomembnejša povezava je vzdolžna cesta sever-jug (Lubango-Tsumeb-Windhoek-Keemannshoop-Cape Town, 2623 km) in dve cesti iz pristanišč v notranjost: Transcaprivijska cesta Swakopmund-Livingstone v Zambiji (1529 km) in marca 1998 končana Transkalaharijska cesta Walvis Bay-Maputo /1560km). Z do 700 smrtnimi žrtvami na leto je Namibija – glede na število prebivalcev – zabeležena kot država z največjim številom smrtnih žrtev na svetu.

Zračni promet[uredi | uredi kodo]

Namibija je dobro vključena v regionalno mrežo letalskih poti in ima svojo nacionalno letalsko družbo Air Namibia. Obstajajo direktni leti v Evropo. Mednarodni letališči sta v Windhoeku (mednarodno letališče Ozej Kutako), ki se nahaja približno 45 kilometrov vzhodno od mesta in letališče Walvis Bay. Prav tako imajo vsa večja mesta v Namibiji (9) in veliko kmetij svoje pristajalne steze. V Namibiji obstajajo številne čarterske družbe. Flyafrica je drugi nacionalni letalski prevoznik že od konca 2014.

Ladijski promet[uredi | uredi kodo]

Oba globokomorska pristanišča v Namibiji so Walvis Bay in Lüderitz, ki pa ni dostopno za največje oceanske ladje. Tri druga pristanišča so v gradnji ali načrtovanju.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Skupina žensk Herero v Windhoeku
Ljudje Himba v severni Namibiji
Namibijski otroci

Namibija ima drugo najnižjo gostoto prebivalstva na svetu za Mongolijo. [56] Večina namibijskega prebivalstva je Bantu porekla - predvsem Ovambo narodnosti, ki predstavlja približno polovico prebivalstva - in prebivajo v glavnem v severnem delu države, čeprav mnogi zdaj prebivajo v mestih po vsej Namibiji. Druge etnične skupine so ljudstvo Herero in Himba, ki govorijo podoben jezik in ljudstvo Damara, ki govorijo isti jezik kot Nama.

Poleg večine Bantu, obstajajo velike skupine Kojsancev (kot Nama in San), ki so potomci prvotnih prebivalcev Južne Afrike. Država ima tudi nekaj potomcev beguncev iz Angole. Obstajata tudi dve manjši skupini ljudi mešanega rasnega izvora, ki se imenujejo "Barvni" in "Basters", ki skupaj tvorijo 8,0%. V Namibiji obstaja velika kitajska manjšina.

Belci (predvsem Afrikanerji, nemškega, britanskega in portugalskega izvora) predstavljajo med 4,0 in 7,0% prebivalstva. Čeprav njihov delež zaradi izseljevanja in manjše rodnosti pada, še vedno predstavljajo drugo največjo populacijo evropskih prednikov, tako v smislu odstotka kot dejanskih številk, v podsaharski Afriki (za Južnoafriško republiko). Večina namibijskih belcev in skoraj vsi tisti mešane rase, govorijo afrikanščino in imajo podoben izvor, kulturo in religijo kot bela in barvna populacija v Južni Afriki. Manjši delež belcev (okoli 30.000) izsledi svoje družinske korenine neposredno nazaj do nemških kolonialnih naseljencev in vzdržujejo nemške kulturne in izobraževalne ustanove. Skoraj vsi portugalski naseljenci so prišli v državo iz nekdanje portugalske kolonije Angole. V popisu 1960 poročajo o 526.004 osebah v takratni jugozahodni Afriki, vključno s 73.464 belci (14%).

Namibija izvaja popis vsakih deset let. Po neodvisnosti je bil prvi popis prebivalstva izveden v letu 1991, nadaljnji krogi so sledili v letih 2001 in 2011. Metoda zbiranja podatkov je, da šteje vsaka oseba s stalnim prebivališčem v Namibiji, kot referenčna za popis, kjerkoli se že nahaja. To je metoda de facto. Za namene štetja je država razdeljena na 4.042 področij. Ta področja se ne prekrivajo z volilnimi okrožji, da bi dobili zanesljive podatke za volilne namene.

V letu 2011 je bilo v Namibiji po popisu 2.113.077 prebivalcev. Med letoma 2001 in 2011 je letna rast prebivalstva znašala 1,4%, v primerjavi z 2,6% v preteklem desetletnem obdobju. [57]

Religija[uredi | uredi kodo]

Krščanska skupnost predstavlja 80% - 90% prebivalstva Namibije, z vsaj 50% teh luteranske. 10% - 20% prebivalstva ima avtohtona prepričanja.

Misijonska dejavnost v 1800-ih je povzročila, da je veliko Namibijcev prevzelo krščanstvo. Medtem ko je večina namibijskih kristjanov luteranska, obstajajo tudi katoliki, metodisti, anglikanci, afriški metodisti Episcopal, nizozemski reformisti in mormoni (Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni).

Namibija je dom majhne judovske skupnosti okoli 100 članov.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Čeprav je uradni jezik angleščina, je Namibija večjezična država.

Do leta 1990 so bili angleščina, nemščina in afrikanščina uradni jeziki. Pred neodvisnostjo Namibije je SWAPO menil, da bi morala država postati uradno enojezična, v nasprotju s sosednjo Južnoafriško republiko (ta je podelila vsem 11 največjim jezikom uradni status). Zato je SWAPO sprožil angleščino kot edini uradni jezik Namibije, čeprav jo je le približno 3% prebivalstva govorilo kot domače jezike. Njegova uporaba je osredotočena na javno upravo, izobraževanje in sistema radiodifuzije. [58] Nekateri drugi jeziki so prejeli pol-uradno priznanje in so dovoljeni kot medij poučevanja v osnovnih šolah. Pričakuje se, da zasebne šole sledijo isti politiki kot državne šole, kjer je angleščina obvezen predmet. Kot pri drugih postkolonialnih afriških družbah, je zagon enojezičnega pouka in politike povzročila visoko stopnjo osipa in pomanjkljivo znanje posameznikov katerega koli jezika.

Po popisu iz leta 2011 so najpogostejši jeziki Oshiwambo (najbolj govorjeni jezik za 49% gospodinjstev), Nama / Damara (11,3%), afrikanščina (10,4%), Kavango (9%), Otjiherero (9%) [57][59]. Najpogosteje razumljen in pogovorni jezik je afrikanščina. Oba afrikanščina in angleščina se uporabljata predvsem kot drugi jezik rezerviran za javno komunikacijo.

Večina belega prebivalstva govori bodisi nemščino ali afrikanščino. Tudi danes, 101 leto po koncu nemške kolonialne dobe, ima nemški jezik vodilno vlogo kot komercialni jezik. Afrikanščino govori 60% bele skupnosti, nemško govori 32%, angleško govori 7% in portugalsko 1%. Geografska bližina portugalsko govoreče Angole pojasnjuje razmeroma veliko portugalskih govorcev; v letu 2011 so bili ti ocenjeni na 100.000 oziroma 4-5% celotnega prebivalstva. [60]

Največja mesta[uredi | uredi kodo]

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Študenti

Namibija ima brezplačno izobraževanje na primarni in sekundarni ravni izobraževanja. Stopnje 1-7 so primarna raven, stopnje 8-12 so sekundarna raven. V letu 1998 je bilo 400.325 namibijskih učencev v osnovni šoli in 115.237 študentov v srednjih šolah. Razmerje učenec-učitelj v letu 1999 je bilo ocenjeno na 32:1, približno 8% BDP se porabi za izobraževanje. Razvoj kurikula, izobraževalne raziskave in strokovni razvoj učiteljev, organizira Nacionalni inštitut za izobraževalni razvoj (NIED) v Okahandji.

Večina šol v Namibiji je državnih, obstaja pa kar nekaj zasebnih šol, ki so tudi del izobraževalnega sistema države. Obstajajo štiri univerze za usposabljanje učiteljev, tri visoke šole za kmetijstvo, policijski kolidž, Politehnika na univerzitetni ravni in Državna univerza znana kot UNAM.

Zdravje[uredi | uredi kodo]

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu je ocenjena v letu 2012 je 52,2 let - med najnižjimi na svetu. Epidemija aidsa je velik problem Namibije. Čeprav je stopnja okužbe bistveno nižja od njene vzhodne sosede Bocvane, je približno 13,1% odraslega prebivalstva okuženega z virusom HIV. V letu 2001 je po ocenah 210.000 ljudi živelo s HIV / AIDS, ocenjenih smrtnih žrtev v letu 2003 je bilo 16.000. Po UNAIDS poročilu za leto 2011 »se zdi, da se je stanje ustalilo«. Kot je epidemija HIV / AIDS zmanjšala delovno prebivalstvo, se je število sirot povečalo. V pristojnosti vlade je, da zagotovi izobraževanje, hrano, zavetje in obleko za te sirote.

Problem malarije se zdi, da je povezana z epidemijo aidsa. Raziskave so pokazale, da je v Namibiji tveganje za malarijo 14,5% večje, če je oseba okužena tudi z virusom HIV. Tveganje smrti zaradi malarije je za približno 50% pri hkratni okužbi z virusom HIV. Glede na število okužb, kot tudi problem malarije, je lahko zelo težko za vlado, saj je imela država v letu 2002 samo 598 zdravnikov.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Chris McIntyre (2007). Namibia travel guide (country guide) (angleščina) (3rd ed izd.). Bradt Travel Guides. 
  2. ^ "GeoHive – Namibia population". GeoHive. Pridobljeno dne 12 December 2013. 
  3. ^ "Namibia". International Monetary Fund. Pridobljeno dne 17 April 2013. 
  4. ^ "2015 Human Development Report" (PDF). United Nations Development Programme. 2015. Pridobljeno dne 15 December 2015. 
  5. ^ Namibia (v angleščini)CIA World Fact Book.
  6. ^ Spriggs, A. (2001) Predloga:WWF ecoregion
  7. ^ Dierks, Klaus. "Biographies of Namibian Personalities, A". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 October 2008. Pridobljeno dne 24 June 2010. 
  8. ^ Vedder, Heinrich (1997). Das alte Südwestafrika. Südwestafrikas Geschichte bis zum Tode Mahareros 1890 [The old South-West Africa. South-West Africa's history until Maharero's death 1890] (in German) (7th ed.). Windhoek: Namibia Scientific Society. ISBN 0-949995-33-9
  9. ^ "German South West Africa". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 15 April 2008. 
  10. ^ David Olusoga. "Dear Pope Francis, Namibia was the 20th century’s first genocide | David Olusoga | Comment is free". The Guardian. Pridobljeno dne 26 November 2015. 
  11. ^ Reinhart Kössler, and Henning Melber, "Völkermord und Gedenken: Der Genozid an den Herero und Nama in Deutsch-Südwestafrika 1904–1908," ("Genocide and memory: the genocide of the Herero and Nama in German South-West Africa, 1904–08") Jahrbuch zur Geschichte und Wirkung des Holocaust 2004: 37–75
  12. ^ Andrew Meldrum in Pretoria. "German apology for Namibia genocide | World news". The Guardian. Pridobljeno dne 26 November 2015. 
  13. ^ "Namibian War of Independence 1966–1988". Armed Conflict Events Database. Pridobljeno dne 30 November 2009. 
  14. ^ Tapscott, Chris (January 1994). "Land reform in Namibia: Why not?". Southern African Report 9 (3): 12. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 December 2010. 
  15. ^ Udogu, E. Ike (2012). Liberating Namibia. Jefferson, NC: McFarland & Co. str. 158. 
  16. ^ "Chronology of Namibian Independence". Klausdierks.com. Pridobljeno dne 26 June 2010. 
  17. ^ "Country report: Spotlight on Namibia". Commonwealth Secretariat. 25 May 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 July 2010. 
  18. ^ "Rank Order – Area". CIA World Fact Book. Pridobljeno dne 12 April 2008. 
  19. ^ Brandt, Edgar (21 September 2012). "Land degradation causes poverty". New Era. 
  20. ^ landsat.usgs.gov
  21. ^ World Almanac. 2004.
  22. ^ Spriggs, A. 2001.(AT1315)
  23. ^ Spriggs, A. (2001) Predloga:WWF ecoregion
  24. ^ Cowling, S. 2001. Predloga:WWF ecoregion
  25. ^ van Jaarsveld 1987, Smith et al 1993
  26. ^ Spriggs, A. (2001) Predloga:WWF ecoregion
  27. ^ "NASA – Namibia's Coastal Desert". nasa.gov. Pridobljeno dne 9 October 2009. 
  28. ^ "NACOMA – Namibian Coast Conservation and Management Project". nacoma.org.na. Pridobljeno dne 9 October 2009. 
  29. ^ Scudder, T. et al. 1993. The IUCN Review of the Southern Okavango Integrated Water Development Project. Gland, Switzerland: IUCN, p. 371.
  30. ^ Firestone , Matthew & Adam Karlin. 2012. Botswana & Namibia. Footscray, Victoria: Lonely Planet, p. 137.
  31. ^ Olszewski, John (13 May 2009). "Climate change forces us to recognise new normals". Namibia Economist. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 May 2011. 
  32. ^ van den Bosch, Servaas (29 March 2011). "Heaviest floods ever in Namibia". The Namibian. 
  33. ^ Groundwater in Namibia. iwrm-namibia.info.na
  34. ^ Downloads. Namibian Hydrogeological Association
  35. ^ Kristina Stefanova [1]
  36. ^ Community Based Natural Resource Management (CBNRM) Programme Details (n.d.).
  37. ^ Namibia at GeoHive
  38. ^ "Namibia's Population by Region". Election Watch (Institute for Public Policy Research) (1): 3. 2013. 
  39. ^ "Background Note:Namibia". US Department of State. 26 October 2010. 
  40. ^ Mongudhi, Tileni (3 February 2010 ) "Tender Board tightens rules to protect jobs". The Namibian
  41. ^ "Namibia". Doingbusiness.org. 10 January 2013. Pridobljeno dne 10 September 2013. 
  42. ^ "Namibia, Windhoek Cost of Living". 
  43. ^ "NAMIBIA: Key step in land reform completed". IRIN Africa. 1 October 2004. Pridobljeno dne 10 September 2013. 
  44. ^ "Mining in Namibia" (PDF). NIED. Pridobljeno dne 26 June 2010. 
  45. ^ Oancea, Dan (6 November 2006). "Deep-Sea Mining and Exploration". Technology.infomine.com. 
  46. ^ "The Diamond Investigation, chapter 1 by Edward Jay Epstein, in an interview with Harry Frederick Oppenheimer owner of De Beers". Edwardjayepstein.com. 4 December 1978. Pridobljeno dne 10 September 2013. 
  47. ^ Weidlich, Brigitte (7 January 2011). "Uranium: Saving or sinking Namibia?". The Namibian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 January 2011. 
  48. ^ "A Framework/Model to Benchmark Tourism GDP in South Africa". Pan African Research & Investment Services. March 2010. str. 34. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 July 2010. 
  49. ^ "Namibia top tourist destinations". Namibiatourism.com.na. 
  50. ^ Banerjee, Sudeshna (2009). Ebbing Water, Surging Deficits: Urban Water Supply in Sub-Saharan Africa (PDF). Washington, DC: The International Bank for Reconstruction and Development / The World Bank. 
  51. ^ Smith, Jana–Mari (12 July 2011). "Red alert on sanitation and safe drinking water". The Namibian. 
  52. ^ Tjihenuna, Theresia (2 April 2014). "More than 1 million Namibians defecate in open". The Namibian. 
  53. ^ Cloete, Luqman (28 April 2008). "Namibia is lagging behind on sanitation". The Namibian. 
  54. ^ Twyfelfontein
  55. ^ [2] Namibsko peščeno morje
  56. ^ Department of Economic and Social Affairs Population Division (2009). "World Population Prospects, Table A.1" (PDF). 2008 revision. United Nations. Pridobljeno dne 12 March 2009. 
  57. ^ 57,0 57,1 Duddy, Jo Maré (28 March 2013). "Census gives snapshot of Namibia's population". The Namibian. 
  58. ^ Kriger, Robert & Ethel (1996). Afrikaans Literature: Recollection, Redefinition, Restitution. Rodopi Bv Editions. str. 66–67. ISBN 9042000511. 
  59. ^ "Namibia 2011 – Population and Housing Census Main Report" (PDF). Namibia Statistics Agency. Pridobljeno dne 10 September 2013. 
  60. ^ Sasman, Catherine (15 August 2011). "Portuguese to be introduced in schools". The Namibian. Pridobljeno dne 24 June 2012. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Wendula Dahle, Wolfgang Leyerer: Namibia. Edition Temmen, 2001, ISBN 3-86108-861-4 (Reiseführer).
  • Klaus Dierks: Chronologie der namibischen Geschichte. 2. Auflage. Klaus Hess Verlag, Göttingen 2003, ISBN 3-933117-52-6.
  • Johannes Haape: Namibia. (= Apa-Guide). Langenscheidt Fachverlag, München 1995, ISBN 3-8268-1398-7 (Reiseführer)
  • Rolf Hennig: Wildland Südwestafrika, Landbuch-Verlag, Hannover 1978, ISBN 3-7842-0187-3.
  • Klaus Hüser u. a.: Namibia. Eine Landschaftskunde in Bildern. Klaus Hess Verlag, Göttingen/Windhoek 2001, ISBN 3-933117-14-3.(= Edition Namibia; Bd. 5)
  • Thomas Keil: Die postkoloniale deutsche Literatur in Namibia (1920–2000). Dissertation, Universität Stuttgart, 2003 (Volltext)
  • Henning Melber: Understanding Namibia. The Trials of Independence. Hurst & Co., London 2014. ISBN 978-1-84904-411-0
  • Henning Melber: Namibia. Grenzen nachkolonialer Emanzipation. Frankfurt am Main 2003, ISBN 3-86099-784-X.
  • Toubab Pippa (Hrsg.): Von der Bosheit im Herzen der Menschen. Hendrik Witbooi und die schwarz-weiße Geschichte Namibias. Löhrbach 2004, ISBN 3-922708-31-5.
  • Nick Santcross, Gordon Baker, Sebastian Ballard: Namibia Handbook. 3. Auflage. Footprint, Bath (England) 2001, ISBN 1-900949-91-1 (Reiseführer auf Englisch, Standardwerk).
  • Beate Tito: Auf Farmen in Südwest. Landbuch-Verlag, Hannover 1980, ISBN 3-7842-0236-5.
  • Johannes Paul: Deutsch-Südwestafrika (PDF; 4,3 MB). In: Handwörterbuch des Grenz- und Auslandsdeutschtums Band II, Seite 262–278. Hrsg. Carl Petersen, Otto Scheel, Paul Hermann Ruth und Hans Schwalm. Ferdinand Hirt Verlag, Breslau 1936.
  • Heinrich Vedder: Das alte Südwestafrika: Südwestafrikas Geschichte bis zum Tode Mahareros 1890. Berlin 1934 (Nachdruck: SWA Wissenschaftliche Gesellschaft, Windhoek 1985, ISBN 0-949995-33-9 und weitere Auflagen)
  • Namibia. Fakten und Daten|Konrad-Adenauer-Stiftung e. V., Windhoek 2009
  • Namibia. Themenheft der Zeitschrift: Die Erde. 133. Jg. 2002, Heft 2
  • Nicole Grünert: Namibias faszinierende Geologie. Klaus Hess Verlag, Göttingen 2003, ISBN 99916-747-7-2.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedia Atlas - Namibija