Cink

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cink, 30Zn
Zinc fragment sublimed and 1cm3 cube.jpg
Cink
IzgovarjavaIPA: [ˈʦiːŋk]
Videzsrebrno siv
Standardna atomska teža Ar, std(Zn)65,38(2)[1]
Cink v periodnem sistemu
Vodik Helij
Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal (element) Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson


Zn

Cd
bakercinkgalij
Vrstno število (Z)30
Skupinaskupina 12
Periodaperioda 4
Blok  blok d
Razporeditev elektronov[Ar] 3d10 4s2
Razporeditev elektronov po lupini2, 8, 18, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STPtrdnina
Tališče419,53 °C
Vrelišče907 °C
Gostota (blizu s.t.)7,14 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)6,57 g/cm3
Talilna toplota7,32 kJ/mol
Izparilna toplota115 kJ/mol
Toplotna kapaciteta25,470 J/(mol·K)
Parni tlak
P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k
pri T (°C) 337 397 477 579 717 906
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja−2, 0, +1, +2 (amfoterni oksid)
ElektronegativnostPaulingova lestvica: 1,65
Ionizacijske energije
  • 1.: 906,4 kJ/mol
  • 2.: 1733,3 kJ/mol
  • 3.: 3833 kJ/mol
  • (več)
Atomski polmerempirično: 134 pm
Kovalentni polmer122±4 pm
Van der Waalsov polmer139 pm
Barvne črte v spektralnem obsegu
Spektralne črte cinka
Druge lastnosti
Pojavljanje v naraviprvobitno
Kristalna strukturaheksagonalna gosto zložena (hgz)
Hexagonal close packed kristalna struktura za cink
Hitrost zvoka tanka palica3850 m/s (pri r.t.) (rolled)
Temperaturni raztezek30,2 µm/(m·K) (pri 25 °C)
Toplotna prevodnost116 W/(m·K)
Električna upornost59,0 nΩ·m (pri 20 °C)
Magnetna ureditevdiamagnetik
Magnetna susceptibilnost−11,4·10−6 cm3/mol (298 K)[2]
Youngov modul108 GPa
Strižni modul43 GPa
Stisljivostni modul70 GPa
Poissonovo razmerje0,25
Mohsova trdota2,5
Trdota po Brinellu327–412 MPa
Številka CAS7440-66-6
Zgodovina
OdkritjeIndijski metalurgi (pred 1000 pr. n. št.)
Prva izolacijaAndreas Sigismund Marggraf (1746)
Prepoznal kot posebne vrste kovinoRasaratna Samuccaya (800)
Najpomembnejši izotopi cinka
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt
64Zn 49,2% stabilen
65Zn syn 244 d ε 65Cu
γ
66Zn 27,7% stabilen
67Zn 4,0% stabilen
68Zn 18,5% stabilen
69Zn syn 56 min β 69Ga
69mZn syn 13,8 h β 69Ga
70Zn 0,6% stabilen
71Zn syn 2,4 min β 71Ga
71mZn syn 4 d β 71Ga
72Zn syn 46,5 h β 72Ga
Kategorija Kategorija: Cink
prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Cínk (latinsko zincum) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Zn in atomsko število 30. Je kovina, ki se uporablja v procesu galvanizacije jekla. Kot ostale kovine je umirjeno reaktiven, spaja se s kisikom in drugimi nekovinami, reagira pa tudi z razredčenimi kislinami tako, da sprosti vodik. Je četrta najbolj uporabljana kovina na svetu (13 milijonov ton na leto), po pridobljenih tonah kovine na leto takoj za železom, aluminijem in bakrom. Je 24 najbolj pogost material v zemeljski skorji.

Cink je v nekaterih pogledih kemično podoben magneziju, ima podobne ione in oksidacijsko stanje +2. Najpomembnejša cinkova ruda je sfalerit (cinkov sulfit). Cink se pridobiva s flotacijo rude, potem sledi praženje in na koncu elektroliza.

Medenina je zlitina cinka in bakra, ki se uporablja že od 10. stoletja p.n.š.. V čisti obliki so čisti cink začeli proizvajati v večjih količinah v 12. stoletju v Indiji[3], v Evropi se šele ob koncu 16. stoletja. Najverjetneje ga je poimenoval Paracelsus po nemški besedi Zinke, kot element pa ga je prvi opisal nemški kemik Andreas Sigismund Marggraf leta 1746. Luigi Galvani in Alessandro Volta sta ugotovila elektrokemične lastnosti cinka okrog leta 1800. Največ cinka se uporabi pri galvanizaciji železa (za preprečevanje korozije), pa tudi za izdelavo baterij, medenine, cinkovega karbonata in cinkovega glukonata (dodatek k hrani), cinkovega klorida (v deodorantih), cinkovega sulfita (luminiscentne barve) ter cinkovega metila in dietila (v organski kemiji).

Pomanjkanje cinka v organizmu [4] lahko upočasni rast, podaljša spolno dozorevanje in povzroča diarejo. Okoli 2 milijardi ljudi čuti posledice pomanjkanje cinka v prehrani.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in reference[uredi | uredi kodo]

  1. Meija, Juris; et al. (2016). "Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)". Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
  2. Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.
  3. http://www.infinityfoundation.com/mandala/t_es/t_es_agraw_zinc_frameset.htm
  4. Hambidge, K. M.; Krebs, N. F. (2007). "Zinc deficiency: a special challenge". J. Nutr. 137 (4): 1101–5. PMID 17374687.