Cink

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
bakercinkgalij
Zn
Cd  
 
 
Zn-TableImage.png
Splošno
Ime, znak, število cink, Zn, 30
Kemijska vrsta prehodne kovine
Skupina, perioda, blok 12, 4, d
Gostota, trdota 7140 kg/m3, 2,5
Izgled modrikasto bledo siva
Zn,30.jpg
Lastnosti atoma
Atomska teža 65,409 a. e. m.
Polmer atoma (izračunan) 135 (142) pm
Kovalentni polmer 131 pm
van der Waalsov polmer 139 pm
Elektronska konfiguracija [Ar]3d104s2
e- na energijski nivo 2, 8, 18, 2
Oksidacijska stanja (oksid) 2 (amfoterično)
Zgradba mreže heksagonalna
Fizikalne lastnosti
Agregatno stanje trdno (diamagnetik)
Tališče 692,68 K (787,15 °F)
Vrelišče 1180 K (1665 °F)
Molarna prostornina 9,16 ×10−6 m3/mol
Izparilna toplota 115,3 kJ/mol
Talilna toplota 7,322 kJ/mol
Parni tlak 192,2 Pa pri 692,73 K
Hitrost zvoka 3700 m/s pri 293,15 K
Razne lastnosti
Elektronegativnost 1,65 (Paulingova lestvica)
Specifična toplota 390 J/(kg · K)
Električna prevodnost 16,6 106/(m·ohm)
Toplotna prevodnost 116 W/(m·K)
1. ionizacijski potencial 906,4 kJ/mol
2. ionizacijski potencial 1733,3 kJ/mol
3. ionizacijski potencial 3833 kJ/mol
4. ionizacijski potencial 5731 kJ/mol
Najstabilnejši izotopi
izo NA t1/2 DM DE MeV DP
64Zn 48,6 % Zn je stabilen s 34 nevtroni
65Zn {sint.} 244,26 dni ε 1,352 65Cu
66Zn 27,9 % Zn je stabilen s 36 nevtroni
67Zn 4,1 % Zn je stabilen s 37 nevtroni
68Zn 18,8 % Zn je stabilen z 38 nevtroni
72Zn {sint.} 46,5 hours β 0,458 72Ga
Če ni označeno drugače, so
uporabljene enote SI in standardni pogoji.

Cínk (latinsko zincum) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Zn in atomsko število 30. Je kovina, ki se uporablja v procesu galvanizacije jekla. Kot ostale kovine je umirjeno reaktiven, spaja se s kisikom in drugimi nekovinami, reagira pa tudi z razredčenimi kislinami tako, da sprosti vodik. Je četrta najbolj uporabljana kovina na svetu (13 milijonov ton na leto), po pridobljenih tonah kovine na leto takoj za železom, aluminijem in bakrom. Je 24 najbolj pogost material v zemeljski skorji.

Cink je v nekaterih pogledih kemično podoben magneziju, ima podobne ione in oksidacijsko stanje +2. Najpomembnejša cinkova rude je sfalerit (cinkov sulfit). Cink se pridobiva s flotacijo rude, potem sledi praženje in na koncu elektroliza.

Medenina je zlitina cinka in bakra, ki se uporablja že od 10. stoletja p.n.š.. V čisti obliki so čisti cink začeli proizvajati v večjih količinah v 12. stoletju v Indiji[1], v Evropi se šele ob koncu 16. stoletja. Najverjetneje ga je poimenoval Paracelsus po nemški besedi Zinke, kot element pa ga je prvi opisal nemški kemik Andreas Sigismund Marggraf leta 1746. Luigi Galvani in Alessandro Volta sta ugotovila elektrokemične lastnosti cinka okrog leta 1800. Največ cinka se uporabi pri galvanizaciji železa (za preprečevanje korozije), pa tudi za izdelavo baterij, medenine, cinkovega karbonata in cinkovega glukonata (dodatek k hrani), cinkovega klorida (v deodorantih), cinkovega sulfita (luminiscentne barve) ter cinkovega metila in dietila (v organski kemiji).

Pomanjkanje cinka v organizmu [2] lahko upočasni rast, podaljša spolno dozorevanje in povzroča diarejo. Okoli 2 milijardi ljudi čuti posledice pomanjkanje cinka v prehrani.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.infinityfoundation.com/mandala/t_es/t_es_agraw_zinc_frameset.htm
  2. ^ Hambidge, K. M. and Krebs, N. F. (2007). "Zinc deficiency: a special challenge". J. Nutr. 137 (4): 1101–5. PMID 17374687.