Pojdi na vsebino

Noj

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Noj
Časovni razpon: 15–0 Ma
Zgodnji miocen do recentmo
Samec masajskega noja
(Struthio camelus massaicus)
CITES Priloga I (CITES)[2][op. 1]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Infrarazred: Palaeognathae (staročeljustnice)
Red: Struthioniformes (nojevci)
Družina: Struthionidae (noji)
Rod: Struthio (noj)
Vrsta:
S. camelus
Dvočlensko ime
Struthio camelus
Podvrste[3]
Območje razširjenostu rodu Struthio
     S. c. camelus      S. c. australis
     S. c. massaicus      S. molybdophanes
Sinonimi[4][5][6][7][8]
Seznam

Noj (znanstveno ime Struthio camelus) je ptič neletalec, ki izvira iz Afrike in je ena od dveh vrst reda nojevcev, ki obe spadata v družino nojev (Struthionidae) ter rodu Struthio. Prepoznaven je po dolgem vratu in nogam ter sposobnosti teka s hitrostjo okrog 65 km/h. Noji so največja danes živeča vrsta ptic in jih gojijo po vsem svetu. Znanstveno ime za noja izvira iz grške besede za »kameljega vrabca«, in sicer zaradi njegovega dolgega vratu.[9]

Noji navadno tehtajo med 100 in 130 kg, nekateri samci pa so dosegli celo težo do 155 kg.

Navadni noj je najvišja in najtežja živa ptica. Samci merijo od 2,1 do 2,75 m v višino in tehtajo med 100 in 130 kg. Samice so visoke 1,75 do 1,9 m in tehtajo 90 do 120 kg.[10] Izjemni samci (pri nominalni podvrsti) lahko tehtajo do 156,8 kg, medtem ko nekateri primerki v Južni Afriki tehtajo le 59,5 do 81,3 kg.[11] Mladiči so ob izvalitvi rumenkasto rjavi s temnimi pikami.[12] Po treh mesecih začnejo dobivati mladostno perje, ki se postopoma menja v perje, ki jih imajo odrasle ptice. Pri 4–5 mesecih dosegajp že približno polovico višine odraslih. Po enem letu dosežejo odraslo višino, končno telesno težo pa šele pri 18 mesecih.[10]

Perje odraslih samcev je večinoma črno, s belimi letalnimi peresi in belim repom. Pri eni podvrsti je rep rumenkast. Samice in mladi samci so obarvani sivorjavo in belo. Glava in vrat obeh spolov sta skoraj gola, pokrita le s tanko plastjo puha.[13][12] Koža na vratu in stegnih samice je rožnato siva, pri samcih pa je lahko siva ali rožnata, odvisno od podvrste.[12]

Dolgi vrat in noge omogočajo, da imajo noji glavo dvignjeno do 2,8 metra nad tlemi. Njihove oči so velike približno 5 cm v premeru in so največje med vsemi kopenskimi vretenčarji,[14]  – kar jim omogoča, da na veliki razdalji lahko opazijo plenilca. Oči so od zgoraj zaščitene pred sončno svetlobo.[15][16] Glava in kljun pa sta glede na velikost telesa razmeroma majhna, saj kljun meri le 12 do 14,3 cm.[17]

Barva kože pri navadnih nojih je odvisna od podvrste, pri nekaterih je svetlo ali temno siva, pri drugih pa rožnata ali celo rdečkasta. Močne noge so brez perja, na spodnjem delu (tarsus) pa pokrite z luskami: pri samcih so rdeče, pri samicah pa črne. [17] Noj ima na vsaki nogi samo dva prsta (večina ptic ima štiri). Na večjem notranjem prstu je krempelj, ki spominja na kopito, medtem ko zunanji prst kremplja nima.[18] Manjše število prstov je prilagoditev, ki pomaga pri teku. Navadni noj lahko doseže hitrost več kot 70 km/h in v enem koraku premeri 3 do 5 metrov.[19] Krila imajo razpon približno 2 metra, dolžina samega krila pa meri okoli 90 cm, kar je primerljivo z največjimi pticami, ki še lahko letijo.[17]

Zato je njihovo perje mehko in puhasto ter predvsem služi kot toplotna izolacija. Prenašajo lahko velike temperaturne razlike. V njihovem habitatu lahko temperatura variiara med dnevom in nočjo do 40 °C (72 °F). Deloma temperaturo lahko sami uravnavajo: s krili pokrivajo gole dele nog in bokov, da zadržijo toploto, ali jih pustijo odkrite, da odvajajo toploto. Krila delujejo tudi kot stabilizatorji pri teku, omogočajo lažje obračanje in zaviranje.[20] Noji imajo 50–60 repnih peres, na krilih pa 16 primarnih, 4 krilca (aluli) in 20–23 sekundarnih peres.[17]

Prsnica navadnega noja je ploščata in nima grebena, na katerega se pri letalnih pticah pripenjajo mišice za letenje.[21] Kljun je ploščat, širok in zaobljen na koncu.[13] Tako kot vsi pletokljuni (ratiti) noj nima golše[22] in žolčnika.[23] Slepo črevo meri približno 71 cm. Za razliko od drugih ptic noj izloča urin in iztrebke ločeno.[24] Noji imajo tudi posebne medenične kosti, ki so zraščene in podpirajo prebavila. Samci imajo spolni organ, dolg približno 20 cm, ki ga večina drugih ptic nima.[17]

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Včasih so navadni noji živeli skoraj po vsej Afriki – severno in južno od Sahare, v Vzhodni Afriki, južno od pasu deževnih gozdov in tudi v velikem delu Male Azije.[17] Danes živijo predvsem v savanah in v Sahelu (tako severno kot južno od ekvatorialnega gozda).[25] V jugozahodni Afriki naseljujejo polpuščave in prave puščave. V Avstraliji so gojeni noji pobegnili in ustvarili divje populacije.[1][26] Arabski noj z Bližnjega in Srednjega vzhoda je bil do sredine 20. stoletja zaradi lova iztrebljen. Poskusi, da bi v Izraelu znova naselili navadne noje, niso uspeli.[27] Občasno so jih opazili tudi na Dahlaškem otočju v Rdečem morju, blizu Eritreje.

Sistematika

[uredi | uredi kodo]

Tradicionalno so v red nojevcev uvrščali še emuje, nanduje in skoraj vse druge staročeljustnice, vendar so molekularne študije razkrile, da je taka skupina parafiletska v odnosu do dolgonogih kur, prej obravnavanih kot samostojen red,[28] zato tudi ostale skupine zdaj obravnavamo kot samostojne.[29]

Podvrste

[uredi | uredi kodo]

Ločimo jih v štiri podvrste:

Mednje so včasih uvrščali tudi somalskega noja (S. molybdophanes) iz Somalije, Etiopije in Kenije, ki pa je zdaj prepoznana kot samostojna vrsta.[30] Križanje tega s severnoafriškim nojem preprečuje Veliki tektonski jarek, križanje v večjem obsegu z masajskim nojem, ki se je razvil jugozahodno od območja njegove razširjenosti, pa je očitno preprečila ekološka ločitev, saj se somalski noj najbolje počuti v grmičevju, kjer išče hrano po rastlinju srednje višine, masajski noj pa je tako kot tudi druge podvrste pašni ptič odprtih savan in habitata miombo.[31]

Populacijo nojev iz Río de Oro so nekoč ločevali kot Struthio camelus spatzi, ker so bile pore njihovih jajčnih lupin kapljičaste oblike, ker pa je ta znak precej variabilen in med temi ptiči in sosednjimi populacijami S. c. camelus ni drugih razlik, je danes nimamo več za samostojno podvrsto.[32][33] Ta populacija je v drugi polovici 20. stoletja izginila. Poleg tega so v 19. stoletju poročali o majhnih nojih iz Severne Afrike. Imenovali so jih Levaillantov noj (Struthio bidactylus), vendar ostajajo hipotetična oblika brez materialnih dokazov.[34]

Noji in ljudje

[uredi | uredi kodo]
MacMahonska grofica (levo) s klobukom, ki ga krasijo nojeva peresa

V preteklosti so noje lovili in gojili predvsem zaradi njihovega perja, ki je bilo zelo priljubljeno za krašenje modnih oblačil (npr. klobukov v 19. stoletju). Cenili so tudi kože, iz katerih so strojili usnje. V 18. stoletju so jih zato skoraj iztrebili. Farmska vzreja se je začela šele v 19. stoletju. Tržišče perja je po prvi svetovni vojni propadlo, komercialna vzreja zaradi perja in pozneje zaradi kože pa se je spet okrepila v 70. letih 20. stoletja.

Arabske noje na Bližnjem in Srednjem vzhodu so do sredine 20. stoletja z lovom iztrebili.

Ekonomska uporaba

[uredi | uredi kodo]

Danes noje gojijo po vsem svetu, celo v hladnem podnebju Švedske in Finske. Dobro se obnesejo v podnebju med 30 in −30 °C in jih gojijo v čez 50 državah, še vedno pa jih največ najdemo v Južni Afriki. Predvsem jih gojijo zaradi usnja. Ker je zanje značilno tudi najboljše razmerje med težo krme in težo živali (3,5:1, pri govedu pa 6:1), je privlačna tudi vzreja zaradi mesa. Uporabni stranski produkti pa so tudi jajca, drobovina in perje.

Noji naj bi imeli najmočnejše komercialno dostopno usnje.[35] Meso nojev ima podoben okus kot pusta govedina. Vsebuje le malo maščobe in holesterola, bogato pa je s kalcijem, proteini in železom.[36]

Napadi

[uredi | uredi kodo]

V naravi se noji običajno izogibajo ljudem, saj jih vidijo kot potencialne plenilce. Če se jim človek približa, večinoma zbežijo. Vendar pa so lahko zelo agresivni, kadar se počutijo ogrožene, zlasti če branijo svoje ozemlje ali mladiče. Udomačeni noji imajo enake nagone in lahko napadejo, kadar so pod stresom. Napadajo z močnimi brcami, pri katerih uporabijo dolge kremplje, človeka lahko hudo poškodujejo ali celo usmrtijo z enim samim udarcem.[37] V Južni Afriki, v okolici Oudtshoorna, kjer je veliko nojevih farm, pride vsako leto do 2-3 napadov s hudimi posledicami ali smrtjo. Zaradi tega velja navadni noj za najnevarnejšo ptico na svetu.[38][39]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Samo populacije iz naslednjih držav: Alžirija, Burkina Faso, Kamerun, Srednjeafriška republika, Čad, Mali, Mavretanija, Maroko, Niger, Nigerija, Senegal in Sudan. Druge populacije niso uvrščene na sezname CITES.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 BirdLife International (2018). »Struthio camelus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2018: e.T45020636A132189458. doi:10.2305/IUCN.UK.2018-2.RLTS.T45020636A132189458.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
  2. ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
  3. 1 2 Brands, Sheila (14. avgust 2008). »Systema Naturae 2000 / Classification, Genus Struthio«. Project: The Taxonomicon. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. julija 2011. Pridobljeno 4. februarja 2009.[mrtva povezava]
  4. ↑ Gray, George Robert (1849). The Genera of Birds Comprising Their Generic Characters, a Notice of the Habits of Each Genus, and an Extensive List of Species Referred to Their Several Genera (3 izd.). London, Longman, Brown, Green, and Longmans, Paternoster-Row: Longman, Brown, Green, and Longmans, Paternoster-Row. Pridobljeno 1. decembra 2024.
  5. ↑ Gurney, J. H. (Julij 1868). »Notes on Mr. Layard's 'Birds of South Africa'«. The Ibis. 4 (15): 253–254. doi:10.1111/j.1474-919x.1868.tb06118.x. Pridobljeno 1. decembra 2024.
  6. ↑ Neumann, Oscar (1898). »Beiträge zur Vogelfauna von Ost- und Central-Afrika«. Journal für Ornithologie. 46 (2): 243. doi:10.1007/bf02208449. Pridobljeno 1. decembra 2024.
  7. ↑ Stresemann, Erwin (1926). »Die Vogelausbeute des Herrn Paul Spatz in Rio de Oro«. Ornithologische Monatsberichte. 34 (5): 138.
  8. ↑ Grant, C. H. B.; Mackworth-Praed, C. W. (1951). »On the Type Locality of Struthio camelus Linnaeus, and Description of a New Race«. Bulletin of the British Ornithologists' Club. 71 (7): 45–46. Pridobljeno 1. decembra 2024.
  9. ↑ »Ostrich«. Online Etymology Dictionary (v angleščini).
  10. 1 2 Del Hoyo, Josep, et al. Handbook of the birds of the world. Vol. 1. No. 8. Barcelona: Lynx edicions, 1992.
  11. ↑ Urban, Emil K. "Roberts Birds of Southern Africa." (2007): 1104-1106.
  12. 1 2 3 Davies, S. J. J. F.; Bertram, B. C. R. (2003). »Ostrich«. V Perrins, Christopher (ur.). Firefly Encyclopedia of Birds. Buffalo, NY: Firefly Books, Ltd. str. 34–37. ISBN 978-1-55297-777-4.
  13. 1 2 Gilman, Daniel Coit; Peck, Harry Thurston; Colby, Frank Moore, ur. (1903). »Ostrich«. The New International Encyclopædia. Zv. XIII. New York, NY: Dodd, Mead and Company. str. 497–498.
  14. ↑ Brown, L. H.; Urban, E.K.; Newman, K. (1982). »Ostriches and to Birds of Prey«. V Curry-Lindahl, Kai (ur.). The Birds of Africa. Zv. I. London, UK: Academic Press. str. 32–37. ISBN 978-0-12-137301-6.
  15. ↑ Martin, G. R.; Katzir, G. (2000). »Sun Shades and Eye Size in Birds«. Brain, Behavior and Evolution. 56 (6): 340–344. doi:10.1159/000047218. PMID 11326139. S2CID 43023723.
  16. ↑ Martin, G. R.; Ashash, U.; Katzir, Gadi (2001). »Ostrich ocular optics«. Brain, Behavior and Evolution. 58 (2): 115–120. doi:10.1159/000047265. PMID 11805377. S2CID 46827656.
  17. 1 2 3 4 5 6 Davies, S.J.J.F. (2003). »Birds I Tinamous and Ratites to Hoatzins«. V Hutchins, Michael (ur.). Grzimek's Animal Life Encyclopedia. Zv. 8 (2nd izd.). Farmington Hills, MI: Gale Group. str. 99–101. ISBN 978-0-7876-5784-0.
  18. ↑ »Bird claws or nails«. TheWonderofBirds.com. Pridobljeno 22. januarja 2015.
  19. ↑ San Diego Zoo's Animal Bytes: Ostrich. Sandiegozoo.org. Retrieved on 21 August 2012.
  20. ↑ »Ostrich Wings Explain Mystery of Flightless Dinosaurs«. Live Science. 30. junij 2010.
  21. ↑ Nell, Leon (2003). The Garden Route and Little Karoo. Cape Town: Struik Publishers. str. 164. ISBN 978-1-86872-856-5.[mrtva povezava]
  22. ↑ Brand, T. S.; Gous, R. M. (2006). »Feeding ostriches«. V Bels, Vincent L. (ur.). Feeding in Domestic Vertebrates. Wallingford, UK: Cabi Publishing. str. 136–155. ISBN 978-1-84593-063-9.
  23. ↑ Marshall, Alan John (1960). Biology and Comparative Physiology of Birds. Academic Press. str. 446. ISBN 9780124736016.
  24. ↑ Skadhauge, E.; Erlwanger, K. H.; Ruziwa, S. D.; Dantzer, V.; Elbrønd, V. S.; Chamunorwa, J. P. (2003). »Does the ostrich (Struthio camelus) have the electrophysiological properties and microstructure of other birds?«. Comparative Biochemistry and Physiology A. 134 (4): 749–755. doi:10.1016/S1095-6433(03)00006-0. PMID 12814783.
  25. ↑ Donegan, Keenan (2002). »Struthio camelus«. Animal Diversity Web. University of Michigan Museum of Zoology.
  26. ↑ Ostriches in Australia – and near my home. trevorsbirding.com (13 September 2007)
  27. ↑ Rinat, Zafrir (25. december 2007). »The Bitter Fate of Ostriches in the Wild«. Haaretz (v angleščini). Pridobljeno 8. novembra 2023.
  28. ↑ Hackett, S. J.; Kimball, R. T.; Reddy, S.; Bowie, R. C. K.; Braun, E. L.; Braun, M. J.; Chojnowski, J. L.; Cox, W. A; in sod. (2008). »A Phylogenomic Study of Birds Reveals Their Evolutionary History«. Science. 320 (5884): 1763–1768. Bibcode:2008Sci...320.1763H. doi:10.1126/science.1157704. PMID 18583609.
  29. ↑ Gill, Frank; Donsker, David, ur. (5. april 2019). »Ratites: Ostriches to Tinamous«. IOC World Bird List 9.1. Mednarodna zveza ornitologov. Pridobljeno 22. maja 2019.
  30. ↑ BirdLife International (2016). »Struthuio molybdophanes«. Rdeči seznam ogroženih vrst IUCN. Verzija 2018-2. Svetovna zveza za varstvo narave. Pridobljeno 25. maja 2019.
  31. ↑ Freitag, Stephanie; Robinson, Terence J. (1993). »Phylogeographic patterns in mitochondrial DNA of the Ostrich (Struthio camelus)« (PDF). The Auk. 110 (3): 614–622. doi:10.2307/4088425.
  32. ↑ Bezuidenhout, Cornelius Carlos (1999). »Studies of the population structure and genetic diversity of domesticated and 'wild' ostriches (Struthio camelus)«. PhD thesis. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. marca 2017. Pridobljeno 17. marca 2017.
  33. ↑ Bezuidenhout, A. J. (1984). »The coronary circulation of the heart of the ostrich (Struthio camelus)«. Journal of Anatomy. 138 (3): 385–97. PMC 1164323. PMID 6735902.
  34. ↑ Fuller, Errol (2001) [1987]. Bunney, Sarah (ur.). Extinct Birds (2nd izd.). Ithaca, NY: Cornell University Press. ISBN 978-0-19-850837-3.
  35. ↑ Lappin, Alan (2017). »Genuine Ostrich Leather«. Roden Leather Company. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2020. Pridobljeno 25. aprila 2020.
  36. ↑ »Are ratites "red" or "white" meat?«. AskUSDA. US Department of Agriculture. 17. julij 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. novembra 2022. Pridobljeno 15. novembra 2022.
  37. ↑ Coyne, Jerry A. (2010). Why Evolution Is True. Penguin. str. 76–. ISBN 978-0-14-311664-6.
  38. ↑ Wood, Gerald (1983). The Guinness Book of Animal Facts & Feats. Sterling Publishing Co. ISBN 978-0-85112-235-9.
  39. ↑ Usurelu, Sergiu; Bettencourt, Vanessa; Melo, Gina (2015). »Abdominal trauma by ostrich«. Annals of Medicine & Surgery. 4 (1): 41–43. doi:10.1016/j.amsu.2014.12.004. PMC 4323753. PMID 25685344.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Noj&oldid=6530840«