Kapska kolonija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rt dobrega upanja
Kaap de Goede Hoop
britanska kolonija

 

1795–1910
 

Zastava Grb
Himna
God Save the King (1795–1837; 1901–1910)
God Save the Queen (1837–1901)
Rt dobrega upanja okoli 1890
s priključenima Vzhodno in Zahodno Kaplandijo
in zahtevanima Stellaland/Goshen (svetlo rdeča)
Glavno mesto Cape Town
Jeziki angleščina, nizozemščina (uradno¹)
kojkojščina, tudi ksoščina
Religija nizozemska reformirana cerkev, anglikanska cerkev, vera Sanov
Vlada Ustavna monarhija
Seznam britanskih kraljev
 -  1795–1820 Jurij III.
 -  1820–1830 Jurij IV.
 -  1830–1837 Viljem IV.
 -  1837–1901 Viktorija
 -  1901–1910 Edvard VII.
guverner
 -  1797–1798 George Macartney, 1.grof
 -  1901–1910 Walter Hely-Hutchinson
predsednik vlade
 -  1872–1878 John Charles Molteno
 -  1908–1910 John X. Merriman
Zgodovinsko obdobje Pehanje za Afriko
 -  ustanovitev 1795
 -  nizozemska kolonija 1803–1806
 -  angleško-nizozemska pogodba 1814 1814
 -  kolonija Natal 1844
 -  ukinitev 1910
Površina
 -  1822[1] 331.900 km²
 -  1910 569.020 km²
Prebivalstvo
 -  1822[1] (ocena) 110.380 
     Gostota 0,3 /km²)
 -  stanje 1865 [2] (ocena) 496.381 
 -  1910 (ocena) 2.564.965 
     Gostota 4,5 /km²
Valuta funt šterling
Danes del Zastava {{{alias2}}} Namibija²
Zastava Južne Afrike JAR
¹ Do leta 1806 je bil uradni jezik nizozemščina, nato pa jo je Britanija uradno nadomestila z angleščino. Nizozemščina je postala drugi uradni jezik leta 1882
² otoki Penguin in Walvis Bay

Rt dobrega upanja, znan tudi kot Kapska kolonija (nizozemsko Kaapkolonie), je bil britanska kolonija v današnji Južni Afriki in Namibiji, ki se je imenovana po Rtu dobrega upanja. Najprej je bila nizozemska kolonija, nato britanska z istim imenom Kaap de Goede Hoop. Leta 1652 jo je ustanovila Nizozemska vzhodnoindijska družba. Nizozemci so izgubili kolonijo leta 1795 v bitki pri Muizenbergu, vendar so jo dobili nazaj leta 1802 po amienskem miru. Britanci so jo po bitki pri Blaauwbergu ponovno zasedli leta 1806 in leta 1814 je bila sklenjena angleško-nizozemska pogodba.

Rt dobrega upanja je ostal v britanskem imperiju, leta 1872 dobil samoupravo in se leta 1910 združil s tremi drugimi kolonijami v Južnoafriško zvezo. Nato se je preimenoval v provinco Rt dobrega upanja [3]. Južna Afrika je postala popolnoma neodvisna leta 1931 z westminstrskim statutom. Po oblikovanju današnjih južnoafriških provinc leta 1994 je bila provinca Rt dobrega upanja razdeljena v vzhodni (Eastern Cape), severni (Northern Cape) in zahodni del (Western Cape) z manjšimi deli v severnozahodni provinci (North West).

Rt dobrega upanja je bil enako velik kot poznejša provinca Rt dobrega upanja, ki se je raztezal od atlantske obale v notranjost in proti vzhodu vzdolž južne obale, ki je približno polovica sodobne Južne Afrike: končna vzhodna meja po več vojnah proti Ksosom je ostala na Ribji reki. Na severu je reka Oranje, znana tudi kot reka Gariep, nekaj časa je bila meja, čeprav so bila nekatera zemljišča med reko in južno mejo Bocvane dodana njim. Od leta 1878 je kolonija vključevala tudi enklavi Kitov zaliv in Pingvinski otoki (Penguin Islands), ki so danes v Namibiji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Nizozemska kolonizacija[uredi | uredi kodo]

Nizozemska vzhodnoindijska družba (VOC) je bila s svojimi trgovci pod poveljstvom Jana van Riebeecka prva, ki je ustanavljala evropske kolonije v Južni Afriki. Naselje Cape je bilo zgrajeno leta 1652 kot točka za ponovno oskrbo in postaja za plovila Vzhodnoindijske družbe na poti med Nizozemsko in Džakarto v Nizozemski vzhodni Indiji. Postopoma je to postala skupnost naseljencev, prednikov Burov, evropske etnične skupine v Južni Afriki.

Lokalni Kojkoji niso imeli niti močne politične organizacije, niti gospodarstva, razen svojih čred. S trgovci na nizozemskih ladjah so menjali živino, vendar so zaposleni v tej družbi Kojkoje izrinili iz poslovanja, ko so ustanavljali svoje kmetije. Spori so utrjevali evropska zemljiška posestva in povzročali nazadovanje kojkojske družbe. Vojaški uspeh v 1670-ih je še okrepil nadzor Nizozemske vzhodnoindijske družbe nad Kojkoji, ki so postali glavni vir kolonialnega mezdnega dela.

Območje okrog postaje družbe je bilo prenaseljeno in nomadski evropski živinorejci ali trekboeren so se selili na širše območje, zapuščali bogata, vendar omejena kmetijska zemljišča na obali, na sušne notranje planote, kjer so s pastirskimi Kojkoji tekmovali za najboljša pašna zemljišča. Od leta 1700 je tradicionalno kojkojsko pastirsko življenje izginilo. Z britansko vlado so bili leta 1795 na rtu vzpostavljeni družbenopolitični temelji.

Britanska zasedba[uredi | uredi kodo]

Leta 1795 je Francija zasedla sedem nizozemskih provinc, domovino Nizozemske vzhodnoindijske družbe. To je spodbudilo Veliko Britanijo, da je leta 1795 zasedla ozemlje zaradi boljšega nadzora nad morjem, da bi ustavila vse morebitne francoske poskuse, da bi dosegli Indijo. Britanci so poslali floto devetih vojaških ladij, ki so bile zasidrane v Simonstadu in po porazu nizozemske milice v bitki pri Muizenbergu prevzela nadzor nad ozemljem. Nizozemska vzhodnoindijska družba je prenesla svoje ozemlje in zahteve na Batavsko republiko (revolucionarno obdobje Nizozemske) leta 1798, a je prenehala obstajati že leta 1799. Izboljšanje odnosov med Britanijo, Napoleonovo Francijo in Batavsko republiko je omogočilo Britaniji, da je s pomočjo Batavske republike leta 1803 v skladu z amienskim mirom prišla do Rta dobrega upanja.

Zemljevid Rta dobrega upanja leta 1809

Leta 1806 je bil rt pod nadzorom Batavske republike. Britanci so ga ponovno dobili po zmagi v bitki pri Blaauwbergu. Začasni mir med Britanijo in Francijo se je spremenil v sovražnost, Napoleon je okrepil svoj vpliv nad Batavsko republiko. Britanci, ki so ustanovili kolonijo 8. januarja 1806, so upali, da bodo Napoleona zadržali proč od rta in nadzorovali trgovske poti do Daljnega vzhoda. Leta 1814 je nizozemska vlada uradno odstopila suverenost nad rtom Britancem v skladu z londonsko konvencijo (angleško-nizozemski sporazum iz 1814).

Britanska kolonizacija[uredi | uredi kodo]

Britanci so začeli naseljevati vzhodno mejo kolonije s prihodom 1820 naseljencev v Port Elizabeth. Prav tako so začeli uvajati temeljne pravice za črnsko afriško prebivalstvo rta in leta 1833 so ukinili suženjstvo. Nezadovoljstvo, ker so bili nizozemski kmetje proti tem družbenim spremembam, ter zaradi uvedbe angleškega jezika in kulture, je povzročilo velik celinski pohod, znan kot velika selitev Burov z vozovi z volovsko vprego, ter naseljevanje notranjosti države. Nastali sta "Burska republika" Transvaala in Svobodna država Oranje.

Na rtu se je nadaljevalo britansko priseljevanje, tudi veliko Burov se je še naprej razseljevalo po celini in konec monopola Britanske vzhodnoindijske družbe nad trgovino je omogočil gospodarsko rast. Takrat je bilo tudi veliko mejnih vojn proti Ksosom ob vzhodni meji rta. Ksosi so začeli množično uničevati lastne pridelke in živino, ker so bili prepričani, da bo to prebudilo njihove duhove in povzročilo poraz belcev. Nastala je lakota, njihov odpor je bil zatrt in začelo se je dolgo obdobje stabilnosti na meji.

Mir in blaginja sta vzbudila željo po politični neodvisnosti. Leta 1854 je Rt dobrega upanja izvolil svoj prvi parlament na podlagi večrasne volilne pravice (Cape Qualified Franchise). Prebivalci rta so lahko volili na podlagi splošne najmanjše ravni lastništva premoženja ne glede na raso.

Izvršilna oblast je v celoti ostala v rokah britanskega guvernerja, kar ni olajšalo napetosti v koloniji med vzhodnimi in zahodnimi predeli. [3]

Odgovorna vlada[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Rta dobrega upanja leta 1885 (modro)

Leta 1872 je po dolgem političnem boju Rt dobrega upanja dobil "odgovorno vlado" s prvim predsednikom vlade Johnom Moltenom. Izvoljeni predsednik vlade in njegov kabinet sta imela popolno odgovornost za zadeve v državi. Začelo se je obdobje visoke gospodarske rasti in socialnega razvoja, vzhodno-zahodna delitev je mirovala. Sistem večrasne volilne pravice je sprožil počasno in krhko rast politične vključenosti, etnične napetosti so se umirile. [5] Leta 1877 se je država razširila z Zahodno in Vzhodno Kaplandijo. [4]

Odkritje diamantov okoli Kimberleyja in zlata v Transvaalu je povzročilo nestabilnost predvsem zato, ker je vzpon na oblast prinesel ambicioznega imperialističnega Cecila Rhodsa. Ko je postal predsednik vlade rta, se je hitro širil britanski vpliv v zaledju, še posebej ker je želel kot inženir osvojiti Transvaal. Čeprav je napad Jamesona Raida spodletel in je vlada padla, se je začela druga burska vojna. Britanci so zmagali. Politika kolonije je povzročala prevladujočo napetost med britanskimi naseljenci in Buri. Rhodes je uvedel prve uradne omejitve glede političnih pravic črnih afriških državljanov Kapske kolonije. [5]

Rt dobrega upanja je ostal pod britansko oblastjo do nastanka Južnoafriške zveze leta 1910, ko je postal provinca, znana kot Kaplandija.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Stanje 1904[uredi | uredi kodo]

Podatki o prebivalcih, stanje 1904. Vir:[6]

Skupine Število Odstotek
(%)
črni Južnoafričani 1.424.787 59,12
beli Južnoafričani 579.741 24,05
mešanci 395.034 16,39
azijski Južnoafričani 10.242 0,42
skupaj 2.409.804 100

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Alexander Wilmot; John Centlivres Chase (1869). History of the Colony of the Cape of Good Hope: From Its Discovery to the Year 1819. J. C. Juta. str. 268–. Pridobljeno dne 10 September 2013. 
  2. ^ "Census of the colony of the Cape of Good Hope. 1865". HathiTrust Digital Library. str. 11. Pridobljeno dne 26 December 2013. 
  3. ^ Illustrated History of South Africa. The Reader's Digest Association South Africa (Pty) Ltd, 1992. ISBN 0-947008-90-X.
  4. ^ John Dugard: International Law, A South African Perspective. Cape Town. 2006. p.136.
  5. ^ Ziegler, Philip (2008). Legacy: Cecil Rhodes, the Rhodes Trust and Rhodes Scholarships. Yale: Yale University Press. ISBN 978-0-300-11835-3.
  6. ^ Smuts I: The Sanguine Years 1870–1919, W.K. Hancock, Cambridge University Press, 1962, pg 219

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Beck, Roger B. (2000). The History of South Africa. Westport, CT: Greenwood. ISBN 0-313-30730-X.
  • Davenport, T. R. H., and Christopher Saunders (2000). South Africa: A Modern History, 5th ed. New York: St. Martin's Press. ISBN 0-312-23376-0.
  • Elbourne, Elizabeth (2002). Blood Ground: Colonialism, Missions, and the Contest for Christianity in the Cape Colony and Britain, 1799–1853. McGill-Queen's University Press. ISBN 0-7735-2229-8.
  • Le Cordeur, Basil Alexander (1981). The War of the Axe, 1847: Correspondence between the governor of the Cape Colony, Sir Henry Pottinger, and the commander of the British forces at the Cape, Sire George Berkeley, and others. Brenthurst Press. ISBN 0-909079-14-5.
  • Mabin, Alan (1983). Recession and its aftermath: The Cape Colony in the eighteen eighties. University of the Witwatersrand, African Studies Institute.
  • Ross, Robert, and David Anderson (1999). Status and Respectability in the Cape Colony, 1750–1870 : A Tragedy of Manners. Cambridge University Press. ISBN 0-521-62122-4.
  • Theal, George McCall (1970). History of the Boers in South Africa; Or, the Wanderings and Wars of the Emigrant Farmers from Their Leaving the Cape Colony to the Acknowledgment of Their Independence by Great Britain. Greenwood Press. ISBN 0-8371-1661-9.
  • Van Der Merwe, P.J., Roger B. Beck (1995). The Migrant Farmer in the History of the Cape Colony. Ohio University Press. ISBN 0-8214-1090-3.
  • Worden, Nigel, Elizabeth van Heyningen, and Vivian Bickford-Smith (1998). Cape Town: The Making of a City. Cape Town: David Philip. ISBN 0-86486-435-3.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]