Twyfelfontein

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Twyfelfontein
Koordinati: 20°35′26″S 14°22′20″E / 20.59056°S 14.37222°E / -20.59056; 14.37222
Država Zastava {{{alias2}}} Namibija
Regija Kunene
Volilni okraj Khorixas
Površina
 • Kopno 0,222 sq mi (0,574 km2)
 • Voda 0 sq mi (0 km2)
Nadmorska višina 1.800 ft (550 m)
Časovni pas South African Standard Time (UTC+1)
[1][2]
Twyfelfontein
ǀUi-ǁAis
Flag of UNESCO.svg Unescova svetovna dediščina
Peščenjakova plošča v vodoravnem položaju, počena približno na polovici. Sprednji del ima gravure dveh antilop. Štirje krogi prekrivajo ploščo, dva sta pritrjena na levi antilopi, ki verjetno prikazuje kuduja, in dva v bližini leve antilope. Peščenjakova plošča pri Twyfelfonteinu. Živali so starejše grafično delo, ki jih prekrivajo krogi.
Države Namibija
Tip kulturni
Kriterij iii, v
Referenca 1255
UNESCO regija Afrika
Zgodovina vpisa
Vpis 2007 (31. zasedanje)


Twyfelfontein (afrikansko pomeni negotov izvir), uradno znan kot |Ui-ǁAis (v damarščini in kojkojščini pomeni skakajoča vodna kotanja), je prostor starih kamnitih poslikav v regiji Kunene na severozahodu Namibije. V dolini je izvir, obkrožen s peščenjakovimi pobočji mizaste gore, ki prejme zelo malo padavin in ima širok razpon dnevnih temperatur.

Območje je bilo naseljeno že pred 6000 leti, najprej z lovci in nabiralci, nato s kojkojskimi pastirji. Obe etnični skupini sta jo uporabljali kot kraj čaščenja in izvajanje šamanističnih ritualov. Med obredi je bilo ustvarjenih najmanj 2500 kamnitih rezbarij, pa tudi nekaj skalnih slik. Tu je eno največjih nahajališč skalnih petroglifov v Afriki in je od leta 2007 na Unescovem seznamu svetovne dediščine v Namibiji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Dolina Twyfelfontein je bila poseljena v kameni dobi z lovci in nabiralci s kamenodobno skupino wiltonske kulture že pred približno 6000 leti. Naredili so večino gravur in verjetno tudi vse slike. Pred 2000 do 2500 leti so Kojkoji, etnična skupina, povezana s Sani (Bušmani), zasedli dolino, ki je bila znana pod imenom Damara/Nama |Ui-ǁAis (skakajoča vodna kotanja). Kojkoji so bili mojstri kamnite umetnosti, ki se lahko jasno razlikuje od starejših gravur. [3]

Evropejci so to območje naselili po drugi svetovni vojni, ko je huda suša povzročila, da so se beli afrikansko govoreči kmetje (Buri) naselili tu. Vlada apartheida je pozneje ustanovila kmetije kot del Odendaalovega načrta in Twyfelfontein je postal del bantustana Damaraland. Beli priseljenci so prostor zapustili leta 1965.

Topograf Reinhard Maack, ki je odkril Belo damo – skalno sliko na Brandbergu, je poročal o kamnitih gravurah leta 1921. [4] Podrobnejša raziskava je bila opravljena šele po tem, ko je David Levin leta 1947 proučil možnosti kmetovanja. Ponovno je odkril izvir, a se je boril, da je dobil dovolj vode za ohranjanje svoje družine in svoje črede. Počasi je postal obseden z dvomi o izviru in afrikansko govoreči prijatelj ga je v šali začel klicati David Twyfelfontein (Davidov dvomljivi izvir). Ko je Levin leta 1948 kupil zemljišče in vpisal kmetijo, ji je dal ime Twyfelfontein. [5] Čeprav se običajno prevaja kot dvomljivi izvir, je natančnejši prevod besede twyfel "vprašljiv" ali "negotov". [6]

Leta 1950 je znanstveno raziskavo skalne umetnosti začel Ernst Rudolph Scherz, ki je opisal več kot 2500 skalnih gravur na 212 peščenjakovih ploščah. Predvidevajo, da je več kot 5000 posameznih prizorov.

Kraj in opis[uredi | uredi kodo]

Skalna slika moža
Skalna gravura žirafe
Žirafa in govedo
Nosorog
Zebra

Twyfelfontein leži v dolini Huab pod goro Etjo, v južni namibijski regiji Kunene, na območju, prej znanem kot Damaraland. Skale z umetniškimi deli so v dolini in na pobočjih iz peščenjaka v gorah, ki jo obdajajo. [1] Podzemni vodonosnik na neprepustni plasti skrilavcev vzdržuje izvir v tem sicer zelo suhem prostoru. [7] Ime Twyfelfontein se nanaša na sam izvir, dolino in tudi na širše območje, na katerem so turistične znamenitosti: skalne gravure, orgelske cevi (bazaltni stebri), gore Burnt, krater Doros in okamneli gozd. [8] Kraj svetovne dediščine pokriva območje skalnih gravur. [9]

Območje je prehodno območje med polpuščavo, savano in deželo grmičevja. Ima manj kot 150 mm padavin letno. Dnevne temperature se spreminjajo od 10 do 28 °C v zimskem mesecu juliju in od 21 do 35 °C v poletnem mesecu novembru.

Twyfelfontein leži 20 km južno od glavne ceste C39 iz Sesfonteina do Khorixasa. Od tam je povezan s cesto D3214. Twyfelfontein Country Lodge ima makadamsko pristajalno stezo. Prenočišča, kamp, center za obiskovalce in večino drugih turističnih objektov upravlja skupno podjetje lastnikov nastanitev in Twyfelfontein-Uibasen Conservancy. Območje skalne umetnosti je razdeljeno v 14 manjših območij, ki jih je uvedel Scherz pri svojem prvem pregledu na kraju samem, in se še vedno uporablja za opis krajev umetniških del v Twyfelfonteinu:

Številka kraja Ime Koordinate Vsebina
1 Severni prostor za slovesnosti 20°33′53″S 14°21′52″E / 20.56472°S 14.36444°E / -20.56472; 14.36444
  • 65 gravur
  • 2 veliki žirafi s finim polnilom
2 Prostor za slovesnosti 20°34′15″S 14°22′11″E / 20.57083°S 14.36972°E / -20.57083; 14.36972
  • več kot 175 gravur
  • jama s skalnimi slikami
  • redke gravure rok
3 Sedem plošč 20°34′27″S 14°22′38″E / 20.57417°S 14.37722°E / -20.57417; 14.37722
  • 150–175 gravur
  • 2 prekrivajoči gravuri
  • 4-prstno človeško stopalo in skupina staršev in otroka
4 Sedem plošč – osamelec 20°34′35″S 14°22′34″E / 20.57639°S 14.37611°E / -20.57639; 14.37611
  • 2 žirafi v odličnem stanju
  • grobo delo, mogoče šakal
5 Bloki kamnov na polju 20°34′45″S 14°22′23″E / 20.57917°S 14.37306°E / -20.57917; 14.37306
  • 40 gravur in 30 risb
  • 18 človeških figur v različnih položajih
  • rogati kudu bik z žirafjimi nogami
6 Twyfelfonteinski glavni kompleks 20°34′27″S 14°22′38″E / 20.57417°S 14.37722°E / -20.57417; 14.37722
  • simbolna skala z geometričnimi poslikavami
  • skalne slike z rdečim pigmentom
7 Polje balvanov 20°35′41″S 14°22′21″E / 20.59472°S 14.37250°E / -20.59472; 14.37250
  • 120 gravur, čez 200 vdolbin
  • upodobitev noja, povezanega s konju podobno živaljo s črtkano črto
8 Velik dnevni prostor 20°35′36″S 14°22′30″E / 20.59333°S 14.37500°E / -20.59333; 14.37500
  • 50 skalnih gravur, 43 skalnih slik, 70 kosov geometričnih likov
  • plešoči kudu ("mitološka žival")
9 Južni dnevni prostor 20°35′50″S 14°22′31″E / 20.59722°S 14.37528°E / -20.59722; 14.37528
  • 250 skalnih gravur, 40 kosov geometričnih likov
  • žirafa s tremi zavitimi črtami, pritrjenimi na glavo
  • velika plošča s sedečo žirafo
10 Desna stran doline 20°35′51″S 14°22′30″E / 20.59750°S 14.37500°E / -20.59750; 14.37500
  • 75 skalnih gravur na 15 ploščah
  • levja plošča z levjim možem
11 Leva stran doline 20°35′54″S 14°22′31″E / 20.59833°S 14.37528°E / -20.59833; 14.37528
  • 150 skalnih gravur na 30 ploščah, okoli 24 kosov geometričnih likov
  • opičja plošča z vgravirano in polnjeno človeško figuro
  • plošča v obliki polmeseca s sedečo žirafo
  • velik slon in nosorog
12 Zahodno pobočje hriba 20°35′53″S 14°22′29″E / 20.59806°S 14.37472°E / -20.59806; 14.37472
  • Carstnova plošča z različnimi polnjenimi gravurami živali
13 Ob dnu zahodnega pobočja 20°35′52″S 14°22′26″E / 20.59778°S 14.37389°E / -20.59778; 14.37389
  • 120 gravur na 10 skalnih blokih
  • skala s številnimi živalskimi odtisi tac in sedem mačjih stopal
14 Velik poslikan balvan 20°35′56″S 14°22′23″E / 20.59889°S 14.37306°E / -20.59889; 14.37306
  • 20 gravur in 25 slik v jami, kot viseča struktura
  • najbolje ohranjene slike v dolini
15 Velik poslikan balvan osamelec 20°35′58″S 14°22′13″E / 20.59944°S 14.37028°E / -20.59944; 14.37028
  • gravirana množica z odtisi živalskih tac in vdolbine

Umetniško delo[uredi | uredi kodo]

A Peščenjakova plošča v horizontalni legi, pokrita s temno patino kot mastne saje in popačene z dotikom. V sredini plošče je jasno belo domišljijsko bitje s telesom antilope in trupom in glavo človeka, ki se zdi, da strelja na nekaj z lokom. Figura je obkrožena z drugimi gravurami geometričnih oblik in imajo barvo plošče.
Plešoči kudu
A Temnorjava peščenjakova plošča, polna gravur v svetlorjavi. Gravure kažejo afriške živali z veliko žirafo na levi strani. V središču je fantazijsko bitje leva s človeškimi prsti in z neverjetno dolgim repom. Na konici repa je cof s šestimi prsti.
Levja plošča z levjim možem, kreaturo s človeškimi prsti, pretirano dolgim repom s pravokotnim prelomom in cofom na konici

Peščenjakove skale v Twyfelfonteinu so pokrite s tako imenovanim puščavskim lakom, trdo patino rjave ali temnosive barve. Gravure so bile narejene z dletom v to patino in vžgane v skalo pod njim. Vdolbine so nastale v tisoč letih. Najstarejše gravure so lahko stare do 10.000 let, zadnja, novejša dela pa najverjetneje s prihodom pastirskih plemen okoli leta 1000. V Twyfelfonteinu je mogoče ločiti tri različne vrste gravur:

  • ikonske podobe (slike živali, ljudi in fantazijskih bitij)
  • piktograme (geometrična skalna umetnost, kot so krogi, črte iz pik)
  • vdolbine za vsakdanjo uporabo (brušene kotanje, družabne igre, gong kamni)

Poleg tega je veliko skalnih slik na 13 različnih krajih z upodobitvami ljudi, pobarvanih v rdečem okru v šestih skalnih votlinah. Podobne skalne slike in kamnite gravure so zelo redke.

Lovci in nabiralci so izdelali večino ikonskih gravur in verjetno tudi vse slike. Reliefi predstavljajo živali, kot so nosorogi, sloni, noji in žirafe, pa tudi upodobitve človeških in živalskih stopinj. Nekatere figure, najbolj vidna je "levji človek", lev z izjemno dolgim pravokotno upognjenim repom, ki se konča s čopom s šestimi prsti, prikazujejo preobrazbo človeka v žival. [10] To preoblikovanje in upodobitev živali ter njihovih sledi kaže na podobe kot del šamanističnih obredov.

Gravure živali, ki prav gotovo nikoli niso živele na tem območju, kot so morski lev, pingvin in morda flamingo, kažejo na to, da bi lahko lovci in nabiralci imeli stike z obalo več kot 100 km proč. Sodobna arheološka raziskava, ki jo je vodil Sven Ouzman, dvomi o teh opisih prvotne Scherzove preiskave in opisuje težko prepoznavno favno kot "čudne živali" – grobo delo živali, morda žirafe, ki se pojavljajo v Twyfelfonteinu. [11]

Kojkojski pastirji so delali geometrijske podobe, verjetno prikazujejo pastirske skupine. Prav tako so bili ustvarjalci posvetnejših oblik, ki so se uporabljale kot brusne kotanje in igralne plošče. Nekateri od kamnov imajo uporabne oblike, na primer kamni kot gong, ki oddajajo nenavadne zvoke, ko jih udariš.

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Arheološko ime tega kraja je Twyfelfontein 534. Razdeljen je na 15 manjših območij, ki jih je opisal Scherz leta 1975. Predmeti so različno kamnito orodje, večinoma iz kvarcita. Vrsta in oblika orodja kažeta ne le na uporabo na skali, ampak tudi na lesu in usnju. Umetniška dela, kot so obeski in kroglice iz nojevih lupin, so bili najdeni na več krajih. Od predmetov za vsakodnevno uporabo, kot so oglje in kosti, so bili izkopani tudi neposlikani fragmenti lončenine [12], ki izvira iz zgodnje dobe kmetovanja in kamenodobne kulture, v kateri so nastale skalne umetnine.

Arheološka vrednost območja ni primerljiva z zbirko skalne umetnosti. Najdbe kljub temu podpirajo šamanističen izvor gravur, saj so bili najdeni ostanki hrane, kot so kosti majhne antilope, rovke in tudi kuščarjev, ne pa prikazanih velikih vrst. [13]

Zaščita in priznanje[uredi | uredi kodo]

"Levja usta", skalna oblika na vrhu doline Huab. Peščenjakova skala spominja na levja usta. Na obzorju pusta savana z mizasto goro.

15. avgusta 1952 je uprava Jugozahodne Afrike območje razglasila za narodni spomenik. Kljub zgodnjemu prepoznavanju je območje ostalo nevarovano do leta 1986, ko je bilo razglašeno za naravni rezervat. Mnogi petroglifi so poškodovani ali odstranjeni. [2] Leta 2007 je UNESCO razglasil Twyfelfontein za prvi kraj na seznamu svetovne dediščine v Namibiji[10][14]. Poleg tega so domačini pustili svoje grafite na peščenjakovih ploščah.

Pod namibijsko upravo je bilo območje zaščiteno v skladu z zakonom o državni dediščini, oddelek 54. Leta 2007 je UNESCO odobril Twyfelfontein kot prvo svetovno dediščino v Namibiji, kot eno največjih nahajališč skalnih petroglifov v Afriki. Organizacija je ugotovila "usklajen, obsežen in kakovosten zapis obredov, ki se nanašajo na lovske skupnosti [...] več kot najmanj dveh tisočletij" (merilo iii) in "povezave med obrednimi in gospodarskimi praksami v očitno svetem združenju zemljišča, ki meji na vodonosnik" v skladu z merilom V za kulturni kriterij. Twyfelfontein je bil edina svetovna dediščina do leta 2013, ko je bilo na seznam uvrščeno še Namibsko peščeno morje, ki v celoti leži v narodnem parku Namib - Naukluft. [15]

Za vpis na Unescov seznam je vlada Namibije določila varovalni pas 91,9 km², da bi zaščitila vidna prizorišča. V pasu 0,6 km² je paša omejena in turistični objekti prepovedani. Čeprav se Twyfelfontein šteje kot "splošno nedotaknjen", je Twyfelfontein Country Lodge na območju obredov v varovalnem pasu in Unesco skrbi, da "to resno ogroža celovitost skalnih gravur na tem območju". Pohodna pot dovoljuje obiskovalcem nenadzorovan dostop in videti je, da je speljana preblizu umetninam. Upravljanje območja se je izboljšalo na zahtevo statusa svetovne kulturne dediščine, nenadzorovano pohodništvo obiskovalcev je prepovedano.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Vogt, Andreas (2004). National Monuments in Namibia (1st izd.). Windhoek: Gamsberg Macmillan. str. 35–37. ISBN 99916-0-593-2. 
  2. ^ 2,0 2,1 "Twyfelfontein: a World Heritage Site". Government of Namibia. Pridobljeno dne 17 Aug 2010. 
  3. ^ Thomas, Dowson (2007). "Grave engravings" (PDF). The UNESCO Courier (UNESCO) (6): 4–5. ISSN 1993-8616. 
  4. ^ "Twyfelfontein". Tourbrief.com. Pridobljeno dne 3 Aug 2010. 
  5. ^ Levin, Michiel; Goldbeck, Mannfred (2013). David Levin of Twyfelfontein : the unknown story. Gondwana history (angleščina). Windhoek, Namibia: Gondwana Travel Centre (Pty) Ltd. ISBN 9789991688879. 
  6. ^ "Twyfelfontein: Die Quelle des Zweifels" [Twyfelfontein: Spring of Uncertainty]. Gondwana History (nemščina) (reprinted in Allgemeine Zeitung (Namibia) on 20 March 2012) 73. 
  7. ^ Grünert, Nicole (2000). Namibia. Fascination of Geology. Windhoek · Göttingen: Klaus Hess Publishers. str. 64. ISBN 99916-747-8-0. 
  8. ^ "Twyfelfontein Lodge, Damaraland, Namibia". NamibWeb. Pridobljeno dne 4 Aug 2010. 
  9. ^ "Twyfelfontein or ǀUi-ǁAis". UNESCO. 28 June 2007. 
  10. ^ 10,0 10,1 "World Heritage Committee inscribes two natural, one mixed, and four cultural sites onto UNESCO’s World Heritage List". UNESCO. 28 June 2007. 
  11. ^ Rice, Mary; Gibson, Craig (2003). Heat, Dust and Dreams: An Exploration of People and Environment in Namibia's Kaokoland and Damaraland. Struik Publishers. str. 47. ISBN 978-1-86872-632-5. 
  12. ^ Viereck, A.; Rudner, J. "Twyfelfontein: A Centre of Prehistoric Art in South West Africa". The South African Archaeological Bulletin 12 (45): 15–26. JSTOR 3886436. 
  13. ^ Schneider, Gabi (2004). The Roadside Geology of Namibia. Sammlung Geologischer Führer 97. Berlin · Stuttgart: Gebrüder Borntraeger. str. 120. ISBN 3-443-15080-2. 
  14. ^ Shigwedha, Absalom (June 29, 2007). "Twyfelfontein gets international recognition". The Namibian]. 
  15. ^ Shigwedha, Absalom (27 June 2013). "Shikongo urges Namibia to take care of heritage site". The Namibian. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Ouzman, Sven. "Rock Art of Twyfelfontein, Namibia, Africa. Twyfelfontein Site Report". Bradshaw Foundation. Retrieved 4 Aug 2010.
  • Scherz, Ernst-Rudolf (1975). Felsbilder in Südwest-Afrika. Teil II: Die Gravierungen im Nordwesten Südwest-Afrikas [Rock Art in South-West Africa. Volume II: The engravings in north-western South-West Africa]. Cologne: Böhlau Verlag. ISBN 978-3-412-03374-3. 
  • Breunig, Peter (2014). Archäologischer Reiseführer Namibia. Frankfurt a. M.: Africa Magna Verlag. ISBN 978-3-937248-39-4. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

neolitik