Lišaj
Lišaj je organizem, zgrajen iz gliv in alg, ki živijo v simbiozi. Ker nimajo pravih korenin, dobijo svojo hrano iz ozračja in deževnice. Nima listja in cvetov, vendar so lahko privlačni, ker se barvna lestvica giblje od sive ali belkaste, do bleščeče zelene, ko so vlažni. Obstaja okoli 16000 vrst lišajev in uspevajo lahko povsod. Rastejo v puščavah in na zidovih v polarnih krajih, kjer poleg lišajev uspevajo le še mahovi. Najdemo jih na pašnikih ter golem drevju.
Za svojo rast nujno potrebujejo neonesnažen/čist zrak. Ravno zaradi tega jim pravimo tudi bioindikatorji onesnaženega zraka.
Zgradba lišajev[uredi | uredi kodo]
Lišaji so organizmi, ki imajo obliko steljke. Ta je sestavljena iz dveh delov oziroma dveh organizmov. V simbiozi oziroma sožitju živita heterotrofna gliva (mikobiont) in avtotrofna alga (fitobiont) ali modrozelena cepljivka. Gliva gradi večji del lišaja in poskrbi, da rastlina dobi vodo in minerale ter daje obliko steljki, medtem ko alga ali modrozelena cepljivka s fotosintezo proizvaja organske snovi zase in za glivo. Lišaji se lahko razmnožujejo s fragmentacijo, tako se razmnožuje alga, ali pa s sporami, kot se razmnožuje gliva
Vrste lišajev[uredi | uredi kodo]
Lišaje v grobem delimo na tri morfološke skupine:
- Skorjasti lišaji so tesno prirasli na podlago, ali pa so celo vrasli vanjo. S tem je steljka manj izpostavljena zraku in je prilegla, nerazvejana. Ta vrsta lišajev je najmanj občutljiva na onesnažen zrak.
- Listasti lišaji so vmesna oblika med skorjastimi in grmičastimi lišaji. Steljka leži na podlagi in je nanjo pritrjena na več krajih, je razrasla, a slabo deljena. Prav tako so srednje občutljivi na onesnažen zrak.
- Grmičasti lišaji so s posebnimi ploščami pritrjeni na podlago. Njihova steljka je najbolj razrasla in ima največji del rastline v stiku z zrakom. Posledica tega je, da so najbolj občutljivi na onesnažen zrak.
Podrobneje pa jih delimo v pet morfoloških tipov: poprh, skorjasti, luskasti, listasti, grmičasti.
Vpliv lišajev na okolje[uredi | uredi kodo]
Lišaji omogočajo s steljko prileglo na podlago ugodne razmere, da se tam naselijo tudi druge rastline. Z vodo in zmrzaljo razpokajo še tako trdo skalo, lahko tudi beton. Ko odmrejo, za njimi ostane le plast ostankov in prahu. Lišaji so tudi bioindikatorji, kar pomeni da so pokazatelji čistega zraka. Najboljši bioindikatorji so grmičasti lišaji, ki rastejo samo na območjih, ki niso onesnaženi.
Zanimivosti[uredi | uredi kodo]
- Na polarnih območjih so lišaji glavni vir hrane severnih jelenov.
- Steljke nekaterih vrst lišajev vsebujejo antibiotike, s katerimi zdravimo nalezljive bolezni.
- Včasih so iz njih delali tudi barvila in dišave.
- V starem Egiptu so jih uporabljali za mumificiranje.
