Himalaja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Himalája je gorstvo v Aziji, ki ločuje Indijsko podcelino od Tibetanske visoke planote. V njen okvir spadajo najvišje gore sveta kot Mount Everest, K2 in Kandženzenga. Himalaja v sanskrtu pomeni »bivališče snega« (hima - sneg, alaja - bivališče).

Himalaja z Mount Everestom, pogled iz vesolja v smeri jugo-jugozahoda iznad Tibeta

Razteza se prek petih držav - Pakistana, Indije, Kitajske, Butana in Nepala. V njej imajo povirje tri velike svetovne reke - Ind, Brahmaputra in Ganges. Njena dolžina je približno 2400 km, od Nanga Parbata na zahodu do Namče Barva na vzhodu.

Nastala je z alpidsko orogenezo, torej je eno najmlajših gorstev našega planeta. Dviga se še danes - približno 5 milimetrov na leto, saj se indijska litosferska plošča še vedno nariva na evrazijsko.

Ima velik vpliv na podnebje Azije. Preprečuje mrzlim arktičnim vetrovom, da bi ohlajali področje Indijske podceline, obenem pa predstavlja pregrado za monsune, ki pihajo proti notranjosti. Je vzrok za nastanek puščav v notranjosti Azije, denimo Gobi.

Lega[uredi | uredi kodo]

Himalajsko pogorje se v širokem loku razteza iz smeri vzhod-zahod približno 3000 km daleč in se nato proti severu nadaljujejo v Tibetansko visoko planoto. Na zahodu je lok širok 320 km, na vzhodu pa 170 km. Skupna površina Himalaje je tako več kot 600.000 km2. Njenih mej ni mogoče natančno določiti, saj se mnenja geografov razlikujejo o tem ali lahko kot Himalajo imenujemo tudi pogorja Karakoruma, hindukuša in Pamirja, ki ležijo na skrajnem zahodu Himalaje. Prav tako je nejasna tudi meja med Himalajo in Tibetsko visoko planoto, saj sta obe gorstvi istega nastanka, vendar sta zaradi velikih političnih razlik med strogo vladavino LR Kitajske v Tibetu in vladavino v Nepalu prometno ločena. Po uradnih podatkih se Himalaja na zahodu začenja ob reki Ind, od tam se razteza proti jugu in vzhodu skozi severozahodni Pakistan, Kašmir, Tibet, Nepal, Bangladeš, Sikkim in Butan in se končuje ob reki Brahmaputra tik ob Burmi. Velika porečja, ki so si svoje struge izdolbla globoko v gorska verige, delijo Himalajo od zahoda proti vzhodu na štiri velike dele: med rekama Ind in Sutlej se nahaja Pandžapska Himalaja, med Sutlejem in Kali Gandakijem Kumanska Himalaja, med rekama Kali Gandaki in Tista Nepalska Himalaja in med Tisto in Brahmaputro pa Asamska Himalaja. Po višini se Himalaja od osrednjeazijskih planot postopno spušča proti jugu v indijsko ravnino. Čisto na severu je njen najvišji del, Velika Himalaja, z vrhovi, ki segajo nad 6000 m, južno od nje je Mala Himalaja z višinami od 2100 do 4500 m, kjer je večina velikih mest kot je Katmandu, čisto na jugu pa je Zunanja Himalaja, ki jo omejujeta hribovji Chure in Sivalik. Posamezna gorstva v teh delih imajo še svoja imena. Na skrajnem vzhodu se nahajajo Asamska, Butanska in Sikkimska Himalaja, zahodneje je najvišja Osrednja Himalaja, na skrajnem zahodu pa sta Pandžapska in Kašmirska Himalaja v hindukušu ter Karakorum, ki se nadaljuje proti severozahodu v Pamir.

Pamir[uredi | uredi kodo]

Pamir je gorstvo, ki po mnenju večine geografov ne spada več v sklop himalajskega pogorja. Med Karakorumom in Hindukušom, ki sta skrajno zahodni gorovji Himalaje in med Pamirjem, je sicer reka Ind s svojo globoko dolino izdolbla mejo vendar pa se vse pogosteje govori o Pamirju kot podaljšku Himalaje. Pamir se razprostira na ozemlju Tadžikistana, Afganistana in LR Kitajske v loku dolgem 500 km. Deli se na Pamiro-Alajsko pogorje, Centralni Pamir s najvišjim vrhom Pik Komunizma (7495 m), južneje pa se nahajata še Jugozahodni Pamir in Vzhodni Pamir.

Hindukuš[uredi | uredi kodo]

Gorovje se od Pamirja vleče proti jugozahodu v loku dolgem 800 km. Razprostira se pretežno po ozemlju Afganistana, z obronki pa sega tudi v Pakistan in celo v Indijo. Delimo ga na Vzhodni Hindukuš, ki v svojem 200 km dolgem hrbtu skriva vseh 29 sedemtisočakov, na Centralni Hindukuš in zahodni Hindukuš, ki pa sta nižja.

Karakorum[uredi | uredi kodo]

Na severozahodu se Himalaja razveji. Ena od vej je gorovje Karakorum, ki se razteza ob zgornjem toku Inda na ozemlju Kašmirja, Indije, Kitajske in Afganistana in sega v loku okoli 900 km daleč in 100 km v širino. Karakorum je visok povprečno 6100 m, z vrhom K2 pa doseže tudi višino 8611 m od katerega je višji samo še Everest. Karakorum delimo na Veliki Karakorum, ki zajema sedem gorskih skupin in se trikrat dvigne v višino nad 8000 m s gorami K2, Broad Peak in Gašerbrum I ter Gašerbrum II. Južneje se nahaja Mali Karakorum s štirimi skupinami, severneje pa Severni Karakorum s skupinama Ghujerab in Lupghar.

Centralna Himalaja[uredi | uredi kodo]

Glavni himalajski greben spremlja nekaj vzporednih gorskih pasov. Na jugu se iz doline reke Ganges dviga nad nižinsko džunglo Terai do višine 1500 m poraslo hribovje Sivalik. Nekoliko severneje je Mahabharat, katerega vrhovi presegajo 3000 m, še bolj na severu pa sta 1000 km dolga hrbta Zanskar in Transhimalaja, ki dosežeta višino 7000 m. Osrednji in najvišji sta Nepalska in Garvalska Himalaja, ki se delita na 18 gorskih skupin, v katerih je 8 od štirinajstih osemtisočakov. Najzahodnejši je Daulagiri (8167 m), vzhodneje od njega si sledijo Anapurna (8091 m), Šiša Pangma (8027 m), Manaslu (8163 m), Čo-Oju (8210 m), Mount Everest (8848 m), Lotse (8516 m) in Makalu (8463 m).

Sikkim in Butan[uredi | uredi kodo]

Sikkimska, Butanska in Asamska Himalaja so najvzhodnejše gorske skupine. Razprostirajo se skozi Butan in Indijsko provinco Sikkim ter merijo v dolžino 400 km, v širino pa nekaj več kot 100 km. Povprečna višina je 2500 m, najvišji vrh pa je Kangčendzenga na meji med Nepalom in Sikkimom in je s 8586 m tretji najvišji vrh na svetu.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Himalaja pripada alpidskim gorstvom. Tako imenujemo niz gorovij, ki se vleče od Pirinejskega in Apeninskega polotoka prek Alp, Karpatov, Dinarskega gorstva, Balkana, Turčije, Irana, Tibeta in Himalaje in še naprej proti vzhodu Azije. Alpidi so se nagubali v času alpidske gorotvornosti ali orogeneze, ki se je začela v poznem mezozoiku pred približno 80 milijoni let, višek pa je dosegla pred 20 milijoni let v terciarju. Himalajsko pogorje gradijo v glavnem metamorfne kamenine iz predkambrija, kot so gnajsi in blestniki. Vsi so močno preoblikovani in različne mineralne sestave. Gnajse gradijo glinenci, kremen in sljude, blestniki pa so iz plasti kremena in sljud. Ko se je Indija premikala proti Aziji, so njene severne predele še prekrivali v plitvem morju odloženi staropaleozojski, morda celo predkambrijski skladi, ki jih danes, sicer nekoliko preoblikovane, najdemo na najvišjih vzpetinah Himalaje kot skrilavce in marmorje.

Pred 250 milijoni let so bili vsi kontinenti združeni v enotno celino Pangeo, ki se je pred 200 milijoni let začela cepiti na dve veliki celini, severno Lavrazijo in južno Gondvano, med njima pa se je razprostrl ocean Tetida ali Tetis. Pozneje se je Lavrazija razdelila na Severno Ameriko, Grenlandijo in Evrazijo, Gondvana pa na Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo in Antarktiko ter več manjših kontinentov med katerimi je tudi podcelina Indija. Pred 120 milijoni let je bila Indija še mnogo bliže Afriki kot tedanji Aziji. Vendar pa se je proti njej premikala in se z njo, pred približno 50 milijoni let združila na območju Tibeta. Pri tem je prišlo do gorotvornosti ali orogeneze in nastanka Himalaje, obenem pa je umaknilo morje Tetis. Indijska plošča z debelo litosfersko skorjo je deloma potonila v astenosfero in tako ustvarila visoko planoto Tibet. Pojavu pravimo podrivanje, vendar pa je prišlo pri nastanku Himalaje tudi do narivanja, saj plošča ni potonila v celoti in se je nato del, ki ni potonil začel narivati na nasproti ležeče obale Azije. Pri tem je začela rasti Himalaja, ki so jo nato preoblikovale številne reke in ledeniki. Himalaja je razmeroma mlado gorovje katerega gorotvornost še traja. V geološki prihodnosti se bo s Himalajo najverjetneje zgodilo podobno kot z današnjimi evropskimi sredogorji iz mlajšega paleozoika ali Kaledonidi Norveške iz starejšega palozoika, katerih gorotvorni procesi so že zdavnaj končani, erozija pa je pustila le ostanke teh nekdaj visokih gorstev.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Himalaja je po svoji velikosti in višini zelo razsežna zato, ima nekaj zelo različnih podnebnih območij. Obenem je s svojo neprehodnostjo tudi klimatska pregrada med suho severno Azijo in vlažno monsunsko Indijo, zato so severna in zahodna področja pod vplivom suhega zmerno toplega podnebja, južna in vzhodna področja pa pod vplivom monsunov. Poleg teh dveh prevladujočih tipov podnebja pa zasledimo v višjih predelih Himalaje tudi hladno gorsko podnebje.

Monsunsko podnebje[uredi | uredi kodo]

Monsun ima velikanski vpliv na življenje milijonov ljudi povsod po Indijski podcelini. Beseda monsun je prevzeta iz arabščine in pomeni »letni čas«, čeprav v resnici označuje dva vetrova, ki sta značilna za glavna letna časa; poletni in zimski monsun. Poletni mosum vlada med aprilom in oktobrom. Spomladi sonce zmeraj bolj ogreva zemljo in kopno se segreva hitreje kot morje. Ker je hladnejši zrak gostejši in težji od toplejšega se nad hladnimi območji, torej nad morjem pojavi območje visokega zračnega pritiska, nad kopnom pa nizkega zračnega pritiska. Ker se zrak vedno preliva z območja visokega tlaka na območje nizkega, pihajo vetrovi z morja na kopno in tako nasičeni z vlago prinašajo obilne padavine. Vetrovi navadno pihajo čez Indijski ocean in se ob jugu Indije razdelijo na dve veji; ena povzroča močno deževje v zahodnem primorju, druga pa se usmeri preko Bengalskega zaliva proti osrednji in vzhodni Himalaji, kjer se ustavi in prinese severu Indijske ravnine prepotrebno osvežitev, saj je to področje med najbolj naseljenimi na svetu. Zimski monsun deluje ravno nasprotno poletnemu. Ker zimski vetrovi pihajo iz suhih področij Himalaje, prinašajo veliko manj vlage in tako se od oktobra do aprila suh in hladen zrak zliva s kopnega proti Indijskemu oceanu ter pri tem prinaša v pokrajine Indijske podceline sušno obdobje.

Monsunsko podnebje najbolj vpliva na osrednjo in vzhodno Himalajo, kjer poletni monsun prinaša izredno vlažno vreme. Najvišja letna količina padavin je 2500 mm v Sikkimu, na ravnini Tarai v južnem Nepalu pa je zaradi bolj celinske lege količina že 1250 mm. Veliko manj padavin je v zahodni in severozahodni Himalaji, kamor monsun zaradi visokih gorskih pregrad ne more prodreti, zato je tam količina padavin le 250 mm. Vetrovi močno vplivajo tudi na temperaturo ozračja, saj se zaradi vlažnih poletnih vetrov temperature močno dvignejo in s tem povzročijo hitro taljenje snega in ledu v višjih predelih, s tem pa je povezan višji pretok rek. V nižinah centralne Himalaje se povprečne teperature pozimi spustijo do -5 °C, v višjem svetu pa do -30 °C. Nekoliko drugače je na zahodu, kjer je zaradi nedostopnost monsunov, skozi celo leto hladneje in veliko bolj suho.

Gorsko podnebje[uredi | uredi kodo]

Himalaja se v velikem delu svojega površja dviga nad višino 3000 m, kjer monsunsko in suho podnebje nimata več tako velikega vpliva. Na tej višini se zaradi značilnih temperatur in rastja, prične hladno gorsko podnebje, ki se širi od gorskih travnikov pa do večnega snega na višinah več kot 8000 m. V centralni in vzhodni Himalaji, ki sta še pod monsunskim vplivom so na višinah od 1500 do 3000 m povprečne letne temperature okrog 15 °C in rastejo obširni gozdovi zimzelenega rododendrona, nekoliko višje, do višine 3500 m se temperature že spustjo pod ničlo in rastejo iglasti gozdovi. Na višini od 3500 do 4800 m se povprečne letne temperature gibljejo okrog -15 °C in prevladuje zimzeleno visokogorsko rastje. Nad to mejo se že pričenja skalovje gnajsev in skrilavcev ter večni sneg in led, ki se v obliki ledenikov spustita do višine 3000 m. Najnižje temperature na teh višinah se spustijo tudi do -50 °C. Zahodneje, kjer monsuni ne vplivajo več na gorsko podnebje, se višinski pasovi vrstijo podobno, vendar se v nižjem svetu pojavljajo višje temperature in manj rastja, saj se gorsko podnebje kaže v veliko bolj suhi obliki. Zaradi vplivov suhega in toplega podnebja je tudi veliko manj snega in ledenikov, vendar pa sta Zahodna Himalaja in Karakorum prepredena s mnogimi ledeniškimi dolinami, ki so ostanek pleistocenske poledenitve, ko se je led zajedal globoko v Kitajsko gričevje na vzhodu.

Vodovje in ledeniki[uredi | uredi kodo]

Večni led ali ledeniki se nahajajo po vsej Himalaji. Najdemo jih na višinah od 3000 do 6000 m, navadno pa so dolgi okrog 40 km, kar je desetkrat več kot so v povprečju dolgi ledeniki v Alpah. V ledeni dobi oz. pleistocenu je bila zaradi nižjih temperatur poledenitev veliko večja in posledica tega so številne reke in jezera. Himalajski ledeniki so vzrok številnim Azijskim rekam med katera sodijo tudi največje reke kot so Ind na zahodu, Sutlej in Kaligandaki v osrednji Himalaji ter Brahmaputra na vzhodu. Tukaj pa izvira tudi sveta reka Ganges, ki se nato kot večina ostalih izlije, preko severne Indijske ravnine, v Benegalski zaliv. Posledica poledenitve so tudi ledeniška jezera, ki jih najdemo v pasu do višine 5000 m in navadno niso velika.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]