Karakorum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Karakorum
Baltoro glacier from air.jpg
Ledenik Baltoro v centralnem Karakorumu z 8-tisočaki, Gašerbrum I in Gašerbrum II
Najvišja točka
Vrh K2
Nadmorska višina 8.611 m
Koordinati 35°52′57″N 76°30′48″E / 35.88250°N 76.51333°E / 35.88250; 76.51333
Dimenzije
Dolžina 500 km
Geografija
Baltoro region from space annotated.png
Najvišji vrh Karakoruma kot se vidi iz International Space Station
Države Pakistan, Indija in Kitajska
Države/Province Gilgit–Baltistan, Ladak in Xinjiang
Koordinati gorovja 36°N 76°E / 36°N 76°E / 36; 76Koordinati: 36°N 76°E / 36°N 76°E / 36; 76
Meji na pogorje Ladak, Pamir in Hindu Raj (Hindukuš)
Geologija
Orogeneza alpindska

Karakorum (sanskrt: काराकोरम्; Hindi: काराकोरम; urdujščina: سلسلہ کوہ قراقرم; poenostavljena kitajščina: 喀喇昆仑 山脉; tradicionalna kitajščina: 喀喇崑崙 山脈; pinjin: Kālǎkūnlún Shānmài, Karakoruma, Balti: ཁརན ཨ ཀུརམ Kharan-a-Kuram, ujgursko: كاراكورم) je veliko gorovje, ki se razteza med Pakistanom, Indijo in Kitajsko in se nahaja v regijah Gilgit-Baltistan (Pakistan), Ladak (Indija) in regiji Xinjiang (Kitajska). Del kompleksa sega iz Hindukuša do himalajske verige [1][2] in je eno večji v Aziji. Karakorum je dom najvišje koncentracije vrhov nad 8000 m višine, ki jih je mogoče najti kjerkoli na Zemlji [3], vključno s K2, drugim najvišjim vrhom na svetu z 8.611 m.

Pogorje je dolgo približno 500 km in je najbolj ledeniški del sveta izven polarnih območij. Ledenik Siachen s 76 kilometri in ledenik Biafo s 63 kilometri sta drugi in tretji najdaljši ledenik na svetu zunaj polarnih območij. [4]

Karakorum meji na severovzhodu ob rob tibetanske planote, na severu na pogorje Pamir. Južna meja Karakurma je oblikovana iz zahoda proti vzhodu z rekami Gilgit, Ind in Šjok, ki natančno ločujejo pogorje od severozahodnega dela Himalaje, saj te reke konvergirajo jugozahodno proti ravnicam Pakistana.

Nacionalni naravni rezervat Tashkurghan in Nacionalni Naravni rezervat Pamirska mokrišča v Karalorunu in Pamirju sta bila nothumbrana za vpis na seznam UNESCO-ve dediščine v letu 2010. Predlog je posredovala Nacionalna komisija Ljudske republike Kitajske za UNESCO in je bil dodan na poskusni seznam s področja narave. [5]

Ime[uredi | uredi kodo]

Karakorum je turških izraz, ki pomeni črn pesek. Ime so prvi uporabili lokalni trgovci na prelazu Karakorum, kjer so vidna temna melišča. [6] Prvi evropski popotniki, vključno William Moorcroft (1767-1825) in George Hayward, so začeli uporabljati izraz za vrsto gora zahodno od prelaza med Indom in kotlino Tarim, čeprav se je uporabljal tudi izraz Muztagh (kar pomeni, "Ledene gore") za območje zdaj znano kot Karakorum. [7] Kasnejša terminologija je vplivala Survey of India, katere geodet Thomas Montgomerie je v 1850-tih dal ime K1 do K6 (K za Karakorum) za šest visokih gora vidnih iz svojega postaje na Mount Haramukh v Kašmirju. Različna imena so se uporabljala vse do Karakorumske konference 1937, ko so razdelili Karakorumsko pogorje v Veliki in Mali Karakorum. Izraz Muztagh je bil uporabljen za del v Velikem Karakorumu, med Baltoro Muztagh ali Hispar Muztagh.[8]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Karakorum in sosednje gorovje (in najvišji vrh)
Drugi najvišji vrh na svetu: K2 (8.611 m) v centralnem Karakorumu
Gasherbrum II (8.035 m),
višinski tabor na 5.900 m
Na severnem boku ledenika Baltoro so granitni stolpi Trango Towers v skupini Trango

Geografske meje[uredi | uredi kodo]

Karakorumska konferenca, ki so jo sestavljali udeleženci Survey of Indija, Royal Geographic Society iz Londona, Alpine Club in Himalayan Club, je potekala 1936-1937. Sprejela je se danes v glavnem veljavno klasifikacijo pogorja in postavila meje Karakoruma:

Reka Šjok, ki se napaja iz ledenikov na vzhodni strani jugovzhodnega dela Karakorumskega pogorja. Obrne se najprej proti jugu, nato pa zavije na severozahod in teče do Inda. Povirje Šjok predstavlja vzhodno mejo Karakoruma. Južna meja Karakoruma je opredeljena s Šjok zavejem na vzhodu (34°44′46″N 78°07′25″E / 34.746°N 78.1235°E / 34.746; 78.1235) do ustja Inda (35°08′03″N 75°33′04″E / 35.1342°N 75.551°E / 35.1342; 75.551), nato od Inda do sotočja z reko Gilgit (35°26′35″N 74°22′22″E / 35.4430°N 74.37275°E / 35.4430; 74.37275) in od Gilgita do sotočja v dolini Ishkoman na zahodu (36°07′24″N 73°26′29″E / 36.1234°N 73.4414°E / 36.1234; 73.4414). Dolina Ishkoman, katere severno povirje se imenuje Karambar, predstavlja zahodno mejo, severno-zahodni vogal gorovja se nahaja na prelazu Chillinji (36°48′03″N 74°03′40″E / 36.80076°N 74.06116°E / 36.80076; 74.06116) na severni strani doline Ishkoman. Severna meja poteka od prelaza Chillinji skozi dolino reke Chapursan na vzhod do tik pred sotočjem z dolino Hunza, proti severu čez prelaz Kermin (36°29′31″N 74°23′04″E / 36.4920°N 74.3845°E / 36.4920; 74.3845) v severni sosednji dolini, kjer se spremeni. Tukaj sledi Kiliku proti vzhodu do sotočja z reko Kunjirap (36°26′36″N 74°29′34″E / 36.44345°N 74.4928°E / 36.44345; 74.4928). Ta voda teče preko Hunza proti jugu. Meja Karakoruma dalje teče v dolino Kunjirab do prelaza Khunjerab (36°50′54″N 75°25′25″E / 36.848307°N 75.423546°E / 36.848307; 75.423546) od njegove južne strani preko prelaza Oprang naprej na vzhod v dolino Oprang do sotočja v dolini Shaksgam (36°21′40″N 75°33′52″E / 36.3610°N 75.5644°E / 36.3610; 75.5644). Po dolini Shaksgam navzgor do severne meje Karakoruma v jugovzhodni smeri dalje do izvira reke Shaksgam na istoimenski prelaz (35°20′00″N 77°16′53″E / 35.3334°N 77.2813°E / 35.3334; 77.2813). Od tam gre vzhodna meja na vzhodni strani ledenika Rimo (35°16′21″N 77°18′55″E / 35.2725°N 77.3154°E / 35.2725; 77.3154) in nadalje skozi dolino ledenika do sotočja z reko Šjok na jug.

Sosednja pogorja[uredi | uredi kodo]

Na severu se nahaja Pamir, Aghil in Kunlun Shan na vzhodu, Ladak se razteza na jugovzhodu in Himalaj na jugu ter Hindukuš na zahodu. To približno 500 kilometrov dolgo gorovje se razprostira v zahodni Kitajski, v severni Indiji in v severovzhodnem Pakistanu, v smeri severozahod-jugovzhod.

Karakorum in Himalaja[uredi | uredi kodo]

Vprašanje, ki se vedno znova poraja je vprašanje delitve Karakoruma od Himalaje. Švicarski himalajski raziskovalec Günter Oskar Dyhrenfurth leta 1935 priporoča kot lastno ime ("čeprav malo dolgo") Karakorum-Himalaja. V svoji knjigi "The Third Pole", standardno delo o Himalaji, je to razložil takole:

»Bistvo ločitve glavne Himalaje in Karakoruma skozi reki Ind in Šjok - ne seže globlje od na primer kontrasta med (vzhodne Alpe) kristalinskih Centralnih Alp in (južne Alpske) Dolomitov, ali med Berner Oberland in Valais Alp.«

Ime Karakorum-Himalaja pa se ne uporablja (tudi Dyhrenfurth ga ne uporablja), ker ima ločitev med Karakorumom in Himalajo tudi podpornike. Dyhrenfurth ima prav v svoji oceni, da so geološke podobnosti med Himalajo in Karakorumom večja kot med srednjimi in južnimi apneniškimi Alpami .[9] Dyhrenfurth končno uporablja izraz Himalajski sistem, v katerega je bil vključen Karakorum. [10]

Tektonika plošč zagotavlja dodatno možnost, ki govori za ločevanje Himalaje in Karakoruma: orogeneza se je začela pred 40 milijoni let, ko je indijska plošča trčila z Evrazijsko ploščo. Karakorum je nastal od dela Zemljine skorje, ki je ležala na robu azijske celine, in je masa Himalaje razpletla robove ob pomikanju indijske podceline proti Aziji. Ind zagotavlja del šiva te linije (Indski šiv).

Gorovja v Karakorumu[uredi | uredi kodo]

Veliki Karakorum[uredi | uredi kodo]

Glavna veriga Karakoruma se imenuje Veliki Karakorum. Razprostira se od gore Saser Muztagh na skrajnem jugovzhodu do gore Hispar Muztagh na severozahodu vzhodno od doline Hunza, kot dolg greben, ki ni nikoli nižji od 5200 m. Na zahodu doline Hunza se hrbet od Batura Muztagh nadaljuje kot zahodno gorovje Karakoruma. Greben tukaj prekine dolina Hunza, najvišja povezava med prečka prelaz Mintaka, ki je po definiciji iz Karakorumske konference že zunaj Karakoruma.

Posamezna gorovja Velikega Karakoruma in njihove začetne in končne točke so bile opredeljene v poročilu Karakorumske konference 1937 od severozahoda proti jugovzhodu takole:

Opomba: Za seznam najvišjih vrhov posameznih pogorij je seznam na koncu članka. Batura Muztagh leži južno od ledenika Batura, ki teče iz gore Koz Sar na zahodu do soteske Hunza. Sledi med drugim gora Batura Sar (7795 m, najvišja gora gorovja) in Shispare in Ultar Sar, Karimabad, nekdanja prestolnica kraljestva Hunza.

Od soteske Hunza na tako imenovano jezero Snow, v ledeniški kotlini severno od ledenika Biafo leži severno od ledenika Hispar, Hispar Muztagh. Najvišja gora Hispar Muztagha je 7885 m visok Distaghil Sar in je tudi najvišja gora v Karakorumu zunaj Baltoro Muztagha. Druge visoke gore so Khunyang Chhish, Kanjut Sar in Momhil Sar.

Panmah Muztagh je opisan kot gorovje, ki je izsušeno od ledenika Panmah in njegovega glavnega toka. Leži vzhodno od ledenika Biafo in poteka od jezera Snow na zahodni prelaz Muztagh. Hrbtenica Panmah Muztagh teče severno in vzhodno od ledenika Panmah, medtem ko najvišja gora Ogre (7285 m) in skupina Latok, ležijo zahodno od ledenika Panmah in med Biafo.

Na jugovzhodni strani zahodno od prelaza Muztagh se začne Baltoro Muztagh. Leži na severni in vzhodni strani ledenika Baltoro in vsebuje K2 (8611 m), Broad Peak in gore Gašerbrum I, II in IV, pet najvišjih vrhov v Karakorumu. Druge znane gore so Muztagh Tower in Skil Brum, leta 1957 dosežen v alpskem slogu, kot tudi granitni klifi Trango Towers. Na drugem konec Baltoro Muztagha leži na jugovzhodu skupina Gašerbrum. Veriga Siachen Muztagh izhaja od tam na severovzhodni strani ledenika Siachen do prelaza med ledenikoma Teram-Shehr in Rimo. Teram-Shehr teče proti zahodu do Siachen, Rimo proti vzhodu. Vzhodni obronki Siachen Muztagha se nadaljujejo po severni strani zgornjega toka reke Shaksgam. Najvišja gora v Siachen Muztagh je Teram Kangri (7441 m). Sumljivo je članstvo Sia Kangri. Ta gora stoji na koncu ledenika Siachen. Poročilo Karakorumske konference jo šteje v Siachen Muztagh. Günter Dyhrenfurth, vodja prve ekspedicije na Sia Kangri leta 1934 meni, da sta obe možnosti, Siachen in Baltoro Muztagh. [11]

Rimo Muztagh leži južno od prelaza med ledenikoma Teram-Shehr in Rimo in severno od prelaza Sasser. Najvišja gora je Mamostong Kangri visoka 7516 metrov, ki gleda na Rimo I približno 130 metrov nižje.

Saser Muztagh sega od prelaza Sasser na severu do loka reke Šjok. Saser Kangri I je s 7672 metri najvišji vrh Velikega Karakoruma južno od Gašerbruma I.

Mali Karakorum[uredi | uredi kodo]

Rakapoši čez dolino Hunza.

Druga gorovja Karakoruma severno in južno od glavne verige skupaj tvorijo Mali Karakorum. Poročilo Karakorumske konference raje uporablja izraz verige (angl.:Ranges), skupine (Groups) ali gore (Mountains).

Severno od glavne verige leži skupina Lupghar (ne smemo zamenjevati z Lupghar Sar, gora v Hispar Muztagh), zahodno od doline Hunza in severno od ledenika Batura in gorovje Ghujerab vzhodno od doline Hunza in severno od Hispar Muztagh na severni strani doline Shimshal. V gorovje Ghujerab ležijo ob reki Ghujerab od vzhoda proti zahodu (do Hunza) in so razdeljene na severni in južni del. Najvišja gora v gorovju Ghujerab je Karun Koh.

Južno od glavne verige je poročilo Karakorumske konference opredelilo štiri gorovja:

Saltoro ležijo zahodno od ledenika Siachen in reke Nubra, severno od Šjok in vzhodno ledenika Kondus. 7742 m visok Saltoro Kangri je najvišja gora v verigi, večje gore so še Ghent Kangri in K12. Severno od Genta prelaz Sia La povezuje gorovje Saltoro z glavno verigo. Masherbrum ležijo na jugu ledenika Baltoro ter so ločene na vzhodu od ledenika Kondus z gorovjem Saltoro. Na zahodu meji Shigar kot odcedik ledenika Baltoro gore Spantik-Sosbun. Južna meja sta tudi Šjok in Ind, po sotočju. Najvišja gora celotnega Malega Karakoruma je 7821 m visok Mašerbrum, večje gore so še Chogolisa, Baltoro Kangri, K6 in Mango Gusor.

Del južno od ledenika Hispar, vzhodno od Hunze, severno od reke Ind in zahodno od ledenika Biafo sta razdeljeni Rakapoši veriga in v Haramoš veriga. Rakapoši veriga poteka od 7788 m visokega Rakapoši na vzhodni strani doline Hunz na vzhod čez Diran in Malubiting in od tam proti severu do Spantika. Med Spantikom in Malubitingom je območje ledenika Chogo-Lungma, ki teče proti vzhodu in izliva svoje vode v Shigar. Haramosh veriga meji na La Haramosh jugovzhodno od Malubiting Rakapoši verige in meji na 7406 m visoki Haramosh in vključuje vse gore južno od ledenika Chogo-Lungma.

Politična razdelitev[uredi | uredi kodo]

Karakorum leži na severu sporne regije Kašmir. Geografsko največji del se nahaja v pakistanski avtonomni regiji Gilgit-Baltistan, nekdanjih severnih ozemljih. Ujgurska avtonomna regija Xinjiang, Ljudske republike Kitajske je majhen del severovzhodno od prelaza Kunjirab pred mejo med Pakistanom in Kitajsko, je enaka z dolino Oprang in severno mejo Karakoruma. Samo, kjer gore Wesm mejijo na dolino Shaksgam, državna meja ni več v dolini, ampak po grebenu južno do glavnega razvodja v severovzhodni Panmah-Muztagh. Od tam sledi glavni greben Karakoruma na vzhod in jugu na Baltoro Muztagh do Indira Col, v bližini katerega je sporni mejni trikotnik med Kitajsko, Pakistanom in Indijo. Meja med Indijo in Kitajsko gre še naprej proti jugovzhodu čez glavni greben Siachen Muztagh, kjer se severno od ledenika Rimo spusti proti vzhodu in se nadaljuje na prelaz Karakorum. Dve jugovzhodni gorovji Velikega Karakororuma sta torej popolnoma v indijski državi Džamu in Kašmir. Južna meja Gilgit-Baltistana v Indiji je bila v Sporazumu iz Simle leta 1972 nastavljen kot "nadzorna črta" (Line of Control), ki se konča na koordinati NJ 980420 (35°07′26″N 77°02′24″E / 35.124°N 77.04°E / 35.124; 77.04) južno od gore Saltoro, nadaljnji potek do kitajske meje ostaja neurejen. To je vodilo v letu 1984 Siachen konflikta. Medtem ko je indijska vlada menila, da mejna črta teče proti severu po glavnem grebenu Saltoro do Indira Col, je pakistanska vlada interpretirala mejno črto v ravni liniji od točke NJ 980.420 do prelaza Karakorum. Slednje bi pomenilo, da je severni del gorovja Saltoro in južna stran Siachen Muztagh (do kitajske meje) enako za Pakistan, dosežena kot na severnem delu Rimo-Muztagh, medtem ko bi se južni del Rimo Muztagh ločila in Saser Muztagh ostanla pod indijskim nadzorom. Po tej razlagi ledenik Siachen v celoti leži v Pakistanu, medtem ko bi dolina njenega iztoka v dolini Nubra pripadala Indiji. V skladu z indijskim stališčem ledenik leži povsem v Indiji. [12]

Geologija[uredi | uredi kodo]

Premikanje indijske plošče proti severu

Karakorum je geološko mlado nagubano gorstvo. Nastajalo je skupaj z jugovzhodno himalajsko verigo, ko je pred približno 40 milijoni let proti severu trčila indijska plošča z Evrazijsko ploščo. Tako je Karakoram je del alpidske orogeneze v kateri so med drugim nastale tudi Alpe, Karpati, Kavkaz in Hindukuš. Klin indijske plošče je globoko prodrl v Evrazijsko ploščo in potiskal Karakorum in sosednje verige Hindukuš, Pamir in zahodni Kunlunski lok naprej na sever. [13]

Nastanek gora, ki so predmet postopka orogeneze, je zapleten. Gre za stiskanje, prepogibanje, prevračanja in dvigovanje, starejše plasti so lahko nad mlajšimi, metamorfne kamnine se lahko dvignejo iz velikih globin na površje. Hkrati z dvigovanjem, začne delovati erozija vetra in vode, ki spreminja površje. Sedanji izgled Karakoruma, ki vključuje tudi ledeniško dejavnost, je posledica zlasti ledenih dob, ko so se izoblikovale globoke dolinae. Danes so konstruktivne in erozivne sile v veliki meri v ravnovesju.

V najvišjih gorah Baltoro Muztagh so metamorfne kamnine najdene v zelo stisnjenih subdukcijskih kamninah, ki se imenujejo batolit. Na severnem robu te verige se vleče vzporedno z robom indijske plošče, tako imenovano Karakorumsko zveriženje, izrazit stranski odklon na robu tibetanske planote, od Kašgarja do svete gore Kailaš v Transhimalaji. To tvori naravno mejo med Karakorumom in Pamirjem. Premik vzdolž te napake se ocenjuje do nekaj sto kilometrov.

V južnem Karakorumu je s Karakorum-Kohistan šivom ločen tako imenovan Kohistan kompleks. Kohistan kompleks je zgled otočnega loka- trčenja celin, dobesedno zdrobljen med indijsko ploščo in Karakorumom, katerega predhodnik je bil sprva kontinentalno obrobje Azije. Na jugu Kohistan kompleksa je ločen od indijske plošče z Indskim šivom. [14]

Karakorum je še vedno geološko aktivna regija. Še vedno ga indijska podcelina dviguje približno 4 cm na leto proti azijskemu kopnu. Dviganje je v Karakorumu še posebej izrazito. Na južnem robu gora v soteski Inda je to približno en centimeter na leto. Pri trčenju plošč pride so velikega narivanja starejših plasti nad mlajše. V globinah se je zemeljska skorja pod Karakorumom okrepila do 70 km na debelo in plava na težjih ležečih plasteh. [15]

V Karakorumu in njegovi okolici napetosti, ki se sproščajo pri potiskanju tektonskih plošč v zemeljski skorji navzgor, večkrat povzročijo potrese. Tako je bil 8. oktobra 2005 uničujoč potres v Kašmirju, ki je terjal okoli 75.000 življenj v Pakistanu in Indiji. [16]

Klima[uredi | uredi kodo]

Karakorum leži v subtropskem pasu visokega tlaka in ločuje subtropske regije indijske podceline od stepe in puščave osrednje in visoke Azije s svojim sušnim celinskim podnebjem. Čez leto prevladujejo zahodni vetrovi, zlasti pozimi in spomladi z velikimi količinami padavin, ki se uvrščajo med najvišje skozi vse leto, predvsem snežne, ki prispevajo k skrajni poledenitvi območja. Zgornja meja padavin je v poletnih mesecih, ko iz Indijskega oceana pride jugozahodni monsun, sicer v oslabljeni obliki, ker je že odložil padavine na poti do Karakoruma. Pakistanski del, ki je odprt proti zahodu skozi dolino Inda ima več padavin in je bolj zelen kot na severu in vzhodu na pogorja. To ima ustrezen vpliv na ledenike, ki se v veliki meri končajo v dolini Hunza na nadmorski višini 2000-2500 m, na vzhodu (ledenik Rimo) pa na 4500 do 4800 m. Le najvišji predeli prejmejo skupaj toliko padavin, da lahko govorimo o humidem podnebju, medtem ko so v okoliških nižinah suhe doline.

Padavine[uredi | uredi kodo]

Že brata Robert in Hermann Schlagintweit sta leta 1856 ob svoji raziskovalni ekspediciji v visoki Aziji ugotovila, da del voda Karakoruma odmaka območje zgornjega Inda, ki teče v Indijski ocean in del v Tarimsko kotlino. Razvodnica se razteza od prelaza Karakorum na zahod čez vzhodne obronke Siachen Muztagh severno od srednjega ledenika Rimo do Karakorumskega glavnega grebena na Apsarasas Kangri I. Potem sledi glavni greben na severozahod nad Teram Kangri in Singi Kangri in nad prelazov Turkestan La, Indira in Indira Col do Baltoro Muztagh in se nadaljuje po grebenu Sia Kangri, Hidden Peak, Gašerbrum II in Broad Peak do Skyang La (Windy Gap) in se obrne proti zahodu preko Skyang Kangri, K2, Skil Brum in Muztagh Tower. Po vzhodnem prelatu Muztagh se obrne proti severu skupine Trango na sever in prečka zahodni prelaz Muztagh do Panmah Muztagh in pride na Skamri Sar spet v zahodno smer na severni strani ledenika Nobande-Sobande. Severno od ledenika Simgang zapusti razvodje glavne verige Karakoruma in teče po grebenu med ledenikom Braldu na vzhod in ledenikom Virjerab od zahoda na sever do prelaza Shimshal. Severno od tega prelaza skozi gore Ghujerab do prelaza Khunjerab in zapusti Karakorum.

Druga gorovja imajo le podrejeno vlogo regionalnega odmakanja. Odtoki se čez nekaj še vedno v mejah Karakoruma zlivajo v Ind.

Flora in favna[uredi | uredi kodo]

Vegetacija Karakoruma je značilna gorska vegetacija. Velik del gora zajemajo planinski travniki, skale in ledeniki. V dolinah rastejo lesnate formacije kot so gozdovi listavcev in iglavcev ali grmovje. Med večjimi sesalci, ki jih lahko najdemo v Karakorumu, so gorske ovce argali (Ovis ammon), velike divje ovce z velikimi rogovi, sibirski kozorog (Capra sibirica), baral ali himalajska modra ovca (Pseudois nayaur) in Vijeroga koza (Capra falconeri). Njihov največji naravni sovražnik je snežni leopard (Panthera uncia ali Uncia uncia). Drugi plenilci Karakoruma so volkovi, rjavi medvedi in risi. Za zaščito narave Karakoruma so zavarovana območja, kot sta Narodni park Centralni Karakorum in Narodni park Khunjerab.

Ledeniki v Karakorumu[uredi | uredi kodo]

V Karakorumu so nekateri od največjih ledenikov zunaj polarnih območij, vključno z Aljasko in Patagonijo. Celotno ledeniško območje je veliko približno 16.000 kvadratnih kilometrov. [17] Im Karakorum befinden sich einige der größten Gletscher außerhalb der Polargebiete samt Alaska und Patagonien. Die gesamte vergletscherte Fläche beträgt rund 16.000 km².[43]

Štirje centralni ledeniki[uredi | uredi kodo]

Štirje največji ledeniki ležijo približno v eni liniji in ločijo glavno verigo Karakoruma na severu od gorskih verig v Malem Karakorumu na jugu. Bližnja ledenika Baltoro in Siachen sta povezana med seboj, kot tudi ledenika Hispar in Biafo.

Najdaljši ledenik v Karakorumu je 70 km dolg Siachen, ki ga presega le ledenik Fedchenko v Pamirju. Napaja se s številnimi stranskimi ledeniki, od katerih je ledenik Teram-Shehr največji. Siachen teče iz Sia Kangri in okoliških gora ven na jugovzhod in preko reke Nubra do reke Šjok. [18]

Na severozahodni strani Sia Kangri je območje kopičenja ledenika Abruzzi, ki je najbolj oddaljen pritok ledenika Baltoro in za dotoki južnih ledenikov Gašerbrumov kot Zgornji Baltoro. Na območju Concordia se mu pridruži izpod K2 ledenik Godwin-Austen in teče kot Baltoro proti zahodu. Ledenik Baltoro je iz sedla Conway med Sia Kangri in Baltoro Kangri do konca jezika dolg približno 60 kilometrov, sistem Baltoro s svojimi številnimi stranskimi ledeniki pa pokriva površino 524 km2. Njegovi odtoki so reke Braldu, kasneje se Shigar zlije z Skardu in tečejo v Ind.

Nekaj kilometrov naprej do reke prodre ledeniški jezik ledenika Biafo iz severozahoda proti dolini reke Braldu. Ta ledenik je z dolžino 68 kilometrov, drugi najdaljši v Karakorumu. Njegov sosed jezero Snow, je znan približno 300 km² velik ledeniški bazen, katerega led je skoraj raven in se nahaja na nadmorski višini 4500 metrov. V svoji ravnotežni liniji je led ledenika Biafo debel do 1400 metrov. Za razliko od večine drugih Karakorumskih ledenikov se Biafo ne hrani samo iz okoliških hribov, ampak predvsem s snežnimi padavinami iz območja jezera Snow. Površina ledenika Biafo je predvsem v poletnih mesecih razmeroma ravna in brez ledu, brez občutnega lomljenja. Zato je v primerjavi z drugimi Karakorumskimi ledeniki izredno enostaven za hojo.

Na zahodu jezera Snow je 5150 metrov visok prelaz Hispar La, prelaz na ledenik Hispar. Ta ledenik teče od tam 46 kilometrov proti zahodu. Njegov odtok je Hispar, ki se združi pri Karimabadu v dolini Hunza. Iz razvejane gorske verige Hispar Muztagh toka naredi štiri velike dolinske ledenike na Hispar, od vzhoda do zahoda so: ledenik Khani Basa, Yutmaru, Pumari-Chhish in Kunyan.

Drugi pomembni ledeniki[uredi | uredi kodo]

„Stena Batura“ čez ledenik Batura, levo Pasu Sar, Muchu Chhish (malo desno) in Batura Sar (Batura I) (desno)

Kot drugih deli glavne gorske verige je tudi Batura Muztagh ločen z večjim ledenikom od verige Malega Karakoruma. Vendar ledenik Batura ne teče za razliko od štirih največjih ledenikov na južni, ampak na severni strani vzdolž glavne verige na vzhod do doline Hunza. Z dolžino 52 kilometrov ga presega ledenik Hispar.

Na severni strani glavne verige je več večjih ledenikov. Od gora Hispar Muztagh teče 10 večjih ledenikov na sever ali severovzhod do doline Shimshal. To so (od zahoda proti vzhodu): Momhil (28 km), Malangutti (17 km), Yazghil (27 km), Yukshin-Gardan (18 km), Khurdopin (30 km) in Virjerab (.. km). Nadalje vzhodno teče 33-kilometrski ledenik Braldu (ne smemo zamenjevati z reko Braldu, v katero se izliva Baltoro) in 38-kilometrski Skamri v dolino Shaksgam.

V Panmah Muztagh tečejo ledeniki Nobande, Sobande, Choktoi in Chiring, ki se združijo in tvorijo ledenik Panmah, ta pa izpusti svoj odtok med ledenikoma Baltoro- in Biafo v reko Braldu.

Na severni strani Baltoro Muztagh teče Sarpo-Laggo in ledenik K2 v dolino Shaksgam, na vzhodne strani Baltoro Muztagh leži severni ledeniki Gašerbrum, Urdok (20 km) in Saga.

Pomen ledenika Chogolungma, kot ločitev med gorovji Rakaposhi-Haramosh in Spantik-Sosbun je opisan zgoraj. Odliv ledenika Chogolungma je Basha. Ta reka, skupaj z Braldu teče v Shigar, ki se izliva v osrednjem Karakorumu v Ind.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Tipičen tovornjak na Karakorumski avtocesti

Od visokogorske regije se je najbolj turistično razvila dolina Hunza na Zahodu, ki je z asfaltno Karakorumsko avtocesto, ki vodi preko prelaza Khunjerab povezana s kitajsko pokrajino Xinjiang. Tukaj so hoteli, penzioni, kampi in možnosti zdravstvene oskrbe. Nekateri organizatorji potovanj organizirajo vodene pohodniške ture v visokogorje, kot na primer Baltoro Trek, ki vodi do Concordie, vznožja osem tisočakov, ki je najbolj znan. Cesta čez prelaz Khunjerab do kitajske meje je priljubljen za športne kolesarje.

Seznam najvišjih vrhov v Karakorumu[uredi | uredi kodo]

  • Rang: Vrstni red vrha v Karakorumu (med najvišjimi gorami Azije in s tem na svetu).
  • Vrh: ime gore.
  • Višina: višina gore v metrih.
  • država: država območje, kjer se nahaja vrh (PK = Pakistan, CN = Kitajska, Indija =). Zvezdica (*) označuje gore Saltoro verige z nejasno opredeljenim mejnim območjem med Indijo in Pakistanom takoj zahodno od ledenika Siachen.
  • Pogorje: veriga Karakoruma, na katerem je gora (... Muztagh = Veliki Karakorum; ...- Mali Karakorum =).
  • Višinska razlika: višinska razlika dosežena do naslednje višje gore (v metrih).
  • referenčna gora: Referenčni Berg (Parent Mountain) za Vertikalna ločitev; Poudarka nameniti magistrskega (naslednjo najvišjo goro po Einschartung, ki ima tudi večjo vertikalno razdvajanje); v katerem je bilo nosilci odstopajo Islandija Parent, odsotni informacije posnetek je poveljnik hkrati Islandija ospredje Parent.
  • referenčni raz: najvišji raz iz katerega bi dosegli višjo goro. Navedeno višino v metrih (in če je imenovan, njegovo ime).
Rang
Karakorum
(na svetu)
Vrh Višina
v m
Država Pogorje Višinska razlika
v m
Referenčna gora Referenčni raz
1 (2) K2 8611 PK/CN Baltoro Muztagh 4017 Mount Everest 4594 (Lo Mustang)
2 (11) Gasherbrum I 8080 PK/CN Baltoro Muztagh 2155 K2 5925 (Skyang La/Windy Gap)
3 (12) Broad Peak 8051 PK/CN Baltoro Muztagh 1701 Gašerbrum I 6350
4 (13) Gašerbrum II 8034 PK/CN Baltoro Muztagh 1523 Gašerbrum I 6511 (Gašerbrum La)
5 (17) Gašerbrum IV 7932 PK Baltoro Muztagh 712 Gašerbrum II 7220
6 (19) Distaghil Sar 7885 PK Hispar Muztagh 2526 K2 5359
7 (21) Kunyang Chhish 7852 PK Hispar Muztagh 1765 Distaghil Sar 6087
8 (22) Masherbrum 7821 PK Masherbrum-Berge 2457 K2 5364
9 (25) Batura Sar 7795 PK Batura Muztagh 3118 K2 4677 (prelaz Mingteke)
10 (26) Rakaposhi 7788 PK pogorje Rakaposhi-Haramosh 2818 K2 4970 (Nushik La)
11 (28) Kanjut Sar I 7760 PK Hispar Muztagh 1660 Kunyang Chhish 6100
12 (31) Saltoro Kangri 7742 PK/IN* pogorje Saltoro 2160 K2 5582 (Sia La)
13 (35) Saser Kangri I 7672 IN Saser Muztagh 2304 K2 5368 (prelaz Sasser)
14 (36) Chogolisa 7668 PK pogorje Masherbrum 1624 Gašerbrum I 6044 (sedlo Conway)
15 (38) Shispare 7611 PK Batura Muztagh 1241 Batura Sar 6370
16 (39) Trivor 7577 PK Hispar Muztagh 997 Distaghil Sar 6580
17 (43) Skyang Kangri 7545 PK/CN Baltoro Muztagh 1085 K2 6460
18 (45) Yukshin Gardan Sar 7530 PK Hispar Muztagh 1374 Kunyang Chhish 6156
19 (47) Saser Kangri II 7518 IN Saser Muztagh 1458 Saser Kangri I 6060
20 (48) Mamostong Kangri 7516 IN Rimo Muztagh 1803 Gašerbrum I (K2) 5713
21 (51) Saser Kangri III 7495 IN Saser Muztagh 835 Saser Kangri I 6660
22 (53) Pumari Chhish 7492 PK Hispar Muztagh 884 Kunyang Chhish 6608
23 (54) Pasu Sar 7478 PK Batura Muztagh 647 Batura Sar 6831
24 (57) Malubiting 7453 PK pogorje Rakaposhi-Haramosh 2193 Rakaposhi 5260
25 (58) Teram Kangri I 7441 IN/CN Siachen Muztagh 1682 Gašerbrum I (K2) 5759 (Turkestan La)
26 (60) K12 7428 PK/IN* pogorje Saltoro 1978 Saltoro Kangri (K2) 5450 (Bilafond La)
27 (61) Sia Kangri 7424 PK Baltoro Muztagh 642 Gašerbrum I 6782
28 (64) Skil Brum 7410 PK/CN Baltoro Muztagh 1152 K2 6258
29 (65) Haramosh 7406 PK pogorje Rakaposhi-Haramosh 2286 Rakaposhi 5120 (Haramosh La)
30 (67) Ghent Kangri I 7401 PK/IN* pogorje Saltoro 1493 Saltoro Kangri 5908 (Sherpi Col)
31 (68) Ultar Sar 7388 PK Batura Muztagh 688 Shispare 6700
32 (69) Rimo Kangri I 7385 IN Rimo Muztagh 1428 Teram Kangri 5957 (Col Italia)
33 (71) Sherpi Kangri 7380 PK/IN* pogorje Saltoro 1320 Ghent Kangri 6060
34 (74) Momhil Sar 7343 PK Hispar Muztagh 907 Trivor (Distaghil Sar) 6436
35 (76) Yutmaru Sar 7330 PK Hispar Muztagh 680 Yukshin Gardan Sar 6650
36 (79) Chongtar Kangri I 7315 CN Baltoro Muztagh 1295 K2 6020
37 (81) Baltoro Kangri 7300 PK pogorje Masherbrum 1121 Chogolisa 6179 (sedlo Kondus)
38 (83) Huang Guan Shan (Crown) 7295 CN Yengisogat (Wesm) 1919 K2 5376
39 (86) Baintha Brakk (Ogre) 7285 PK Panmah Muztagh 1891 Distaghil Sar 5394 (Sim La)
40 (87) K6 (Baltistan Peak) 7282 PK pogorje Masherbrum 1962 Gašerbrum I (K2) 5320
41 (88) Muztagh Tower 7276 PK/CN Baltoro Muztagh 1710 K2 5566
42 (90) Diran 7266 PK pogorje Rakaposhi-Haramosh 1329 Malubiting 5940
43 (93) Apsarasas Kangri I 7243 IN/CN Siachen Muztagh 607 Teram Kangri 6636
44 (95) Rimo Kangri III 7233 IN Rimo Muztagh 613 Rimo Kangri I 6620
45 (101) Malangutti Sar 7207 PK Hispar Muztagh 507 Distaghil Sar 6700
46 (105) Lupghar Sar 7200 PK Hispar Muztagh 730 Momhil Sar 6470

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Bessarabov, Georgy Dmitriyevich (7 February 2014). "Karakoram Range". Encyclopaedia Britannica. Pridobljeno dne 3 May 2015. 
  2. ^ "Hindu Kush Himalayan Region". ICIMOD. Pridobljeno dne 17 October 2014. 
  3. ^ BBC, Planet Earth, "Mountains", Part Three
  4. ^ Tajikistan's Fedchenko Glacier is 77 km (48 mi) long. Baltoro and Batura Glaciers in the Karakoram are 57 km (35 mi) long, as is Bruggen or Pio XI Glacier in southern Chile. Measurements are from recent imagery, generally supplemented with Russian 1:200,000 scale topographic mapping as well as Jerzy Wala,Orographical Sketch Map: Karakoram: Sheets 1 & 2, Swiss Foundation for Alpine Research, Zurich, 1990.
  5. ^ "Karakorum-Pamir". unesco. Pridobljeno dne 16 February 2013. 
  6. ^ Mason, Kenneth (1928). Exploration of the Shaksgam Valley and Aghil ranges, 1926. str. 72ff. ISBN 9788120617940. 
  7. ^ Close C; Burrard S; Younghusband F; et al. (1930). "Nomenclature in the Karakoram: Discussion". The Geographical Journal (Blackwell Publishing) 76 (2): 148–158. JSTOR 1783980. doi:10.2307/1783980. 
  8. ^ Mason, Kenneth (1938). "Karakoram Nomenclature". Himalayan Journal 10. Pridobljeno dne 2012-11-25. 
  9. ^ Günter O. Dyhrenfurth: Dämon Himalaya. Bericht der Internationalen Karakoram-Expedition 1934. Basel 1935, S. 87–90.
  10. ^ Günter O. Dyhrenfurth: Dämon Himalaya. Bericht der Internationalen Karakoram-Expedition 1934. Basel 1935, S. 90.
  11. ^ Günter Oskar Dyhrenfurth: Der dritte Pol. Die Achttausender und ihre Trabanten. München 1961, S. 206.
  12. ^ Hakeem, Asad; Kanwal, Gurmeet; Michael, Vannoni; Gaurav, Rajen (2007-09). "Demilitarization of the Siachen Conflict Zone: Concepts for Implementation and Monitoring" (PDF; 3,27 MB) (angleščina). Sandia National Laboratories. str. 7; 13–15. Pridobljeno dne 2012-11-22. 
  13. ^ Florian Neukirchen, Bewegte Bergwelt: Gebirge und wie sie entstehen, 1., Spektrum Akademischer Verlag, Heidelberg, 2011, ISBN=978-3827427533, str. 137
  14. ^ Jean-Pierre Bourg: Tektonik. Pridobljeno dne 2012-11-24. (pdf; 1,3 MB, de, Vorlesung im Wintersemester 2011/11)
  15. ^ Willibald Haffner: Vorlesung 26.10.2001: Leitbegriffe / Gebirgsbildung. Pridobljeno dne 2012-11-24. (html, de, Vorlesung 26. Oktober 2001)
  16. ^ U.S. Agency for International Development: South Asia Earthquake - Fact Sheet (PDF; 70 kB)
  17. ^ Global glacier changes: facts and figures. World Glacier Monitoring Service (UNEP). Pridobljeno dne 2012-11-18. (pdf; 489 kB, en)
  18. ^ M. P. Searle: Geology and Tectonics of the Karakoram Mountains. Chichester 1991, S. 274.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Wolfgang Heichel: Chronik der Erschließung des Karakorum Teil I – Western Karakorum. München 2003.
  • Wolfgang Heichel: Chronik der Erschließung des Karakorum Tei II – Central Karakorum I. München 2010.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]