Kašgar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kašgar

قەشقەر شەھرى
喀什市

Šufu
trg pred Id Kah mošejo
trg pred Id Kah mošejo
Lokacija (rdeče, označeno '1') v okviru Prefekture Kašgar
Lokacija (rdeče, označeno '1') v okviru Prefekture Kašgar
39°27′0.00″N 75°58′59.99″E / 39.4500000°N 75.9833306°E / 39.4500000; 75.9833306Koordinati: 39°27′0.00″N 75°58′59.99″E / 39.4500000°N 75.9833306°E / 39.4500000; 75.9833306
DržavaLjudska republika Kitajska
Avtonomna regijaŠinciang
PrefekturaKašgar
Površina
 (2018)[1]
 • Okrajno mesto555 km2
 • Urbano
130 km2
 • Metropolitansko obm.
2.818 km2
Nadm. višina
1.270 m
Prebivalstvo
 (popis 2010)
 • Okrajno mesto506,640[2]
 • Urbano
 (2018)[3]
1,020,000
 • Metropolitansko obm.
819.095
 • Metropolitanska gostota290 preb,/km2
Etnične skupine
 • Glavne etnične skupineUjguri, Han Kitajci
Časovni pasoviUTC+08:00 (CST)
UTC+06:00 ((de facto)[4])
Poštna številka
844000
Omrežna skupina0998
Spletna stran[www.xjks.gov.cn www.xjks.gov.cn]

Kašgar[5][6] (ujgurščina|قەشقەر), tudi Kaši[6][7][8] (kitajščina: 喀什), je mesto v oazi v Šinciangu. Je eno od mest najbolj na zahodu Kitajske, blizu meje z Afganistanom, Kirgizistanom, Tadžikistanom, Indijo in Pakistanom. Kašgar, s prebivalci preko 500,000, je v zgodovini služil kot trgovska postaja in strateško pomembno mesto na Svilna cesta med Kitajsko, Bližnjim vzhodom in Evropo skoraj 2,000 let.

Kašgar je bil tudi točka mešanja različnih kultur in imperijev, ki je bil pod vladavino Kitajcev, Turkov, Mongolov in Tibetanskega imperija. Mesto je bilo tudi prizorišče številnih bitk različnih stepskih ljudstev.

Kašgar je danes administrativni center Prefekture Kašgar, ki pokriva območje 16,2000 km² s približno 4 milijonov po podatkih iz 2010.[9] Samo mesto ima 506,640 prebivalcev, njegovo mestno območje pokriva 15 km². Mesto je bilo leta 2010 proglašeno kot Posebna ekonomska cona, kot edino tako mesto na zahodu Kitajske. Kašgar povezuje tudi Karakorumska avtocesta, ki je tudi projekt v okviru Kitajsko–Pakistanski gospodarski koridor.


Izvor imena[uredi | uredi kodo]

Mestna ulica v starem mestu Kašgar

V moderni kitajščini je ime 喀什 (pinyin: Kāshí), skrajšana oblika daljše in redkeje rabljene besede poenostavljena kitajščina: 喀什噶尔 (Kāshígá'ěr; ujgurščina|قەشقەر). Ptolomej (AD 90-168), v svoji Geografiji, Poglavje 15.3A, omenja Kašgar kot “Kasi”.[10] Njegovo zahodno in verjetno izvorno ime Kāš ("skala"), kateri je pridana vzhodno iranska beseda -jar ("gora"); cf. paštunska in centralna perzijska gar/ġar, iz stare perzijščine girīwa ("hrib; pogorje"). Zgodovinsko romaniziran zapis je "Kašgar".

Neavtohtona ali tuja imena za mesto, kot je staro kitajsko ime Šule 疏勒[11] in tibetansko Śu-lig[12] lahko izvira iz poskusov prevzeti iz Sanskrita ime za Kašgar, Śrīkrīrāti ("srečno gostoljubje").[13]

Etnična sestava prebivalcev leta 2000[uredi | uredi kodo]

Ime narodnosti št. prebivalcev delež
Ujguri 263.507 77,36 %
Han-Kitajci 74.184 21,78 %
Hui 988 0,29 %
Uzbeki 699 0,21 %
Tadžiki 253 0,07 %
Kirgizi 231 0,07 %
Mandžurci 142 0,04 %
Mongoli 138 0,04 %
Žuangi 98 0,03 %
Tudžijci 85 0,02 %
Miao 77 0,02 %
Kazaki 38 0,01 %
Rusi 37 0,01 %
drugi 163 0,05 %

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mesto je bilo omenjeno v kitajskih virih šele ob koncu obstoja cesarstva Han in je bilo po navedbah iz Han Šu ena od 48 kneževin na Zahodu. S krajšimi prekinitvami je bilo takrat pod Kitajsko vladavino. Kitajska nadvlada je v 2. stoletju oslabela in lokalni vladarji so svojo legitimnost pridobili od Juečijev in Kušanov. V 3. stoletju je bil Kašgar eno od šestih središč moči na zahodu in je omenjeno tudi v kraljevih napisih sasanidskih kraljev Šapurja I., ki mu je kot najoddaljenejša posest pripadla po osvojitvi Kušane. V 6. stoletju je Kašgar spadal pod Heftalite, preden je prišel pod oblast prvega kaganata Kök-Turkov.

Širitev kitajske dinastije Tang je sredi 7. stoletja premagala Kök Turke. Lokalni vladarji so bili spet pod kitajsko nadoblastjo. Kitajski romarski menih Šuancang je mesto obiskal okoli leta 640 in poročal o kmetijstvu, manufakturah in stotinah budističnih samostanov na tem območju. Leta 676–678 so mesto zasedli Tibetanci, vendar so si Kitajci kmalu povrnili nadzor. Prvi islamski napad se je zgodil leta 715, Ujguri pa so to območje osvojili nekaj let kasneje. Te so zamenjali Karačanidi, katerih vladar Satuk Bugra Kara Kagan je sredi 10. stoletja prevzel islam, tako da je Kašgar sčasoma postal muslimanski. Kašgar je kot del vzhodnega Karačanidskega cesarstva postal središče islamskega učenja. Učenjak Mahmud al-Kāšgarī opisuje mesto in ruševine v bližini mesta. Poleg tega so mesto po besedah Kāšgarīja imenovali tudi Ordu-känd kot sedež vojske in uprave.

Leta 1211 je uzurpator Kütšlüg Karakitajskega kanata iz Kašgarja pregnal Karakanide in izgnal islam. Leta 1220 pa si regijo podredijo Mongoli. Po razdelitvi mongolskega cesarstva je Kašgar prešel na sina Džingiskana Čagataj kan. Njegova družina je v obliki Čagatajskega kanata vladala v regiji do 17. stoletja. Marko Polo je okoli leta 1273 obiskal Kašgar (mesto je poimenoval "Cascar") in opazil veliko število privržencev nestorijanstva. Druge vladajoče dinastije med 14. in 15. stoletjem so vključevale Timuride. Medtem ko je pripadal Timuridskemu cesarstvu, je Timur leta 1377/78 imenoval za guvernerja [14]. Med islamskim Jarkent Kanatom je prišlo do spopada s Kašgarjem, zaradi katerega je bilo leta 1514 porušeno mestno središče Kašgarja. Uničevalec Kašgarja Mirzā Abu Bakr je zgradil novo mesto, ki je danes znano kot staro mesto Kašgar. Po letu 1514 je Jarkent postal novo središče regije.

Kašgar je bil del Džungarskega kanata, leta 1758 pa so ga osvojili Kitajci iz Čing dinastije.[15] Od leta 1884 je bilo mesto del Province Šinciang. Vladavino Čing je prekinilo več uporov (1825–28, 1830, 1847 in 1857), od katerih je bil najbolj znan upor Jakub Beka med letoma 1865 in 1877. Leta 1857 je bil Adolf Schlagintweit v Kašgarju obglavljen zaradi obtožb o vohunjenju. V sredini 19. stoletja je bil Kašgar pomembno mesto v tako imenovani Veliki igri kolonialnih sil Rusije in Velike Britanije. Rusi so osvojili sosednja območja regije in kanate. Sam Kašgar je po razglasitvi Ljudske republike Kitajske ostal del Kitajske.

Slikovna galerija[uredi | uredi kodo]


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Cox, W (2018). Demographia World Urban Areas. 14th Annual Edition (PDF). St. Louis: Demographia. str. 22.
  2. "China - Xinjiang Weiwu'er Zizhiqu". GeoHive. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-05-12.
  3. Cox, W (2018). Demographia World Urban Areas. 14th Annual Edition (PDF). St. Louis: Demographia. str. 22.
  4. "The Working-Calendar for The Xinjiang Uygur Autonomous Region Government". Xinjiang Uygur Autonomous Region Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 November 2007.
  5. mingmei, ur. (18. maj 2020). "Direktna letalska povezava med Pekingom in Kašgarjem v Šinciangu". Xinhua News Agency. Pridobljeno dne 2. april 2020. Nov direktni let povezuje Peking in mesto Kašgar, na severozahodu Kitajske v kitajski ujgurski Avtonomni regiji Šinciang, bo lansiran 10. junija, kot poroča Air China.
  6. 6,0 6,1 Collins World Atlas Illustrated Edition (3rd izd.). HarperCollins. 2007. str. 80. ISBN 978-0-00-723168-3 – via Internet Archive. Kashi (Kashgar)
  7. 中国地名录. Beijing: SinoMaps Press. 1997. ISBN 7-5031-1718-4.
  8. World Atlas Trade & Logistics Edition. World Trade Press. 2008. str. 84. ISBN 978-1-885073-44-0 – via Internet Archive. Kashi
  9. Stanley W. Toops (avgust 2012). Susan M. Walcott, Corey Johnson (ur.). Evrazijski koridorji povezav: Iz Južne Kitajske do Kaspijskega morja. Routledge. str. 65–66. ISBN 978-1135078751.CS1 vzdrževanje: Uporaba editors parametra (link)
  10. de la Vaissière, Étienne (2009). "The Triple System of Orography in Ptolemy's Xinjiang". V Sundermann, Werner; Hintze, Almut; de Blois, François (ur.). Exegisti monumenta : Festschrift in Honour of Nicholas Sims-Williams. Wiesbaden: Harrassowitz. str. 530. ISBN 978-3-447-05937-4.
  11. "Šule: Kitajska". Geographical Names. Pridobljeno dne 2010-11-15.
  12. P. Lurje: KASHGAR. In Encyclopaedia Iranica, 2009, Vol. XVI, Fasc. 1, p. 48-50.
  13. John E. Hill, 2011, "Section 21 – The Kingdom of Shule 疏勒 (Kashgar)", A Translation of the Chronicle on the ‘Western Regions’ from the Hou Hanshu. Based on a report by General Ban Yong to Emperor An (107-125 CE) near the end of his reign, with a few later additions. Compiled by Fan Ye (398-446 CE). (Access: 16 May 2016.)
  14. Jürgen Paul: Zentralasien. S. Fischer, Frankfurt am Main 2012 (Neue Fischer Weltgeschichte, Band 10), S. 264
  15. Jürgen Paul: Centralna Azija. S. Fischer, Frankfurt am Main 2012 (Neue Fischer Weltgeschichte, Band 10), S. 260.