Timur Lenk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Timur
Temür
Tamerlan.jpg  *
emir
Obdobje vladanja 9. april 1370 – 14. februar 1405
Kronanje 9. april 1370, Balh[1]
Predhodnik Emir Husein
Naslednik Halil Sultan
Zakonec
  • Saraj Mulk Kanum
  • Člpan Mulk Aga
  • Aljaz Turkan Aga
  • Tukal Kanum
  • Dil Šad Aga
  • Tuman Aga
  • in druge
Potomci
Hiša Barlaški Timuridi
Oče Emir Tarakaj
Mati Tekina Hatun
Rojstvo 9. april 1336 [1]
Šahrisabz  *
Smrt 19. februar 1405 (star 68 let)
Otrar, Farab pri Šimkentu, Sir Darja (zdaj v Kazahstanu)  *
Pokop Gur-e-Emir, Samarkand
Vera islam

Timur (perzijsko تیمور‎‎, Timūr, čagatajsko Temür, uzbeško Temur), zgodovinsko znan kot Tamerlan (perzijsko تيمور لنگ‎‎, Timūr(-e) Lang, kar pomeni Železni Hromec ali Železni Šepavec), znan tudi kot Temur, Tajmur, Timurlenk, Timur i Leng, Tamburlajn ali Tajmur-e-Lang, je bil turško-mongolski osvajalec in ustanovitelj Timuridskega cesarstva v Perziji in Centralni Aziji[2] Bil je prvi vladar iz Timuridske dinastije, * 9. april 1336, Keš, zdaj Šahrisabz, Uzbekistan, † 18. februar 1405, Čimkent, zdaj Kazahstan.

Ime Timur v staroturškem jeziku pomeni železo (uzbeško Temir, turško Demir). Imeni Timur in Demir sta v Turčiji še vedno zelo priljubljeni.

Rojen je bil v nomadski Barlaški konfederaciji v Transoksaniji in leta 1370 zavladal zahodnemu Čagatajskemu kanatu. Iz kanata se je odpravljal na vojne pohode proti zahodu, jugu, Centralni Aziji, Kavkazu in južni Rusiji in po porazu mamelukov iz Egipta in Sirije, Osmanskega cesarstva in propadajočega Delhijskega sultanata postal najmočnejši vladar muslimanskega sveta.[3] Na osvojenih ozemljih je ustanovil Timuridski cesarstvo, ki je kmalu po njegovi smrti razpadlo.

Timurja se šteje za zadnjega velikega nomadskega osvajalca evrazijskih step, njegovo cesarstvo pa za osnovo za vzpon bolj strukturiranih in trajnih cesarstev v 16. in 17. stoletju: Osmanskega, Safavidskega in Mogulskega.[4][5] Britanski zgodovinar John Joseph Saunders trdi, da je bil iraniziran in ne stepski nomad.[6]

Timur je razmišljal o obnovi Džingiskanovega Mongolskega imperija. V svojih uradnih dopisih se je celo življenje prikazoval kot restavrator pravic Džingisidov. Svoje vojne pohode proti Perzijcem, Mamelukom in Osmanskem cesarstvu je prikazoval kot restavracijo mongolske oblasti na ozemljih, ki so si jih prilastili različni uzurpatorji.[7]

Za legitimiranje svojih osvojitev se je skliceval na islamske simbole in jezik. Samega sebe je imenoval Meč islama in podpiral šolske in verske ustanove. V islam je spreobrnil skoraj vse bordžiginske voditelje. Timur, ki ni bil Džingisid, je poskušal zgraditi dvojno legitimnost kot zaščitnik in restavrator Mongolskega cesarstva.[8] Timur je pri Smirni prepričljivo porazil tudi viteze hospitalce in se začel po zmagi naslavljati z gazi - zmagovalec.[9] Do konca svoje vladavine je dobil popolno oblast nad vsemi ostanki Čagatajskega kanata, Ilkanata in Zlate horde in celo poskušal obnoviti dinastijo Juan na Kitajskem.

Timurjeve vojske so bile multietnične in so sejale strah po vsej Aziji, Afriki in Evropi.[9] Znanstveniki ocenjujejo, da so njegove vojaške operacije povzročile smrt 17 milijonov ljudi, kar je znašalo približno 5% svetovnega prebivalstva.[10][11]

Bil je stari oče slavnega timuridskega sultana, astronoma in matematika Ulug Bega, ki je vladal v Centralni Aziji v letih 1411-1449, in prapraded ustanovitelja Mogulskega imperija Baburja, ki je vladal od leta 1526 do 1557.[12][13] Bil je slaven pokrovitelj umetnosti in arhitekture in je imel stike z muslimanskimi intelektualci, med njimi z Ibn Haldunom in Hafizijem Abrujem.[14]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Emir Timur na vrtovih v Samarkandu

Rojen je bil v Kešu pri sedanjem Šahrisabzu v Uzbekistanu, kakšnih 80 km južno od Samarkanda, ki je takrat spadal v Čagatajski kanat.[15] Oče Tarakaj je bil plemič iz poturčene[16][17][18] mongolske[19][20] nomadske konfederacije Barlas.[15]

Timur se je imel za Džingiskanovega dediča,[21] čeprav ni bil Bordžigid ali Džingiskanov potomec,[22] in se je celo življenje skliceval na zapuščino Džingiskanovih osvajanj.[23]

Kasnejše zgodovine Timuridske dinastije trdijo, da je bil rojen 8. aprila 1336, večina virov iz njegovega obdobja pa trdi, da je bil rojen v poznih 1320. letih. Zgodovinarka Beatrice Forbes Manz domneva, da je bilo leto 1336 izbrano zaradi nasledstva Abu Said Bahadur Kana, zadnjega vladarja Ilkanata, ki je tisto leto umrl.[24]

Ko je imel devet let, so njega, mater in brate ujeli mongolski napadalci in jih odpeljali v Samarkand. V mladosti je z majhno skupino pajdašev ropal popotnike in jim jemal predvsem drobnico, konje in živino.[25] Okrog leta 1363 naj bi ga med poskusom kraje ovce v desno nogo in desno roko zadeli dve puščici. Izgubil je dva prsta in postal trajni invalid. Nekateri so prepričani, da je postal invalid času, ko se je kot najemnik v službi sistanskega kana vojskoval v Horasanu v sedanjem Afganistanu. Zaradi invalidnosti je dobil vzdevek Hromec.[26]

Timur je bil musliman.[21] Pripadal je nakšbandski sufistični šoli, ki je bila v Transoksaniji zelo vplivna.[27] Njegov glavni uradni verski svetovalec je bil kljub temu hanefitski pravni učenjak Abdul Džabar Hvarazmi.

Osebnost[uredi | uredi kodo]

Rekonstrukcija Timurjevega obraza po njegovi lobanji

Timur je bil zelo inteligenten,[28] vojaški genij in briljanten taktik, kateremu je v zelo spremenljivih političnih strukturah uspelo zmagovati in ohranjati zvestobo nomadov med celo vladavino v Centralni Aziji. V Samarkandu in na številnih pohodih se je naučil govoriti perzijsko, mongolsko in turško.[29] Še pomembneje je, da je bil oportunist, ki je spretno izkoriščal prednosti svoje turško-mongolske dediščine. Svoje vojaške in notranjepolitične cilje je pogosto dosegal ali preko islamske vere ali preko dediščine Mongolskega imperija.[9]

Vojaški poveljnik[uredi | uredi kodo]

Okrog leta 1360 je zaslovel kot sposoben vojaški poveljnik, katerega vojsko so tvorili večinoma pripadniki turških plemen iz regije.[21] V vojski čagatajskega kana se je udeležil vojnih pohodov v Transoksaniji. Zaradi družinskih zvez se je povezal tudi s Kurganom, ki je uničil Volško Bolgarijo, in na čelu tisoč konjenikov napadel Horasan.[30] Pohod na Horasan je bil drugi pohod, kateremu je poveljeval. Vojaški uspehi so ga spodbudili k novemu pohodu, na katerem je osvojil Horezm in Urgenč.

Po Kurganovem umoru so se med številnimi kandidati začeli spori za oblast. V spore se je vmešal Togluk Timur Kašgarski, Džingiskanov potomec in kan Vzhodnega čagatajskega kanata. Timurja so poslali k Togluku kot pogajalca, on pa je namesto tega prestopil na Togrukovo stran in bil zato nagrajen s Transoksanijo. Približno takrat mu je umrl oče, po katerem je postal tudi poglavar Berlasa. Togluk je kasneje poskušal v Transoksaniji ustoličiti svojega sina Iljas Hodžo, vendar je Timur njegov napad odbil.[30]

Vzpon na oblast[uredi | uredi kodo]

Timur poveljuje napadu na Balh (1370)

Timur je v tem času omejil oblast čagatajskih kanov na položaj figur in sam vladal v njihovem imenu. Odnosi med Timurjem in njegovim svakom Huseinom, ki je sprva sodeloval v Timurjevih podvigih, so se začeli krhati. Postala sta rivala in nasprotnika, zlasti potem, ko Husein ni izvršil Timurjevega ukaza, naj odstrani nekdanjega mavaranškega guvernerja in Tišnetovega zaveznika Iljasa Hodžo.[31]

Z razdajanjem svojega premoženja je začel v Balhu pridobivati pristaše med trgovci, muslimansko duhovščino, pripadniki svojega plemena, aristokracijo in kmetijskimi delavci. Njegovo obnašanje je bilo v popolnem nasprotju s Huseinovim, ki je ljudem plenil premoženje, jim zaradi neplačevanja visokih davkov rubil posesti in davkoplačevalski denar sebično trošil za razkošne gradnje.[32] Okrog leta 1370 se je Husein vdal Timurju in bil kasneje umorjen. Njegova smrt je Timurju omogočila, da tudi formalno postane suveren Balha. Poročil se je s Huseinovo vdovo in Džingiskanovo potomko Saraj Mulk Hatun, s čimer je tudi formalno postal vladar Čagatajskega kanata.[9]


Imperij Timurja Lenka

Širjenje imperija[uredi | uredi kodo]

Timur je naslednjih 35 let preživel v vojnah in na vojnih pohodih. Ko je svojo oblast doma utrdil s podjarmljenjem nasprotnikov, je začel širiti oblast na ozemlja tujih mogotcev. Na zahodu in severozahodu je prodrl skoraj do Kaspijskega jezera in obal Urala in Volge. Na jugu in jugozahodu je osvojil skoraj vse perzijske province, vključno z Bagdadom, Karbalo in severnim Irakom.

Eden od najmogočnejših Timurjevih nasprotnikov je bil še en mongolski vladar, Džingiskanov potomec Toktamiš. Toktamiš je potem, ko je nekaj časa kot begunec preživel na Timurjevem dvoru, postal vladar vzhodnih Kipčakov (Modra horda) in Zlate horde. Po prevzemu oblasti se je s Timurjem sprl za oblast v Horezmu in Azerbajdžanu. Timur ga je kljub temu podprl v vojni proti Rusom. Toktamiš je leta 1382 napadel moskovske posesti in požgal Moskvo.[33]

Osvajanje Perzije[uredi | uredi kodo]

Timur oblega Urgenč
Timur ukazuje pohod na Gruzijo
Timurjeva vojska napada Nerges, Gruzija

Po smrti vladarja Ilkanata Abu Saida leta 1335 je nastala v Perziji praznina. Oblast so si razdelili Muzafaridi, Kartidi, Eretnidi, Čobanidi, Indžuidi, Džalajiridi in Sarbadarji. Leta 1383 se je Timur odpravil na dolgo osvajanje Perzije, čeprav je po vdaji sarbadarskega emirja Hvaja Masuda že od leta 1381 vladal v večini perzijskega Horasana. Najprej je napadel Herat, prestolnico Kartidske dinastije. Ker se mesto ni predalo, ga je po osvojitvi porušil in pobil večino meščanov. Po osvojitvi je enega od generalov poslal proti upornemu Kandaharju. Herat je ostal v ruševinah, dokler ni Šahruh Mirza odredil njegove obnove.[34] Kartidsko kraljestvo se je po padcu Herata vdalo in postalo Timurjev vazal, dokler ga ni Timurjev sin Miran Šah leta 1389 priključil k Timurjevemu imperiju.

Timur se je zatem obrnil proti zahodu, da bi preko Mazandarana osvojil gorovje Zagros. Med pohodom skozi severno Perzijo je osvojil Teheran, ki se je predal brez odpora in mu je zato prizanesel. Leta 1384 je oblegal Sultanijo. Ko se je leto kasneje uprl Horasan, je Timur uničil Isfizar in ujetnike žive zazidal v obzidje. Naslednje leto je opustošil Sistan, v katerem so vladali Mihrabanidi, in porušil prestolnico Zarandž. Iz Sistana se je vrnil v svojo prestolnico Samarkand in začel načrtovati pohod na Gruzijo in Zlato hordo. Leta 1386 je po isti poti kot pred leti, ko je poskušal osvojiti Zagros, prešel skozi Mazandaran, se obrnil proti severu in osvojil Tabriz, ki se ni preveč upiral, in nato še Merage in prebivalcem naložil visoke davke. Pobiral jih je Adil Aga, ki je bil hkrati guverner Sultanije. Adil Ago so kasneje zaradi domnevne podkupljivosti usmrtili.

Od tod se je odpravil na sever proti Gruziji in Zlati hordi. Ko se je vrnil, je ugotovil, da so generali v njegovi odsotnosti dobro branili osvojeno ozemlje v Perziji. Timur je začel osvajati ostanek Perzije z velikima mestoma Isfahan in Širaz. Ko je prišel leta 1387 z vojsko v Isfahan, se je mesto takoj vdalo, vendar se je kmalu zatem zaradi visokih davkov uprlo. Meščani so pobili pobiralce davkov in nekaj Timurjevih vojakov, kar je sprožilo Timurjevo maščevanje. Ocenjuje se, da je bilo v pokolu ubitih 100.000-200.000 ljudi.[35] Priče dogajanj so naštele več kot 28 stolpov, sezidanih s približno po 1500 glav.[36] Dejanje je bilo del sistematičnega nasilja proti mestom, ki je bilo integralni element Timurjeve strategije. Takšno postopanje je po njegovem mnenju preprečevalo prelivanje krvi, ker se mu ustrahovani ljudje niso upali upreti. Pokoli so bili selektivni in v njih niso pobijali umetnikov in izobražencev. Takšno prakso je privzel tudi naslednji veliki perzijski osvajalec Naderšah Afšar.[35]

Leta 1392 je Timur začel pet let trajajoč pohod na zahod, na katerem je napadel Perzijski Kurdistan. Leta 1393 se je vdal Širaz in Muzafaridi so postali njegovi vazali. Po uporu in porazu njihovega princa Mansurja, se je ozemlje Muzafaridov priključilo k Timurjevemu. Kmalu zatem je Timurjeva vojska opustošila Gruzijo in Zlata horda je ni več mogla uporabiti za izhodišče za napad na severni Iran. Še isto leto je Timur po samo osem dni trajajočem pohodu iz Širaza avgusta osvojil Bagdad. Sultan Ahmed Džalair je pobegnil v Sirijo. Mameluški sultan Barkuk ga je zaščitil in ubil Timurjeve odposlance. Timur je za guvernerja Bagdada imenoval sarbadarskega princa Hvaja Masuda. Ko se je Ahmed Džalair vrnil v Bagdad, je Hvaja Masud pobegnil. Ahmed ni bil priljubljen vladar, vendar je imel podporo vladarja Črnih Turkmenov Kara Jusufa in njegovega sina Kara Kojunluja. Leta 1399 je moral spet pobegniti, tokrat v Osmansko cesarstvo.

Vojna s Toktamišem[uredi | uredi kodo]

Toktamiš, ki je po bitki pri Kulikovu leta 1380 s Timur Lenkovo podporo prevzel oblast v celi Zlati hordi, se je naslednjih nekaj let ukvarjal predvsem z notranjimi zadevami in gospodarskimi in vojaškimi reformami. Ko se je Zlata horda opomogla od posledic notranjih sporov, se je Toktamiš začel aktivno ukvarjati z zunanjo politiko in skušal obnoviti nekdanji vpliv Zlate horde. Na severu je opravil več uspešnih pohodov na rusko ozemlje in ga pokoril in se nato počutil dovolj močnega, da je leta 1385 napadel Azerbajdžan in sprožil vojno s Timurjem. V prvih štirih letih vojne ni nobena stran dosegla kakšnega velikega uspeha, potem pa se je Toktamiševa ogromna vojska postopoma razpršila in se s Kavkaza umaknila v Povolžje.

Timur Lenkov pohod leta 1391

Leta 1391 je Timur svojo vojsko 100.000 mož odpravil na pohod proti Moskvi. Vojska se je pomikala najprej več 1200 km proti severu in nato približno 1500 km proti zahodu in mimogrede požgala Rjazan. Zaradi novega Toktamiševega napada se je še preden je dosegla Oko obrnila proti jugu.[37] Sledila je izjemno kravava bitka pri Kondurči, v kateri je Timur popolnoma uničil Toktamiševo vojsko. Po zmagi se je vrnil v Samarkand.

Toktamiš je v naslednjih nekaj letih zbral novo vojsko in bil v krvavi bitki pri Tereku ponovno poražen. Po porazu se ni več opomogel. Kakšnih deset let kasneje so ga blizu sedanjega Tjumena umorili. Timurjeva vojska je na enem od naslednjih pohodov uničila prestolnico zlate horde Saraj in Astrahan in prekinila svilno cesto skozi Zlato hordo. Zlata horda se po nizu porazov ni več opomogla.

Izmaelci[uredi | uredi kodo]

Maja 1393 je Timurjeva vojska napadla Anjudan in samo leto po napadu izmaelcev na Mazandaran uničila njihovo vas. Utrdbe in sistem podzemnih tunelov dokazujejo, da je bila vas pripravljena na napad. Timurjevi vojaki so prebili strop tunelov in jih poplavili Razlogi za Timurjev napad še vedno niso povsem jasni. Ena od domnev trdi, da bi eden od razlogov lahko bilo njihovo versko prepričanje, da so izvršitelji božje volje.[38] Perzijski zgodovinar Hondemir pojasnjuje, da se je politična moč izmaelcev v perzijskem Iraku zelo krepila, s čimer skupina lokalnih politikov v regiji ni bila zadovoljna. Hondemir piše, da so se pritožili Timurju in s tem morda povzročili njegov napad nanje.[38]

Pohod proti Delhijskemu sultanatu[uredi | uredi kodo]

Timur porazi delhijskega sultana Naserja Al Din Mahmuda Šaha Tuglaka

Leta 1398 se je Timur odpravil na pohod v severno Indijo in napadel Delhijski sultanat, v katerem je vladal sultan Nasir Al Din Mahmud Šah Tuglak iz Tuglaške dinastije. Sultanu so se upirali Ahirji in Džati, vendar sultan proti njim ni ukrepal.[39] Timur je 30. septembra 1398 prešel Ind in opustošil Tulambo v Pundžabu in pobil njene prebivalce. Oktobra istega leta je osvojil še Multan.[40] Pri Attoku v sedanjem Pakistanu je 24. septembra 1398 ponovno prečil Ind. Na pohodu proti Delhiju je naletel na odpor meruškega guvernerja, a je kljub temu nadaljeval pohod in se pri Delhiju spopadel s sultanovo vojsko, oslabljeno zaradi družinskih bojev za nasedstvo.

Osvojitev Delhija[uredi | uredi kodo]

Delhi po Timurjevem pustošenju

Bitka za Delhi se je dogajala 17. decembra 1398. Tuglak in vojska Malu Ikbala[41] so imeli bojne slone, oklepljene z verižnimi oklepi in strupom na oklih.[42] Ker so se Tatari bali slonov, se je na Timurjev ukaz pred njihovimi položaji izkopal jarek. Timur je zatem ukazal na kamele naložiti toliko drv, kot so jih lahko nosile. Ko so sloni napadli, so drva zažgali in z železnimi palicami zbadali kamele, da so se pognale v paničen beg proti nasprotnikovim slonom. Prestrašeni sloni so se pred njimi obrnili proti svoji vojski. Timur je izkoristil zmedo in zlahka zmagal. Tuglak je z ostanki svoje vojske pobegnil. Timur je Delhi opustošil in pustil v ruševinah. Pred bitko je ukazal usmrtiti 100.000 ujetnikov.[13]

Osvojitev Delhijskega sultanata je bila ena od največjih Timurjevih zmag, ki je zaradi ostrih pogojev na pohodu in zasedbe najbogatejših mest tistega časa presegla zmagi Aleksandra Velikega in Džingiskana. Po padcu Delhija so se v mestu začeli upori meščanov proti turško-mongolski vojski, ki so imeli za posledico krvave pokole znotraj mestnega obzidja. Mesto je zaudarjalo po razpadajočih truplih. Glave ubitih so zidali v stolpe, telesa pa so prepustili pticam. Timurjeva osvojitev in opustošenje Delhija sta še povečala kaos, ki je vladal v Indiji. Delhi je potreboval skoraj sto let, da se je opomogel.[43]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Muntakhab-ul-Lubab, Khafi Khan Nizam-ul-Mulk, Vol I, str. 49. Lahore, 1985.
  2. ^ Josef W. Meri (2005). Medieval Islamic Civilization. Routledge. str. 812.
  3. ^ Counterview: Taimur's actions were uniquely horrific in Indian history.
  4. ^ Darwin, John (2008). After Tamerlane: the rise and fall of global empires, 1400-2000. Bloomsbury Press. str. 29, 92. ISBN 9781596917606.
  5. ^ Manz, Beatrice Forbes (1989). The rise and rule of Tamerlane. Cambridge University Press. str. 1.
  6. ^ J. J. Saunders (1. marec 2001). The History of the Mongol Conquests. University of Pennsylvania Press. str. 173–. ISBN 0-8122-1766-7.
  7. ^ Forbes Manz, Beatrice (april 1998). Temür and the Problem of a Conqueror's Legacy. Journal of the Royal Asiatic Society. Third. 8 (1): 25. JSTOR 25183464.
  8. ^ Biran, Michal (oktober 2002). The Chaghadaids and Islam: The Conversion of Tarmashirin Khan (1331-34). Journal of the American Oriental Society. 122 (4): 742–752. doi:10.2307/3217613.
  9. ^ 9,0 9,1 9,2 9,3 Marozzi, Justin (2004). Tamerlane: Sword of Islam, conqueror of the world. HarperCollins. str. 91.
  10. ^ The Rehabilitation Of Tamerlane. Chicago Tribune. 17. januar 1999.
  11. ^ Saunders (1. marec 2001), str. 174.
  12. ^ Timur. Encyclopædia Britannica, Online Academic Edition. 2007.
  13. ^ 13,0 13,1 Beatrice F. Manz (2000). Tīmūr Lang. Encyclopaedia of Islam. 10 (2. izdaja). Brill. Pridobljeno 24. aprila 2014.
  14. ^ Marozzi (2004), str. 341-342.
  15. ^ 15,0 15,1 Tamerlane. AsianHistory. Pridobljeno 1. novembra 2013.
  16. ^ Carter V. Findley. The Turks in World History. Oxford University Press, 2005, Oxford University Press, 2005, ISBN 978-0-19-517726-8, str. 101.
  17. ^ G.R. Garthwaite. The Persians. Malden, ISBN 978-1-55786-860-2.
  18. ^ M.S. Asimov. C.E. Bosworth. History of Civilizations of Central Asia. UNESCO Regional Office, 1998, ISBN 92-3-103467-7, str. 320.
  19. ^ Central Asia, history of Timur. Encyclopædia Britannica, Online Edition, 2007.
  20. ^ Islamic world. Encyclopædia Britannica, Online Edition, 2007.
  21. ^ 21,0 21,1 21,2 Gérard Chaliand. Nomadic Empires: From Mongolia to the Danube. Transaction Publishers, 2004. str. 75. ISBN 0-7658-0204-X.
  22. ^ Justin Marozzi (2006). Tamerlane: Sword of Islam, Conqueror of the World. Da Capo Press. str. 342. ISBN 978-0-306-81465-5.
  23. ^ Richard C. Martin. Encyclopedia of Islam and the Muslim World A-L. Macmillan Reference USA, 2004, str. 134. ISBN 978-0-02-865604-5.
  24. ^ Manz, Beatrice Forbes (1988). Tamerlane and the symbolism of sovereignty. Iranian Studies 21 (1-2): 105–122. doi:10.1080/00210868808701711. JSTOR 4310596.
  25. ^ Manz (1988), str. 116.
  26. ^ Marozzi (2004), str. 31.
  27. ^ Beatrice Forbes Manz (25. marec 1999). The Rise and Rule of Tamerlane. Cambridge University Press. str. 17–. ISBN 978-0-521-63384-0.
  28. ^ Manz (1989), str. 16.
  29. ^ Marozzi (2004), str. 9.
  30. ^ 30,0 30,1 Ian C. Hannah (1900). A brief history of eastern Asia. T.F. Unwin. str. 92. Pridobljeno 30. decembra 2015.
  31. ^ Marozzi (2004), str. 40.
  32. ^ Marozzi (2004), str. 41-42.
  33. ^ Nicholas V. Raisanovsky, Mark D. Steinberg. A History of Russia. 7. izdaja, str. 93.
  34. ^ Mughal Gardens. google.ca.
  35. ^ 35,0 35,1 Gerard Chaliand, Arnaud Blin (2007). The History of Terrorism: From Antiquity to Al Qaeda. University of California Press. str. 87. ISBN 978-0520247093.
  36. ^ W.B. Fisher, O. Jackson, L. Lockhart, J.A. Boyle. The Cambridge History of Iran, str. 55.
  37. ^ Nicholas V. Raisanovsky, Mark D. Steinberg. A History of Russia. 7. izdaja, str. 94.
  38. ^ 38,0 38,1 Virani, Shafique N. The Ismailis in the Middle Ages: A History of Survival, A Search for Salvation. New York: Oxford University Press), 2007, str. 116.
  39. ^ Singh, Raj Pal. Rise of the Jat power. Books.google.co.in. Pridobljeno 22. maja 2012.
  40. ^ Hunter, Sir William Wilson (1909). The Indian Empire: Timur's invasion 1398. The Imperial Gazetteer of India 2: 366.
  41. ^ V.D. Mahajan. History Of Medieval India, str. 205.
  42. ^ Marozzi (2004), str. 267.
  43. ^ Beatrice F. Manz (2000), str. 269–274.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]


Predhodnik:
Mohamed
Perzijski kralj

1370-1405
Naslednik:
Šahruh