Čagatajščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Čagatajščina
جغتای
Jağatāy
Področje Horasan (Centralna Azija)
Obdobje 15.–začetek 20. stoletja[1]
turški jeziki
  • navadni turški
    • karluški
      • vzhodni
        • Čagatajščina
Jezikovne kode
ISO 639-2 chg
ISO 639-3 chg
Seznam Linguist
chg
Glottolog chag1247[2]

Čagatajščina, čagatajska turščina, stara ujgurščina ali stara uzbeščina[3][4] (čagatajsko جغتای, džaĝatāj ali ترکی, turkī, uzbeško ﭼﯩﻐﻪتاي, чиғатой тили, čig’atoj tili, ujgursko چاغاتاي تىلى, чағатай тили, čagataj tili, turško Çağatayca) je izumrli turški jezik, ki se je nekoč na široko govoril v Centralni Aziji. Kot knjižni jezik[5] se je ohranil do začetka 20. stoletja. Najvišjo stopnjo razvoja in enotnosti je dosegel v timuridskih delih Transoksanije v drugi polovici 15.-16. stoletja. Govorili so ga tudi zgodnji mogulski vladarji na Indijski podcelini, kjer je vplival na razvoj hindustanskega jezika. Največji predstavnik čagatajske književnosti je Ali Šir Nevaj iz 15. stoletja.[6]

Leta 1924 so med pripravami za ustanovitev Sovjetske republike Uzbekistan čagatajščino uradno preimenovali v staro uzbeščino,[7][8][9][10] kar je zelo izkrivilo literarno zgodovino regije, in Ališerju Navoju pripisali uzbeško nacionalnost.[11][12] Na Kitajskem so čagatajščino včasih imenovali stara ujgurščina.[13]

Zgleda, da so v 12. stoletju čagatajsko govorili tudi Berendeji, nomadsko turško ljudstvo, morda sorodno s Kumani.

Čagatajska abeceda se imenuje Kona Yëziq (stara pisava).

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Beseda čagatajski je povezana s Čagatajskim kanatom (1225 –1680. leta), naslednikom Mongolskega imperija, katerega je Džingiskan zapustil svojemu drugemu sinu Čagataj Kanu.[14] Veliko čagatajskih Turkov in Tatarov, govorcev čagatajskega jezika, se je štelo za potomce Čagataj Kana.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Čagatajščina spada v karluško vejo družine turških jezikov. Razvila se je iz staroturškega jezika, ki je bil lingua franca Centralne Azije. V njej je bilo veliko arabskih in perzijskih besed in fraz. Knjižna oblika je temeljila na dveh starejših knjižnih srednjeturških jezikih, karakanidščini in horezmščini. Zgodovina jezika se deli na tri obdobja:

  • predklasična čagatajščina (1400–1465)
  • klasična čagatajščina (1465–1600)
  • postklasična čagatajščina (1600–1921)

Prvo obdobje je prehodna faza, za katero so značilni ostanki arhaičnih oblik. Druga faza se začenja z objavo prvega Ali Šir Nevajevega Divana, ki je višek čagatajske književnosti. Za tretjo fazo je značilen razcep v dve razvojni veji: prva je ohranjala klasični čagatajski jezik, druga pa je bila pod vedno večjim vplivom lokalnih narečij.

Čagatajski turški jezik je dosegel višek v obdobju Timuridov in ostal univerzalni knjižni jezik Centralne Azije do sovjetskih reform v zgodnjem 20. stoletju. Velik vpliv je imel tudi na razvoj hindustanskega jezika.

Vpliv na kasnejše turške jezike[uredi | uredi kodo]

S čagatajščino sta najtesneje povezani sodobna uzbeščina in ujgurščina. Uzbeki štejejo čagatajščino za izvor njihovega jezika in čagatajsko književnost za svojo. Leta 1921 se je v Uzbekistanu, ki je bil takrat del Sovjetske zveze, čagatajščina zamenjala s knjižnim jezikom, ki je temeljil na lokalnem uzbeškem narečju.

Ethnologue omenja, da se v Afganistanu beseda čagatajščina uporablja za tekščino, eno od narečij turkmenskega jezika. Do vključno 18. stoletja je bila čagatajščina knjižni jezik v Turkmenistanu in drugih delih Centralne Azije. Nekaj vpliva je imela tudi na turkmenščino, vendar jezika spadata v različni veji družine turških jezikov.

Književnost[uredi | uredi kodo]

Najslavnejši čagatajski pisec je že omenjeni Ali Šir Nevaj, ki je, med drugim, napisal mojstrovino Muxokamat allugatayn (dobesedno Sojenje dvema jezikoma), podrobno primerjavo čagatajskega in perzijskega jezika, v kateri trdi, da je čagatajščina prekaša perzijščino. Med najpomembnejša prozna dela v čagatajščini spadata Timur Lenkova biografija in slavna Baburnama (ali Tuska Babure), spomini Ẓahīr-ud-Dīn Mohameda Bāburja (1483–1530), Timurjevega praprapravnuka in ustanovitelja Mogulskega imperija.

Pomembna dela v čagatajskem jeziku so nastala tudi v zgodnjem 20. stoletju. Mednje spadata Tārīkh-i amniyya (dokončana leta 1903) in njena dopolnjena različica Tārīkh-i ḥamīdi (dokončana leta 1908) avtorja Muse Sajramija. Knjigi sta najboljši vir podatkov za dungansko vstajo (1962-1877) v Xinjiangu.[15][16]

O čagatajskem jeziku so domači in tuji pisci napisali naslednje knjige:[17]

  • Mohamed Mahdi Kan: Sanglakh.
  • Abel Pavet de Courteille: Dictionnaire turk-oriental (1870).
  • Ármin Vámbéry (1832-1913): Ćagataische sprachstudien, enthaltend grammatikalischen umriss, chrestomathie, und wörterbuch der ćagataischen sprache (1867).
  • Šejk Sulejman Efendi: Čagataj-Osmanisches Wörterbuch: Verkürzte und mit deutscher Übersetzung versehene Ausgabe (1902).
  • Šejk Sulejman Efendi: Lughat-ï chaghatay ve turkī-yi 'othmānī.
  • Mirza Mohamed Mehdi Kan Astarabadi: Mabaniul Lughat: Yani Sarf o Nahv e Lughat e Chughatai.[18]
  • Abel Pavet de Courteille: Mirâdj-nâmeh: récit de l'ascension de Mahomet au ciel, composé a.h. 840 (1436/1437). [19]

Dinastija Čing je naročila slovarje glavnih kitajskih jezikov, na primer Pentaglota, v katerem je tudi slovar čagatajske turščine.

Čagatajska književnost je še vedno študijski predmet v sodobni Turčiji, kjer nanjo gledajo kot na svojo dediščino.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Čagatajščina at MultiTree on the Linguist List
  2. ^ Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Chagatai". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 
  3. ^ Благова, Галина Фёдоровна. Чагатайский язык. Большая советская энциклопедия.
  4. ^ Узбекский язык. Большая советская энциклопедия.
  5. ^ L.A. Grenoble (11. april 2006). Language Policy in the Soviet Union. Springer Science & Business Media. str. 149–. ISBN 978-0-306-48083-6.
  6. ^ Robert McHenry, ur. (1993). Navā'ī, (Mir) 'Alī Shīr. Encyclopædia Britannica. 8 (15. izdaja.). Chicago: Encyclopædia Britannica, Inc. str. 563.
  7. ^ Schiffman, Harold (2011). Language Policy and Language Conflict in Afghanistan and Its Neighbors: The Changing Politics of Language Choice. Brill Academic. str. 178–179. ISBN 978-9004201453.
  8. ^ Scott Newton (20. november 2014). Law and the Making of the Soviet World: The Red Demiurge. Routledge. str. 232–. ISBN 978-1-317-92978-9.
  9. ^ Andrew Dalby (1998). Dictionary of Languages: The Definitive Reference to More Than 400 Languages. Columbia University Press. str. 665–. ISBN 978-0-231-11568-1.
  10. ^ Paul Bergne (29. junij 2007). Birth of Tajikistan: National Identity and the Origins of the Republic. I.B. Tauris. str. 137–. ISBN 978-0-85771-091-8.
  11. ^ Allworth, Edward A. (1990). The Modern Uzbeks: From the Fourteenth Century to the Present: A Cultural History. Hoover Institution Press. str. 229–230. ISBN 978-0817987329.
  12. ^ Aramco World Magazine. Arabian American Oil Company. 1985. str. 27.
  13. ^ Pengyuan Liu, Qi Su (12. december 2013). Chinese Lexical Semantics: 14th Workshop. CLSW 2013, Zhengzhou, China, 10.-12. maj 2013. Revised Selected Papers. Springer. str. 448–. ISBN 978-3-642-45185-0.
  14. ^ Vladimir Babak, Demian Vaisman, Aryeh Wasserman (23. november 2004). Political Organization in Central Asia and Azerbijan: Sources and Documents. Routledge. str. 343–. ISBN 978-1-135-77681-7.
  15. ^ Mulla Musa Sayrami's Tarikh-i amniyya: Preface. V Материалы по истории казахских ханств XV–XVIII веков. Alma Ata, Nauka Publishers, 1969.
  16. ^ Kim, Ho-dong (2004). Holy war in China: the Muslim rebellion and state in Chinese Central Asia, 1864–1877. Stanford University Press. str. xvi. ISBN 0-8047-4884-5.
  17. ^ Bosworth 2001, str. 299-300.
  18. ^ Mabaniul Lughat. Yani Sarf o Nahv e Lughat e Chughatai - Mirza Muhammad Mehdi Khan Astarabadi. Via Internet Archive.
  19. ^ Mir Haïder, Abel Pavet de Courteille (1. januar 1975). Mirâdj-nâmeh : récit de l'ascension de Mahomet au ciel, composé a.h. 840 (1436/1437). Amsterdam, Philo Press – via Internet Archive.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Eckmann, János, Chagatay Manual. Indiana University publications: Uralic and Altaic series; 60. Bloomington, Ind.: Indiana University, 1966. Reprinted edition, Richmond: Curzon Press, 1997, ISBN 0-7007-0860-X, or ISBN 978-0-7007-0860-4.
  • Bodrogligeti, András J. E., A Grammar of Chagatay. (Languages of the World: Materials; 155). München: LINCOM Europa, 2001. (Repr. 2007), ISBN 3-89586-563-X.
  • Pavet de Courteille, Abel, Dictionnaire Turk-Oriental: Destinée principalement à faciliter la lecture des ouvrages de Bâber, d'Aboul-Gâzi, de Mir Ali-Chir Nevâï, et d'autres ouvrages en langues touraniennes (Eastern Turkish Dictionary: Intended Primarily to Facilitate the Reading of the Works of Babur, Abu'l Ghazi, Mir ʿAli Shir Navaʾi, and Other Works in Turanian Languages). Paris, 1870. Reprinted edition, Amsterdam: Philo Press, 1972, ISBN 90-6022-113-3. Also available online (Google Books)
  • Erkinov, Aftandil. Persian-Chaghatay Bilingualism in the Intellectual Circles of Central Asia during the 15th-18th Centuries (the case of poetical anthologies, bayāz). International Journal of Central Asian Studies. C.H. Woo (ur.). vol.12, 2008, str. 57–82 [1].
  • Cakan, Varis (2011) Chagatai Turkish and Its Effects on Central Asian Culture, 大阪大学世界言語研究センター論集. 6 str. 143-158, Osaka University Knowledge Archive.