Arabščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Arabščina
العربية/عربي/عربى al-ʻarabīyah/ʻarabī 
Arabic albayancalligraphy.svg
al-ʿArabīyah napisano v arabski (Naskh pisavi)
Izgovorjava /al ʕarabijja/, /ʕarabiː/
Materni jezik Večinski v državah Arabske lige, manjšinski v sosednjih državah: Izrael, Iran, Turčija, Eritreja, Mali, Nigerija, Čad, Senegal, Južni Sudan, Etiopija
Področje Arabski svet
Število maternih govorcev 293 milijonov  (2010)[1]
Jezikovna družina
Standardne oblike
Narečja
Osrednje (vključuje egipčansko, sudansko)
Severno (vključuje levantinska, mezopotamsko)
Južno (Arabski polotok, vključuje zalivska, hejazi, nadžd, jemenska)
Pisava arabska abeceda
arabska Braillova pisava
sirska abeceda (Garshuni)
hebrejska abeceda (hebrejsko-arabski)
grška abeceda (ciprska arabščina)
Uradni status
Uradni jezik Moderna standardna arabščina je uradni jezik 27-tih držav[2]
Regulator
Jezikovne kode
ISO 639-1 ar
ISO 639-2 ara
ISO 639-3 ara
Arabic speaking world.svg
Glavno arabsko govorno področje.
zelena: glavni uradni jezik svetlomodra: eden od več uradnih jezikov v državi

Arábščina je semitski jezik, soroden hebrejščini in aramejščini. Knjižni jezik je že več kot 1.500 let in je liturgični jezik islama. Je uradni jezik vseh arabskih in še nekaterih nearabskih afriških držav, Arabske lige, Organizacije islamske konference ter eden od uradnih jezikov Organizacije združenih narodov in Afriške unije. Njena narečja govori skupno okoli 225 milijonov ljudi in zaseda četrto mesto med prvimi jeziki. Zapisuje se z arabsko abecedo, na kateri temeljijo tudi številni drugi jeziki, zlasti na območjih z muslimanskim prebivalstvom.

Delitev[uredi | uredi kodo]

Na zahodu arabščino delimo na:

  • klasično arabščino: jezik, v katerem je napisan Koran
  • moderno standardno arabščino: jezik v knjigah, medijih,...

Arabci to delitev zavračajo in trdijo, da je oboje isti jezik, čisti arabski jezik, oz. fuša.

V pogovornem jeziku ter dramah, lahkotnejših televizijskih nadaljevankah ipd. se arabščina deli na vrsto regionalnih narečij. Vzrok temu je, da so arabske skupine po veliki širitvi v 7. in 8. stoletju ostale medsebojno izolirane zaradi naravnih pregrad (morja, puščave), prevzemale so vplive najprej podjarmljenih ljudstev (npr. Feničani, Berberi), zatem pa še kolonialnih gospodarjev (npr. Turki, Francozi). Dokaj običajno je, da govorci enega narečja težko razumejo nekatera druga narečja. Ena od izjem je egipčansko narečje, predvsem zaradi priljubljenih filmov in televizijskih nadaljevank iz te države.

Meje med posameznimi narečji so ohlapne in se ne ujemajo z današnjimi mejami držav, ki so tako in tako umetne in posledica kolonialnih delitev. Narečja se v grobem delijo takole:

Besede arabskega izvora[uredi | uredi kodo]

Položaj arabščine

Zaradi visoko razvite arabske znanosti v srednjem veku in arabskega posredništva med Evropo, Afriko in Indijo so najprej romanski, nato pa še ostali evropski jeziki vključno s slovenščino prevzeli kar nekaj besed, zlasti s področja naravoslovnih ved, npr. matematike, astronomije itd. Večino prevzetih besed lahko prepoznamo po začetnem ali končnem zlogu »al«: alkohol, algebra, algoritem, alkimija, admiral, azimut, zenit, nadir, baobab, albatros, almanah, gazela, žirafa, monsun, sezam idr. Iz arabščine izhajajo tudi imena mnogih zvezd, npr. Betelgeza, Vega, Atair (Altair), Algol, Mizar idr.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2010" The World's 100 Largest Languages in 2010
  2. ^ Wright (2001:492)

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Wright, John W. (2001), The New York Times Almanac 2002, Routledge, ISBN 1-57958-348-2 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]