Delhijski sultanat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Delhijski sultanat
پادشاهی دهلی
1206–1526
Zastava Delhijski sultanat
Zastava
Delhijski sultanat je dosegel svoj zenit pod Turko-indijsko Tuhlak dinastija.
Delhijski sultanat je dosegel svoj zenit pod Turko-indijsko Tuhlak dinastija.
Glavno mesto
Skupni jezikiPerzijščina (uradno),[1] Hindavi (1451–1526)[2]
Religija
Suni islam
Vladasultanat
Sultan 
• 1206–1210
Kutb al-Din Aibak (first)
• 1517–1526
Ibrahim Lodi (last)
Zgodovinska dobaSrednji vek
12. junij 1206
20. december 1305
21. april 1526
+
Predhodnice		 Naslednice
Ghuridska dinastija
Gahadavala
Čandela dinastija
Paramara dinastija
Deva dinastija
Seuna (Jadava) dinastija
Kakatija dinastija
Musunuri Najaks
Vaghela dinastija
Jadžvapala dinastija
Mogulski imperij
Bengalski sultanat
Gudžaratski sultanat
Danes del

Delhijski sultanat (Perzijščina:دهلی سلطان, Urdujščina: دہلی سلطنت) je bil muslimanski sultanat z glavnim mestom v Delhiju, ki se je razprostiral čez velik del Indijskega podkontinenta celih 320 let (1206–1526).[4][5] Pet dinastij je vladalo Delhijskemu sultanate kot sledi: Mameluška dinastija (1206–90), Haldži dinastija (1290–1320), Tuglak dinastija (1320–1414),[6] Sajid dinastija (1414–51), in Lodi dinastija (1451–1526). Sultanat se prišteva med eno od držav, ki so odbile napad Mongolov (iz Čagatajskega kanata),[7] in ki je ustoličila eno redkih ženskih vladaric v islamski zgodovini, Razija Sultana, ki je vladala med leti 1236 in 1240.[8]

Kutb al-Din Aibak, bivši Turški Mameluk suženj Muhamada iz Gorija v centralnem Afganistanu, je bil prvi sultan Delhija, in njegova Mameluška dinastija je osvojila ogromno območje v Severni Indiji. Kasneje je bila Haldži dinastija sposobna osvojiti večino centralne Indije, vendar nobeni ni uspelo osvojiti celotnega Indijskega podkontinenta. Svoj višek v geografskem smislu je sultanat dosegel pod dinastijo Tuglak, ki je okupirala večino podkontinenta. Temu je sledil zaton zaradi Hindujske ponovne osvojitve, in razmah držav kot je Vidžajanagara imperij in pridobitev neodvisnosti Mewarja, ter vzpostavitev in odcepitev novih muslimanskih sultanatov kot je Bengalski sultanat.[9][10]

V času Delhijskega sultanate je prihajalo do zlivanja indijske civilizacije z novo islamsko civilizacijo, ter do nadaljnje integracije indijskega podkontinenta v rastoč svetovni system in širšo mednarodno mrežo, ki se je raztezala po obsežnem delu Afro-Evrazije, kar je imelo velik vpliv tudi na indijsko kulturo in družbo. Obdobje njihove vladavine je prineslo zgodnje oblike indo-islamske arhitekture,[11][12] povečanje rasti indijskega prebivalstva in gospodarstva, kakor tudi pojav Hindi-Urdu jezika. Delhijski sultanat je tudi zaslužen, da je odbil potencialno razdejanje Mongolskega imperija z njihovo invazijo v Indijo v 13. In 14. stoletju. Leta 1526 je sultanat osvojil in si ga podredil Mogulski imperij.

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Nastanek Delhijskega sultanate v Indiji je bilo del dogajanja na Azijskem kontinentu, ki ga je v času med 5. in 14. stoletjem zaznamovala t.i. selitev narodov, katerega začetni impulzi so se dogajali v stepah Centralne Azije. Centralna Azija in tudi celotna južna in Zahodna Azija je posledično čutila vdor nomadskih turških ljudstev iz Centralno azijskih step. V 9. stoletju, ko se je islamski Kalifat na Bližnjem vzhodu začel drobiti in ko so muslimanski vladarji začeli zasužnjevati ne-muslimanska nomadska Turška ljudstva iz Centralnoazijskih step, med katerimi so mnogi postali lojalni vojaški sužnji imenovani Mameluki. Tako so se Turki selili v Muslimanske dežele in se tudi islamizirali. Mnogi Turški Memeluški sužnji so se kmalu povzpeli na vladarske položaje in osvojili velike predele muslimanskega sveta, ustanovili Mameluške sultanate od Egiptovskega do Afganistanskega. Kmalu pa so usmerili tudi na Indijski podkontinent.[13]

Indijski podkontinent je bil sicer tudi prej stalna tarča napadov nomadskih plemen iz Centralne Azije, ki so se v 9. do 11. stoletju združili s širjenjem islama. Do leta 962 AD so hindujske in budistične kraljevine v Južni Aziji prišle pod val vpadov muslimanskih vojsk iz Centralne Azije.[14] Med njimi je bil tudi Mahmud iz Gazni, sin turškega mameluškega vojaškega sužnja,[15] ki je vpadal in plenil kraljevine na severu Indije od reke Ind do reke Jamuna na vzhodu kar sedemnajstkrat v času med 997 in 1030.[16] Mahmud iz Gazni-ja je oplenjal zaklade, vendar se vedno vračal v zahodni Pandžab.[17][18]

Vpadi so se nadaljevali tudi po smrti Mahmuda iz Gaznija.[19] Guridski sultan Mu'iz ad-Din Muhamad Gori, znan kot Muhamad Gori, je pričel sistematično širitev na sever Indije v letu 1173.[20] Želel je ustvariti Sunitsko islamsko kraljevino zase na vzhod od reke Ind, oziroma ustanoviti muslimansko kraljevino imenovano Delhijski sultanat, kar mu je uspelo do leta 1192. Gorija so leta 1206 ubili. Po uboju se je Gorijev vojaški suženj ali mameluk, Arabsko: مملوك), turškega porekla Qutub al-Din Aibak, povzpel na oblast in postal prvi sultan Delhijskega sultanata.[16]

Sultani v Delhijskem sultanatu[uredi | uredi kodo]

Mameluška ali Suženjska dinastija (1206-1290)[uredi | uredi kodo]

sultani (kralji/vladarji) kralj v smrt opomba
Kutb-ud-din Aibak 1206 1210 prvi sultan
Aram Šah 1210 1211
Iltutmiš 1211 1236 *
Rukn-ud-din Firuz 1236 1236
Razija sultan 1236 1240 ženska vladarka
Muiz ud din Bahram 1240 1243
Ala ud din Masud 1243 1249
Nasir ud din Mahmud 1249 1266
Gijas ud din Balban 1266 1287
Muiz ud din Kaikabad 1287 1290 **

(*) leta 1221 napad Mongolov pod vodstvom Džingis kanom na Pešavar;

(**) leta 1288 je Marko Polo ob vračanju iz Kitajske obiskal Indijo.

Delhijski sultanat med leti 1206-1290 pod Mameluško dinastijo.

Kutb al-Din Aibak je bil prvi Delhijski sultan. Aibak naj bi bil pripadnik turškega ljudstva Kumano-Kipčak izvora.[21] Aibak je vladal kot Delhijski sultan le štiri leta, od 1206 do 1210. Umrl je v nesreči pri igri pola, ko je padel pod konja.

Po smrti Aibaka je oblast leta 1210 prevzel Aram Šah, ki pa ga je že leta 1211 umoril Šams ud-Din Iltutmiš.[22] Iltutmiševa oblast je bila nestanovitna saj so številni muslimanski amirju (plemiči) njegovi oblasti oporakali, ker so bili podporniki Kutb al-Din Aibaka. Šele po številnih osvajanjih in brutalni zadušitvi opozicije je Iltutmiš konsolidiral svojo oblast.[23] Njegova vladavina je bila večkrat na preizkušnji z uporniki kot je bil Kubača, kar je vodilo v več vojn.[24] Iltutmiš je osvojil Multan in Bengalijo kjer so se oklicali za muslimanske vladarje muslimanski vojaški poveljniki, kot tudi Rantambore in Šivalik izpod hindujskih vladarjev. Napadel, premagal in ubil je tudi Tadž al-Din Jildiza, ki je izpodbijal njegovo pravico nasledstva po Muhamadu Goriju.[25] Iltutmiš je vladal do svoje smrti leta 1236. Po njegovi smrti so ga nasledili šibki vladarji, ki jih zaznamujejo upiranje muslimanskih plemičev, umori in kratkotrajno vladanje. Na oblasti so si sledili Rukn ud-Din Firuz, Razija Sultana in drugi, dokler ni na oblast prišel Gijas ud-Din Balban, ki je vladal od 1266 do 1287.[24][25] Na zahodu je izpod mongolske zasedbe pridobil Lahore, ki ga je močno utrdil in sultanat zavaroval pred stalnimi ropanji Mongolov, kakor tudi okrepil mejne trdnjave, kjer je namestil vojaške enote. Balbana je nasledil komaj 17-letni Muiz ud-Din Kaikabad, ki je za poveljnika vojske postavil Džalala ud-Din Firuz Haldžija. Haldži je Kaikabada ubil in prevzel oblast ter s tem končal oblast Mameluške dinastije ter pričel Haldži dinastijo.

Kutb al-Din Aibak je pričel z izgradnjo Kutub Minarja (minareta)[26] in Quwwat-ul-Islam (Moč islama) mošeje, ki je vpisana v UNESCO svetovne dediščine. Kutub Minar kompleks je razširil Iltutmiš, in kasneje na začetku 14. stoletja tudi Ala ud-Din Haldži (drugi vladar iz te dinastije).V času Mameluške dinastije se je mnogo plemičev iz Afganistana in Perzije priselilo, še posebej v času ko je prišla Zahodna Azija pod Mongolsko zasedbo.[27]

Dinastija Haldži (1290-1320)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Dinastija Haldži.
sultani (kralji/vladarji) kralj v smrt opomba
Džalaludin Haldži 1290 1296
Alaudin Haldži 1296 1316
Šihabudin Omar 1316 1316
Kutb-ud-din Mubarak 1316 1320
Kusrav Kan 1320 1321
Alai vrata in Kutub Minar so bili zgrajeni v času Mameluške in Haldži dinastije v Delhijskem sultanatu.

Haldži dinastija je imela turško-afgansko poreklo.[28][29] Izvorno so bili turškega izvora.[30] Dalj časa so bili naseljeni v današnjem Afganistanu predno so se selili v Delhi in Indijo. Ime "Haldži" izhaja iz afganske vasi ali mesteca imenovanega Kalat-e Haldži (Trdnjava Gildži).[31] Včasih so jih drugi obravnavani kot etnične Afgance zaradi njihovega medsebojnega poročanja z lokalnimi Afganci so sprejeli Afganske navade in običaje.[32][33] Posledično temu se včasih označujejo kot Turko-Afghanci.[29] Dinastija je kasneje imela indijsko poreklo, ker je bila Džatjapali (hči Ramačandra iz Devagiri), žena Alaudin Haldžija in mati Šihabudin Omarja.[34]

Prvi vladar iz Haldži dinastije je bil Džalal ud-Din Firuz Haldži. Na oblast je prišel leta 1290 po uboju zadnjega vladarja iz Mameluške dinastije Muiz ud-Din Kaikabada, s podporo afganskega in turškega plemstva. Ob prevzemu oblasti je imel že okoli 70 let. Sicer blag vojaški poveljnik Džalal ud-Din Haldži je leta 1292 izpred Delhija pregnal Mongole. Leta 1296 ga je umoril nečak in zet Ala ad-Din Haldži. Alaudin Haldži je sultanat pripeljal na vrh njegove moči in osebno leta 1299 in 1303 izgnal (Čagataj) Mongole izpred Delhija. V istem obdobju so v njegove roke padle radžputske trdnjave (npr. Čitor 1303), tako da je njegov evnuh general Malik Kafur lahko napredoval na Dekan. V vojaškem pohodu brez primere med leti 1307-1311 je uspel formalno podjarmiti hindujske države in naropati ogromno bogastvo. Ala ad-Din Haldži je v sultanatu vladal s trdo roko, ki je presegala Balbanovo. Za obrambo pred Mongoli je bilo potrebno vzpostaviti veliko konjeniško vojsko, ki naj bi štela do pol milijona mož.

Dinastija Tuglak (1320-1413)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Dinastija Tuglak.
Delhijski sultanat med leti 1330-1335 pod Dinastijo Tuglak.
sultani (kralji/vladarji) kralj v smrt opomba
Gijas ud-din Tuglak 1321 1325 začetnik dinastije
Muhamad Šah Tuglak 1325 1351 (1);(2)
Firoz Šah Tuglak 1351 1388 (3)
Gijas ud-din II. Tuglak 1388 1389
Abu Bakr Šah Tuglak 1389 1390
Nasir ud din Muhamad III. Tuglak 1390 1394
Ala ud-din Sikandar I. Tuglak Šah 1394 1394
Mahmud II. Šah Tuglak 1394 1413 (4)

(1) leta 1336: Ustanovitev kraljevine Vidžajanâgara na Dekanu, kasneje velika hindujska kraljevina do leta 1565;

(2) leta 1350: Maroški popotnik ibn Battuta obiskal Indijo;

(3) leta 1356: Bagdadski kalif podelil Indijo Firuz Šahu Tuglaku;

(4) leta 1398: Timur Lenk vdrl v Indijo in naslednjega leta 1399 zasedel Delhi in ga oropal.

Delhijski sultanat med leti 1321-1330 AD v času dinastije Tuglak. Po letu 1330 se je pričelo več uporov proti sultanu in oblasti sultanata.

Dinastija Tuglak je vladala od leta 1320 do konca 14. stoletja. Prvi vladar Gazi Malik se je proglasil za sultana pod imenom Gijas al-Din Tuglak in pod vladarskim naslovom Tuglak šah. Tudi on je bil turško-indijskega porekla; njegov oče je bil turški suženj, mati pa Hindujka.[35] Gijas al-Din je vladal pet let in 6 km vzhodneo od Delhija zgradil mesto, ki bi lahko bolj kljubovalo mongolskim napadom in ki se po njem imenuje Tughlaqabad. Po virih nekaterih zgodovinarjev kot je Vincent Smith,[36] ga je ubil njegov sin Džuna kan, ki ga je nasledil leta 1325. Džuna kan se je poimenoval kot Muhamad bin Tuglak in vladal naslednjih 26 let.[37] Pod njegovo vladavino je Delhijski sultanat dosegel višek svojega geografskega obsega, saj je zaobsegal večino Indijskega podkontinenta.[38]

Muhamad bin Tuglak je bil intelektualec s poglobljenim znanjem korana, Fiqh, poetike in drugih področij. Bil pa je tudi zelo nezaupljiv do svojih podrejenih in ministrov, ter izjemno krut s svojimi nasprotniki, ne samo proti ne-muslimanom, ampak je krvavo obračunaval s pripadniki muslimanskih sekt. Na začetku vladavine je sultanatu ponovno priključil odpadno uporno Bengalijo vse do Čitagonga, ter širil oblast na Dekanu na območju današnje Karnatake. Po drugi strani je za drage vojaške pohode moral dvigniti davke tudi za več kot 10 krat.

Muhamad bin Tuglak je glavno mesto sultanata prestavil na Dekansko ploščo, in zgradil novo glavno mesto imenovano Daulatabad . Kasneje pa je svojo odločitev spremenil, saj je v Daulatabadu primanjkovalo sveže vode, kar pa je Delhi imel.[36]

Zaradi takšnega načina vladanja, davčnih Bremen in ekstremno krutih kazni je prišlo do uporov proti njegovi vladavini vse od 1327 po vsem območju vladavine, tako da je prišlo s časom do zmanjševanja imperija sultanata. Vidžajanagara imperij na jugu se je ravno zato lahko širil in osvobajal jug izpod vladavine Delhijskega sultanata.[39] Tako so se do leta 1339 uprli na vzhodu lokalni muslimanski guvernerji, na jugu pa so se uprli lokalni hindujski kralji in razglasili neodvisnost od Delhijskega sultanate. Muhamad bin Tuglak enostavno ni imel sredstev, da bi preprečil krčenje sultanata.[40] Zgodovinar Walford beleži v Delhiju in v večjem delu Indije izbruhe lakote v času vladavine sultana Muhamada bin Tuglaka, še posebej v obdobju, ko je namesto srebra za kovani denar uporabil navadne kovine, kar je privedlo do množičnega ponarejanja denarja.[41][42] Muhamad bin Tuglak je umrl marca 1351, ko je bil na pohodu, da kaznuje uporne podložnike, ki so zavračali plačilo davkov v pokrajini Sindh (sedaj del Pakistana) in v Gudžaratu.[40]

Muhamada je nasledil Firoz Šah Tuglak (1351–1388), ki je želel vzpostaviti sultanat v razsežnosti, kot jo je imel včasih. Zato je šel v 11 mesečno vojno z Bengalijo leta 1359, ki pa je bila neuspešna. Firoz Šah je vladal kar 37 let. Poskušal je stabilizirati oskrbo s hrano in zmanjšati lakoto z izgradnjo namakalnih kanalov iz reke Jamune. Bil je izobražen, tako da je pisal spomine.[43] V njih je zapisal, da je prepovedal prakso mučenja, kot so amputacije, iztikanje oči, žaganje živih ljudi, lomljenje njihovih kosti kot kazni, vlivanje stopljenega svinca v žrelo, metanje ljudi v ogenj, puljenje nohtov na rokah in nogah, med drugim.[44]

Smrt Firoz Šah Tuglaka je privedla do anarhije in dezintegracije sultanata. Zadnja vladarja iz dinastije sta se oba oklicevala za sultana med leti 1394 in 1397: Nasir-ud-Din Mahmud Šah Tuglak, vnuk Firoz Šah Tuglaka, ki je vladal iz Delhija, in Nasir-ud-din Nusrat Šah Tuglak, sorodnik Firoz Šah Tuglaka , ki je vladal iz Firozabada, ki je bil le nekaj 10 km iz Delhija.[45] Bojevanje med njima se je nadaljevalo vse do Timur Lenkove invazije na Indijo leta 1398. Timur Lenk vladar Timuridskega cesarstva je ugotovil oslabitev Delhijskega sultanata povzročene z notranjimi spori in je usmeril svojo invazijo na Delhijski sultanat, ter spotoma ropal.[46][47] Ocene pobojev Timur Lenka okoli Delhija se gibljejo med 100,000 do 200,000 ljudi.[48][49] Timur Lenk ni imel namena ostati ali vladati Indiji. Je samo ropal po ozemlju, ki ga je prečkal, in nato požgal Delhi. V petih dneh je Timur Lenk in njegova armada izvedla pravi masaker. Nato je pobral in odpeljal bogastvo, ujete ženske in sužnje (posebej izurjene rokodelce), in se vrnil v Samarkand. Ljudje in ozemlje v okviru Delhijskega sultanate je zapustil v anarhiji, kaosu in kugi.[45] Nasir ud-Din Mahmud Šah Tuglak, ki je zbežal v Gudžarat v času Timur Lenkove invazije, se je vrnil in vladal kot zadnji vladar iz Tuglak dinastije.

Sajidska dinastija (1414-1451)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Sajidska dinastija.
sultani (kralji/vladarji) kralj v smrt opomba
Kizr Kan 1414 1421 začetnik dinastije
Mubarak Šah 1421 1434
Muhamad Šah 1434 1445
Alam Šah 1445 1451

Sajidska dinastija je bila turškega porekla[50], ki je vladala Delhijskem sultanate od leta 1415 do 1451. Timur Lenkova invazija in ropanje je Delhijski sultanat pustilo v razsulu, zato ni veliko znanega o vladanju Sajidske dinastije. Kizr Kan je bil upravnik Multana pod sultanom Firoz Šah Tuglakom. V Timurlenkovi invaziji se mu je pridružil in Timur ga je imenoval za upravnika (guvernerja) Multana in Lahore. Po umiku Timurjeve vojske je 28. maja leta 1414 zasedel mesto Delhi in pričel Sajidsko dinastijo. Kizr Kan, ki je pridobil oblast, formalno ni prevzel naziva sultan, ampak naj bi bil le predstavnik Timurja oziroma vazal Timuridov. Nasledil ga je sin Sajid Mubarak Šah v maju 1421. Tega je leta 1434 nasledil nečak Muhamad Šah. Zadnji vladar iz te dinastije je bil Ala-ud-Din Šah iz Badauna, ki je tron Delhijskega sultanata leta 1451 prostovoljno odstopil v korist Bahlul Kana Lodija. Leta 1478 je umrl v Badaunu. Sajidsko dinastijo je tako leta 1451 nasledila dinastija Lodi.

Dinastija Lodi (1451-1526)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Dinastija Lodi.
Delhijski sultanat v času invezije Baburja.
sultani (kralji/vladarji) kralj v smrt opomba
Bahlul Kan Lodi 1451 1489 začetnik dinastije; (1)
Sikandar Lodi 1489 1517 (2); (3); (4); (5)
Ibrahim Lodi 1517 1526 (6)

(1) Leta 1489: ustanovitev dinastije Adil Šaha in sultanata Bidžapur, ki traja do 1690.

(2) Leta 1490: ustanovitev dinastije Nizam Šaha v Ahmednagarju, ki traja do 1628.

(3) Leta 1493: ustanovitev dinastije Husein Šaha v Bengaliji.

(4) Leta 1498: Portugalski pomorščak Vasco da Gama pristane pri mestu Kalikat na Malabarski obali, danes mesto Kožikod v Kerali.

(5) Leta 1509: Portugalci pod poveljstvom Francisca de Almeida potopijo indo-egipčansko ladjevje pri Diu ob Gudžaratski obali.

(6) Leta 1524: Babur je zavzel Lahore.

Dinastija Lodi (1451–1526) je bila zadnja vladajoča družina indijskega delhijskega sultanata. Po izvoru je izhajala iz Afganistana, iz paštunskega[51] (afganskega) Lodi plemena.[50]. Prvi Lodi vladar je bil Bahlul Kan Lodi, ki je začel dinastijo Lodi in je bil prvi Paštun, ki je vladal Delhijskemu sultanatu.[52] Bahlul Lodi (vladal 1451-89), je bil najmočnejši izmed Pandžabskih poglavarjev, ki je leta 1451 zamenjal zadnjega sultana iz dinastije Sajid. Bahlul je razširil meje svojega imperija na mejo z Bengalijo. Ta širitev je vključevala osvajanje močnih sultanatov Malwa in Džaunpur. Čeprav je bil dvakrat oblegan v Delhiju, je končno Džaunpur leta 1479 porazil in delno pripojil. Drugi sin Sikandar Lodi (vladal 1489-1517) je nadaljeval politiko širitve svojega očets. Pridobil je nadzor nad Biharjem in ustanovil moderno mesto Agra na mestu, takrat imenovanem kot Sikandarabad. Njegovo vladanje je zaznamoval religiozni fanatizem. Umrl je naravne smrti leta 1517. Sikandarjev drugi sin Ibrahim Lodi (vladal 1517–26), je poskušal okrepiti sultanovo oblast. Njegova surova oblast (ubil je tudi svojega starejšega brata) je povzročila nezadovoljstvo v državi, zaradi česar je guverner Pandžaba, Dawlat Kan Lodi, povabil vladarja Kabula, Mogula Baburja, da napade Delhijski sultanat.[53]. Babur je Ibrahima Lodija premagal in ubil v Bitki pri Panipatu 21. aprila 1526. S smrtjo Ibrahima Lodija je prenehal obstajati tudi Delhijski sultanat, ki ga je nadomestil Mogulski imperij.

Literatura - Viri[uredi | uredi kodo]

  • Henry M. Elliot, John Dowson: Zgodovina Indije kot jo povedo njeni zgodovinarjji. Mohamedansko obdobje. 8 izdaja. Ponatis. Low Price Publications, Delhi 1990, ISBN 81-85418-71-3.
  • Peter Jackson: Delhijski sultanat. Politična in vojaška zgodovina. Cambridge University Press, Cambridge u. a. 1999, ISBN 0-521-40477-0.
  • Ramesh Chandra Majumdar: Zgodovina in kultura indijskih ljudi. Bharatiya Vidya Bhavan, Bombay;
    • Zvezek 6: Delhijski sultanat (The Delhi Sultanate.) 1960.
    • Zvezek 7: Mogulski imperij (The Mughul Empire.) 1973.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Arabic and Persian Epigraphical Studies - Archaeological Survey of India«. Asi.nic.in. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2011. Pridobljeno 29. januarja 2018.
  2. ↑ Alam, Muzaffar (1998). »Uveljavljanje perzijščine: Jezik v politiki Mogulov«. Modern Asian Studies. Cambridge University Press. 32 (2): 317–349. doi:10.1017/s0026749x98002947. Hindavi je bil priznan kot pol-uradni jezik s strani Sor sultanov (1540–1555) in njihovi uradi so prepise delali v Devanagari pisavi s perzijsko vsebino. Ta praksa naj bi bila uvedena z Lodi dinastijo (1451–1526).
  3. ↑ Jackson, Peter (16. oktober 2003). Delhijski sultanat: Politična in vojaška zgodovina. Cambridge University Press. str. 28. ISBN 978-0-521-54329-3.
  4. ↑ Delhi Sultanate, Encyclopædia Britannica
  5. ↑ A. Schimmel, Islam na Indijskem podkontinentu, Leiden, 1980
  6. ↑ Sen, Sailendra (2013). Učbenik srednjeveške indijske zgodovine. Primus Books. str. 68–102. ISBN 978-9-38060-734-4.
  7. ↑ Pradeep Barua Država v vojni v Južni Aziji, ISBN 978-0803213449, p. 29-30
  8. ↑ Bowering et al., The Princeton Encyclopedia of Islamic Political Thought, ISBN 978-0691134840, Princeton University Press
  9. ↑ Hermann Kulke and Dietmar Rothermund, Zgodovina Indije, 3. izdaja, Routledge, 1998, ISBN 0-415-15482-0, pp 187-190
  10. ↑ Vincent A Smith, The Oxford History of India: Od zgodnjega obdobja do konca leta 1911, str. 217, na Google Knjige, Chapter 2, Oxford University Press
  11. ↑ A. Welch, "Arhitekturna patronaža in preteklost: Tugluški sultani v Indiji," Muqarnas 10, 1993, Brill Publishers, pp 311-322
  12. ↑ J. A. Page, Guide to the Qutb, Delhi, Calcutta, 1927, page 2-7
  13. ↑ Asher, C. B.; Talbot, C (1. januar 2008), Indija pred Evropo (1. izd.), Cambridge University Press, str. 19, 50–51, ISBN 978-0-521-51750-8
  14. ↑ Glej:
    • M. Reza Pirbha, Reconsidering Islam in a South Asian Context, ISBN 978-9004177581, Brill
    • Islamska fronta na vzhodu: Širitev v Južno Azijo, Journal of South Asian Studies, 4(1), pp. 91-109
    • Sookoohy M., Bhadreswar – Majstarejši islamski spomeniki v Indiji, ISBN 978-9004083417, Brill Academic; glej razprave o zgodnjih vpadih v Gudžarat
  15. ↑ Asher, C. B.; Talbot, C (1. januar 2008), Indija pred Evropo (1. izd.), Cambridge University Press, str. 19, ISBN 978-0-521-51750-8
  16. ↑ 16,0 16,1 Peter Jackson 2003, str. 3-30.
  17. ↑ T. A. Heathcote, The Military in British India: The Development of British Forces in South Asia:1600-1947, (Manchester University Press, 1995), pp 5-7
  18. ↑ Barnett, Lionel (1999), Antiquities of India: An Account of the History and Culture of Ancient Hindustan, str. 1, na Google Knjige, Atlantic pp. 73–79
  19. ↑ Richard Davis (1994), Three styles in looting India, History and Anthropology, 6(4), pp 293-317, DOI: 10.1080/02757206.1994.9960832
  20. ↑ MUHAMMAD B. SAM Mu'izz AL-DIN, T.W. Haig, Encyclopaedia of Islam, Vol. VII, ed. C.E.Bosworth, E.van Donzel, W.P. Heinrichs and C. Pellat, (Brill, 1993)
  21. ↑ Jackson P. (1990), Mameluška institucija v zgodnji Muslimanski Indiji, Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland (New Series), 122(02), pp 340-358
  22. ↑ C.E. Bosworth, Nove islamske dinastije, Columbia University Press (1996)
  23. ↑ Barnett & Haig (1926), Pregled zgodovine srednjeveške Indije od leta 647 do Mogulske osvojitve - Ishwari Prasad, Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland (New Series), 58(04), pp 780-783
  24. ↑ 24,0 24,1 Peter Jackson 2003, str. 29-48.
  25. ↑ 25,0 25,1 Anzalone, Christopher (2008), "Delhijski sultanat", in Ackermann, M. E. etc. (Editors), Encyclopedia of World History 2, ISBN 978-0-8160-6386-4
  26. ↑ »Qutub Minar«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2015. Pridobljeno 5. avgusta 2015.
  27. ↑ Welch, Anthony; Crane, Howard (1983). »Tugluki: Gradbeni mojstri v Delhijskem sultanatu« (PDF). Muqarnas. Brill. 1: 123–166. JSTOR 1523075.
  28. ↑ Khan, Hussain Ahmad (2014). Artisans, Sufis, Shrines: Colonial Architecture in Nineteenth-Century Punjab (v angleščini). I.B.Tauris. str. 15. ISBN 9781784530143.
  29. ↑ 29,0 29,1 Yunus, Mohammad; Aradhana Parmar (2003). Južna Azija: zgodovinska poimenovanja. Oxford University Press. str. 97. ISBN 0-1957-9711-6. Pridobljeno 23. avgusta 2010.
  30. ↑ »Haldži dinastija«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 23. avgusta 2010. ta dinastija tako kot predhodna Suženjska dinastija, je bila turškega izvora, preko plemena Haldži, ki je bilo dolgo naseljeneno na teritoriju sedanjega Afganistana ...
  31. ↑ Thorpe, Showick Thorpe Edgar (2009). The Pearson General Studies Manual 2009, 1/e. Pearson Education India. str. 1900. ISBN 81-317-2133-7. Pridobljeno 23. avgusta 2010. Haldži dinastija je bila imenovana po vasi v Afganistanu. Nekateri zgodovinarji menijo, da so bili Afganci, vendar pa Bharani in Wolse Haig pojasnita glede tega, da so vladarji iz te dinastije, ki so prišli v Indijo, bili začasno naseljeni v Afganistanu, vendar izvorno turškega izvora.
  32. ↑ Chaurasia, Radhey Shyam (2002). Zgodovina srednjeveške Indije: od leta 1000 A.D. do 1707 A.D. Atlantic Publishers & Distributors. str. 28. ISBN 81-269-0123-3. Pridobljeno 23. avgusta 2010. Haldžiji so bili turško pleme, vendar ker so dolgo živeli v Afganistanu in sprejeli nekatere afganske navade in običaje so jih na Delhijskem dvoru obravnavali kot Afgance.
  33. ↑ Cavendish, Marshall (2006). Svet in njegovi ljudje: Bližnji Vzhod, Zahodna Azija, in Severna Afrika. Marshall Cavendish. str. 320. ISBN 0-7614-7571-0. Pridobljeno 23. avgusta 2010. Člani nove dinastije, čeprav so bili tudi turškega izvora, so bili naseljeni v Afganistanu in prinesli v Delhi novi nabor navad in kulture.
  34. ↑ Kishori Saran Lal (1950). Zgodovina Haldžijev (1290-1320). Allahabad: The Indian Press. str. 56–57. OCLC 685167335.
  35. ↑ Jamal Malik (2008). Islam v Južni Aziji: Kratka zgodovina. Brill Publishers. str. 104.
  36. ↑ 36,0 36,1 Vincent A Smith, Oxfordska zgodovina Indije: Od zgodnje dobe do konca leta 1911, str. 217, na Google Knjige, Chapter 2, pp 236-242, Oxford University Press
  37. ↑ Elliot and Dowson, Táríkh-i Fíroz Sháhí of Ziauddin Barani, The History of India as Told by Its Own Historians. The Muhammadan Period (Vol 3), London, Trübner & Co
  38. ↑ Muḥamad ibn Tuglak Enciklopedija Britannica
  39. ↑ Advanced Study in the History of Medieval India l Mehta p.97
  40. ↑ 40,0 40,1 Vincent A Smith, Oxfordska zgodovina Indije: Od zgodnje dobe do konca leta 1911, str. 217, na Google Knjige, Chapter 2, pp 242-248, Oxford University Press
  41. ↑ Cornelius Walford (1878), Lakote v svetu: V preteklosti in sedanjosti, str. 3, na Google Knjige, pp 9-10
  42. ↑ Judith Walsh, Kratka zgodovina Indije, ISBN 978-0816083626, pp 70-72; Quote: "Med leti 1335-42 v času velike lakote in umiranja v regiji Delhija, sultanat ni nudil nobene pomoči stradajočemu prebivalstvu."
  43. ↑ Firoz Šah Tuglak, Futuhat-i Firoz Shahi - Memoirs of Firoz Shah Tughlak, Translated in 1871 by Elliot and Dawson, Volume 3 - The History of India, Cornell University Archives
  44. ↑ Vincent A Smith, Oxfordska zgodovina Indije: Od zgodnjega obdobja do konca leta 1911, str. 217, na Google Knjige, Chapter 2, pp 249-251, Oxford University Press
  45. ↑ 45,0 45,1 Vincent A Smith, Oxfordska zgodovina Indije: Od zgodnjega obdobja do konca leta 1911, str. 217, na Google Knjige, Chapter 2, pp 248-254, Oxford University Press
  46. ↑ Peter Jackson (1999), Delhijski sultanat: Politična in vojaška zgodovina, Cambridge University Press, pp 312–317
  47. ↑ Beatrice F. Manz (2000). »Tīmūr Lang«. V P. J. Bearman; Th. Bianquis; C. E. Bosworth; E. van Donzel; W. P. Heinrichs (ur.). Encyclopaedia of Islam. Zv. 10 (2 izd.). Brill. {{navedi enciklopedijo}}: |access-date= potrebuje |url= (pomoč)
  48. ↑ Lionel Trotter (1906), Zgodovina Indije: Od zgodnjega obdobja do danes, Gorham Publishers London/New York, pp 74
  49. ↑ Annemarie Schimmel (1997), Islam na Indijskem subkontinentu, Brill Academic, ISBN 978-9004061170, pp 36-37; Also see: Elliot, Studies in Indian History, 2nd Edition, pp 98-101
  50. ↑ 50,0 50,1 Judith Walsh, Kratka zgodovina Indije, ISBN 978-0816083626
  51. ↑ Ramananda Chatterjee (1961). The Modern Review. Zv. 109. Indiana University. str. 84.
  52. ↑ Vincent A Smith, Oxfordska zgodovina Indije: Od zgodnjega obdobja do konca leta , str. 217, na Google Knjige, Chapter 2, pp 253-257, Oxford University Press
  53. ↑ Lodi Dynasty Encyclopædia Britannica (2009)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Delhijski_sultanat&oldid=6161933«