Karl Marx

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Karl Marx
Zahodna filozofija
Filozofija 19. stoletja
Karl Marx 001.jpg
Karl Marx
Ime Karl Heinrich Marx
Datum rojstva (1818-05-05)5. maj 1818
Kraj rojstva Trier, Prusija
Datum smrti 14. marec 1883 (1883-03-14) (64 let)
Kraj smrti London, Združeno kraljestvo
Šola/tradicija mlado heglijanstvo, marksizem
Glavna zanimanja politika, ekonomija, filozofija, sociologija
Pomembne ideje razredni boj, politična revolucija, prva internacionala, »Religija je opij ljudstva«

Karl Heinrich Marx, nemški filozof, politični teoretik, pisatelj, ekonomist in publicist, * 5. maj 1818, Trier, Nemčija, † 14. marec 1883, London, Anglija. Njegovo delo v ekonomiji je postavilo temelje za razumevanje dela in njegove povezave s kapitalom. Je eden od začetnikov sociologije, po njem pa se je razvila tudi filozofska smer marksizem. Je avtor mnogih literarnih del, najbolj pomembni sta Komunistični manifest (1848) in Kapital (1867-1894), obe pa sta prevedeni v slovenščino.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Zgodnje obdobje[uredi | uredi kodo]

Karl Heinrich Marx se je rodil 5. maja 1818 bogatima razsvetljenskemu pravniku Heinrichu Marxu in judovski materi Henrietti Pressburg v Trieru (takratna Prusija). Njegov oče je bil uspešen odvetnik, ki je spoštoval Kanta in Voltaireja, in je bil strasten aktivist za pruske reforme. Čeprav sta bila oba starša juda z judovskimi predniki, se je njegov oče leta 1816, pri 35 letih, spreobrnil v luteranstvo, kar je bila verjetno prilagoditev na antisemitski zakon iz leta 1815 o prepovedi Judov v visoki družbi. Namesto takrat v Trierju prevladujočega katolištva je raje izbral protestantsko luteranstvo, ki ga je enačil z intelektualno svobodo. V nasprotju z njegovim očetom je mama obdržala judovsko vero. O njegovem otroštvu je malo znanega. Bil je tretji od devetih otrok, leta 1819 pa je po smrti brata postal najstarejši sin v družini. Avgusta 1824 je bil krščen v luteransko cerkev, kot ostali preživeli otroci v družini. Do leta 1830 ga je doma učil oče, kot dvanajstletnik pa je bil vpisan v jezuitsko visoko šolo v Trierju, ravnatelj katere, Hugo Wyttenbach, je bil prijatelj očeta Heinricha. Oktobra 1835, pri 17 letih, je zaradi želje očeta začel s študijem prava na Univerzi v Bonnu, čeprav si je sam želel študirati filozofijo in literaturo. Tam se je zaročil z Jenny von Westphalen, izobraženo baronico iz Prusije, ki je v njem vzbudila zanimanje za romantično literaturo in se pridružil pesniškemu krožku, ki je s svojo politično skrajnostjo vzbudil zanimanje (tajne) policije. Pri osemnajstih je bil zaradi zdravstvenih težav oproščen služenja v vojski. Čeprav je imel v prvem semestru dobre ocene, so te med drugim zaradi pijančevanja kmalu padle, kar je očeta prisililo, da je sina prepisal na resnejšo Univerzo v Berlinu.

Oktobra leta 1836 je prispel v Berlin. Še vedno je kazal veliko zanimanja za filozofijo in iskal način za njeno združitev s svojim študijem prava, saj je verjel, da se brez filozofije ne da doseči ničesar. Zanimal se je tudi za takratno avtoriteto nemške filozofije Georga Hegla, o idejah katerega se je veliko govorilo v krogih evropskih filozofov. Pridružil se je Klubu doktorjev (Doktorklub), skupini ti. mladoheglijancev, ki je kritizirala takratne politične in verske ustanove. Preko Hegla se je navzel t.i. dialektične metode, ki pa jo je uporabljal za komentiranje in kritiko družbe, politike in vere..

Leta 1838 je umrl Marxov oče, zaradi česar je družina izgubila precejšen vir dohodkov. Marx je bil navezan na svojega očeta in je spomin nanj ohranjal do svoje smrti.

Do leta 1837 je pisal fikcijska in nefikcijska dela, napisal je tudi nekaj kratkih pesmi, ki jih je posvetil svoji zaročenki, vendar nobeno izmed teh del ni bilo objavljeno v času njegovega življenja. Kmalu je s pisanjem fikcije popolnoma prenehal in pričel z učenjem angleščine in italijanščine, preučevanjem zgodovine umetnosti in prevajanjem latinskih del. Leta 1840 začeto doktorsko disertacijo z naslovom Razlika med demokritsko in epikurejsko filozofijo narave (nem. Differenz der demokritischen und epikureischen Naturphilosophie) so kritiki opisali kot kljubujoče in izvirno delo, v katerem je želel Marx pokazati, da se mora teologija podrediti filozofiji. Zaradi negativnih komentarjev konservativnih berlinskih profesorjev je Marx svoje delo raje poslal na bolj liberalno Univerzo v Jeni, kjer je leta 1841 tudi promoviral.

Naslednje leto se je preselil v Köln, kjer je postal urednik vplivnega in liberalnega Renskega časnika (Rheinische Zeitung). Njegov prvi objavljeni članek je kritika pruske vlade in zasedanja porenskega deželnega zbora. Na splošno je v svojih člankih izražal svoje poglede in postavljal vprašanja o socializmu in ekonomiji. En od Marxovih člankov ni bil všečen ruskemu carju Nikolaju I., ki je zaprosil pruske cesarske oblasti naj časnik utiša, le-ti pa so mu leta 1843 z prepovedjo izdaje časopisa s prijaznostjo ustregli. Sedem let po zaroki se je Marx junija 1843 v protestantski cerkvi v Kreuznachu poročil z Jenny von Westphalen.

Komunistična agitacija[uredi | uredi kodo]

Takoj po emigraciji v Pariz leta 1843 se je pridružil radikalnemu časopisu Nemško-francoski letopis (Deutsch-Französische Jahrbücher). Čeprav je bil časnik namenjen tako francoskim kot tudi nemškim ustvarjalcem, so prevladovali slednji - edini nenemški sodelujoči je bil izgnani ruski anarhist Mihajl Bakunin. V svojih člankih je proletariat začel označevati kot revolucionarno silo. Med svojimi prvimi meseci v Parizu je Marx postal komunist in spisal nekaj misli o ekonomiji in filozofiji, ki so bili šele leta 1930 objavljene kot Pariški rokopisi.

Avgusta leta 1844 je spoznal nemškega socialista in kasnejšega intelektualnega sopotnika Friedricha Engelsa, s katerim sta postavila temelje za politično ekonomijo danes znano kot marksizem. Proti koncu leta 1844 je bil izgnan iz Pariza in se z ženo preselil v Bruselj, kjer je slednja rodila hčerko Jenny Lauro Marx. V Bruslju se mu je kmalu pridružil tudi njegov prijatelj Engels. Z njim se je posvetil temeljitemu preučevanju zgodovine in napisal delo, ki je bilo z naslovom Nemška ideologija(Die deutsche Ideologie) izdano šele po njegovi smrti, v katerem je predvidel propad industrijskega kapitalizma in njegovo zamenjavo s komunizmom. V njem sta se z Engelsom ločila od njegovih prejšnjih sodelavcev, ki so zagovarjali ideje idealizma. Kot mnoga njegova dela, je bilo tudi to cenzurirano. Medtem se je pridružil tudi t.i. Komunistični ligi s sedežem v Londonu. Začel je pisati delo, v katerem je hotel ločiti socialistično utopijo od znanstveno-socialistične filozofije, kakršno je po svojem mnenju sam zastopal. To delo, ki ga je poimenoval Revščina filozofije (fra. Misére de la philosophie) je reakcija na francoskega anarhista Proudhona in njegovo Filozofijo revščine. Z Engelsom sta ga napisala po naročilu Komunistične lige. Napisala naj bi izjavo o stanju združbe in komaj sta leta 1848 objavila Komunistični manifest so se po Evropi že začele meščanske revolucije, naperjene proti ostankom absolutizma.

Zgodaj istega leta se je preselil v Pariz, nato pa nazaj v Nemčijo, kjer je ustanovil in sam financiral Neue Rhenische Zeitung, v katerem je nasprotoval pruski avtokratski vladi. Ta časopis so pruski cenzorji hitro utišali, Marx pa se je pred vohljači avgusta 1849 preselil v London, kjer je ostal do smrti.

Pozno obdobje in smrt[uredi | uredi kodo]

Prvih nekaj let življenja v Londonu je živel v revščini, njegov glavni vir prihodkov pa je bil Engels, ki je po očetu podedoval tovarno. Tam je zopet zagnal Komunistično ligo in napisal dve brošuri o francoski revoluciji leta 1848, Razredni boji v Franciji in Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. Skupaj z Engelsom sta začela tudi pisati za več svetovnih časopisov, kar je Marxu omogočilo, da je stopil v kontakt z delavskimi gibanji po celem svetu. Najbolj prepoznaven je bil v Ameriki, kjer se je zavzemal za ukinitev suženjstva. Bil je mnenja, da je za spremembo potrebna gospodarska kriza, to pa ga je spodbudilo, da se je vrnil k študijam politične ekonomije.

Ko je gospodarska kriza leta 1857 tudi zares nastopila , je imel o politični ekonomiji spisanih že 800 strani, a so bili Obrisi (Grundrisse) objavljeni šele leta 1941. Leta 1859 je Marx izdal svoje prvo resno delo na temo ekonomije imenovano Kritika politične ekonomije (Kritik der Politischen Ökonomie), kjer je podrobno preučeval vrednosti dela in razvil teorijo o kroženju denarja v kapitalističnem gospodarstvu. Velik uspeh tega dela je Marxa spodbudil in leta 1860 je začel s pisanjem trilogije Kapital (Das Kapital), ki naj bi predstavljala njegovo življenjsko delo. V naslednjih nekaj letih je svoje delo končal. Prvi del trilogije je izšel leta 1867, zaradi velikega povpraševanja, pa je kmalu nastal tudi ruski prevod, ki je izšel 1872. Drugi in tretji del je dopolnjeval do konca svojega življenja, izdal pa ju je Engels šele po Marxovi smrti, drugi del leta 1885 in tretji del leta 1894. Razlog za tolikšno zamudo so bili pogosto neberljivi zapiski. Leta 1863 je napisal tudi delo z naslovom Teorije presežne vrednosti (Theorien über den Menwer), ki se pogosto obravnava kot četrti del Kapitala.

V zadnjem desetletju življenja se je njegovo zdravje poslabšalo in v svoje delo ni mogel vložiti enake količine energije kot poprej, a je še vedno komentiral politična stanja, predvsem v Rusiji in Nemčiji. O slednji je napisal Kritiko Gothskega programa (Kritik des Gothaer Programms), za Rusijo pa je predvidel takojšnjo postavitev komunističnega sistema, brez predhodnega kapitalističnega sistema in revolucije.

Njegovo zdravje se ni izboljšalo, zato je potoval po Evropi in celo Alžiriji, da bi odkril način ozdravitve. Zadnje leto življenja sta mu zasenčila smrti njegove najstarejše hčerke in žene. Zadnjih 15 mesecev svojega življenja je preživel v bolnišnici. Umrl je 14. marca 1883, pokopan pa je na pokopališču Highgate v severnem Londonu. Na Marxovem nagrobniku piše WORKERS OF ALL LANDS UNITE (Proletarci vseh dežel, združite se!), kar je tudi zadnji stavek Komunističnega manifesta.

Pomen[uredi | uredi kodo]

Začetnik moderne sociologije[uredi | uredi kodo]

Karla Marxa pripisujejo med tri začetnike moderne sociologije, poleg Emila Durkheima in Maxa Weberja. V nasprotju s takratnimi korporativnimi teorijami socialnih filozofov je Marx na temelju heglijanskega razreševanja nasprotij predpostavljal konfliktno stanje v družbi med razredoma kapitalistov in delavstva. Njegova dela so imela velik vpliv na področjih ekonomije, filozofije, literature in umetnosti. Vplivala so tudi na nastanek in razvoj marksizma, filozofske smeri, iz katere se je razvilo mnogo političnih idej (socialdemokracija, socializem, leninizem, trockizem, maoizem, anarhokomunizem, neomarksizem (frankfurtsko šolo), post-marksizem,... in nenazadnje jugoslovansko socialistično samoupravljanje ).

Dialektični materializem[uredi | uredi kodo]

Dialektični materializem sta s Marx in Engels zastavila kot filozofijo znanosti in narave. Bistvo dialektičnega materializma je koncept tolmačenja pojavov v naravi in v družbi s principoma progresivnega dialektičnega razvoja in materialnostjo narave ter družbe. Marx in Engels tega pojma nista uporabila, prvi ga je uporabil šele ruski materialistični filozof Georgij Plehanov. Pravi pomen politično zacementirane doktrine sta mu dala šele voditelja ruske socialistične revolucije Lenin in kasneje Stalin, za časa katerega je postal dialektični materializem - ali krajše - diamat - ekskluzivna ekonomskopolitična ideologija, ki je postavljala zahteve po ideološkem prilagajanju v ostalih družbenih sferah intelektualnega ustvarjanja. Za Sovjetsko zvezo njima so dialektični materializem kot uradno filozofijo/ideologijo prevzeli satelitski socialistični sistemi. Kadar je poudarek na zgodovinskih procesih in materialni produkciji govorimo o historičnem materializmu.

Komunistični manifest[uredi | uredi kodo]

Komunistični manifest je program Lige komunistov, ki sta ga napisala Karl Marx in Friedrich Engels. Prvič je bil izdan 21. februarja 1848 v nemščini. Izšel je ob izbruhu revolucije leta 1848 in je od takrat naprej prepoznan kot eno izmed najbolj vplivnih političnih del. Predstavlja analitičen pogled na razredni boj in probleme kapitalistične družbe, manj pa se ukvarja z napovedovanjem komunizma (kot potencialne družbe prihodnosti).

Marksizem[uredi | uredi kodo]

Marksizem je nastal v drugi četrtini devetnajstega stoletja kot doktrina v delavskem gibanju, ki je v 19. stoletju postajalo vse bolj pomembno. Popularizacijo Marxovih del je mogoče pripisati Engelsovemu delu Anti-Dühring, ki je bil v odgovor na rivalstvo v socialističnem taboru s strani nemškega socialista Eugena Dühringa. Engels je marksizem predstavil kot posebno šolo družbene in politične teorije, ki iz znanstvenih izhodišč prelamlja s poprejšnjimi socialno utopičnimi razlagami in vizijami družbe. Marksizem je postal vodilo praksi, ki ni temeljila na utopičnih idejah, marveč je bil plod znanstvenega razumevanja znanosti in sodobnega kapitalističnega sistema. Z vidika pozitivizma v znanosti dialektične metode ni mogoče prištevati med strogo znanstvene metode.

Marksistična misel je postala doktrina večine političnih strank, ki so zagovarjale interese delavstva oziroma proletariata. Prva politična stranka, ki je prevzela njegove podmene, je bila nemška Social demokratska delavska stranka, ki je marksizem prevzela proti koncu 19. stoletja. Toda politični program so kmalu prilagodili v skladu z revizionističnimi tendencami, tako da čista marksistična misel kmalu izginila iz političnega prostora. Iz nje sicer izhajajo komunistične stranke, toda marksizma in komunizma ne moremo povsem izenačevati.

V dvajsetem stoletju se je marksizem razvejal v mnogo različnih teoretskih smeri, s katerimi se razhaja tudi v poimenovanju. Razlike so nastale zaradi drugačnih političnih vizij (zmernih in radikalnih) in predvsem zaradi drugačne zgodovinske dediščine. Maksizem se v Zahodni Evropi ni razvijal v isto smer kot v Vzhodni, posebej po zagotovitvi primata Sovjetske zveze z linijo ti. marksizma-leninizma. Posebej kolonizirani narodi, katerim je bila razredna družba z maloštevilno elito in večinskimi domorodnimi množicami vsiljena, so v skladu z lastnimi potrebami prilagajali marksistična izhodišče, čeprav so na programski ravni zaprisegali na komunizem kot končno vizijo in cilj družbe.

Pomembni marksisti[uredi | uredi kodo]

Marx je vplival na številne intelektualce, ki jih v grobem lahko označimo kot marksiste. Zgolj nekaj najpomembnejših: Friedrich Engels, Karl Kautsky, Rosa Luxemburg, Lenin, Lev Trocki, Antonio Gramsci, Georg Lukács, Stalin, Mao Zedong, Ernst Bloch, Louis Althusser.

Dela in prevodi v slovenščino[uredi | uredi kodo]

Z asteriskom (*) so označena dela v soavtorstvu z Engelsom:

  • Kritika Heglove filozofije prava (Zur Kritik der Hegelschen Rechtsphilosophie), 1844
  • Prispevek k židovskem vprašanju I. (Zur Judenfrage), 1843
  • Ekonomski in filozofski rokopisi leta 1844 (Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844), 1844
  • Sveta družina* (Die heilige Familie), 1845
  • Nemška Ideologija* (Die deutsche Ideologie), 1845
  • Teze o Feuerbachu (Die kurzen elf Thesen über Feuerbach), 1845
  • Beda filozofije (Das Elend der Philosophie), 1847
  • Komunistični manifest* (Manifest der Kommunistischen Partei), 1848
  • Razredni boj v Franciji (Die Klassenkämpfe in Frankreich 1848 bis 1850), 1850
  • Osemnajsti Brumaire Ludvika Bonaparta (Der achtzehnte Brumaire des Louis Napoléon), 1852
  • Britansko gospostvo v Indiji (Die Britische Herrschaft in Indien), 1853
  • Predgovor h kritiki politične ekonomije: prispevek (Grundrisse der Kritik der Politischen Ökonomie), 1857
  • Dela o državljanski vojni Z.D.A. (Writings on the U.S. Civil War), 1861
  • Teorije presežne vrednosti (Theorien über den Mehrwert), 1862
    Karl Marx, Theorien über den Mehrwert, 1956
  • Kapital. Kritika politične ekonomije, Prva knjiga (Das Kapital, Kritik der politischen Ökonomie), 1867
  • Mezda, cena in profit (Lohn, Preis und Profit), 1867
  • Državljanska vojna v Franciji (Der Bürgerkrieg in Frankreich), 1871
  • Kritika gothskega programa (Kritik des Gothaer Programms), 1875
  • Kapital, Druga knijga*, 1885
  • Kapital, Tretja knjiga*, 1894

Prevodi Marxovih del obstajajo od začetkov delavskega gibanja na Slovenskem konec 19. stoletja. V obdobju socialistične Jugoslavije so vsa Marxova in Engelsova dela z izjemo Kapitala, ki je obstajal zgolj v prevodu Moše Pijadeta, bila prevedena v slovenščino in izdana pri Cankarjevi založbi v petih zvezkih pod naslovom Izbrana dela, v žargonski rabi MEID. Nekatera obsežnejša dela kot je npr. Kritika Heglovega državnega prava, niso objavljena v celoti, pač pa v izboru. Pri zbirki KRT so izšli še Razgovori z Marxom in Engelsom, ki je kompilacija korespondence omenjenih in vseh, s katerimi so ju družile socialne vezi (družine, prijateljev, sodelavcev, somišljenikov in tudi ovaduhov). Leta 2012 je pri založbi Sophia izšel prvi del v slovenščino prevedenega Kapitala, na prevod in izid čakata še ostala dva.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]