Komunistični manifest

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Komunístični manifést, znan tudi kot Manifest komunistične stranke je bil objavljen 21. februarja 1848. Je eno izmed najbolj vplivnih političnih besedil vseh časov. Po naročilu Zveze komunistov sta ga napisala ustanovitelja in teoretika komunizma, Karl Marx in Friedrich Engels. V Manifestu je izpisan namen in program Zveze komunistov, s smernicami za proletarsko revolucijo, ki bi zrušila kapitalizem. Neposredni cilj je bil zgraditi socializem, ki bi kasneje prešel v brezrazredno družbo, komunizem.

Naslovnica manifesta

Manifest se začne z bojnim klicem:

"Strah blodi po Evropi - strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu - papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji.
Kje je opozicijska stranka, ki bi je njeni vladajoči nasprotniki ne bili razkričali za komunistično, kje je opozicijska stranka, ki bi tako naprednejšim opozicionalcem kakor svojim reakcionarnim nasprotnikom ne bi vrgla nazaj sramotilnega očitka komunizma?
Dvoje izhaja iz tega.
Vse evropske sile že priznavajo komunizem kot silo. Skrajni čas je, da komunisti pred vsem svetom odkrito razlože svoje nazore, svoje cilje, svoje težnje in da pravljici o strahu komunizma postavijo nasproti manifest partije same."[1]

Pri utemeljevanju začrtane revolucionarne dejavnosti izhaja Komunistični manifest iz pojma zgodovinske nujnosti (uvod v 1. poglavje):

"Zgodovina vsake dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.
Svobodni in suženj, patricij in plebejec, baron in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka, zatiralec in zatiranec sta si bila v večnem nasprotju drug proti drugemu, bojevala sta nepretrgan, zdaj prikrit, zdaj odkrit boj, boj, ki se je vselej končal z revolucionarno preobrazbo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov. "[2]

Povzetek dela[uredi | uredi kodo]

Glavni del Komunističnega manifesta je razdeljen na štiri dele: “Buržuj in proletarci”, “Proletarci in komunisti”, “Socialistična in komunistična literatura” ter “Odnos komunistov do raznih opozicijskih strank”[3].

Buržuji in proletarci[uredi | uredi kodo]

Prvo poglavje se začne z opazko, da je zgodovina vse poznane družbe zgodovina razrednega boja; za primere Marx in Engels navedeta patricija in plebejca iz starega veka, tlačana in fevdalca iz srednjega veka ter mezdnega delavca in kapitalista od novega veka dalje. Poglavje se nadaljuje z opisom okoliščin nastanka kapitalistične družbe (rast trgovine v mestih in kolonialnih imperij in s tem krepitev buržoazije); opisuje tudi, kakšno vlogo je pri tem imela buržoazija. Ta je imela progresivno in revolucionarno vlogo nasproti aristokraciji, staremu vladajočemu razredu. V primerjavi s fevdalizmom poteka v kapitalizmu nagel razvoj produktivnih sil; to je buržoaziji omogočilo ekonomsko, nato pa tudi politično premoč nad aristokracijo. Isti dejavnik pa z razvojem kapitalizma prične ogrožati samo buržoazijo; z razlastitvijo kmetov in rokodelcev ustvari razred mezdnih delavcev (proletariat), ki ga mora zaradi produkcijskih potreb skoncentrirati v velikih mestih (ker obrati, na primer tovarne, zaposlujejo večje število ljudi). Med buržoazijo in proletariatom pride do razrednih nasprotij; delavci se sprva upirajo le na nivoju posameznih obratov in so velikokrat poraženi, a se njihovo nasprotovanje buržoaziji kljub temu krepi.

Marx in Engels poudarita še, da je izmed vseh razredov, ki se borijo nasproti buržoaziji, “resnično revolucionaren” edinole proletariat. Razlog je v tem, da je ta s kapitalizmom tudi nastal; malomeščanstvo (npr. obrtniki) si prizadeva ohraniti svoj trenutni razredni položaj, aristokracija (bivši vladajoči razred) pa si prizadeva pridobiti nazaj izgubljene privilegije[2].

Proletarci in komunisti[uredi | uredi kodo]

Drugo poglavje kot temeljni lastnosti komunistov navaja, da ti zastopajo interese delavcev vseh sveta ter da igrajo vlogo revolucionarne avantgarde delavskega gibanja, ta vloga pa izhaja iz njihovega teoretskega poznavanja kapitalizma. Kot kratkoročne cilje komunistov Marx in Engels navedeta “formiranje proletariata v razred, strmoglavljenje boržuaznega gospostva, osvojitev politične oblasti po proletariatu”. Pokažeta tudi, da najpomembnejši ugovori proti komunizmu, kot na primer moralni, filozofski in pravni, izhajajo iz buržoaznega svetovnega pojmovanja; to velja za koncepte, kot so svoboda, lastnina, osebnost, vzgoja, narod in družina, pa tudi pravo[4].

Takšno pozicijo povzame sledeči stavek iz Manifesta:

“Vaše ideje same so proizvodi boržuaznih proizvodnih in lastninskih odnosov, kakor je vaše pravo le za zakon proglašena volja vašega razreda, volja, ki ji je vsebina določena z materialnimi živjenskimi pogoji vašega razreda”[4].

Prvi korak v delavski revoluciji Marx in Engels vidita v tem, da delavski razred prevzame politično oblast (da se “povzpne v vladajoči razred”) ter prevzame nadzor nad družbeno produkcijo (kar tudi posega v buržoazno lastninsko pravico). Po delavskem prevzemu oblasti razredne razlike izginjajo, s tem pa tudi izginja potreba po razredni vladavini kot taki; s tem odmre tudi država[4].

Socialistična in komunistična literatura[uredi | uredi kodo]

Tretje poglavje je namenjeno pregledu dotakratne socialistične literatura (ki je spadala v kategorijo utopičnega socializma). Marx in Engels jo razdelita na tri večje kategorije: reakcionarni utopični socializem, buržoazni (konzervativni) socializem ter kritično-utopični socializem[5].

Reakcionarni socializem nadalje razdelita na fevdalni, malomeščanski in “nemški ali “pravi” socializem”. V prvem primeru govorimo o aristokraciji, ki je zaskrbljena nad revolucionarnostjo proletariata, rešitev pa vidi v restavraciji fevdalizma (ki ga nostalgično prikazuje). Malomeščanski socializem izhaja iz sloja, ki ga kapital ogroža, a ni proletariat; rešitev vidi bodisi v obnovi starih produkcijskih odnosov bodisi v omejevanju razvoja kapitalizma. Nemški socializem se nanaša na nemško idealistično filozofijo (npr. Hegla), ki ji Marx in Engels očitata, da je iz buržoazne družbe prevzela njeno ideologijo, ne pa tudi življenjskih pogojev. Ker v Nemčiji do buržoazne revolucije še ni prišlo, je to v praksi pomenilo kritiko še neobstoječe družbe in de facto podporo aristokraciji.Konzervativni ali buržoazni socialiem se nanaša na poskuse reformirati kapitalizem, ne da bi se pri tem spremenile njegove temeljne značilnosti (npr. razredna struktura)[5].

Primeri kritično-utopičnega socializma so Saint-Simon, Fourier in Owen. Ti kapitalistično družbo opišejo iz vidika razrednih nasprotij; kar pa ne velja za njihove rešitve, ki si prizadevajo izboljšati položaj vseh razredov, tudi buržoazije. Pomembnost kritično-utopičnega socializma je obratno sorazmerna z razvitostjo razrednega boja; sprva je pomemben, da oriše razredna nasprotja kapitalizma, izgubi pa na pomembnosti, ko pride do vprašanja razrešitve teh nasprotij[5].

Odnos komunistov do raznih opozicijskih strank[uredi | uredi kodo]

Zadnje poglavje naslovi vprašanje, kakšen odnos naj imajo komunisti do opozicijskih strank, kamor spadajo reformistične stranke, v pred-kapitalističnih družbah pa tudi buržoazija. Marx in Engels postavita, da morajo komunisti dosledno zastopati dolgoročne (revolucionarne) interese delavskega razreda. Pri kratkoročnem delovanju to vključuje sodelovanje z reformističnimi malomeščanskimi stranki proti buržoaziji ter z buržoazijo proti aristokraciji. Pri tem komunisti dosledno nadaljujejo kritiko teh začasnih zaveznikov (s poudarkom na lastninskem vprašanju) ter pripravljajo delavski razred na bodoči spopad z njimi[6].

Manifest se zaključi s pozivom po revolucionoarnem družbenem prevratu, ki naj združi delavce vsega sveta:

"Komunisti ne marajo skrivati svojih nazorov in namenov. Odkrito izjavljajo, da se dajo njihovi cilji doseči le z nasilnim prevratom vsega dosedanjega družbenega reda. Vladajoči razredi naj le trepetajo pred komunistično revolucijo. Proletarci nimajo v njej nič izgubiti razen svojih verig. Pridobe pa si lahko ves svet.

PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!"[6]

Viri[uredi | uredi kodo]

Slovenske izdaje in tolmačenja[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Komunistični Manifest". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-07-23. 
  2. ^ 2,0 2,1 "Komunistični Manifest". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-07-23. 
  3. ^ Engels, Karl Marks, Fridrih. "Komunistični Manifest". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-07-23. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 "Komunistični Manifest". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-07-23. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 "Komunistični Manifest". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-07-23. 
  6. ^ 6,0 6,1 "Komunistični Manifest". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-07-23.