Utopični socializem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Utopični socializem je skupna oznaka za idealistični družbeni nazor filozofov, družbenih kritikov in reformatorjev, ki jim je skupno predpostavljanje imaginarne družbene stvarnosti (utopije) kot idealne rešitve na družbene in ekonomske probleme, ki so bili posledica modernizacijskih procesov v družbi in odpravljanja zastarelih družbenih struktur.

Utopični socializem od širšega pojma političnih utopij omejuje zavzemanje za socialistične ideje o skupni lastnini, kar bi onemogočilo izkoriščanje med družbenimi sloji in ustvarilo pogoje za pravično in humano družbo.

Pojem »utopičnega socializma« prvič omenjata Karl Marx in Friedrich Engels v »Komunističnem manifestu«, da bi izpostavila razliko med svojo, »znanstveno« obliko socializma in predhodnimi »utopičnimi« oblikami[1].

Marksistična definicija[uredi | uredi kodo]

Marksistična obravnava utopičnega socializma se ne zadovolji z zaključkom, da so predhodniki marksizma bili utopični socialisti, ampak zahteva tudi odgovor na vprašanje, zakaj so bili utopični. Marksizem na to vprašanje odgovori iz dveh vidikov. Pri prvem vidiku uporablja pristop historičnega materializma; utopični socializem tako obravnava v zgodovinskem obdobju, v katerem je nastal. Drugi vidik je osredotočen na neposredno kritiko utopičnega socializma; izpostavlja, zakaj ta, navkljub svoji kritičnosti do kapitalizma, slednjemu ne predstavlja resne grožnje.

Utopični socializem – zgodovinski pregled[uredi | uredi kodo]

Eden izmed pomembnejših pogojev za razvoj kritike kapitalizma je razvoj kapitalizma samega. Z drugimi besedami: dokler je še kapitalizem bil v svojih infantilnih obdobjih, dokler njegova razredna nasprotja še niso bila dokončno razvita in očitna, jih je bilo toliko težje kritizirati. To toliko bolj drži, če ostanki preteklega družbenega reda (tj. fevdalizma) še niso povsem izginili. Dokler same značilnosti kapitalistične produkcije še niso dosegle absolutne družbene prevlade, jih je težje ustrezno (znanstveno) kritizirati. To toliko bolj v obdobju, ko je kapitalizem pričel delati svoje prve korake ne le v Evropi, ampak celotni svetovni zgodovini[2].

Utopični socializem, ki v svojem bistvu pozabi na konfliktni značaj družbenih razredov, apelira na razumno in pravično družbo. Marx in Engels poudarjata, da utopični socializem oboje pojmuje iz buržoazne perspektive. Istočasno pa so prvotne kritike kapitalizma oziroma utopični socializem imele zelo omejene možnosti razvoja. Po Engelsovih besedah so prvotne kritike kapitalizma bile težko kaj drugega kot utopični socializem:

»Nezrelemu stanju kapitalistične proizvodnje, nezrelim razrednim odnosom so ustrezale nezrele teorije. (…) Šlo je za to, da se iznajde nov, popolnejši sistem družbenega reda (…). Ti novi socialni sistemi so bili že od vsega začetka obsojeni na to, da ostanejo utopija; čim bolj so jih njihovi zagovorniki izdelavali [sic!] v podrobnostih, tem bolj so se morali izgubljati v čistem fantaziranju«[3].

Za primer, kako je zgodovinski razvoj kritike kapitalizma bil pogojen z razvojem samega kapitalizma, vzemimo tri večje utopične socialiste: Saint-Simona, Fouriera in Owena.

Utopični socialisti[uredi | uredi kodo]

Saint-Simon je živel v obdobju francoske revolucije, torej obdobju, kjer se je tretji stan bojeval proti prvemu (aristokraciji) in drugemu stanu (duhovščini); drugače rečeno, v obdobju buržoazne revolucije. Saint-Simonova družbena kritika je že razlikovala med »produktivnim« in »neproduktivnim« razredom, torej med razredom, ki producira družbeno bogastvo in razredom, ki ne dela, a si družbeno bogastvo prisvaja in živi v luksuzu. V kali je tako že vsebovala razlikovanje med producenti in izkoriščevalci[2].

Ker pa je Saint-Simon deloval v obdobju francoske buržoazne revolucije, torej obdobju, v katerem je kapitalizem v Franciji bil šele v zametkih, je razred izkoriščevalcev omejil na aristokracijo in duhovščino; pod »produktivni« razred je štel tudi buržoazijo[2].

Te napake Fourier ni ponovil. V njegovem življenjskem obdobju se je kapitalizem že dovolj razvil, da so razredni antagonizmi kapitalizma (tj. konflikt med buržoazijo in proletariatom) postali očitni. Nadalje so postale opazne kapitalistične krize, razviden pa je postal tudi njihov paradoks, da nastanejo iz preobilja. Alternativo kapitalizmu je videl v delavskih samozadostnih komunah (t.i. »falangah«). Nadalje je Fourier videl povezavo med razrednim bojem in ostalimi oblikami družbene diskriminacije; njegove zahteve so na primer vključevale tudi spolno enakost[2].

Owen je bil dopolnitev in nadgradnja Foureira. Robert Owen je bil angleški kapitalist, ki je del profita namenil socialni varnosti delavcev. Ti so poleg krajšega delovnega dneva (10,5-urnega: takratni standard je bil 12 ur) imeli na voljo tudi vrtce. Nasploh so tovarne Owena delovale kot delovne komune; tamkajšnji delavci so imeli relativno ugoden položaj (glede na preostale delavce)[2].

Zadeva pa je delovala le, dokler je Owen takšne eksperimente omejil na obseg lastnih obratov; dokler se je držal te omejitve, sta ga oboževali tudi buržoazija in aristokracija. Ko pa je postavil zahtevo, da se takšen sistem komun razširi na preostalo produkcijo, da naj takšnemu zgledu sledijo tudi drugi kapitalisti, so mu slednji množično nasprotovali (ta rezultat je Owen tudi predvidel). Owenovi poskusi delavskih komun so sicer pokazali, da buržoazija ni potrebna za vodenje družbene produkcije, a so istočasno največ, kar se da doseči znotraj kapitalizma. Njegovi eksperimenti so zanemarili konfliktni odnos med buržoazijo in proletariatom; dobra volja kapitalista, kot na primer Owena, je bila (in je) izjema, ne pravilo[2].

Marksistična kritika utopičnih socialistov[uredi | uredi kodo]

Marx in Engels sta zgodovinski kontekst utopičnih socialistov jemala kot olajševalne okoliščine, ki so obrazložile pomanjkljivosti utopičnih socialistov. Zgodovinski kontekst je pomemben za razumevanje, kako je utopični socializem nastal, kar pa ga v marksizmu ne upraviči kritike.

Temeljna kritika, ki jo marksizem namenja utopičnemu socializmu, je pomanjkljivo ali celo povsem odsotno razumevanje razrednih odnosov kapitalizma. Marksizem tako utopičnemu socializmu očita, da si prizadeva graditi bodočo družbo, ne da bi sploh razumel temeljne mehanizme obstoječega družbenega reda (kapitalizma). To ima dve večji posledici: prezgodna opustitev razrednih pozicij (in retorike) ter nezmožnost izpeljati prihodnjo brezrazredno (komunistično) družbo iz konfliktov sedanje družbe.

Opustitev razrednih pozicij[uredi | uredi kodo]

Utopični socializem se od razsvetljenstva, ki je bilo odziv in kritika na probleme fevdalizma, razlikuje po tem, da je kritičen tudi do kapitalizma; razsvetljenstvo kritičnosti do vnaprej postavljenih avtoritet (vključno z religijo) razširi tudi na kapitalizem. Kljub temu pa trpi za isto veliko pomanjkljivostjo, ki je bdela nad razsvetljenstvom; v upanju na boljšo družbo se sklicuje na pravičnost in razum. Navkljub temu, da mora priznati tako razredne strukture kapitalizma kot konfliktne odnose med njimi, utopični socializem rešitev še vedno postavlja na nivoju celotnega človeštva. V svojih ciljih zapostavlja razredni konflikt, še preden tega uspe odpraviti v materialnem svetu; njihova kritičnost do kapitalizma jih te usode ne reši:

»Vsem trem [Saint-Simonu, Fourieru in Owenu] je skupno, da ne nastopajo kot predstavniki interesov proletariata, ki je medtem zgodovinsko nastal. Kakor razsvetljenci tudi oni nočejo osvoboditi najprej določenega razreda, temveč hkrati vse človeštvo. Kakor oni hočejo ustanoviti carstvo razuma in večne pravičnosti; toda njihovo carstvo se kakor noč od dneva razlikuje od carstva razsvetljencev. Tudi buržoazni svet, ki je urejen po načelih teh razsvetljencev, je proti razumu in krivičen, zato sodi prav tako med staro šaro kakor fevdalizem in vsi poprejšnji družbeni redi. Če resnični razum in pravičnost doslej še nista vladala na svetu, je vzrok le to, da ju doslej nismo prav spoznali.[4]« 

Kot alternativo razrednim pozicijam utopični socialisti zavzemajo stališče, da bodo njihovi ukrepi koristili vsemu človeštvu, torej tako izkoriščevalcem kot izkoriščanim. Rešitev razrednega boja med kapitalisti in delavci (pri čemer simpatizirajo s slednjimi) ne vidijo v delavskem prevzemu oblasti in odpravi kapitalistične privatne lastnine, ampak v sodelovanju med obema razredoma[5]. Pri tem se utopični socialisti še vedno zanašajo, da bo njihova vizija bodoče družbe, utemeljena na razumu, prepričala tudi vladajoči razred. Konflikt med delavcem in kapitalistom bo tako (po prepričanju utopičnih socialistov) razrešen, ko bo slednji uvidel, da je komunizem tudi v njegovem interesu. Engels kritičnost do takšnega stališča potrjuje v predgovoru k "Položaju delavskega razreda v Angliji" iz leta 1892:

»Tako se posebno poudarja – zlasti na koncu knjige – trditev, da komunizem ni samo strankarska doktrina delavskega razreda, ampak teorija, katere končni namen je osvoboditi vso družbo, tudi kapitaliste, današnjih utesnjujočih razmer. V abstraktnem pomenu je to točno, v praksi pa večinoma huje kot nekoristno. Dokler posedujoči razredi ne samo da ne čutijo nobene potrebe po osvoboditvi, ampak se tudi samo-osvoboditvi delavskega razreda z vsemi močmi upirajo, toliko časa bo delavski razred pač prisiljen, da družbeni prevrat sam začne in izpelje. (…) Tudi danes je dosti ljudi, ki iz nepristranskosti svojega višjega stališča pridigajo delavcem o nekem socializmu, ki naj bi bil vzvišen nad vsemi razrednimi nasprotji in razrednimi boji. A to so ali novinci, ki se morajo še dosti dosti učiti, ali pa najhujši sovražniki delavstva, volkovi v ovčjih kožuhih.«[6]

Komunizem kot naslednik kapitalizma[uredi | uredi kodo]

Marx in Engels utopičnim socialistom nadalje očitata, da bodoče družbe, torej družbe, ki bo nasledila kapitalizem, ne gradijo na osnovi sistemske kritike kapitalizma, da torej ne vzpostavijo dosledne povezave med sedanjostjo (kapitalizmom) in bodočo utopijo. Utopičnim socialistom tako očitata, da njihove ideje socializma ne izhajajo iz analize kapitalizma, da jim torej ne uspe pokazati, kako se komunizem materialno lahko razvije iz protislovij kapitalizma ter kako sam razvoj kapitalizma sili v kolektivizacijo produkcijskih sredstev. Z drugimi besedami: da jim ne uspe izpeljati komunizma kot družbe, ki se razvije iz kapitalizma.

Marksizem pod protislovji kapitalizma pojmuje nasprotja med kapitalistično produkcijo kot tako ter med kapitalističnimi produkcijskimi odnosi.

Protislovja kapitalizma[7][uredi | uredi kodo]

Najbolj osnovno protislovje kapitalističnega načina produkcije je protislovje med družbenim značajem kapitalistične produkcije in privatnim prisvajanjem njenih produktov. Kapitalistični način produkcije je že po svoji definiciji kolektivnega značaja. Kapitalist mora za cirkulacijo kapitala najeti mezdne delavce, te pa mora dobiti, tako kot vsako drugo blago, na trgu. Že s tem kapital ni omejen na kapitalista, ampak na širše družbene odnose; zato je kapitalistična produkcija kolektivna. Nadalje si kapitalist ne prilašča produktov, ker bi jih sam proizvedel, ampak ker je lastnik produkcijskih sredstev, s katerimi opravlja kolektiv mezdnih delavcev; to je temelj privatnega prisvajanja produktov kolektivne kapitalistične produkcije. To protislovje se izrazi v štirih dodatnih nasprotjih kapitalistične produkcije.

Prvo nasprotje je ločenost producenta od produkcijskih sredstev. To vodi v delitev družbe na dva velika razreda: lastnike produkcijskih sredstev (buržoazijo) in razred mezdnih delavcev (proletariat), mezdno delo pa je temelj za produkcijo presežne vrednosti.

Drugo večje nasprotje je med organizacijo produkcije znotraj individualnih kapitalističnih obratov, medtem ko na nivoju družbene produkcije vlada anarhija. Na nivoju posameznega kapitala se uvajajo načela znanstvenega menedžmenta, ki si prizadevajo racionalizirati stroške; na nivoju družbene ekonomije pa še vedno vlada konkurenca med kapitali (navkljub temu, da sam znanstveni menedžment priznava, da takšna praksa ni učinkovita[8][9]). Monopoli tega problema ne rešijo, ker so nestabilni[10], monopol, ki bi zajemal vso ekonomijo, pa je pod kapitalistično privatno lastnino nemogoč[11].

Tretje protislovje so krize, ki izhajajo iz preobilja. Za razliko od predhodnih ekonomskih sistemov so v kapitalizmu krize periodične in ne izhajajo iz pomanjkanja, temveč iz preobilja; izhajajo iz hiperprodukcije v smislu, da kapital producira več, kot lahko trg absorbira[12]. Sorodno protislovje je industrijska rezervna armada oziroma brezposelnost, ki se navkljub gospodarski rasti na zmanjšuje, ampak je v kapitalizmu nasprotno stalnica.

Četrto protislovje izpostavlja kolektivni značaj kapitalistične produkcije v dveh možnih oblikah: delniških družbah ali državni lastnini. V primeru delniške družbe lastnik produkcijskih sredstev ni več eden kapitalist, temveč skupnost kapitalistov (delničarjev). Marx in Engels delniško družbo tudi navajata kot obliko kapitala, kjer je vloga buržoazije najbolj razvidna; da si lasti del družbenega produkta v obliki dividend kot lastninskega naslova (nad produkcijskimi sredstvi). Državna lastnina nadalje nakazuje, da razred buržoazije ni potreben za vodenje družbene produkcije; državno lastnino vodijo državni uslužbenci (ki niso hkrati lastniki). Marx in Engels na osnovi tega razglasita buržoazijo za »odvečen družbeni razred«[13].

Zgodovinski pregled social(istič)nih utopij[uredi | uredi kodo]

Začetki in Thomas More[uredi | uredi kodo]

Splošen konsenz zgodovinarjev utopičnega socializma[14] je, da velja za prvega v liniji utopičnih socialistov Thomas More (1478 - 1535), ki je napisal delo z naslovom »Knjiga o najboljši ureditvi države in o novem otoku Utopija«. Izraz utopija je sestavljen iz dveh grških besed; iz u, ki pomeni v grščini ne in topos , ki pomeni kraj, skupaj Utopos ali neobstoječi kraj. Utopija pomeni kritičen odnos do obstoječe stvarnosti. Predstavila naj bi projekcijo najboljšega stanja, idealne družbe h kateri bi se morali usmeriti in s katero bi morali obstoječo zamenjati. Njegovemu delu so sledila mnoga dela njegovih sodobnikov in kasnejših filozofov, piscev političnih utopij. Kljub neformalnemu »prvenstvu« Thomasa Mora ideje utopizma niso nove in so se v zgodovini filozofije pojavljale od Platona (427 pr. n. št. - 347 pr. n. št.) naprej, vendar je šele bogatenje meščanstva in uničenje srednjeveških solidarnostnih struktur[15] spodbudilo kritiko tedanjih modernizacijskih procesov, ki so večali razlike v družbeni razslojenosti, krepili državni aparat (absolutizem) in slabšali kvaliteto življenja.

17. stoletje[uredi | uredi kodo]

18. stoletje[uredi | uredi kodo]

19. stoletje[uredi | uredi kodo]

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Karl Marx, Friedrich Engels, »Manifest komunistične stranke«, v: »Izbrana dela v petih zvezkih, 2. zvezek, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 625 (COBISS)
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 https://www.marxists.org/archive/marx/works/1880/soc-utop/ch01.htm
  3. ^ Engels, Friedrich (1977). Izbrana dela (IV). Ljubljana: Cankarjeva založba. str. 593. 
  4. ^ Engels, Friedrich (1977). Izbrana dela (IV). Ljubljana: Cankarjeva založba. str. 590. 
  5. ^ "Komunistični Manifest". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-03. 
  6. ^ Engels, Friedrich (1977). Izbrana dela (I). Ljubljana: Cankarjeva založba. str. 543. 
  7. ^ Engels, Frederick. "Socialism: Utopian and Scientific (Chpt. 3)". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-03. 
  8. ^ Naveden vir je priročnik za logistiko. Referenca na neučinkovitost anarhije v produkciji je na strani 197, kjer je kot pomembna metoda zmanjševanja stroškov navedeno povezovanje in zaupanje med podjetji v dobavni verigi.
  9. ^ Alan., Rushton,; 1950-, Baker, Peter,. The handbook of logistics and distribution management : understanding the supply chain. London. ISBN 9780749466275. OCLC 865508935. 
  10. ^ Hilferding, Rudolf. "Finance Capital - Chapter 12 - Cartels and Trusts". www.marxists.org (angleščina). Pridobljeno dne 2018-03-03. 
  11. ^ Luxemburg, Rosa. "Rosa Luxemburg: Reform or Revolution (Chap.2)". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-03. 
  12. ^ Hilferding, Rudolf. "Finance Capital - Chaper 16 - The general conditions of crises". www.marxists.org (angleščina). Pridobljeno dne 2018-03-03. 
  13. ^ Engels. "1881: Social Classes - Necessary and Superfluous". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-03. 
  14. ^ Vsaj v primeru Dilas-Rocherieux 2004
  15. ^ Proces, ki se je začel v 15. stoletju v Evropi. Izven Evrope, točneje na Kitajskem, ima močne utopično socialistične ideje z elementi anarhizma daoizem.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Dilas-Rocherieux, Yolène, Utopija ali spomin na prihodnost, Mladinska knjiga, Ljubljana 2004 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]