Daoizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Simbol Taidžitu diagram predstavlja ravnovesje dveh sil v katerem deluje Jin in Jang princip

Daoizem (v starejših zapisih kot taoizem) je različica kitajske filozofske tradicije,katerih izhodišče sta ravnovesje in naravni red. Ločimo med »filozofskim daoizmom«, ki so ga razvili filozofi Jang Džu, Laozi (kitajsko: 老子Lǎozi) in Zhuangzi (kitajsko: 庄子 Zhuāngzi), ter »religioznim daoizmom«, ki je sinteza filozofskih prvin, ljudskih verovanj in budizma.

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Daoizem je filozofska smer, ki se je pojavila v obdobju dinastije Zhou ( 11stol. pr. n. št. – 221. pr. n. št.), ki ga lahko imenujemo kar Zlata doba kitajske filozofije. Bolj natančno v obdobju stoterih šol in postopnega razpada fevdalne družbe (5., 4. stol. pr. n. št. ). V tistem času se je začel pojavljati upor proti oblasti ter spletkam in prvi filozof, ki je poskušal relativizirati splošno veljavna merila o vrednosti družbe in posameznika je bil nekonformistični mislec Yang Zhu. Problematiko svobode pa sta z bolj metafizičnega vidika obravnavala tudi Laozi in Zhuangzi (Čuang ce), najbolj znana utemeljitelja daoizma.

Beseda Dao (kitajsko: 道 dào = pót) ima v kitajski miselnosti zelo globok pomen. Pomeni kozmično pranačelo, ki je za vsemi dogajanji, in hkrati - v skladu z imanentno metafiziko, ki je ena temeljnih značilnosti antične kitajske filozofije, tok stvari in dogajanj samih. Filozof Laodzi skuša dao med drugim opisati kot »pramater desettisočih stvari«, čeprav že v prvi kitici svoje knjige pravi, da »če je Dao izrekljiv, potem to ni večni Dao«. Daoisti so težili k samoti, meditaciji, preprostemu življenju. Daoistična etika poudarja pomen ne-delovanja (vuvei 無為), ki pa ni pasivnost, temveč postulat, ki preprečuje delovanje v nasprotju z večnim, vse-prevevajočim tokom daa. Pomembno je torej življenje v soskladju z naravo in z individualno svobodo ter avtonomno integriteto posameznika.

Daoizem lahko razdelimo na daiozem filozofov (5. in 4. stol. pr. n. št.) oziroma v kitajščini imenovan daojia ter religiozni daoizem (2. in 3. stoletje n. št.) imenovan tudi daojiao. Smeri pa se med seboj močno razlikujeta saj prva temelji na filozofiji med tem ko drugo povezujejo predvsem z ljudsko religijo in magijo, čeprav je še vedno temeljila na starih načelih. Vse smeri daoizma pa so težile k daljšemu življenju oz. nesmrtnosti, čeprav se Laozi ter Zhuangzi neposredno z nesmrtnostjo nista ukvarjala temveč sta se zavzemala za ideal mirne smrti po dolgem in izpolnjenem življenju.

Daoizem in predvsem Laozi je v marsičem del narodnega izročila in legend in zato pomemben dejavnik legend, moralk in kratkih ljudskih zgodbic. Nekateri povezujejo daoizem tudi s teorijo o spolnih vlogah in tradicionalnostjo, saj ob razlagi težavne situacije naslavljajo rešitev na elemente, ki veljajo od nekdaj.

Načelo[uredi | uredi kodo]

Osrednjo načelo daoizma je nauk o Dao -, ki predstavlja naravni svetovni red. Filozofski Daoizem uči delovanje svojega uma in telesa v svetu ter kako najti svojo pravo pot svojo pravo naravo. Vsaka stvar v vesolju ima svojo pot svojo naravo tako kot ima vsak posameznik svojo pot po kateri mora iti in srečno najti svoje življenje. Daoizem uči,da se vsaka stvar spreminja in da nikoli ne stoji pri miru. Narava se spreminja čez čas in čas, zvezde se rojevajo in umirajo, čas gre in svet stoji, ker Dao 道(pot),je tudi narava zato se daoisti ravnajo po naravi ter mojstri učijo, da mora biti vse skupaj s harmonijo z Daom, drugače ni življenja.

Dao[uredi | uredi kodo]

Dao je osrednji pojem daoizma, ki je nastal že v zgodnejših obdobjih. Etimološki pomen besede dao je "pot", ponazarja pa nekaj nevidnega, neoprijemljivega, a je kljub temu povsod prisoten. Občutimo pa ga lahko v njegovih zakonitostih kot na primer menjava dneva in noči ter letnih časov. Hkrati pa naj ga bi lahko občutili kot nekakšno povezavo med nami in naravo, a le v trenutku, ko pozabimo na vsa lažna hrepenenja ter družbene ideale. Ker dao predstavlja odločilno in zaokroženo silo, ki preko sebe določa vse bivanje, so se zdeli daoistom vsi nasilni posegi v svet odveč in so se poskušali čim bolj izogniti vmešavanjem v naravni ter družbeni tok življenja. Za razliko od metafizike daoistov je konfucijancem veljal Dao za splošen etični ideal in praktično vodilo ravnanja. Konfucijanstvo in daoizem se v (ne)razlagi Daa torej povsem razlikujeta.

Dao se lahko v grobi miselnosti upošteva kot tok v vesolju,ali kot nekateri trdijo bistvo ali vzorec za naravni svet,ki ohranja vesolje uravnoteženo in odrejeno. Dao je ne-dvojni koncept-to je večja celota,iz katere vsi posamezni elementi vesolja izhajajo. Dao je običajno opisan v smislu elementov narave in metaforično kot podoba vode. Tako kot voda je nerazdeljen, neskončen, samoobnovljiv, mehak in miren, vendar izjemno močan, ravnodušnen in radodaren, usmerjev v ukrepe vseh bitij.

Zakon Daa pravi, da se vse vrača k izhodišču torej vse kar preide do skrajnosti se bo vrnilo k nasprotnim lastnostim. Tako daoizem teži k temu, da delujemov skladu z Daom. Pojavil se je koncept nedelovanja oz. wu wei (無為). To pomeni, da so spontane akcije v skladu s Daom torej naravnim redom lažje in bolj učinkovite kot aktivni poskusi nasprotovati Dau. Po tem principu, če ne delaš nič, lahko izvršiš vse. Vpliv te miselnosti pa je še danes viden v kitajski politiki ter družbi. Ne smemo pa dojemati ideje nedelovanja preveč pasivno, saj omogoča, da se v posamezniku, družbi ali naravi izrazi dejavnost, ki je v sožitju z vsemi ˝desettisočimi stvarmi ˝, kar pa je kitajski pojem (wan wu), ki označuje vse obsotječe. To silo naravno dane oz. osnovne kreposti pa daoisti imenujejo De (德).

»Če bomo izvajali nedelovanje, bo povsod vladal red« Daoisti so namreč verjameli, da vsak ukrep oz. poseg ruši naravno urejenost ter vodi k neredu.

V daoizmu pa naletimo tudi na problem neizrekljivega, saj kot smo že omenili je Dao nekaj, česar ne moramo niti izgovoriti, kaj šele videti. Laozi besedo uporablja kot neopisljivo realnost. Svoje delo Dao De Ching pa začenja z izrekom:

»Če je Dao izrekljiv, To ni večni Dao, Če ga je moč imenovati, To ni večo ime.«

Hkrati pa je to nekoliko ironično, saj je Laozi o tem nedojemljivem in neizrekljivem pojmu napisal delo, ki obsega pet tisoč pismenk. Nekateri Laoziju celo pripisujejo »izvirni greh«, saj je poskušal ubesediti nekaj, kar je neizrekljivo in dati obliko nečemu, česar bistvo je praznina.

Prav tako je zanimiv motiv neverbalnega jezika. Uporaba komunikacije v daoizmu se namreč približa nivoju  »jezika tišine«  hkrati pa ne gre za popolno odsotnost jezika, temveč kritično omejenost le tega.

»Kdor ve, ne govori; kdor govori, ne ve.«

De[uredi | uredi kodo]

De Kitajsko 德 je ključni koncept v daoistični filozofiji po navadi pomeni neločljiv značaj, notranjo moč, moralni značaj in vrlino.

Wu Wei[uredi | uredi kodo]

Wu Wei-poenostavljeno kitajsko 无为, tradicionalno 無為, je pomemben koncept v daoizmu, ki vključuje vedeti,kdaj delovati in kdaj ne. Drug vidik tega je da "vuvei" kar pomeni ne-delovanje.

Predlogi za nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Klasiki daoizma, zbornik (Lao Zi, Zhuang Zi, Lie Zi) (COBISS)
  • Lie Zi: O praznini (COBISS)
  • Laozi: Dao De Jing : življenje življenjske sile skozi izžarevanje notranje moči (COBISS)
  • Jana S. Rošker: Iskanje poti: spoznavna teorija v kitajski tradiciji - Del 1: Od protofilozofskih klasikov do neokonfucianstva dinastije Song (COBISS)
  • Jana S. Rošker: Odnos kot jedro spoznanja: kitajska filozofija od antičnih klasikov do modernega konfucijanstva. Cankarjeva založba, Ljubljana 2010. (COBISS)


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]