Denis Diderot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Denis Diderot
Portret
Rojstvo 5. oktober 1713({{padleft:1713|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2]
Langres[3]
Smrt 31. julij 1784({{padleft:1784|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[1] (70 let)
Pariz[3]
Državljanstvo Royal Standard of the King of France.svg Kraljevina Francija[d]
Poklic filozof, romanopisec, esejist, enciklopedist, pisatelj, likovni kritik, dramatik, literarni kritik, correspondent
Era Filozofija 18. stoletja
Regija Zahodna filozofija
Šola/tradicija francosko razsvetljenstvo, materializem, ateizem, evolucionizem, naravno pravo
Glavna zanimanja
znanost, literarna teorija, umetnostna kritika, filozofija prava
Pomembne ideje
leksikalni pregled vsega človekovega znanja, umetnosti in rokodelstva
Podpis Denis Diderot signature.svg

Denis Diderot, francoski pisatelj in filozof, * 5. oktober 1713, Langres, Šampanja-Ardeni, Francija, † 31. julij 1784, Pariz.

Diderot je bil glavni urednik Enciklopedije (L'Encyclopédie).

ŽIVLJENJEPIS[uredi | uredi kodo]

 Rodil se je v  Langresu  kjer se je pri Jezuitih tudi izobraževal. Njegov oče je bil Didier Diderot  (1685–1759), bil je izdelovalec jedilnega pribora, mati pa je bila Angélique Vigneron (1677–1748). Samo trije izmed petih njunih otrok so dočakali odrasla leta, Denis Diderot, njegov najmlajši brat Pierre-Didier Diderot (1722–1787) in njegova sestra Angélique Diderot (1720–1749).

Leta 1732 je postal magister filozofije, nato se je odločil, da se bo vpisal na pravno šolo v Parizu. Ta študij je bil kratkotrajen, saj se je že leta 1734 odločil, da bo postal pisatelj.  Zaradi te odločitve se mu je oče odrekel in od takrat naprej je živel boemsko življenje.

Leta 1742 se je spoprijateljil s Jean-Jacques Rousseau. Leta 1743 pa se je še bolj odtujili od očeta s poroko Antoinette Champion (1710-1796), saj je bila Rimskokatoliške vere. Zveza se je bila neprimerna zaradi nizkega socialnega položaja Antoinette, bila je slabe izobrazbe in nizkega statusa. Bila je približno tri leta starejši od Diderota.  V zakonu se jima je oktobra 1743 rodila deklica. Ime ji je bilo Angélique, po Diderotovi mrtvi mami in sestri.

Čeprav je bilo njegovo delo zelo raznoliko mu ni prineslo bogastva. Ko je prišel čas, da podari svoji hčerki doto ni videl drugega, kot da proda svojo knjižnico. Ko je za to slišala ruska cesarica Katarina II je naročila svojim ljudem v Parizu naj kupijo to knjižnico. Od Diderota pa je kasneje zahtevala naj ohrani knjige v Parizu, dokler jih ne bo potrebovala in zaposlen je bil tudi kot njen knjižničar z letno plačo. Med oktobrom 1773 in marcem 1774, je bolni Diderot preživel nekaj mesecev na dvoru cesarice je v Sankt Peterburgu. Umrl je v Parizu leta 1784 zaradi pljučne embolije. 

ZAČETNA DELA[uredi | uredi kodo]

Njegova najzgodnejša dela so obsegala prevod Temple Stanyan v zgodovini Grčije (1743); z dvema kolegoma, François-Vincent Toussaint in Marc-Antoine Eidous, je pripravila tudi prevod Robert Jamesovega  zdravilnega slovarja (1746-1748).  

Leta 1746, Diderot je napisal svojo prvo izvirno delo: Filozofske misli, (francosko: Pensées philosophiques). V času ko je Diderot napisal to knjigo, je bil deist. Zato je v tej knjigi značilna obramba Deizem, in nekateri argumenti proti ateizma. Knjiga vsebuje tudi kritiko krščanstva.

Leta 1747, je Diderot napisal delo Dvomljivčev sprehod  (francosko: Promenade du sceptique), v katerem imajo deist, ateist, in panteist dialog o naravi božanskosti. Deist daje argument, od zasnove. Ateist pravi, da je vesolje bolje pojasniti s fiziko, s kemijo, snovmi, in gibanjem. To delo je ostalo neobjavljeno do leta 1830. 

ENCIKLOPEDIJA[uredi | uredi kodo]

Začetki urednikovanja Enciklopedije so bili precej obrobni, najprej je šlo zgolj za prevod Chambersovega dela Cyclopaedia, izdanega leta 1728 iz francoščine v angleščino. Projekt je kmalu prerasel svoje prvotne skromne okvirje in Diderot je prevzel urednikovanje, kar je bilo za nadaljnje njegovo glavno opravilo in vir dohodkov. Pri ustvarjanju Enciklopedije znanosti, umetnosti in rokodelstva, ki je izšla v petintridesetih zvezkih, je sodelovalo več kot petdeset avtorjev, med drugimi še Voltaire, d'Alembert, Condillac, d'Holbach, Montesquieu in Rousseau.

FILOZOFIJA[uredi | uredi kodo]

V mladosti je bil Diderot prvotno privrženec Voltaira in njegovega deizma, ampak postopoma se je odmaknila od te linije misli do materializma in ateizma. Deizem je versko-racionalistični nazor, ki sprejema vero v boga le kot v neosebno stvariteljsko počelo. Deizem na prvo mesto postavlja boga razuma pred boga vere, zato zavrača razodetje in personalistično čaščenje, ki izhaja iz razodetja in ga ni mogoče pojasniti racionalno. Materíalizem označuje filozofski pogled na svet, po katerem ima materija glavni pomen, zavest in mišljenje pa sta drugotnega pomena. Nasprotje materializmu je idealizem. Ateízem označuje brezboštvo, filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja ali da njegovega obstoja ni mogoče dokazati in je zato vera vanj nesmiselna, ali svetovni nazor oziroma drža, ki ne verjame v obstoj višjih bitij.

Rosenkranz ga je opisal tako: "Bil je filozof, pri katerem so bila vsa protislovja v času v boju s seboj".

V svoji knjigi iz leta 1754 On the interpretation of Nature, je Diderot razložil o svojih pogledih glede narave, razvoja, materializem, matematike in eksperimentalne znanosti. O naravi je zapisal, da sta telo in duša eno, narava skrbi le za vrste ne pa za posameznika, temu pa omogoča razmnoževanje in nato smrt. Narava je nevtralna in slepa; ona ne razlikuje med svetniki in grešniki, in uničuje tako bedake kot tudi  filozofe. Kritičen je tudi do matematike, ki ne prinaša nobenega novega znanja in je neuporabna. Gre predvsem za neuporabne eksperimente in matematične predpostavke, ki so v nasprotju z zakoni narave.

Poleg urednikovanja, po katerem je bil najbolj znan za časa svojega življenja, je bil vsestranski pisec. Njegova dela so Filozofske misli (Pensées philosophiques, 1746), Pismo o slepcih (1749), Eseji o Senekovem življenju (1778), kritiko samostanskega življenja v noveli Redovnica (La religieuse, 1780), družbeno satiro Rameaujev nečak (Le neveu de Rameau, izšlo posmrtno 1821) in filozofski dialog D'Alembertove sanje (Le ręve d'Alembert, 1830), v katerem je pogumno zastavil svojo materialistično in ateistično misel.

VIRI IN LITERATURA[uredi | uredi kodo]

  Sruk, V. (1995) Filozofija, Ljubljana. Cankarjeva založba.

  https://www.britannica.com/biography/Denis-Diderot (dostopno dne 25.4.2017)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]