Papež Pij VII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Pij VII. 
Portret papeža Pija VII., avtor Jacques-Louis David
Portret papeža Pija VII., avtor Jacques-Louis David
Sedež 8. marec 1816 kardinal-duhovnik S. Callisto
Pričetek papeževanja 14. marec 1800
Konec papeževanja 20. avgust 1823
Predhodnik Pij VI.
Naslednik Leon XII.
Redovi
Duhovniško posvečenje 21. september 1765
Škofovsko posvečenje 21. december 1782
Povzdignjen v kardinala 14. februar 1785
Položaj 249. papež
Osebni podatki
Rojstvo Barnaba Niccolò Maria Luigi Chiaramonti
14. avgust 1742({{padleft:1742|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1]
Cesena[d], Papeška država
Smrt 20. avgust 1823({{padleft:1823|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1] (81 let)
Rim, Papeška država[1]
Pokopan Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost italijanska
Starši grof Scipione Chiaramonti
Giovanna Coronata markiza Ghini
Izobrazba doktorat iz teologije
Alma mater Zavod sv. Anzelma v opatiji sv. Pavla zunaj obzidja v Rimu
Grb

Drugi papeži z imenom Pij

Catholic-hierarchy.org

Papež Pij VII. (rojen kot Barnaba Gregorio Chiaramonti, O.S.B.), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 14. avgust 1742, Cesena, † 20. avgust 1823 Rim, Papeška država|. Papež je bil med letoma 1800 in 1823.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Leta 1758 je podal redovne zaobljube pri benediktincih in 21. septembra 1765 je prejel duhovniško posvečenje.

16. decembra 1782 je bil imenovan za škofa Tivolija in 21. decembra istega leta je prejel škofovsko posvečenje.

14. februarja 1785 je bil imenovan za škofa Imole (s tega položaja je odstopil 8. marca 1816), povzdignjen v kardinala in imenovan za kardinal-duhovnika S. Callisto.

14. marca 1800 je bil izvoljen za papeža in 21. marca istega leta je bil ustoličen.

Požar na Baziliki svetega Pavla in smrt[uredi | uredi kodo]

6. julija 1823 si je ob padcu Pij VII zlomil stegnenico; 16. julija pa se je začel smrtni boj, ki se je končal 20. Avgusta. 15. julija je izbruhnil požar na najstarejši in najbolj ohranjeni rimski baziliki svetega Pavla; tako papežu novice o požaru niso mogli sporočiti. [2][3]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Record #118792431 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ Giovanni Di Benedetto, Claudio Rendina: Storia di Roma moderna e contemporanea, Newton Compton, Roma. ISBN 88-541-0201-6
  3. ^ "L'incendio del luglio 1823". Basilica papale San Paolo fuori le mura. Pridobljeno dne 2012-03-25. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Dela[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Giulio Matteo Natali
Škof Tivolija
1782–1785
Naslednik: 
Giovanni Battista Banfi
Predhodnik: 
Giovanni Carlo Bandi
Škof Imole
1785–1816
Naslednik: 
Antonio Lamberto Rusconi
Predhodnik: 
Pij VI.
Papež
1800–1823
Naslednik: 
Leon XII.