Papež Pij VII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Under contruction icon-red.svg
Ta članek je za krajši čas rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti.
Prosimo vas, da strani v tem času ne spreminjate, saj bi lahko prišlo do navzkrižja urejanj.
Če je iz zgodovine strani razvidno, da je zadnjih nekaj dni ni spreminjal nihče, lahko to predlogo odstranite.
 Pij VII. OSB
Portret papeža Pija VII. avtor Jacques-Louis David
Portret papeža Pija VII.
avtor Jacques-Louis David
Sedež8. marec 1816 kardinal-duhovnik S. Callisto
Izvoljen14. marec 1800 (izvoljen)
Začetek papeževanja21. marec 1800 (umeščen in kronan)
Konec papeževanja20. avgust 1823
PredhodnikPij VI.
NaslednikLeon XII.
Redovi
Duhovniško posvečenje21. september 1765
Škofovsko posvečenje21. december 1782
Povzdignjen v kardinala14. februar 1785
Položaj249. papež
Osebni podatki
RojstvoBarnaba Niccolò Maria Luigi Chiaramonti
14. avgust 1742({{padleft:1742|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2][…]
Cesena[d], Papeška država
Smrt20. avgust 1823({{padleft:1823|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1][2][…] (81 let)
Rim[5]
PokopanBazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnostitalijanska
Staršigrof Scipione Chiaramonti
Giovanna Coronata markiza Ghini
Poklicdoktorat iz teologije
Alma materZavod sv. Anzelma v opatiji sv. Pavla zunaj obzidja v Rimu
PodpisPius VII signature.svg
Insignije
Drugi papeži z imenom Pij
Catholic-hierarchy.org

Papež Pij VII. (rojen kot Barnaba Gregorio Chiaramonti, O.S.B.), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 14. avgust 1742, Cesena, † 20. avgust 1823 Rim, Papeška država|.

Papež in vladar Papeške države je bil med letoma 1800 in 1823.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost in duhovni poklic[uredi | uredi kodo]

Papež Pij VII.
Naslikal Antonio Canova 1805 Albertinum Dresden

Rojstni kraj Pija VII.

Barnaba Niccolò Maria Luigi Chiaramonti se je rodil 14. avgusta 1742 v Ceseni kot najmlajši sin grofa Scipioneja Chiaramontija (30. april 1698 – 13. september 1750). Njegova mati Giovanna Coronata († 22. november 1777) je bila hči markiza Ghinija; prek nje je bil bodoči papež Pij VII. v sorodu z Braschijevimi - družino papeža Pija VI. po poroki 10. novembra 1713. E. Y. Hales pa v knjigi The Emperor and the Pope meni, da Chiaramonti ni bil v sorodu z družino Braschi, čeprav so tako mislili njegovi sodobniki. Njegova družina je bila sicer plemiškega stanu, vendar ni bila bogata, temveč je pripadala k srednjemu razredu. [6]

Njegova stara starša po materini strani sta bila Barnaba Eufrasio Ghini in Isabella de' conti Aguselli; po očetovi strani pa Giacinto Chiaramonti (1673–1725) in Ottavia Maria Altini; njegov pradedek po očetovi strani je bil Scipione Chiaramonti (1642–1677), prababica pa Ottavia Maria Aldini. Njegova pra-pra-starša po očetovi strani sta bila Chiaramonte Chiaramonti in Polissena Marescalchi.

Njegovi bratje in sestre so bili Giacinto Ignazio (19. september 1731 – 7. junij 1805), Tommaso (19. december 1732 – 8. december 1799) in Ottavia (1. junij 1738 – 7. maj 1814).

Tako kot njegovi bratje je obiskoval plemiški zavod (Collegio dei Nobili) v Ravenni; kljub temu se je 2. oktobra 1756 pri 14 letih odločil vstopiti k benediktincem kot novinec v opatiji Santa Maria del Monte v Ceseni. Dve leti za tem, 20. avgusta 1758, je napravil zaobljube in prevzel ime "Gregor". Poučeval je na benediktinskih fakultetah v Parmi in Rimu, kjer je bil posvečen v duhovnika 21. septembra 1765.

Škofovstvo in škrlatništvo[uredi | uredi kodo]

Njegov sorodnik, kardinal Giovanni Angelo Braschi, je bil 15. februarja 1775 izvoljen za papeža in si je nadel ime papež Pij VI. (1775–99); glede na to, da še ni bil škof, ga je 21. februarja 1775 posvetil kardinal Gian Francesco Albani; naslednjega dne pa ga je okronal kardinal Alessandro Albani.[7] [8].

Ta izvolitev je odprla pot cerkvemu napredovanju tudi za Chiaramontija. Le nekaj let pred to izvolitvijo, leta 1773, je namreč on postal osebni spovednik Braschija. Leta 1776 je Pij VI. 34-letnega patra Gregorja, ki je poučeval v samostanu pri cerkvi Sant'Anselmo na Aventinu v Rimu, imenoval za častnega nadarbinskega opata njegovega samostana. Čeprav je bila to starodavna praksa, je spodbudila godrnjanje in nevoščljivost sobratov, češ da tako imenovanje ni v skladu s Pravilom sv. Benedikta.

Decembra 1782 pa je papež imenoval za škofa v Tivoliju blizu Rima, a 21. decembra istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Pij VI. ga je februarja 1785 povišal v kardinala duhovnika pri San Callisto,[9] nato pa za škofa Imole; to službo je opravljal vse do leta 1816.[10]

Papež[uredi | uredi kodo]

Portret papeža Pija VII.
Thomas Lawrence (1769-1830)
olje na platno 1819, Royal c., London

Kardinali so izvolili papeža Pija VII. v Samostanu sv. Jurija v Benetkah, na Otoku sv. Jurija

Izvolitev[uredi | uredi kodo]

14. marca 1800 je bil izvoljen za papeža in 21. marca istega leta je bil ustoličen.

Papež Pij VI., ki je bil do konca življenja francoski ujetnik, je pred smrtjo določil, naj bodo volitve njegovega naslednika tam, kjer se bo lahko zbralo največje možno število kardinalov. Umrl je 29. avgusta 1799 v francoskem zaporu v Valenci. Kardinali so bežali pred francoskimi okupatorji iz Rima; največ se jih je moglo zbrati v Benetkah, ki so bile takrat pod avstrijsko oblastjo.

Konklave se je začel v benediktinskem Samostanu sv. Jurija na Otoku sv. Jurija. Bili so trije glavni kandidati, od katerih sta bila dva nesprejemljiva za Habsburžane; njihov ljubljenec Mattei pa ni mogel zbrati zadosti glasov.

Resen kandidat je bil tudi Bellisomi, ki mu avstrijski kardinali niso bili naklonjeni; „veto“ je vložil zoper njegovo izvolitev v imenu avstrijskega cesarja Franca I. kardinal Herzan von Harras.[11]

Po večmesečnem zastoju je Maury kot sporazumnega kandidata predlagal Chiaramontija. 14. marca 1800 ga je kardinalski zbor res izvolil za papeža tudi zato, ker ni bil zagrizen nasprotnik francoske revolucije; v čast svojega neposrednega predhodnika je prevzel papeško ime Pij VII.

Kronali so ga 21. marca v tamkajšnji samostanski Cerkvi sv. Jurija na dokaj nenavadni papeški slovesnosti, ko so mu deli na glavo papirnato tiaro. Francozi so namreč pokradli ob zasedbi Rima in ob izgnanstvu papeža vse tiare, kar jih je imel Sveti sedež . Novi papež je nato odplul v Rim na avstrijski ladji Bellona, in je po dvanajstih dneh prispel v Pesaro, od koder je nadaljeval potovanje proti Rimu.

Odnosi z Napoleonom[uredi | uredi kodo]

Jacques-Louis David: Napoleonovo kronanje 2. decembra 1804 v pariški Notredamski stolnici
olje na platno Louvre

Odvzem svobode Piju VII.
Papež Pij VII. prejema poslednje maziljenje v Napoleonovem zaporu 1812

Konkordat[uredi | uredi kodo]

Consalvi je nemudoma odšel v Francijo, kjer se je lahko pogajal za konkordat s prvim konzulom Napoleonom. Čeprav pogodba ni vplivala na vrnitev k staremu krščanskemu redu, je Cerkvi zagotovila določena civilna jamstva; priznala je "katoliško, apostolsko in rimsko vero" kot vero "večine francoskih državljanov".[12]

Glavne postavke sporazuma med Francijo in papežem so bile:

  1. Razglas, da je "katolištvo vera velike večine Francozov"; ni pa uradna vera, ki ohranja versko svobodo, zlasti glede na protestante.
  2. Papež ima pravico imenovati in odstavljati škofe.
  3. Država bo plačevala uradniške plače klerikom, a duhovščina bo prisegla zvestobo državi.
  4. Cerkev se je odrekla vsem zahtevam po cerkvenih zemljiščih, ki so bila odvzeta po letu 1790.
  5. Nedelja je bila ponovno vzpostavljena kot "praznik", kar je začelo veljati z Velikonočno nedeljo, 18. aprila 1802.

Izgnanstvo in zapor[uredi | uredi kodo]

Kot papež je sledil politiki sodelovanja s Francosko republiko in nato cesarstvom (1804). Bil je prisoten na kronanju Napoleona I. in njegovr žene Jožefine leta 1804 v Parizu. Sodeloval je celo pri francoski celinski blokadi Velike Britanije, kljub ugovorom državnega tajnika Consalvija, ki je bil prisiljen odstopiti. Kljub temu je Francija 1809 zasedla in priključila Papeško državo, zasegla Pija VII. za ujetnika ter ga izgnala v Savono.

Dne 15. novembra 1809 je papež Pij VII. posvetil cerkev v La Voglini v Piemontu z namenom, da bi postala njegovo duhovno oporišče med izgnanstvom. Ko je Napoleon izvedel za njegove namere, ga je izgnal v Francijo. Kljub temu je papež Napoleona še naprej imenoval "moj dragi sin", vendar je dodal, da je bil "nekoliko trmast, a še vedno sin".

To izgnanstvo se je končalo šele, ko je Pij VII. leta 1813 podpisal Fontainebleaujski konkordat. Eden od uspehov te nove pogodbe je bila izpustitev izgnanih kardinalov, vključno s Consalvijem, ki je, ko se je ponovno pridružil papeževemu spremstvu, takoj uspel prepričati Pija VII., da je s sporazumom preveč popustil samodržcu. Papež je marca 1814 nekatere ugodnosti res preklical, zaradi česar so francoske oblasti ponovno zaprle številne prelate. Njihova ječa pa je trajala le nekaj tednov, saj je Napoleon moral odstopiti 11. aprila istega leta.[13]

Kardinal Bartolomeo Pacca, ki so ga Francozi ugrabili skupaj s papežem, je 1808 prevzel službo državnega tajnika in med izgnanstvom ohranil svoje spomine; prvotno napisani v italijanščini, so bili prevedeni v angleščino in opisujejo težave in toležbe njunega izgnanastva ter zmagoslavno vrnitev v Rim 24. maja 1814. [14][15] and describe the ups and down of their exile and the triumphant return to Rome in 1814.

Piju pa je ječa pravzaprav povečala ugled: ljudje so v njem gledali živega mučenca. Ko je se je končno vrnil v Rim, so ga verniki toplo in navdušeno pozdravljali kot pravega junaka.[16]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinsko). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno dne 2011-12-06.CS1 vzdrževanje: Neprepoznan jezik (link)

Okrožnice[uredi | uredi kodo]

(latinsko)
(italijansko)
No. Naslov (latinsko) Vrsta Datum Vsebina
1. Ecclesiam a Jesu Christo bula (Rim) 13. september 1821 obsodba karbonarjev kot prostozidarjev
2. Praeclara quam breve (Rim) 16. maj 1820
3. Dominici gregis breve (Rim) 25. avgust 1819
4. Vineam quam plantavit okrožnica (Rim) 12. junij 1817 ureditev škofij v Franciji
5. Magno et acerbo pismo 3. september 1816
6. Etsi longissimo bula (Rim) 7. avgust 1814
7. Optatissimus tandem nagovor 26. september 1814
8. Sollicitudo omnium bula (Rim) 7. avgust 1814
9. Il trionfo okrožnica (Cesena) 4. maj 1814 zmagoslavna vrnitev po 5 letih ujetništva
10. Quum memoranda breve (Rim) 10. junij 1809
11. Hoc ipso nagovor 29. oktober 1804
12. Quam luctuosam nagovor 24. maj 1802
13. Ecclesia Christi bula (Rim) 15. avgust 1801
14. Tam multa breve (Rim) 15. avgust 1801
15. Le più colte motuproprij (Rim) 11. marec 1801
16. Ex quo Ecclesiam okrožnica (Benetke) 24. maj 1800 klic k spreobrnjenju za odvrnitev hudin
17. Diu satis okrožnica (Benetke) 15. maj 1800 Pija VI. daje za zgled poguma
18. Ad supremum nagovor (Benetke) 28. marec 1800 ponižno sprejema težko breme ob izvolitvi

[17]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Požar na Baziliki svetega Pavla in smrt[uredi | uredi kodo]

6. julija 1823 si je ob padcu Pij VII zlomil stegnenico; 16. julija pa se je začel smrtni boj, ki se je končal 20. avgusta. 15. julija je izbruhnil požar na najstarejši in najbolj ohranjeni rimski baziliki svetega Pavla; tako papežu novice o požaru niso mogli sporočiti. [18][19]

Aquila rapax[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o Piju VII., da je Grabežljivi orel (latinsko Aquila rapax; angleško Rapacious eagle). O’Brien povezuje to reklo z dejstvom, da je trpel v ječi za časa Napoleona, francoskega cesarja (vladal 1799–1815), ki je imel v grbu orla; Chobot se moti, ko pravi, da je imel v grbu orla papež.[20] Akin meni, da geslo Grabežljivi orel morebiti res opisuje Napoleona, ne pa papeža, na katerega bi se moralo nanašati; tako bi lahko bil opisan kdorkoli, ki je takrat nastopal na odru zgodovine. [21]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. ↑ 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. ↑ Boutry P. Dizionario Biografico degli Italiani — 2015. — Vol. 84.
  4. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  5. ↑ Record #118792431 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  6. ↑ "Pius VII, pope". Geneall. Pridobljeno dne 2 February 2016.
  7. ↑ Josef Gelmi (2016). Päpste und Pappstum. Freiburg im Breisgau: Herder. str. 155. ISBN 978-3-451-37502-6.
  8. ↑ Alessandro Albani (15. oktober 1692 – 11. december 1779) je bil rimskokatoliški kardinal, navdušen starinar in mecen umetnosti v Rimu. Kot kardinal (od 1721) je podpiral koristi vlad Avstrije, Savoje in Britanije proti koristim Francije in Španije; bil je znan pravnik in papeški upravnik. Za kardinala ga je postavil papež Innocenc XIII.
  9. ↑ Cardinal Title S. Callisto GCatholic.org
  10. ↑ "Pope Pius VII (timeline)". Catholic Hierarchy. Pridobljeno dne 21. marec 2012.
  11. ↑ J. P. Adams, Sede Vacante and Conclave, 1799-1800. pridobljeno 13. marca 2016
  12. ↑ "France". Berkley Center for Religion, Peace, and World Affairs. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 February 2011. Pridobljeno dne 15 December 2011. See drop-down essay on "The Third Republic and the 1905 Law of Laïcité"
  13. ↑ Aston, Nigel (2002). Christianity and Revolutionary Europe c. 1750-1830. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-46027-9.
  14. ↑ Pacca, Cardinal Bartolomeo. "Historical Memoirs of Cardinal Pacca, Prime Minister to Pius VII - Vol I (English translation)". Archive.org. Longman, Brown, Green, and Longmans. Pridobljeno dne 11 May 2021.
  15. ↑ Pacca, Cardinal Bartolomeo. "Historical Memoirs of Cardinal Pacca, Prime Minister to Pius VII - Vol II (English translation)". Archive.org. Longman, Brown, Green, and Longmans. Pridobljeno dne 11 May 2021.
  16. ↑ "Pius VII". Encyclopedia.com. 2004. Pridobljeno dne 27 February 2015.
  17. ↑ "Pius VII". Vatican.va. Pridobljeno dne 21. september 2022.
  18. ↑ Giovanni Di Benedetto; Claudio Rendina (2004). Storia di Roma moderna e contemporanea. Roma : Newton & Compton. ISBN 88-541-0201-6.
  19. ↑ "L'incendio del luglio 1823". Basilica papale San Paolo fuori le mura. Pridobljeno dne 2012-03-25.
  20. ↑ F. Chobot. Katolikus lexikon III. str. 259.
  21. ↑ [1] 9 things you need to know about the prophecy of St. Malachy by Jimmy Akin

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989, 0013798400, CIP 262.13(091); 929:262.13; Opremil Julijan Miklavčič, ilustracije iz različnih virov, 318 strani.
  • Adalbert Rebić, Adalbert, Drago Bajt: Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana 2007 (COBISS)
  • Eva Demmerle: Habsburžani. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013 (COBISS) ISBN 978 961 231 922 9
  • Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
(angleško)
  • Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(nemško)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (Izvirnik v nemščini: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
(italijansko)
  • Gaetano, Moroni (1811). "volume 2". Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro sino ai nostri giorni. Tipografia Emiliana Venezia.
  • Rendina, Claudio (1993). I papi. Storia e segreti (italijanščina). Rome: Newton Compton. ISBN 9788854132603.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
  • Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
  • Gergely Jenő: A pápaság története. Kossuth Könyvkiadó, 1982. ISBN 963-09-1863-3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
(francosko)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Pij VII.
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Giulio Matteo Natali 		Škof Tivolija
1782–1785 		Naslednik: 
Giovanni Battista Banfi
Predhodnik: 
Giovanni Carlo Bandi 		Škof Imole
1785–1816 		Naslednik: 
Antonio Lamberto Rusconi
Predhodnik: 
Pij VI. 		Papež
1800–1823 		Naslednik: 
Leon XII.
  1. ↑ Tylenda, Joseph N. (2003). Saints and Feasts of the Liturgical Year (angleščina). Georgetown University Press. str. 39. ISBN 978-0-87840-399-8.
  2. ↑ Johnston, William M. (2013). Encyclopedia of Monasticism (angleščina). Routledge. str. 1153. ISBN 978-1-136-78716-4.
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Pij_VII.&oldid=5786587«