Papež Pij VII.

Pij VII.
Portret papeža Pija VII., avtor Jacques-Louis David
Sedež	8. marec 1816 kardinal-duhovnik S. Callisto
Pričetek papeževanja	14. marec 1800
Konec papeževanja	20. avgust 1823
Predhodnik	Pij VI.
Naslednik	Leon XII.
Redovi
Duhovniško posvečenje	21. september 1765
Škofovsko posvečenje	21. december 1782
Povzdignjen v kardinala	14. februar 1785
Položaj	249. papež
Osebni podatki
Rojstvo	Barnaba Niccolò Maria Luigi Chiaramonti 14. avgust 1742({{padleft:1742|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) Cesena, Papeška država
Smrt	20. avgust 1823({{padleft:1823|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) (81 let) Rim, Papeška država
Pokopan	Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost	italijanska
Starši	grof Scipione Chiaramonti Giovanna Coronata markiza Ghini
Izobrazba	doktorat iz teologije
Alma mater	Zavod sv. Anzelma v opatiji sv. Pavla zunaj obzidja v Rimu
Grb
Geslo
Drugi papeži z imenom Pij Catholic-hierarchy.org

Papež Pij VII. (rojen kot Barnaba Gregorio Chiaramonti, O.S.B.), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 14. avgust 1742, Cesena, † 20. avgust 1823 Rim, Papeška država|. Papež je bil med letoma 1800 in 1823.

Življenjepis

Leta 1758 je podal redovne zaobljube pri benediktincih in 21. septembra 1765 je prejel duhovniško posvečenje.

16. decembra 1782 je bil imenovan za škofa Tivolija in 21. decembra istega leta je prejel škofovsko posvečenje.

14. februarja 1785 je bil imenovan za škofa Imole (s tega položaja je odstopil 8. marca 1816), povzdignjen v kardinala in imenovan za kardinal-duhovnika S. Callisto.

14. marca 1800 je bil izvoljen za papeža in 21. marca istega leta je bil ustoličen.

Požar na Baziliki svetega Pavla in smrt

6. julija 1823 si je ob padcu Pij VII zlomil stegnenico; 16. julija pa se je začel smrtni boj, ki se je končal 20. avgusta. 15. julija je izbruhnil požar na najstarejši in najbolj ohranjeni rimski baziliki svetega Pavla; tako papežu novice o požaru niso mogli sporočiti.

Viri

• B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
• M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
• F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
• A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
• A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
• Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
• J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
• Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
• J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
• F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Dela

• Ecclesiam a Jesu Christo (1821)

Glej tudi

• seznam italijanskih rimskokatoliških škofov
• seznam italijanskih kardinalov
• seznam papežev
• Seznam papeških okrožnic

Zunanje povezave

• Enciklopedija TutorGig angleško.

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Giulio Matteo Natali	Škof Tivolija 1782–1785	Naslednik:  Giovanni Battista Banfi
Predhodnik:  Giovanni Carlo Bandi	Škof Imole 1785–1816	Naslednik:  Antonio Lamberto Rusconi
Predhodnik:  Pij VI.	Papež 1800–1823	Naslednik:  Leon XII.

Ta biografski članek o verski osebnosti je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.