Papež Leon II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Leon II. Pričevalec OSB
Papež sveti Leon II.
Papež sveti Leon II.
Sedež januar 681
Pričetek papeževanja 17. avgust 682
Konec papeževanja 28. junij 683
Predhodnik Agaton
Naslednik Benedikt II.
Redovi
Položaj 80. papež
Osebni podatki
Rojstvo Leo Maneius
611
Sicilija
Smrt 1. julij 683
Rim
Pokopan Cerkev sv. Petra v Rimu (pokopan 3. julij 683)
Narodnost Grk
Starši oče Pavel (Paulus)
Geslo
Svetništvo
God 28. junij
Svetnik v rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Kanonizacija predtridentinsko obdobje
Drugi papeži z imenom Leon

Leon II., [1] je bil rimski škof, papež in svetnik Rimskokatoliške cerkve, * 611 Sicilija, (Italija, Bizantinsko cesarstvo), † 28. junij 683, Rim, Bizantinsko cesarstvo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Kot njegov predhodnik, je bil tudi Leon redovnik, rojen na Siciliji, in sicer benediktinec. Bil je izredno izobražen in vešč tako v latinščini kot tudi v grščini.

Leon je bil sicer izvoljen za papeža kmalu po Agatonovi smrti, vendar se je posvetitev zavlekla več kot eno leto; verjetno zato, ker ga cesar ni hotel potrditi, čeprav se je njegov predhodnik že dogovoril, da Bizanc glede tega ne bo delal več težav.[2] Glavni razlog pa je bila počasno potovanje poslanstva s koncila, ki se je sicer končal že 16. septembra 682, vendar so koncilski očetje prispeli v Rim šele naslednje leto sredi julija s pismom cesarja Konstantina IV., tokrat naslovljenem že na novega papeža.

V zgodovino se je zapisal že s tem, ker je sprejel in potrdil sklepe Tretjega carigrajskega vesoljnega cerkvenega zbora, ki so jih brez pridržkov sprejeli najprej v Carigradu, kjer jih je cesar z odlokom zapovedal kot državni zakon po celem bizantinskem cesarstvu, nato pa jih je papež razširil na vso Cerkev .

Z bizantinskim cesarjem Konstantinom IV. je vodil daljši spor zaradi cerkvenega razkola. Uspešno je dokončal ravenski cerkveni razkol in tudi z njimi vzpostavil krščansko vzajemnost. V zameno je cesar dosegel, da ravenskemu škofu ni bilo treba plačevati davkov papežu. [3]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Cerkev posvečena svetemu papežu Leonu II. Bargano (Lombardija, Italija)

Papež Leon II. je umrl 28. junija 683 v Rimu. Na ta dan se obhaja tudi njegov god. Pokopali so ga v cerkvi svetega Petra v Vatikanu.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ime Leon je polatinjena grška beseda: Λέων = leo (leonis) in pomeni slovensko: lev. V slovenščini se tudi uporablja ime Leon.
  2. ^ Delay
  3. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 113. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes. 2. izdaja. Einsiedeln, New-York, Cincinnati und St. Louis; Karl & Nikolaus Benziger 1883.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • I. Diós (s sodelavci): A szentek élete. Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Jenő Gergeljy: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 ö9 1863 3. Stran je 49
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. (Slovenski prevod: Zgodovina Cerkve v stotih slikah, Družina Ljubljana 1995, Prevedel France M. Dolinar)
  • Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • P. Manns: Testvéreink a szentek (po: P. Manns: Reformer der Kirche, Matthias-Grünewald-Verlag Mainz, 1970), szerkesztő: László Marosi, 2. kiadás, Prugg-Verlag Eisenstadt 1980.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • Zgodovina krščanstva. prevajalec Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6.  (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Agaton
Papež
682–683
Naslednik: 
Benedikt II.