Papež Štefan IX.
| Štefan IX. OSBCas | |
|---|---|
 Papež Štefan IX. upodobljen v Baziliki sv. Pavla | |
| Izvoljen | 2. avgust 1057 (izvoljen) |
| Začetek papeževanja | 3. avgust 1057 (posvečen in umeščen) |
| Konec papeževanja | 29. marec 1058 (konec) |
| Predhodnik | Viktor II. |
| Naslednik | Nikolaj II. |
| Redovi | |
| Povzdignjen v kardinala | 1049 imenoval Leon IX. |
| Položaj | 154. papež |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | Friderik Lotarinški [1] cca. 1000[2] ali cca. 1020 Vojvodina Lorena[d] |
| Smrt | 29. marec 1058[3] Firence, Toskanska marka[d], Sveto rimsko cesarstvo |
| Pokopan | Chiesa di Santa Reparata Florenca |
| Narodnost | Nemec |
| Vera | katoličan |
| Starši | Gozel I. Lotaringijski (vojvoda) Barba od Lebartena |
| Prejšnji položaj | alma_mater = Stolna šola v Liègu |
| Insignije | |
 | |
| Drugi papeži z imenom Štefan Catholic-hierarchy.org | |
Papež Štefan IX. ((latinsko Papa Stephanus Nonus) rojen kot Friderik Lotarinški (latinsko Fridericus Gozzelo Lotharingiae; nemško Friedrich von Lothringen; italijansko Federico Gozzelon dei duchi di Lorena; francosko Frédéric Gozzelon de Lorraine) je bil nemški škof, kardinal in papež, * okrog 1020,[4] Lorena (Sveto rimsko cesarstvo danes: Francija), † 28. julij 1057 Florenca (Toskana, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil od 3. avgusta 1057 do svoje smrti 29. marca 1058. Bil je šesti nemški papež v zgodovini, a po vrsti peti, ki je uresničeval gregorijansko reformo.[5]
Življenjepis[uredi | uredi kodo]
upodobljena na razglednici
Izvor in vzpon[uredi | uredi kodo]
S krstnim imenom Friderik [6] je bil Miroslav mlajši brat Bogomira Bradača [7][8] in je pripadal Ardensko-verdunski dinastiji; igral je pomembno vlogo v tedanji politiki.
Miroslav je imel poleg Bogomira še dve sestri: Regelindo (=Regelindis) in Udo (=Uda), ki sta se poročili z grofoma - eden je bil iz Namurja, drugi iz Louvaina. Friderik je dobil ime po stricu, verdunskem grofu, ki je postal pozneje menih v tem mestu pri St-Vanne. Njegov stric Adalberon pa je bil škof v Verdunu (984–988), a njegov stari stric nadškof v Reimsu (969–989).
Kot tretjorojenega ga je družina namenila cerkveni službi, kar je vzel zares: svoje bogoslovske študije je začel pri stolni šoli v Liègu. Postal je kanonik in arhidiakon lieške stolnice sv. Lamberta. Miroslav je gojil resnično zanimanje za kanoniško življenje, kar ga je spodbudilo, da je osebno sodeloval pri osnivanju kapitlja pri St-Albanu v Namurju s svakom grofom Albertom.
1049 je nabavil relikvije sv. Albana za Mainz, ko je tja priromal na svojem prvem potovanju v Nemčijo Leon IX. na sinodo v tem mestu in v Reimsu; sposobnega klerika je takoj povabil v svoje spremstvo. Papež se je odpovedal svoji naslovni tulski škofiji in na njeno čelo postavil svojega knjižničarja Udona, a Miroslava vzel s seboj v Rim za knjižničarja in tajnika februarja 1051; listine ga na tem položaju prvič omenjajo 12. marca 1051.
Od tedaj naprej je Miroslav stal vedno ob boku papežu in delil z njim njegov težavni pontifikat. Zavoljo svoje vzgojenosti in sposobnosti je postal član odposlanstva, ki sta ga za ureditev nesporazumov poslala v Carigrad papež in cesar 1054, in se je pridružil kardinaloma Humbertu [9] ter Petru [10]. Na Vzhodu je dejavno sodeloval v bogoslovni razpravi, ki jo je vodil Humbert in je zavračala obtožbe meniha Stetata [11][12][13]
Po vrnitvi iz Carigrada je postal opat na Monte Cassinu. Leon IX. ga je povzdignil v kardinala-diakona pri cerkvi s kardinalskim naslovom Santa Maria in Domnica alla Navicella (1049–1057),[14]. Za nekaj časa je torej opravljal nehvaležno službo apokriziarija ali nuncija v Carigradu. Ko je patriarh Kerularij zaprl vse latinske cerkve, sta bizantinski cesar in papež hotela zadevo zgladiti; vendar nedokazljivi patriarh ni popuščal – in je prišlo do medsebojnega izobčenja 1054, ki je bilo 1965 medsebojno preklicano obenem v Rimu in Carigradu.[15]. Viktor II. ga je povišal v kardinala-duhovnika pri San Crisogono, kar pa je bil komaj od 14. junija do 2. avgusta 1057, ko je bil izvoljen za papeža.[16]
Papež[uredi | uredi kodo]
Za papeža so ga izvolili 2. avgusta 1057, a naslednjega dne je bil posvečen in umeščen. Privzel si je ime Štefan IX. On je izrečno vztrajal pri številu IX; svoje uradne listine je vedno podpisoval kot Stephanus Nonus Papa (Papež Štefan Deveti); šele od druge polovice XVI. stoletja pa do prve polovice XX. stoletja ga nekateri seznami imenujejo kot Štefan X., kar je še povečalo zmedo v zvezi s štetjem papežev Štefanov. S Štefanom IX. je torej prevzel vodstvo Cerkve mož iz šole Leona IX., ki je v prenovo močno vključil meništvo: v naslednjih desetletjih je papeštvo pri tem podpiral predvsem benediktinski samostan Monte Cassino; izrednega pomena za prenovo Cerkve pa je bilo tudi spokorniško puščavniško gibanje v srednji Italiji pataria, ki je postalo še posebej vplivno, ko je Štefan IX. najvidnejšega predstavnika tega gibanja, slovitega meniha in teologa Petra Damianija, imenoval za kardinala v Ostiji.
Štefan je 1057 v Rimu vodil sinodo, ki je strogo nastopila proti ženitvi duhovnikov. Pri preno-vitveni dejavnosti se je sicer držal smeri svojih predhodnikov in vsestransko podpiral gregorijansko reformo; vendar je že pri njem prišla do izraza nova prvina, ki je za papeže kmalu postala vodilna ideja: boril se je za večjo neodvisnost papeštva od nemških cesarjev, kar je vse bolj preraščalo v borbo za neodvisnost Cerkve od svetne oblasti, v borbo za svobodo Cerkve, za možnost svobodnega izvrševanja njenega odrešenjskega poslanstva.[17]
Dela[uredi | uredi kodo]
- »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Cooperatorum Veritatis Societatis. Pridobljeno 6. decembra 2011.
- Papež Štefan IX. je v enem konsistoriju imenoval 13 kardinalov. Chacón OP pravi, da je bilo to imenovanje kardinalov 14. marca 1058 na kvatrno soboto v postu; takrat je imenoval 2 kardinala-škofa, 4 kardinale-duhovnike ter 1 kardinala-diakona.[18] Papeški letopis pa pravi, da je bilo to prvo tovrstno imenovanje in da ni znano, če je temu sledil še kak konsistorij.[19][20]
Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]
Že hudo bolan je odšel iz Rima; tam je rotil kardinale, naj po njegovi smrti ne začenjajo papeških volitev, dokler se Hildebrand ne vrne iz Nemčije, kamor ga je papež poslal po važnih opravkih. V Florenci se je prav tedaj mudil klinijski opat Hugo, ki je papežu še podelil zakramente za umirajoče. Umrl je dne 29. marca 1058 v Florenci (Toskana, Papeška država – Sveto rimsko cesarstvo, danes: Italija) in sicer za mrzlico.[21]
Grob[uredi | uredi kodo]
Pokopali so ga v cerkev Chiesa di Santa Reparata v Florenci. Nad to prvotno cerkvijo so zgradili sedanjo stolnico (=Duomo).
Njegov grob so odkrili 1357, ko so postavljali temelje za novo stolnico; našli so rakev, v njej pa z dragulji obdano papeško broško z zlato zaponko, mitro in prstan. Obiskovalci lahko vidijo razvaline San Reparate, ko se spuščajo v kripto stolnice; nihče pa ne ve točno, kje se je nahajal grob Štefana IX..[22]
Družinsko deblo[uredi | uredi kodo]
| Papež Štefan IX. | oče: Gozel I. Lorenski |
očetov dedek: Gotfrid I. od Verduna |
očetov pradedek: Gozlin, grof v Bidgauvu |
očetov prapradedek: Vigerico od Bidgauva |
| očetova praprababica: Kunigunda | ||||
| očetova prababica: Oda od Metza |
očetov prapradedek: Gerard grof od Metza | |||
| očetova praprababica: Oda Saška | ||||
| očetova babica: Matilda (942-1008) |
očetov pradedek: Herman Saški |
očetov prapradedek: grof Billung Saški | ||
| očetova praprababica: Ermengarda od Nantesa | ||||
| očetova prababica: Hildegarda od Westerburga |
očetov prapradedek: Lotar II. od Walbecka | |||
| očetova praprababica: Svanhilda od Hamalanda | ||||
| mati: Barba od Lebartena |
materin dedek: Oton III. od Lebartena |
materin pradedek: Eberard III. od Lebartena |
materin prapradedek: Eberardo II. od Lebartena | |
| materina praprababica: Amalgarda od Rhingelheima | ||||
| materina prababica: Demoiselle di Eislz |
materin prapradedek: ? | |||
| materina praprababica: ? | ||||
| materina babica: Lukharda od Linselsteina |
materin pradedek: Oton od Linselsteina |
materin prapradedek: Henrik I. od Vogelaarja | ||
| materina praprababivca: Matilda od Ringelheima | ||||
| materina babica: Eadgyth od Wessexa |
materin prapradedek: Edvard, kralj Wessexa | |||
| materina praprababica: Ælfflæd |
Štefanovo sorodstvo[uredi | uredi kodo]
| Rodovnik Ardensko-verdunske dinastije |
|---|
Ocena[uredi | uredi kodo]
- Zgodovinar Kelly meni v Grande Dizionario dei Papi, da si je v svojem kratkem pontifikatu Štefan resno prizadeval za izvajanje prenove. Na primer: kot opat na Monte Cassinu je spodbujal natančno spolnjevanje pravil svetega Benedikta; omogočil je delovanje svetemu Petru Damianiju, najimenitnejšemu zagovorniku cerkvene reforme, ko ga je imenoval za kardinala; obdal se je z osebami, ki so se trudile za obnovo: Humberta di Silva Candida je imenoval za svojega tajnika, a Hildebranda iz Soane za svojega svetovalca; zanimal se je za milanske pataria, versko in politčno gibanje, ki je nastalo v Milanu v drugi polovici XI. stoletja zoper simonijo [23] in nikolajstvo [24].[25]
Odnos med papeštvom in cesarstvom[uredi | uredi kodo]
- Ozko sodelovanje in dobri odnosi med cathedra Petri in Sacrum Romanum imperium – med Petrovim sedežem in Svetorimskim cesarstvom – med oltarjem in prestolom torej – je bilo posebna značilnost Viktorjeve vladavine. Sožitje Regnum et Sacerdotium (kraljestvo in duhovništvo) je doživelo vendarle s smrtjo Henrika III. in Viktorja II. svoj vrhunec in obenem konec; ta povezava se bo v naslednjih letih investiturnega boja morala dokončno pretrgati. Polagoma pojemajoči vpliv svetnih vladarjev na papeštvo se je kmalu pokazal, ko je Viktorjev naslednik Štefan IX. avgusta 1057 bil ustoličen pravzaprav brez kakršnegakoli soglasja salijskih vladarjev. Tako označuje smrt Viktorja II. obenem tudi konec nemškega prenoviteljskega papeštva.[26]
- Izhajajoč od vladarskih podob v srednjeveških evagelistarijih je ponazoril Weinfurter [27] korenit prelom v skupni igri med papežem in cesarjem – od posvetnega vladarja kot Božjega skrbnika, vse do papeža kot pravega Kristusovega namestnika, ki se mu mora podrejati tudi svetni vladar. Če je še nekako do sredine 11. stoletja obstajalo sodelovanje, pri katerem je cesar kot samoumevno in odgovorno sprejemal vlogo varuha Cerkve in pri tem umeščal njemu pripadajoče škofe, celo samega papeža, je prišlo v drugi polovici stoletja do nadvlade papeštva. To je vodilo med drugim k temu, da je rimsko-nemški vladar izgubil svoj edinstveni položaj na Zahodu; knezi pa so pridobili na moči, da so se vsepovsod oblikovali narodi, ter je nastalo lastno cerkveno pravo in lastno posvetno pravo. Če je cesar Henrik III. (1039–1056) še začetno cerkveno obnovo dejavno podpiral, se je le-ta obrnila ravno pod njegovim sinom Henrikom IV. (1056–1106) zoper kraljestvo. Weinfurter kaže kot spodbujevalca za razvoj zahtevo za novo nedvoumnostjo, ki je odnose med Cerkvijo in posvetno družbo temeljito predrugačila tako v vladanju kot v pravu. Predvsem je Gregor VII. zahteval na do tedaj nepoznan in docela prevratniški način vseobsegajočo oblast za papeža in popolno pokorščino. To je naletelo najprej na osupel odpor kralju zvestega škofovstva – tudi v Eichstättu; kakor tudi med drugim kaže Liber Gudnecarii; našel je pa vendarle vedno več pripadnikov tudi med knezi.[28]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Friderik Lotarinški - (latinsko Fridericus Gozzelo Lotharingiae; nemško Friedrich von Lothringen; italijansko Federico Gozzelon dei duchi di Lorena; francosko Frédéric Gozzelon de Lorraine
- ↑ https://www.biografiasyvidas.com/biografia/e/esteban_ix.htm
- ↑ Enciclopedia dei Papi — 2000.
- ↑ Mittermaier, Karl (2006). Die deutschen Päpste. Benedikt XVI. und seine deutschen Vorgänger. pp. 102.
- ↑ Coulombe, Charles A., Vicars of Christ: A History of the Popes, (Citadel Press, 2003), 208s.
- ↑ Friderik Ardenski ali Friderik Lorenski – Friderik=Miroslav Kelly, Thomas Forrest, The Beneventan Chant, (Cambridge University Press, 1989), 39.
- ↑ Bogomir Bradač; nemško Gottfried III. der Bärtige; francosko Godefroid II de Basse-Lotharingie; italijansko Goffredo il Barbuto; angleško Godfrey III, Duke of Lower Lorraine († 1069) je bil vojvoda Gornje Lotaringije, kakor tudi mejni grof Tuscije (Tuscija = nekdanja Etrurija, pokrajina v srednji Italiji severno od Rima) tj. Toskane
- ↑ Patrick Healy, The Chronicle of Hugh of Flavigny: Reform and the Investiture Contest in the Late Eleventh Century, (Ashgate Publishing, 2006), 50.
- ↑ Humbert – (1006–1061 - francosko Humbert de Moyenmoutier; italijansko Umberto di Silva candida; latinsko Humbertus Burgundus, Humbertus de Silva Candida, Humbertus Silvae Candide; angleško Humbert of Silva Candida; nemško Humbert von Silva Candida) je bil kardinal in benediktinski menih, eden najvplivnejših cerkvenjakov v Rimu, zaupnik in odposlanec več papežev, pristaš Gregorja VII. v boju za libertas Ecclesiae – svobodo Cerkve, izdajatelj več bojevitih spisov ter slovstveni izvrševalec cerkvene prenove v 11. st.]].
- ↑ kardinal Peter italijansko Pietro di Amalfi
- ↑ Niketa Stetat – (1005–1090) grško Νικήτας Στηθᾶτος; italijansko Niceta Stetato; latinsko Nicetas Pectoratus; angleško Niketas Stethatos je bil atoški menih, hagiograf in teolog. V sporu med Carigradom in Rimom je bil pristaš patriarha Kerularija v razpravi 1053–1054 s papeškim legatom Humbertom. Oporekal je učenje latinske Cerkve o Svetem Duhu, papeškem prvenstvu, brezkvasnem kruhu in obveznem duhovniškem celibatu
- ↑ Roman Cholij, Clerical celibacy in east and west, Leominster : Gracewing, 1989, ISBN 0-85244-189-4, p. 132 (on-line)
- ↑ »Stefano IX di Michel Parisse«. Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno 16. novembra 2017.
- ↑ »Cardinal Deaconry Santa Maria in Domnica«. GCatholic. Pridobljeno 15. novembra 2017.
- ↑ H. E. J. Cowdrey, Pope Gregory VII, 1073–1085, (Oxford University Press, 1998), 482.
- ↑ Charles Radding and Francis Newton, Theology, Rhetoric, and Politics in the Eucharistic Controversy, 1078–1079, (Columbia University Press, 2003), 89.
- ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 136.
- ↑ Chacón, Vitae et res gestae Pontificum Romanorum et S. R. E. Cardinalium, I, col. 813
- ↑ Annuaire Pontifical Catholique, 1927, s. 138
- ↑ »The Cardinals of the Holy Roman Church. General list of Cardinals. 11th Century (999–1099)«. Salvador Miranda. 1998–2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. decembra 2017. Pridobljeno 17. novembra 2017.
- ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 192.
- ↑ »The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon (str. 85)«. Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno 6. junija 2017.
- ↑ simonija pomeni dodeljevanje cerkvenih časti in služb v zameno za plačilo v denarju ali posesti
- ↑ nikolajevstvo (nicolaismo) je bilo gibanje, ki je zagovarjalo poročenost katoliških duhovnikov
- ↑ »Stefano IX: L'ultimo tedesco prima di Ratzinger«. comunione e liberazione. Pridobljeno 16. novembra 2017.
- ↑ S. Weinfurter. Sancta Aureatanis Ecclesia. Zur Geschichte Eichstätts in ottonisch-salischer Zeit. str. 31.
- ↑ Stefan Weinfurter (* 24. 6. 1945 Prachatice - Češko) je nemški zgodovinar, ki raziskuje zgodovino srednjega veka; predaval je na vseučiliščih v Eichstättu (1982–1987), Mainzu (1987–1994), Münchenu (1994–1999) in Heidelbergu (1999–2013).
- ↑ »Viktor II. - Der Eichstätter Papst«. Eichstätter Diözesangeschichtsverein E.V. Pridobljeno 7. novembra 2017.
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
| Članek je del serije o |
| Krščanstvu |
|---|
 |
| Pregled |
| Jezus Kristus |
| Molitve |
| Osebnosti |
| Krščanske cerkve in sekte |
| Zgodovina Cerkve |
| Arhitektura |
- seznam papežev
- seznam vladarjev
- Sveto rimsko cesarstvo
- cezaropapizem
- boj za investituro
- gregorijanska reforma
Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]
- (slovensko)
- Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
- (latinsko)
- Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
- Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.
- (angleško)
- Charles William Previté-Orton: The Shorter Cambridge Medieval History, Vol. 1, University Press, Cambridge 1979.
- Gregorovius, Ferdinand (2010) [1895]. History of the City of Rome in the Middle Ages. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-01502-8.
- Kelly, J. N. D.; Walsh, M. J. (2010) [1986]. Oxford Dictionary of Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-929581-4.
- Mann, Horace Kinder (1906). The Lives of the Popes in the Early Middle Ages. Zv. 5: The Popes In The Days of Feudal Anarchy, from Formosus to Damasus II, Part 2. London: Kegan Paul, Trench, Trubner & Co. Popes in the Days of Feudal Anarchy, 891–999 (London 1910)
- Gardner, Julian (1992), The Tomb and the Tiara, Oxford: Clarendon Press, ISBN 978-0-19-817510-0
- Mann, H. K. (2003), Tombs and Portraits of the Popes of the Middle Ages, Kessinger Publishing, ISBN 978-0-7661-2903-0
- Reardon, Wendy J. (2004), The Deaths of the Popes, Jefferson: McFarland & Company, Inc., Publishers, ISBN 978-0-7864-1527-4
- (nemško)
- F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
- Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957–1967.
- Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
- Werner Goez: Gebhard I. Bischof von Eichstätt, als Papst Viktor II. (ca. 1020–1057), in: Alfred Wendehorst, Gerhard Pfeiffer (Hrsg.), Fränkische Lebensbilder 9 (Veröffentlichungen der Gesellschaft für fränkische Geschichte; Reihe VII A), Neustadt/Aisch 1980, S. 11–21.
- Stefan Weinfurter: Sancta Aureatanis Ecclesia. Zur Geschichte Eichstätts in ottonisch-salischer Zeit, in: Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 49 (1986), S. 3–40.
- (italijansko)
- Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
- Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
- Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
- Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. Zv. 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno 12. novembra 2015.
- Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo. Zv. 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno 12. novembra 2015.
- (francosko)
- Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (v francoščini). Zv. 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno 23. novembra 2015.
- (madžarsko)
- Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
- C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
- Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN 963 09 1863 3.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- (angleško)
- Catholic Encyclopedia 1912, New Advent 2012
- Pope Stephen (X) (IX) ♂ Pope Stephen (X) (IX) Characteristics
- Sts. Martha and Mary Parish: Stephen IX (X) - Further Church Control. Excerpted from "Popes Through the Ages" by Joseph Brusher, S.J.
- Pope Stephen (IX) X, Catholic Online Catholic Encyclopedia
- Cardinal deaconry S. Maria in Domnica Also known as: St. Mary in Domnica (English), S. Mariæ in Domnica (Latin), Chiesa di Santa Maria in Domnica alla Navicella, Roma
- NNDB: Pope Stephen IX , Frédéric de Lorraine
- (italijansko)
- Stefano IX di Michel Parisse - Enciclopedia dei Papi (2000)
- Stéfano IX papa, venerabile Enciclopedie on line
- Stefano IX Papa Dizionario di Storia (2011)
- comunione e liberazione News STEFANO IX L'ultimo tedesco prima di Ratzinger
- Cathopedia: Papa Stefano IX
| Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Peter I. (opat) (1055–1057) |
opat na Monte Cassinu 1057–1058 |
Naslednik: Deziderij (1058–1087) |
| Predhodnik: Pietro (1044–1054) |
kardinal-duhovnik pri San Crisogono 14. junij–2. avgust 1057 |
Naslednik: sedisvakanca (do 1072) |
| Predhodnik: ? |
kardinal-diakon pri Santa Maria in Domnica 1049–4. junij 1057 |
Naslednik: Ildebrando Aldobrandeschi di Soana (Hildebrand) (1059–1073) |
| Predhodnik: Viktor II. |
Papež 1057–1058 |
Naslednik: Nikolaj II. |
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
