Papež Klemen XIV.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
 Klemen XIV. 
Papež Klemen XIV. Menda Giovanni Domenico Porta (1722–1780) olje na platno; naslikano najbrž 1773-1774
Papež Klemen XIV.
Menda Giovanni Domenico Porta (1722–1780)
olje na platno; naslikano najbrž 1773-1774
Izvoljen19. maj 1769 (izvoljen)
Začetek papeževanja19. maj 1769 (umeščen in kronan)
Konec papeževanja22. september 1774
vladal 5 let, 126 dni
PredhodnikKlemen XIII.
NaslednikPij VI.
Redovi
Duhovniško posvečenjeokrog 1731
Škofovsko posvečenje28. maj 1769
posvečevalec
Federico della Rovere
Povzdignjen v kardinala24. september 1759
imenoval
Klemen XIII.
Položaj249. papež
Osebni podatki
RojstvoGiovanni Vincenzo Antonio Ganganelli
31. oktober 1705({{padleft:1705|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[1][2][…]
Santarcangelo di Romagna[d], Papeška država
Smrt22. september 1774({{padleft:1774|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][…] (68 let)
Rim
PokopanBazilika Santi Apostoli, Rim
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiLorenzo Ganganelli
Angela Serafina Maria Mazza
Prejšnji položaj
Alma materJezuitsko Semenišče v Riminiju
Pijaristovska Univerza v Urbinu
Insignije
Drugi papeži z imenom Klemen
Catholic-hierarchy.org

Papež Klemen XIV. (rojen kot Giovanni Vincenzo Antonio Ganganelli, OFM Conv.), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 31. oktober 1705, Sant'Arcangelo di Romagna, † 22. september 1774, Rim.

Papež je bil med letoma 1769 in 1774.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Kardinal Ganganelli.

Poreklo in mladost[uredi | uredi kodo]

Janez Ganganelli se je rodil kot Giovanni Vincenzo Antonio v Santarcangelu 31. oktobra 1705 kot drugi otrok zdravnika Lorenza Ganganellija in plemkinje Angele Serafine Marije Mazza. Zakrament svetega krsta je prejel 2. novembra 1705.[4]

Sprva je študiral v Verucchiju, od 1717 pa se je izobraževal pri jezuitih v Riminiju. Študiral je tudi pri pijaristih v Urbinu.

Janez je 15. maja 1723 v Forlìju vstopil k minoritom in si izbral redovniško ime Lorenzo v spomin na svojega očeta Lovrenca. Noviciat je opravil v Urbinu, kjer je bil frater minorit že njegov bratranec Vincenzo. Večne zaobljube je napravil 18. maja 1724. Od leta 1724 do 1728 je bil poslan v samostane v Pesari, Fanu in Recanati, kjer je študiral teološke vede. Študije je nadaljeval v Rimu pri Luciju in pridobil doktorat iz teologije leta 1731.[5]

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

Papeževanje[uredi | uredi kodo]

Papež Klemen XIV. na podeželju jahajoč konja v okolici Castel Gandolfa

Izvolitev[uredi | uredi kodo]

Ob smrti Klemena XIII. (2. februarja 1769) je bilo 57 kardinalov. 46 jih je sodelovalo pri volitvah novega papeža. Razdeljeni so bili v tri stranke: zelanti so bili proti vmešavanju vladarjev in za ohranitev Družbe Jezusove; drugi so bili naklonjeni Burbonom in kot taki za njeno ukinitev; tretji so bili neporedeljeni. Francija je dala "veto" zoper izvolitev kardinala Buonaccorsija, ki je bil jezuitom naklonjen. Izvolili so nato frančiškana-minorita Lorenza Ganganellija, ki si je privzel ime Klemen XIV.[7]

Po tri mesece trajajočem konklavu je bil 19. maja 1769 soglasno izvoljen kljub nasprotujočim si strankam in brezobzirnemu vmešavanju nekaterih vladarjev kot sporazumni kandidat za papeža; 28. maja je prejel škofovsko posvečenje; 4. junija je bil umeščen in kronan. Lateran pa je prevzel v posest 26. novembra 1769.[8]

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Pomirljiva usmeritev[uredi | uredi kodo]

Klemen XIV. je že od samega začetka računal, da bo vodil pomirljivo politiko, ki bi zgladila prepade s katoliškimi kronami, ki so se poglobili med prejšnjim papeževanjem. Spor med posvetno in duhovno oblastjo je cerkvena stran ne brez razloga dojemala kot grožnjo in Klemen XIV. si je prizadeval za spravo med evropskimi vladarji. S tem, ko je popustil v papeških zahtevah po Parmi, je dosegel vrnitev Avignona in Beneventa in na splošno uspel vzpostaviti vsaj začasno ravnotežje med duhovnimi in posvetnimi - pravzaprav razsvetljensko usmerjenimi - oblastmi. Obenem pa je pokazal, da želi ustreči (ne)opravičenim zahtevam posvetnih vladarjev, kar pa jim je le še povečalo apetite.

Ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je kot kardinal podpisal tudi pogoj, da bo zatrl Družbo Jezusovo, če bo izvoljen za papeža. Govorice so trdile ravno to in na to so se sklicevali nekateri vladarji, ko so trmasto zahtevali njeno takojšnjo ukinitev. Opazno pa je bilo, da izvajajo samodržne „razsvetljene“ vlade nanj vedno hujši pritisk v tej smeri in Bourboni so se večkrat sklicevali na njegovo tozadevno obljubo, ki da jo naj čim prej uresniči. Poskušal se je temu sicer izogniti, česar pa ni bilo mogoče doseči z obotavljanjem in neodločnostjo, kar je le še stopnjevalo njihovo predrznost. Tako je končno popustil pritiskom in tozadevni odlok napisal novembra 1772, a podpisal 21. julija 1773.[9]

Potrditev nasledstva Marije Terezije[uredi | uredi kodo]

18. septembra 1773 je papež končno potrdil pravico do nasledstva - in s tem do pridobitve ogrske krone - Mariji Tereziji, ki je med katoliškimi vladarji skoraj edina bila naklonjena jezuitskemu redu.

Sprejem in povišanje mladega Mozarta[uredi | uredi kodo]

Klemen XIV. se je 1770 umaknil pred vročino v Kastelgandolfske vrtove

Papež Klemen XIV. in običaji katoliške Cerkve v Rimu so podrobno opisani v pismih Wolfganga Mozarta in njegovega očeta Leopolda, ki sta jih pisala iz Rima aprila in maja 1770 med njunim popotovanjem po Italiji. Leopoldu se je zdela višja duhovščina žaljivo ošabna; vendar ga je papež skupaj s sinom ljubeznivo sprejel ter komaj štirinajstletnega Mozarta-sina povišal v viteza Reda zlate ostroge (latinsko Ordo militia aurata; angleško Order of the Golden Spur).

Tokrat je namreč Wolfgang pokazal neverjeten podvig glasbenega spomina. Znano je bilo namreč, da so v papeški kapeli predzvajali "Miserere mei, Deus" - skladatelja iz 17. stoletja Gregorja Allegrija, čigar glasbo je papež prepovedal zunaj papeške kapele pod kaznijo izobčenja. Skupaj z očetom sta bila na izvajanju znamenite skladbe na Veliki petek 1770. 14-letni Wolfgang si je melodijo tako dobro zapomnil, da je lahko skladbo v celoti zapisal po enem samem poslušanju - po spominu. Da bi bil popolnoma gotov, jo je šel poslušat še enkrat. Papež je za to zvedel - verjetno po pripovedovanju samega ponosnega očeta - pa je bil toliko presenečen nad izrednim spominom na široko znanega "čudežnega otroka", da mladega Mozarta ni kaznoval, ampak ga je celo odlikoval.[10] [11]

Odnosi z Judi[uredi | uredi kodo]

Njegovo izvolitev je pozdravila judovska skupnost, ki je verjela, da bo človek, ki jih je kot svetovalec Svetega oficija v poročilu z dne 21. marca 1758 razglasil za na splošno nedolžne zaradi pretirane krvne obtožbe, ne bo nič manj pravičen in človečen do njih, ko bo sedel na katoliškem prestolu.

Upravičene in neupravičene obtožbe

Janez Ganganelli, ki ga je Benedikt XIV. določil za preiskovalca obtožb proti Judom iz Janopola na Poljskem[12][13] je ne le zavrnil očitek, ampak je menil, da je večina podobnih trditev od trinajstega stoletja nadalje neutemeljena. Pripravil je namreč pravno poročilo, ki je, od vseh obtožb o obrednih judovskih umorih dojenčkov, katerih zapisi so mu bili temeljito dani na voljo, izrecno priznal kot dokazana le dva: tisto Simona Trentskega[14][15][16] ter Andreja Rinskega [17]

Razpustitev jezuitov[uredi | uredi kodo]

"Jezuite so izgnali s Portugalskega s kraljevim odlokom z dne 3. septembra 1759".
Ko s portugalskih obal izpluje jadrnica, udari strela jezuita ki poskuša zažgati zemeljski globus, mitro in kraljevo krono; pri nogah ležita vreča zlatnikov in zaprta knjiga (simbola bogastva in nadzora nad izobrazbo).
Propagandni protijezuitski letak.

Najbolj sporna pa je njegova vloga pri pogromu nad jezuiti, ki so jih razsvetljeni vladarji in njihovi ministri obtoževali najneverjetnejših prestopkov največ z namenom, da se polastijo njihovega namišljenega bajnega bogastva in da onemogočijo jihovo vodilno vlogo v izobraževanju mladih rodov ter da nato podržavijo verske šole.

Zaklet nasprotnik jezuitov in vnet zagovornik razsvetljenstva - portugalski prostozidar Pombal - je uporabil svoje privilegije in politično moč, da je vplival na lahkovernega portugalskega kralja Jožefa, da je podpisal odlok, s katerim je izgnal jezuite najprej iz Brazilije (1754), kjer so sicer vzorno ščitili domorodne Indijance v svojih glasovitih redukcijah pred pohlepnimi trgovci; nato enako iz njene matice Portugalske (1759). Temu nestrpnemu ukrepu je sledil kot lavina izgon iz Francoskega kraljestva (1764), Španije in njenih kolonij (1767) ter iz Parme (1768). Z nastopom novega papeža so Bourbonski kralji zahtevali popolno zatrtje družbe. Klemen XIV. je ravnal prav nasprotno kot njegov predhodnik Klemen XIII., ki se postavil po robu krivičnim in za Cerkev škodljivim zahtevam. On je namreč Družbi Jezusovi javno priznaval njene zasluge za vero, za vzgojo in tudi za nedvomno in trajno podporo Svetemu sedežu. Na ta način je skušal spodbijati razloge, s katerimi so nasprotniki zahtevali njeno ukinitev; ko pa jo je v okrožnici celo izrecno pohvalil, je s tem njene sovražnike le še bolj razkačil, da so postajali vedno bolj nestrpni in neučakani v svojih skrajnih zahtevah.

Klemen XIV. je morebiti skušal pomiriti njihove nasprotnike z očitno neprijaznim in arogantnim ravnanjem z jezuiti: zavrnil je srečanje z vrhovnim generalom Družbe Jezusove Lovrencom Riccijem, odstranil je jezuitske profesorje iz uprave papeškega Irskega in Rimskega zavoda ter jim prepovedal sprejemanje novincev; skratka postopal je čisto v duhu njihovih zagrizenih nasprotnikov. Nerazumna poteza je bila že samo zatrtje družbe, ki je bila prva opora papeža; še bolj nerazumljiva pa zaprtje njenega vrhovnega predstojnika v Angelskem gradu, kjer je tudi kmalu umrl.[18]

Zgodovinarji priznavajo, da je bil papež prisiljen ukrepati, ker ni imel pred nasiljem nobene izbire. Pritisk je namreč naraščal do te mere, da so "katoliške" - po mentaliteti prejkone "razsvetljene" in liberalne, torej pravzaprav protikatoliške in brezbožne - države grozile, da se bodo odcepile od Cerkve in povzročile razkol, če bo papež še nadalje odlašal z zatrtjem jezuitov. Klemen XIV. je nazadnje popustil "v imenu miru Cerkve in da bi se izognil odcepitvi v Evropi" in zatrl Družbo Jezusovo s kratkim brevem "Dominus ac Redemptor" z dne 21. julija 1773.[19]

Nenavadno je vendarle dejstvo, da pa so ravno nekateri nekatoliški vladarji, zlasti v Prusiji in Rusiji, ki papeške oblasti niso priznavali, ukaz prezrli prav zato; še bolj pa iz koristnejšega razloga: da so lahko ohranili odlično urejene jezuitske šole in njihove profesorje, ki so sloveli po strokovnosti in izvedenosti v vseh takratnih znanstvenih panogah, zlasti pa v matematiki, mehaniki in zvezdoznanstvu.

Ta ukrep - zatrtje Družbe Jezusove - je bil namreč posledica vrste političnih potez in zapletenih razmer takratnega razsvetlenstva, in ne morda kake teološke polemike ali krivde na strani Družbe Jezusove. Cerkev je bila na zgubi: iz rok so ji iztrgali šolstvo, ki je bilo pravzaprav v rokah jezuitov, katerim so vzeli 800 zavodov, a 15.000 odličnih profesorjev izgnali, čeprav so bili izvrstni profesorji, odlični pedagogi in priznani znanstveniki, kar se je pokazalo zlasti v Kitajskih misijonih, ki jih je ta ukrep še huje prizadel kot Zahod.[20]

Položaj Družbe Jezusove[uredi | uredi kodo]

Na Kitajskem so jezuiti pokazali, da so sposobni ponesti Kristusovo oznanilo tudi v tako nedostopno deželo, kot je bila takrat pred Zahodnjaki ljubosumno zaprta Kitajska. To je po eni strani spodbulo navdušenje in hvalo, po drugi strani pa nevoščljivost in grajo.

Že prvi naslednik jezuitskega predstojnika Riccija v Kitajskih misijonih je podvomil o pravilnosti njegovega prilagajanja kitajskim običajem, češ da je morda šel predaleč. Tako se je Longobardo temeljito razlikoval od svojega predhodnika. Niccolò Longobardo (1559-1654), kitajsko ime Long Huamin (tradicionalna kitajščina: 龍華民), je bil sicilski jezuit na Kitajskem v 17. st. Tja je prispel 1597; poslali so ga v področje Shaozhou (Šaučov). Naslednik Riccija je postal 1610 kot vrhovni general za Kitajske misijone.[21] Čeprav je tudi on bil jezuit – se ni strinjal z Riccijem zlasti glede na izraze, ki naj jih Kitajci uporabljajo za izražanje Božjega imena ("Tjan" in "Šangdi").

Zato ne čudi, da si glede pravilnega in umirjenega stališča niti sami papeži niso bili na jasnem in se je zato njihov odnos spreminjal: saj so bili pod vplivom poročil od strani raznih redov, še bolj pa jezuitom izrazito sovražnih politikov. Nekateri papeži so zato nove obrede dopuščali, drugi jih trpeli, tretji – med katerimi je bil najkorenitejši Klemen XI., pa so jih izrečno prepovedovali. To omejevanje je nadaljeval tudi Benedikt XIV. kar z dvema bulama in na nek način pomagal trobljenju protiverskih enciklopedistov ter "razsvetljenih" vladarjev: “Družbo Jezusovo je treba zatreti!” Najhujšo zdraho pa je povzročalo vmešavanje evropskih držav, ki so zastopale svoje kolonijalne interese.

Očitno je namreč, da so tudi zaradi medredovniške nevoščljivosti in vladarskih spletk in podtikanj bili papeži vedno manj naklonjeni jezuitom. Vladarji so se po svojih diplomatskih predstavnikih in njim naklonjenih kardinalov kar redno hudo vtikali tudi v papeške volitve, da bi ja ne bil izvoljen kak jezuitom naklonjen kardinal. Nekateri papeži so sami verjeli neutemeljenim očitkom, ki so deževali od raznih strani, kar je imelo za posledico ne le prepovedano uporabo teh ali onih običajev in obredov - predvsem na Kitajskem in v Indiji, - ampak skorajšnjo popolno prepoved same Družbe Jezusove (1773).[22]

Zato so skoraj vsi papeži “razsvetljenega” stoletja kar brezobzirno nastopali proti jezuitom: celo tisti, ki so pri njih doštudirali. Takratni vladarji so si prisvojili "pravico", da osporavajo izvolitev kandidata, ki jim ni bil po volji in so to obilno izrabljali tudi z zahtevo, da novi papež ne sme biti naklonjen jezuitom. To se jim je pri izvolitvi Klemena XIII. sicer izjalovilo: vendar lavine, ki jo je sporožilo sovraštvo razsvetljencev, kljub dobri volji ta papež ni mogel več zaustaviti.

Najprej zoper jezuite in papeža, nato zoper kralje[uredi | uredi kodo]

Ni dvoma, da zahteva po uničenju Družbe Jezusove ni bila zgolj naključje ali celo pomota. Nasprotniki Cerkve so videli v tem redu najmočnejšo udarno in obrambno silo krščanstva ter trdno oporo papežu. Prav zato so zahtevali, da mora ravno papež Družbo tudi uradno zatreti, čeprav je bilo to po sramotenju, ropanju in izgonu jezuitov iz vseh pomembnejših dežel pravzaprav le še prazna formalnost - potem, ko so jezuite praktično vse pomembnejše države očrnile, jim zaplenile vse premoženje ter jih izgnale takorekoč gole iz celotnega katoliškega sveta.

Omahljivega Benedikta XIV. - ki jezuitov bržkone ni maral - so razsvetljenci postavili pred končno izbiro: ali uradno zatre Družbo, ali pa bo sledil razkol, ki bo hujši od reformacije - odpad skoraj celotnega katoliškega sveta od papeža. Obljubljali so vrh tega Papeški državi vrnitev Avignona in drugih zasedenih ozemelj.

S stoletja trajajočim rušenjem papeškega ugleda in avtoritete (galikanizem, janzenizem) je zlasti Francosko kraljestvo nehote samo žagalo vejo, na kateri so sedeli kralj, in ugled kraljestva in celotna takratna ureditev. Prevratneži in prekucuhi se niso postavili namreč le zoper jezuite, ampak tudi zoper Cerkev, končno pa tudi zoper kralja in plemstvo. Tako je kmalu po zatrtju Družbe Jezusove (1773) dolgoletna vzajemna setev "razsvetljenih" filozofov enciklopedistov in ošabnih francoskih kraljev, ki so se stalno vmešavali v cerkvene zadeve in jo ovirali pri njenem svobodnem delovanju, dozorela v klas, ki se je imenoval Francoska revolucija (1789) - in le-ta se ni obrnila le zoper Cerkev, ampak je najprej surovo pometla z dinastijo.

Upoštevanja vredne so besede nepristranskega sodobnika in odličnega poznavalca takratnih zdrah, protestantskega zgodovinopisca Schoella[23] v njegovem delu Cours d`histoire[24], kjer pronicljivo ugotavlja:

Francoski izvirnik[25] Nemški prevod[26] Slovenski prevod

Vers le milieu du dix-huitième siècle, les révolutionnaires qui visaient á la destruction des monarchies, voulaient avant tout renverser la puissance de l’Église, parce qu’ils savaient que depuis longtemps ses intérêts étaient entièrement liés avec ceux de la puissance monarchique dont, dans des siècles d’ignorance, elle avait souvent été l’ennemie. Mais pour renverser la puissance ecclésiastique, il fallait l’isoler, en lui enlevant l’appui de cette phalange sacrée qui s’était dévouée á la défense du trône pontifical, c’est-á-dire les Jésuites. Telle fut la vraie cause de la haine qu’on voua á cette société. Les imprudences que commirent quelques-uns de ses membres, fournirent des armes pour combattre l’ordre, et la guerre contre les Jésuites devint populaire ; ou plus tôt haïr et persécuter un ordre dont l’existence tenait á celle de la religion catholique et du trône, devint un tiret qui donnait le droit de se dire philosophe.

„Die Umsturzmänner, welche die Zerstörung der Monarchien beabsichtigten, wollten vor allem die Macht der Kirche zugrunde richten. Um dieses auszuführen, mußten sie dieselbe isolieren, indem sie ihr die Stütze jenes geistlichen Kriegsheeres entzogen, welches sich der Verteidigung des päpstlichen Thrones besonders gewidmet hatte, nämlich die Jesuiten. Dieses ist die wahre Ursache des Hasses, den man gegen diese Gesellschaft hegte. Daher gab auch der Haß und die Verfolgung dieses Ordens Anspruch auf das Recht, sich Philosoph zu nennen.“ Die Monarchen, die sich zur Verfolgung und Unterdrückung der Gesellschaft Jesu hergaben, waren also nur die willfährigen Werkzeuge in den Händen der Philosophen zur Zertrümmerung ihrer Throne.

Sredi 18. stoletja so revolucionarji, ki so si prizadevali za uničenje kraljestev, želeli predvsem strmoglaviti oblast Cerkve, saj so vedeli, da so bili njeni interesi že dolgo v celoti povezani z interesi kraljevske oblasti, katera je bila sicer v stoletjih nevednosti pogosto njena sovražnica. Toda da bi strmoglavili cerkveno oblast, jo je bilo treba osamiti in ji odvzeti podporo tistega svetega krdela (=falange), ki se je posvetilo obrambi papeškega prestola, to je jezuitov. To je bil pravi vzrok za sovraštvo, ki je bilo naperjeno proti tej Družbi. Nepazljivosti, ki so jih zagrešili nekateri njeni člani, so dale orožje za boj proti redu in tako je vojna proti jezuitom postala priljubljena; zategadelj je sovraženje in preganjanje reda, katerega obstoj je bil odvisen od katoliške vere in prestola, terjalo naziv, ki je dajal pravico, da se kdo imenuje filozof.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinščina). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno dne 6. december 2011.

Okrožnice[uredi | uredi kodo]

  1. Bula Salutis nostrae (30. april 1774)
  2. Breve Dominus ac Redemptor (21. julij 1773 – zatrtje Družbe Jezusove)
  3. Breve Magna atque (16. marec 1771)
  4. Breve Inscrutabili divinae (12. december 1769)
  5. Okrožnica Cum summi apostolatus (12. december 1769)
  6. Okrožnica Decet quam maxime (21. september 1769)

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Grob papeža Klemena XIV. v Baziliki Santi apostoli v Rimu

Bolezen[uredi | uredi kodo]

Zadnje mesece življenja je Klemen XIV. preživljal v zagrenjenosti zaradi svojih neuspehov - zlasti zaradi zatrtja Družbe Jezusove - in zdelo se je, da je zaradi tega vedno žalosten in potrt. Pred boleznijo je neumorno delal in je bil vedno dobre volje; nasprotno pa je sedaj padel v stanje nezanimanja, ki ga običajno pripisujejo strupu.[27]

Dne 10. septembra 1774 je padel v posteljo, a 21. septembra 1774 je prejel bolniško maziljenje. Širile so se govorice , da se mu je v njegovi zadnji uri prikazal sv. Alfonz Ligvorij (1696-1775) in ga tolažil, čeprav je sicer bil tedaj istočasno skozi dva dneva v zamaknjenju na sedežu svoje škofije v Arienzu.[28][29]

Ali je bil zastrupljen?[uredi | uredi kodo]

Njegovo potrtost in hitro razpadanje trupla so govorice pripisovale zastrupitvi, češ da so ga zastrupili jezuiti iz maščevanja zaradi zatrtja Družbe Jezusove. Dokazov za zastrupitev pa pri raztelešenju niso našli nobenih. Trditve o zastrupitvi pa so vsi, ki so mu bili blizu, odločno zanikali. V Letnem poročilu za leto 1774 je omenjeno, da je papež že dalj časa bolehal in da s svojimi 70-imi leti tudi ni bil več mlad. Da je umrl naravne smrti, so potrdili tako njegov osebni zdravnik kot tudi spovednik in drugi, ki so vsi oporekali razširjenim govoricam..[30]

Klemen XIV. je umrl 22. septembra 1774 na veliko žalost njegovih podložnikov, ki so ga hvalili zaradi njegove človeške uprave v Papeški državi.

Ko so njegovo telo pri raztelešenju (obdukciji) odprli, so zdravniki zaključili, da je umrl zaradi dolgoletnih skorbutičnih in hemoroidnih motenj, ki so se še poslabšale zaradi prekomernega dela in hudega potenja – saj habita ni slačil niti v najhujši vročini.[31]

Pogreb[uredi | uredi kodo]

27. septembra so ga pokopali pri Svetem Petru.

1802 so prenesli njegove ostanke v frančiškansko cerkev Santi Apostoli v Rimu, kjer je napravljen tudi sorazmerno velik spomenik. Njegovo grobnico v slogu neoklasicizma je zasnoval in izklesal Antonio Canova in sicer v omenjeni Baziliki Svetih apostolov. Na njegovem grobu je napis:

Epitaphus (latinski izvirnik)[7]
Nagrobni napis (slovenski prevod)

HEIC IN PACE CHRISTI
QVIESCIT
CLEMENS XIV PONT MAX
EX ORD. F. M. CONV.
XXXI X MDCCV XXI IX MDCCLXXIV

Tukaj v Kristusovem miru
počiva
Klemen XIV., papež
iz reda minoritov
31. X. 1705 - 21. IX. 1775

Njegovi rojaki iz Santarcangela so postavili v njegovo čast slavolok na glavnem trgu, ki so ga gradili od 1772 do 1777.

Ursus velox[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o Klemenu XIV., da je Nagli medved (latinsko Ursus velox; angleško Swift bear); pozneje so narobe brali kot Cursus veloxNagli tek ali Visus veloxNagli blesk. Nekateri viri menijo, da je imela rodbina za grb dirjajočega medveda.[32][33]

Ocena[uredi | uredi kodo]

Papeži in Družba Jezusova[uredi | uredi kodo]

Die Ausbreitung des Baumes [34] Razširjenje drevesa

Beim Tode des hl. Ignatius hatte der Orden schon 1000 Mitglieder, unter dem zweiten General 3500, unter dem vierten 5000, zur Zeit der Aufhebung (1773) gar 22.589, welche in 41 Provinzen verteilt waren. Im Jahre 1889 zahlte die Gesellschaft 12.306 Mitglieder. Der Orden hatte auch seine Stürme zu bestehen. Unter dem General Aquaviva waren einige spanische Jesuiten ungehalten darüber, daβ zwei Italiener nacheinander Generale wurden. Sie verlangten daher einen eigenen Generalkommissär, welcher vom General unabhängig sein sollte; auch strebten sie eignene Ordensstatuten für Spanien an. Da aber weder das eine noch das andere gewährt wurde, wendeten sich die Unzufriedenen an die Inquisition un dan Philipp II. Paul IV. hatte die Gesellschaft gezwungen, gegen die Konstitutionen des hl. Igntius das Chorgebet einzuführen und den General nur auf drei Jahre zu wählen. Nach dem Tode Pauls durften sie wieder zu den ursprünglichen Konstitutionen zurückkehren. Sixtus V. wollte manches am Orden ändern und sogar den Namen abschaffen; dabei nahm er auch keine Rücksicht auf die von angesehenen Fürsten vorgebrachten Bedenken. Bevor er aber seine Pläne durhsetzen konnte, starb er. Den gröβten Schlag aber versetzte Klemens XIV. dem Orden dadurch, daβ er ihn am 21. Juli 1773 infolge Drängens der bourbonischen Höfe auhob.

Ob smrti sv. Ignacija je imel red že 1000 članov, pod drugim generalom [35] 3500, pod četrtim [36] 5000, ob ukinitvi (1773) celo 22.589, ki so bili razporejeni v 41 provincah. Leta 1889 [37] je družba štela 12.306 članov. Red je moral tudi preživljati svoje nevihte. Pod generalom Acquavivom [38][39] so nekateri španski jezuiti bili nezadovoljni, da sta dva Italijana drug za drugim postala generala. Zahtevali so torej svojega generalnega upravitelja, ki bi moral biti neodvisen od vrhovnega generala; iskali so tudi svoje statute za Španijo. Ker pa ne eno ne drugo ni bilo odobreno, so se nezadovoljni obrnili na inkvizicijo, nato pa na Filipa II. Pavel IV. je prisilil družbo, da je morala, nasprotno pravilom sv. Ignacija, uvesti zborno (=korno) molitev in izvoliti generala le za tri leta.[40] Po Pavlovi smrti jim je bilo dovoljeno vrniti se na prvotno ustavo. Sikst V. je želel spremeniti nekaj stvari glede reda in celo ukiniti ime; pri tem se ni oziral na pomisleke, ki so jih predlagali spoštovani knezi; vendar je umrl, preden je uspel uresničiti svoje načrte. Toda največji udarec je redu zadal Klemen XIV., ki ga je 21. julija 1773 na pritisk burbonskega dvora ukinil.

Zatrtje Družbe Jezusove

Klemenu XIV. zgodovinarji zamerijo zatrtje Družbe Jezusove. 16. avgusta 1773 je namreč razpustil jezuite - ta za Cerkev zaslužni red, ki je med drugim imel posebno, četrto zaobljubo, da bo vedno branil ugled in položaj rimskega papeža. Red je zatrl ne toliko zaradi napak, ki naj bi jih počenjali njegovi člani, kolikor bolj zaradi hudega pritiska evropskih razsvetljenskih vladarjev, ki pri svojem stremljenju po samodrštvu niso trpeli nikakršnega ugovora ali ovire.[41]

Verfolgung (der Katholischen Kirche) im XVIII. Jahrhundert: Jesuitenverfogung[42] Preganjanje (katoliške Cerkve) v 18. stoletju: preganjanje jezuitov

1. In Portugal war es der Todfeind der Jesuiten, Marquis Pombal. Er war ein stolzer Emporkömmling und lüstern nach den angeblich großen Gütern des Ordens. Vom Sohne eines Landmannes hatte er es zum Minister gebracht, der mit König Joseph Emanuel I. Von Portugal Mißbrauch trieb und später wegen Veruntreuungen von Geldern vor Gericht gestellt werden mußte. (Feinde der Jesuiten – weltliche Personen)[43]

2. Ein Jesuitenfresser war auch der Exkapuziner Peter Parisot, ein Schurke erster Klasse. Derselbe wurde von Pombal nach Portugal gerufen und bekam die Aufgabe, Lügen auf Lügen geneg die Jesuiten zu schmieden und zu veröffentlichen. [44]
3. Man verfuhr, wie immer, so auch hier zunächst mit List. Man verletzte Ehre und guten Namen der Jesuiten durch die schamlosesten Verleumdungen und Betrügereien. In Portugal Pombal streute aus, sie hätten in ihren Reduktionen in Paraguay und Uruguay einen König, mit einem großen Heere, sie hätten duch Bedrückung der Indianer sich ungeheure Schätze erworben. – Beim Paapst wurden sie verleumdet, als wäre der Orden innerlich ganz zerfallen und bedürfe einer gründlichen Reform und einer eingehenden Visititation. (Listige Verfolgung) [45]
4. Grausamkeit und Hinterlist Pombals. Während der Hinrichtung – sie dauerte 8 Stunden – schaute Pombal aus seinem Luftschlosse vergnügt dem blutigen Schauspiele zu. Die Kolbenschläfge wuredn den Opfern in Zwischenräumen gegeben, um die Qual zu verlängern. Pombal hatte Begnadigung der Mutter Tavoras gefürchtet, darum ließ er sie zuerst hinrichten; als dann die Begnadigung wirklich kam, war sie schon tot. – Diese Morde wurden ausgeführt ohne Beweis, auf ein bloßes, vielleicht gar selfsterfundenes Gerücht hin, um dann die Jesuiten als am Attentat mitschuldig hinstellen zu können. In der That wurden sie ohne Beweis einfach als Mitverschworene auf ewige Zeiten aus Portugal verbannt. (Die Verfolgung der Familie Tavora. Justizmord an dem Herzog Aveiro.) [46]
5. Die herrlichen Reduktionen in Südamerika wurden mitten in ihrer Blüte durch Portugal vernichtet. (Gewaltsame Verfolgung gegen Eigentum.) [47].

1. Na Portugalskem je bil smrtni sovražnik jezuitov markiz Pombal. Bil je ponosen novopečeni gospod in požrešen na domnevno velika posestva reda. Od kmečkega sina je postal minister, ki je zlorabljal zaupanje portugalskega kralja Jožefa Emanuela I., pozneje pa so mu morali soditi zaradi poneverbe sredstev. (Sovražniki jezuitov - posvetni ljudje)

2. Prvorazredni požeruh jezuitov je bil tudi bivši kapucin Peter Parisot. Pombal ga je (iz Francije) poklicali na Portugalsko in mu dal za nalogo kovariti in objavljati laži proti jezuitom.
3. Kot vedno so tudi tukaj uporabili zvijačnost. Čast in dobro ime jezuitov so njihovi sovražniki očrnili z najbolj nesramnimi klevetami in goljufijami. Na Portugalskem je Pombal širil glas, da so imeli pri svojih redukcijah v Paragvaju in Urugvaju kralja z veliko vojsko in da so si z zatiranjem Indijancev pridobili ogromne zaklade. – Pred papežem pa jih je obrekoval, češ da je red notranje popolnoma propadel in torej zahteva temeljito prenovo in natančno preiskavo (tj. izredno vizitacijo. - Prepredeno preganjanje)
4. Pombalova krutost in zahrbtnost. Med usmrtitvijo (plemiške družine Tavora) - trajala je 8 ur - je Pombal veselo opazoval krvavi prizor iz svojega visokega gradu. Žrtvam so v presledkih (s kijem) drobili posamično ude, da bi podaljšali trpljenje. Pombal se je bal pomilostitve za Tavorino mater, zato jo je dal usmrtiti najprej; ko je pomilostitev dejansko prišla, je bila ona že mrtva.Ti umori so bili izvedeni brez dokazov, morda celo zgolj na podlagi nezanesljivih govoric, da bi potem lahko krivili jezuite kot sokrivce za napad (na kralja Jožefa I.). Pravzaprav so jezuite s Portugalskega preprosto za vedno izgnali brez dokazov kot sozarotnike. (Preganjanje družine Tavora. Sodni umor vojvoda Aveira.) [48]
5. Čudovite redukcije v Južni Ameriki je sredi njihovega razcveta uničila Portugalska. (Prisilno preganjanje lastnine)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
(angleško)
  • Frazee, Charles A. (2006) [1983]. Catholics and Sultans: The Church and the Ottoman Empire 1453-1923. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521027007.
  • Rendina, Claudio (1983). I papi. Storia e segreti. Rome: Netwon & Compton. str. 586–588.
  • Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(nemško)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (Izvirnik v nemščini: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).
(italijansko)
  • Gaetano, Moroni (1811). "volume 2". Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro sino ai nostri giorni. Tipografia Emiliana Venezia.
  • Rendina, Claudio (1993). I papi. Storia e segreti (italijanščina). Rome: Newton Compton. ISBN 9788854132603.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
  • Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
  • Gergely Jenő: A pápaság története. Kossuth Könyvkiadó, 1982. ISBN 963-09-1863-3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
(francosko)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 SNAC — 2010.
  2. 2,0 2,1 Find a Grave — 1995.
  3. 3,0 3,1 Brockhaus Enzyklopädie
  4. [1] Wilhelm, Joseph. "Pope Clement XIV." The Catholic Encyclopedia. Vol. 4. New York: Robert Appleton Company, 1908. 5 Jan. 2015".
  5. 5,0 5,1 "Ganganelli, O.F.M. Conv., Lorenzo (1705–1774)". Cardinals of the Holy Roman Church. Pridobljeno dne 22 February 2015.
  6. Giuseppe de Novaes, Elementi della storia de' sommi pontefici, Roma 1822, III edizione, vol. XV.
  7. 7,0 7,1 "Conclave of February 15 - May 19, 1769 (Clement XIV)". Salvador Miranda. 1998–2018. Pridobljeno dne 17. februar 2022.CS1 vzdrževanje: Date format (link)
  8. F. Gligora. I papi. str. 266.
  9. Pollen, John Hungerford. "The Suppression of the Jesuits (1750–1773)" The Catholic Encyclopedia. Vol. 14. New York: Robert Appleton Company, 1912. 26 March 2014 Citiran članek vsebuje besedilo, ki je v javni lasti.
  10. Wolfgang Amadeus Mozart, Mozart's Letters, Mozart's Life: Selected Letters, transl. Robert Spaethling, (W. W. Norton & Company Inc., 2000), 17.
  11. "Why did the Pope award Mozart a Papal knighthood and the Order of the Golden Spur?". BBC Music Magazine. 18. september 2020. Pridobljeno dne 5. maj 2022.
  12. Janopol, Janapuolė, poljsko Janopol) nekdanje poljsko mesto – danes v Litvi, je 2011 imelo le 341 prebivalcev.
  13. "2011 census". Statistikos Departamentas (Lithuania). Pridobljeno dne August 15, 2017.
  14. Simon Trentski (angleško Simon of Trent; nemško Simon von Trient; Simon Unverdorben; {lang-it|Simonino di Trento; Simeon}}), (1472–1475), je bil deček iz Trenta v Severni Italiji, čigar smrt so povezovali z judovskim obrednim umorom tamkajšnje skupnosti.
  15. "St Simon of Trent". The British Museum. Pridobljeno dne November 29, 2020.
  16. "Simon of Trent". Oxford Bibliographies. Pridobljeno dne November 29, 2020.
  17. Andrej Rinski (nemško Anderl (Andreas) Oxner von Rinn; latinsko Andreas Oxner de Rinn) je bil po legendi dojenček, ki je bil žrtev obrednega judovskega umora (*26. XI. 1459 †12. VII. 1462) v severnotirolski vasici Rinn.
  18. "McCoog SJ, Thomas M., "Jesuit Restoration - Part Two: The Society under Clement XIV", Thinking Faith, 14 August 2014".
  19. "The Suppression of the Jesuits by Pope Clement XIV," The Catholic American Quarterly Review, Vol. XIII, 1888.
  20. F. Gligora. I papi. str. 267.
  21. Lach, Donald Frederick; Van Kley, Edwin J. (1998). Asia in the Making of Europe. 3. University of Chicago Press. str. 371. ISBN 9780226467658.
  22. "Clement XI". Catholic Encyclopedia. 1913. Pridobljeno dne 10. april 2021.
  23. francosko: Maximilien Samson Frédéric Schoell, nemško: Maximilian Samson Friedrich Schöll (1766-1833) je bil zgodovinar, starinar, filolog, knjižničar in francoski veleposlanik v službi pri Pruskem dvoru
  24. Cours d`histoire Tome 44. p. 71
  25. "Cours d'histoire des états européens, depuis le rouleversement de l'empire Romain d'occident jusqu'en 1789". Maximilien Samson Frédéric Schoell. 1834. Pridobljeno dne 1. februar 2022.
  26. "Die Verfolgung insbesondere der Jesuiten". Katholish Glauben.info. 2. avgust 2018. Pridobljeno dne 1. februar 2022.
  27. ""Death by poisoning of His Holiness Pope Clement XIV", Leeds Intelligencer, 15 November 1774".
  28. "Bilocazione". Scienza di confine.eu. oktober 2009. Pridobljeno dne 16. februar 2022.
  29. "Bilocazione". Istituto di ricerca della coscienza. Pridobljeno dne 16. februar 2022.
  30. John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, p. 715
  31. [2] "Wilhelm, Joseph. "Pope Clement XIV." The Catholic Encyclopedia. Vol. 4. New York: Robert Appleton Company, 1908. 5 Jan. 2015".
  32. O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 74.
  33. Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 84.
  34. A. Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 778.779.
  35. drugi general je bil Diego Laynez (pišejo tudi Laínez; špansko: Diego Laynez, 1512-1565), je bil španski duhovnik in jezuit ter teolog judovskega porekla, ter drugi vrhovni general Družbe Jezusove.
  36. Everard Mercurian (1514 – 1580) iz Beneluksa je bil četrti vrhovni general Družbe Jezusove
  37. Obnovil jo je 1814 papež Pij VII.
  38. Claudio Acquaviva (14. september 1543 – 31. januar 1615) je bil italijanski jezuit-duhovnik. Izvoljen 1581 kot peti vrhovni general jezuitov je bil smatran za drugega ustanovitelja jezuitskega reda.
  39. Malachi Martin, The Jesuits (1988), p. 203
  40. Po Ignacijevi ustavi je jezuitski vrhovni general opravljal svojo službo vse do smrti
  41. Kulcsár Árpád: Miért oszlatták fel a Jézus Társaságot?
  42. Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 931s.
  43. Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 931.
  44. Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 932.
  45. Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 933.
  46. Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 934.935.
  47. Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 936.
  48. Anton Ender. Zgodovina katoliške cerkve. str. 934.935.
  49. Tylenda, Joseph N. (2003). Saints and Feasts of the Liturgical Year (angleščina). Georgetown University Press. str. 39. ISBN 978-0-87840-399-8.
  50. Johnston, William M. (2013). Encyclopedia of Monasticism (angleščina). Routledge. str. 1153. ISBN 978-1-136-78716-4.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Klemen XIII.
Papež
1769–1774
Naslednik: 
Pij VI.