Papež Viktor II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Viktor II. 
Papež Viktor II.upodobljen v Baziliki sv. Pavla
Sedež 13. april 1055 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 16. april 1055 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanja 28. julij 1057 (konec)
Predhodnik Leon IX.
Naslednik Štefan IX.
Redovi
Škofovsko posvečenje 1042
posvečevalec Benedikt IX.
Položaj 153. papež
Osebni podatki
Rojstvo Gebhard Graf von Calw, Dollnstein (ali: Tollenstein) und Hirschberg
cca. 1017
Nemčija, Königreich Deutschland[d]
Smrt 3. avgust 1057
Arezzo[1]
Pokopan Teoderikov mavzolej
Ravena
Narodnost Nemec
Vera katoličan
Starši Hartwig (ali Hartwich) von Calw (plemič)
Biliza (plemkinja)
Predhodni položaj škof v Eichstättu (1042–1057)
Grb
Geslo
Pokopan Mausoleum of Theodoric
Drugi papeži z imenom Viktor

Papež Viktor II. ((latinsko Papa Victor Secundus) rojen kot Gebhard von Calw, Dollnstein und Hirschberg (latinsko Gebhard comte de Calw, Dollnstein et Hirschberg), je bil nemški škof, kardinal in papež, * okrog 1017, Nordgau ((Bavarska,Nemčija, Sveto rimsko cesarstvo), † 28. julij 1057 Arezzo (Toskana, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil od 13. april 1055 do svoje smrti 28. julij 1057. Bil je peti nemški papež v zgodovini, a po vrsti četrti, ki je uresničeval gregorijansko reformo. [2]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Viktor II. blagoslavlja

Izvor in vzpon[uredi | uredi kodo]

Gebhard Graf von Calw und Dollnstein (tudi Tollenstein) und Hirschberg se je rodil okrog 1017 v Nordgauvu na Bavarskem na Nemškem kot sin švabskega grofa Hartwiga I. iz rodbine Ernste, in sorodnik svetorimskega cesarja Henrika Črnega. Po drugih se je rodil v Calwu na Švabskem – torej vsekakor v nemški plemiški družini. Njegovi starši so bili Hartwig in Biliza, a brata Gotebold in Hartwig. Prvi je pozneje postal oglejski patriarh (1048-1063), a Hartwig odvetnik v Eichstättu. Njegov daljni sorodnik je bil tudi regensburški škof Gebhard III. (1036-1060), ki je bil polbrat cesarja Konrada II. (1024-1039) in torej stric cesarja Henrika III. (1039-1056).
Prav regensburški škof je 1042 predložil Gebharda – ki se je vzgajal v stolni šoli v bavarskem mestu ter bil kanonik v Regensburgu – kot kandidata za tedaj izpraznjeni škofijski sedež v Eichstättu. Petindvajsetletnega cesarja je v prvem trenutku pohujšala mlada doba kandidata, saj je bil tedaj Gebhard mlajši od vladarja; ni torej še dosegel dobe tridesetih let, ki jo predpisuje kanonsko pravo za prosilce škofovske službe. Očitno tedaj ni bil član cesarske kapele. Ko pa se je mainški škof Bardo (1031-1051) izrekel v prid njegove kandidature, ga je suveren za Božič 1042 uvedel v Goslarju na škofijski sedež v Eichstättu, čeprav tudi sedaj ni imel več kot 24 let. Na tem položaju je podpiral cesarjevo usmeritev in postal njegov ožji svetovalec. Na tem položaju so mu njegove sposobnosti pomagale, da je pomembno prispeval k Henrikovemu delovanju in postal končno njegov glavni svetovalec.
Pravijo, da je kot škof Gebhard napravil vtis na sodobnike s svojo učenostjo in izvedenostjo v duhovnih in zemeljskih strokah. Očitno je očaral tudi Henrika III. Okrog 1050 se je Gebhard uvrstil med glavne cesarjeve svetovalce. Sodobniki poudarjajo njegov pomen kot drugega za kraljem. Oviral pa je delovanje Leona IX. v njegovem pohodu zoper Normane v južni Italiji, ko je dal poklicati z bojišča večino nemških vojakov; s tem je posredno prispeval k ponižujočemu porazu v bitki pri Civitatah, 18. unija 1053. To potezo je pozneje kot papež močno obžaloval. Kot glavni razlog tega dejanja omenjajo neurejene razmere na Bavarskem.[3] [4]
Ko je odstavil cesar vojvoda Konrada, je postavil Gerharda za bavarskega vojvoda. [5] [6]
Med septembrom 1046 in majem 1047 je novoizvoljeni škof spremljal Henrika III. v Rim, in si je tako lahko ustvaril predstavo o političnem položaju v srednje-severni Italiji. Med drugim je sodeloval oktobra 1046 v Paviji na cesarskem zboru z velikaši severne Italije, decembra pa na zborovanju v Sutriju in Rimu, ko so odstavili vse tri papeže: Gregorja VI., Silvestra III. in Benedikta IX.. Navzoč je bil v Rimu tudi pri papeški izvolitvi prvega nemškega reformnega škofa Suidgerja iz Bamberga - Klemena II. – kakor tudi cesarskemu kronanju Henrika III. naslednji – božični dan 1046. [7] [8]

Papež[uredi | uredi kodo]

Viktor II. – obraz in grb
upodobljena na razglednici
Zgodovinski razvoj Svetorimskega cesarstva
Papež Viktor II. – njegova podoba in grb

Po smrti papeža Leona IX. je sedisvakanca trajala kar celo leto. Tedaj je poslanstvo pod Hildebrandovim vodstvom – poznejšim Gregorjem VII., prišlo v Mainz in prosilo cesarja, naj imenuje v osebi eichstättskega škofa Gerharda njegovega naslednika. Cesar ga je res imenoval po dolgem premišljevanju septembra 1054, vendar se je dal Gebhard preprositi šele marca; v medčasu je dobil od cesarja zagotovila, da bodo Cerkvi vrnjena vsa odvzeta posestva, in da bo smel zadržati tudi svojo nemško škofijo; takrat je odšel v Rim, kjer so ga ustoličili v Baziliki svetega Petra 13. aprila 1055; privzel si je ime Viktor II.. Njegove odnose s cesarjem je zaznamovalo prijateljsko sodelovanje v cerkvenih zadevah, v varovanju papeškega premoženja Matrimonium Petri, ter v obrambi papeških in cesarskih pravic v Južni Italiji.

Viktor je svoj pontifikat začel s sinodo v Firencah, kjer je v cesarjevi navzočnosti nastopil po smernicah svojega predhodnika proti simoniji, proti ženitvi duhovnikov in proti raznim oblikam odtujevanja cerkvenega imetja. Sinodalne sklepe je še posebej razglasil v južni Franciji, kjer so bila vprašanja zelo pereča. Kot nekdanji državni kancler je tudi v Italiji ščitil cesarske interese. Henrik III. mu je zaupal v upravo vojvodstvi Spoleto in Fermo. Jeseni 1056 je na cesarjev poziv obiskal Nemčijo. Umirajočemu cesarju je obljubil, da bo varoval pravice njegovega komaj 6-letnega sina Henrika. 28. oktobra je pokopal Henrika III. v aachenski stolnici, novembra pa prav tam slovesno za nemškega kralja kronal Henrika IV. s tem, da je vladarske posle namesto mladoletnega sina prevzela njegova mati Neža. Nadalje je okrepil položaj dečka-kralja, ko je priporočil knezom, naj mu bodo zvesti na zboru v Kelmorajnu zgodaj decembra, in na zboru v Regensburgu na sam Božič.
Februarja 1057 se je papež vrnil v Italijo, 18. aprila vodil sinodo v Lateranu; poleti pa še v Arezzu, kjer je 28. julija 1057 umrl. Z Viktorjem se je končala vrsta nemških reformnih papežev in tudi cesarji so zgubili vodilno vlogo pri prenovi Cerkve. [9]

Na cerkvenem zboru 4. junija 1055 – na binkoštno nedeljo – sta se torej srečala papež in cesar v Florenci in sklicala sinodo, ki je ponovno obsodila simonijo, duhovniško priležništvo in odtujevanje cerkvenega premoženja, kot je to storil že njegov predhodnik papež Leon IX.. Več prizadetih prelatov je takoj izgubilo svoj položaj. Čeprav mu je poprej večkrat nasprotoval, je uvidel, da je najbolje, če zvesto hodi po njegovih stopinjah; nasprotoval je bil zlasti Leonovi vojni proti Normanom, kar je pripreljalo do hudega poraza. Razlika je bila v tem, da je užival ne le zaupanje, ampak tudi vsestransko cesarjevo podporo in je tako uspel lahko tudi tam, kje se Leonu ni posrečilo. Na tej sinodi je bilo navzočih 120 škofov. Obravnavali so tudi razmere v Španiji, kjer kralj Ferdinand [10]ni hotel več priznavati Henrikove vrhovne oblasti in plačevanja davka. Papež mu je v strahu, da se ne bi dežela ločila od katoliške Cerkve, zagrozil s kaznijo izobčenja, če ne bo izkazal vdanosti svojemu fevdnemu gospodu. Podobno so mu zagrozili tudi drugi evropski kralji; Ferdinand se je uklonil. [11]

Navzoč ob cesarjevi smrti[uredi | uredi kodo]

Naslednjega leta ga je poklical k sebi cesar, in je bil tako njegov glavni svetovalec navzoč ob njegovi smrtni postelji v Bodfeldu v Harzu dne 5. oktobra 1056. Obljubil mu je, da bo poskrbel za nasledstvene pravice šestletnega Henrika zoper mogočne nasprotnike. Poskrbel po cesarjevi želji za njegov pogreb v Speyerju, kjer je njegovo truplo položil na praznik svetih apostolov Simona in Juda Tadeja - 28. oktobra - torej na njegov god - v kripto stolnice. Med koncem novembra in v začetku decembra 1056 je Viktor odšel z malim Henrikom IV. v Aachen (Aquisgrana), kjer ga je posadil na prestol Karla Velikega; to je pomenilo začetek kraljevanja novega kralja, ki se bo kmalu v prihodnosti za vso skrb pokazal do papežev nevrednega in nehvaležnega.

Postal je torej krušni oče Henrikovega mladoletnega sina Henrika IV. in svetovalec Neže Aragonske, Henrikove matere. Tako si je Viktor pridobil velikansko moč, ki jo je pa uporabljal za vzdrževanje mirnega sožitja s cesarstvom in da bi okrepil papeštvo nasproti velikaški samovolji, med katerimi so bili najnevarnejši grof Balduin V. Flandrijski, Godfrid III. Lotaringijski in celo njegov stric na škofijskem sedežu, regensburški škof Gebhard III. [12] [13] [14]

Dela[uredi | uredi kodo]

  1. Imenoval je pet kardinalov v dveh konzistorijih. [15] Cathopedia (verjetno pomotoma) ve le za 4 kardinale. [16]
  2. Viktor je izobčil barcelonskega grofa Rajmonda Berengarja I. [17] in ter njegovo drugo ženo Almodo - Almodis od Marke [18] zaradi prešuštva, ker jo je ugrabil še živemu možu. [19][20]
  3. Že leta 1050 je Leon IX. na rimski sinodi obsodil novo herezijo, ki jo je učil Berengar iz Toursa, arhidiakon v Angersu; le-ta je pridigal zoper skrivnost transsubstanciacije med sveto mašo. Zoper krivoverstvo je deloval tudi papež Viktor, ki je v ta namen poslal v Francijo kardinala Hildebranda. [21]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Teoderikov mavzolej, kamor naj bi pokopali papeža Viktorja

Smrt[uredi | uredi kodo]

Kratko po svoji vrnitvi v Italijo je papež Viktor II. vodil zborovanje v Arezzu, kjer se je zaustavil, da bi pomiril spor med škofoma Arezza in Siene. Nenadoma in nepričakovano je umrl dne 28. julija 1057 v Arezzu za vročino; drugi menijo, da je bil zastrupljen. Verjetno je padel kot žrtev epidemije mrzlice med vročim laškim poletjem; dodatno preobremenjenost so pomenila številna papeževa potovanja in zborovanja, ki so ga hudo izčrpala. [22]

Pokop in grob[uredi | uredi kodo]

Ko so njegovi pristaši hoteli prepeljati njegovo truplo na njegov prejšnji škofijski sedež v Eichstättu, ki ga je zadržal tudi kot papež, so ga ponoči skrivaj ukradli prebivalci Ravene in ga prenesli v Mavzolej Teoderika Velikega v tem mestu, ki je takrat bil del benediktinskega samostana Sancta Maria ad forum; pozneje je za truplom izginila vsaka sled. [23]
Po drugi verziji so Viktorjevo spremstvo napadli roparji blizu Ravene in ga prisilili, da so ga pokopali v cerkvi Santa Maria Rotunda v grob, ki ga danes ni več. O njegovem grobu pa ni sledu niti v Teodorikovem mavzoleju, čeprav je bil očitno spremenjen v krščansko cerkev. V mavzoleju pa na drugem nadstropju le obstaja ogrodje velikega praznega sarkofaga, ki je podoben kopalni kadi; verjetno pa ni pripadal niti Viktorju niti Teoderiku.

Govorijo pa nekateri, da je bil Viktor pokopan ali pa pozneje prenesen v San Reparata v Florenci in sicer v prvotni cerkvi, nad katero so zgradili sedanjo stolnico (Il Duomo), a za to manjkajo dokazi. [24]

Spomin[uredi | uredi kodo]

1945 je napravila kiparka Fischlova kip Viktorja II. v Eichstättski stolnici. Mesto je poimenovalo po papežu tudi ulico: Papst-Victor-Straße. Mesto Eichstätt je dalo poimenovati v čast papeža Papst-Viktor-Straße tudi v trgu Dollnstein in še v eni občini njegove škofije.

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Nadaljujemo prikaz nekaterih najpomembnejših papežev v zgodovini. V XI. stoletju je dal ta papež velik zagon delu za cerkveno prenovo, in sicer samo v dveh letih svojega papeževanja… Cesarju Henriku III. se imajo tako zahvaliti za imenovanje kar štirje papeži: Suidger iz Bamberga (Klemen II.), Popon iz Briksena (Damaz II.), Bruno iz Tula (Leon IX.) in Gebhard iz Eichstätta (Viktor II.). To dokazuje tesen odnos med vero in politiko v tem obdobju cerkvene zgodovine: v tem okolju se giblje tudi papeštvo Viktorja II. Novembra 1054 je Henrik imenoval Gebarda za papeža. On pa ni sprejel takoj: pri srcu mu je bila zlasti neodvisnost in samostojnost Cerkve; res je sprejel šele tedaj, ko mu je cesar zagotovil, da bodo Svetemu sedežu vrnjene nekatere pravice in nekatera ozemlja, in sicer je sprejel cesarjevo umeščanje šele marca 1055 v Regensburgu. »Čeprav je bil predvsem odločen upravnik, si je prizadeval tudi za cerkveno obnovo;« tako je nadaljeval najboljše delo papeža Leona IX. in zaupal kardinalu Hildebrandu iz Soane, najpomembnejšemu cerkvenemu liku tistega časa in prihodnjemu papežu Gregorju VII., to prenovitveno delo. [25] [26]
  • Gebhard je dokazal, da je – kljub mladosti 24-ih let – dober škof in preudaren državnik. [27]
  • Bil je izredno izobražen in politčno izurjen; najboljše je poznal zakonske pravne zahteve kraljestva do cerkvenih posestev. [28]
  • Klaus Graf oporeka, da bi bil Gerhard Graf von Calw (=de Calice) in meni, da je njegovo poreklo pravzaprav nejasno. [29]

Odnos med papeštvom in cesarstvom[uredi | uredi kodo]

  • Tesno sodelovanje in dobri odnosi med cathedra Petri in Sacrum Romanum imperium – med Petrovim sedežem in Svetorimskim cesarstvom – med oltarjem in prestolom torej – je bilo posebna značilnost Viktorjeve vladavine. Sožitje Regnum et Sacerdotium (kraljestvo in duhovništvo) je doživelo vendarle s smrtjo Henrika III. in Viktorja II. svoj vrhunec in obenem konec; ta povezava se bo v naslednjih letih investiturnega boja morala dokončno pretrgati. Polagoma pojemajoči vpliv svetnih vladarjev na papeštvo se je kmalu pokazal, ko je Viktorjev naslednik Štefan IX. avgusta 1057 bil ustoličen pravzaprav brez kakršnegakoli soglasja salijskih vladarjev. Tako označuje smrt Viktorja II. obenem tudi konec nemškega prenoviteljskega papeštva. [30]
  • Izhajajoč od vladarskih podob v srednjeveških evagelistarijih je ponazoril Weinfurter [31]korenit prelom v skupni igri med papežem in cesarjem – od posvetnega vladarja kot Božjega skrbnika, vse do papeža kot pravega Kristusovega namestnika, ki se mu mora podrejati tudi svetni vladar. Če je še nekako do sredine 11. stoletja obstajalo sodelovanje, pri katerem je cesar kot samoumevno in odgovorno sprejemal vlogo varuha Cerkve in pri tem umeščal njemu pripadajoče škofe, celo samega papeža, je prišlo v drugi polovici stoletja do nadvlade papeštva. To je vodilo med drugim k temu, da je rimsko-nemški vladar izgubil svoj edinstveni položaj na Zahodu; knezi pa so pridobili na moči, da so se vsepovsod oblikovali narodi, ter je nastalo lastno cerkveno pravo in lastno posvetno pravo. Če je cesar Henrik III. (1039-1056) še začetno cerkveno obnovo dejavno podpiral, se je le-ta obrnila ravno pod njegovim sinom Henrikom IV. (1056-1106) zoper kraljestvo. Weinfurter kaže kot spodbujevalca za razvoj zahtevo za novo nedvoumnostjo, ki je odnose med Cerkvijo in posvetno družbo temeljito predrugačila tako v vladanju kot v pravu. Predvsem je Gregor VII. zahteval na do tedaj nepoznan in docela prevratniški način vseobsegajočo oblast za papeža in popolno pokorščino. To je naletelo najprej na osupel odpor kralju zvestega škofovstva – tudi v Eichstättu; kakor tudi med drugim kaže Liber Gudnecarii; našel je pa vendarle vedno več pripadnikov tudi med knezi. [32]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Record #11943492X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ Coulombe, Charles A., Vicars of Christ: A History of the Popes, (Citadel Press, 2003), 208.
  3. ^ Leo Marsicanus in his "Chronaicon Casinense", II, 89, in P.L., CLXXIII, 692
  4. ^ "Pope Victor II". Catholic Encyclopedia New Advent. 1912. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  5. ^ "Pope Victor II". NNDB. 2014. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  6. ^ "Victor II, Pope". New Catholic Encyclopedia. 2003. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  7. ^ "Vittore II". Wolfgang Huschner. 2000. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  8. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 135. 
  9. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 135. 
  10. ^ Ferdinand I. (1015 –1065), imenovan tudi Veliki (el Magno), je bil kastiljski grof od 1029 in leonski kralj od 1037. Po izročilu se je dal kot prvi kronati za španskega cesarja (1056)
  11. ^ "Pope Victor II". Mark Wade. 2006. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  12. ^ "Pope Victor II". NNDB. 2014. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  13. ^ "Victor II, Pope". New Catholic Encyclopedia. 2003. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  14. ^ "Papst Viktor II.". Manfred Hiebl. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  15. ^ "The Cardinals of the Holy Roman Church. General list of Cardinals. 11th Century (999-1099)". Salvador Miranda. 1998-2015. Pridobljeno dne 17. november 2017. 
  16. ^ "Papa Vittore II". Cathopedia. 2. julij 2012. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  17. ^ Rajmund Berengar I. (špansko Ramón Berenguer I, francosko Raimond-Bérenger Ier) (katalonsko Ramon Berenguer I, latinsko Raimundus Berengarius; 1023–1076), imenovan Starejši, je uveljavil najstarejšo pisano obliko katalonskega zakona ter ga imenujejo Varuh in obzidje krščanskega ljudstva (latinsko Propugnator et murus christiani populi)
  18. ^ Almodis od Marke (Almodis de la Marche 1020-1071) je bila hči grofa od Marke Bernarda I., in njegove žene Amelije
  19. ^ Bernard F. Reilly, The Contest of Christian and Muslim Spain, 1031-1157, (Blackwell Publishing, 1995), 67.
  20. ^ Ermessenda of Barcelona. The status of her authority, Patricia Humphrey, Queens, Regents and Potentates, ed. Theresa M. Vann, (Academia Press, 1993), 34.
  21. ^ Herm. Contract. Chron. ad an. 1050. Lanfranc. in Bereng. c. 4.
  22. ^ "Papa Vittore II". Cathopedia. 2. julij 2012. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  23. ^ W. Goez. Gebhard I. Bischof von Eichstätt, als Papst Viktor II. (ca. 1020–1057). str. 20s. 
  24. ^ "The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon (str. 85)". Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno dne 6. junij 2017. 
  25. ^ John Kelly: Grande Dizionario Illustrato dei Papi
  26. ^ "Vittore II: L'uomo che portò la pace a casa dell'imperatore". Fraternità di Comunione e Liberazione. 30. november 2010. Pridobljeno dne 4. november 2017. 
  27. ^ "Pope Victor II". Catholic Encyclopedia New Advent. 1912. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  28. ^ "Papst Viktor II.". Manfred Hiebl. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  29. ^ "War Papst Viktor II. Graf Gebhard von Calw?". Archivalia. 26. Maj 2013. Pridobljeno dne 6. november 2017. 
  30. ^ S. Weinfurter. Sancta Aureatanis Ecclesia. Zur Geschichte Eichstätts in ottonisch-salischer Zeit. str. 31. 
  31. ^ Stefan Weinfurter (* 24.VI.1945 Prachatice - Češko) je nemški zgodovinar, ki raziskuje zgodovino srednjega veka; predaval je na vseučiliščih v Eichstättu (1982–1987), Mainzu (1987–1994), Münchenu (1994–1999) in Heidelbergu (1999–2013).
  32. ^ "Viktor II. - Der Eichstätter Papst". Eichstätter Diözesangeschichtsverein E.V. Pridobljeno dne 7. november 2017. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v latinščini)
  • Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
  • Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.
(v angleščini)
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • Werner Goez: Gebhard I. Bischof von Eichstätt, als Papst Viktor II. (ca. 1020–1057), in: Alfred Wendehorst, Gerhard Pfeiffer (Hrsg.), Fränkische Lebensbilder 9 (Veröffentlichungen der Gesellschaft für fränkische Geschichte; Reihe VII A), Neustadt/Aisch 1980, S. 11–21.
  • Stefan Weinfurter: Sancta Aureatanis Ecclesia. Zur Geschichte Eichstätts in ottonisch-salischer Zeit, in: Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 49 (1986), S. 3–40.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
  • Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno dne 12. november 2015. 
  • Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno dne 12. november 2015. 
(v francoščini)
  • Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (francoščina) 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno dne 23. november 2015. 
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • Jenő Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v nemščini)
(v angleščini)
(v italijanščini)
(v francoščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Guzzmann von Rothenburg
(avgust – oktober 1042)
eichstättski škof
1042–1054
Naslednik: 
Gundackar I. (1057-1075)
Predhodnik: 
Leon IX.
Papež
1054–1057
Naslednik: 
Štefan IX.