Papež Aleksander IV.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Aleksander IV. 
Papež Aleksander IV.
Papež Aleksander IV.
Sedež 12. december 1254 (izvoljen )
Pričetek papeževanja 20. december 1254 (posvečenje)
Konec papeževanja 25. maj 1261 (umrl)
Predhodnik Inocenc IV.
Naslednik Urban IV.
Redovi
Škofovsko posvečenje marec 1235
Povzdignjen v kardinala 18. september 1227 (papež Gregor IX.)
Položaj 181. papež
Osebni podatki
Rojstvo Rinaldo dei Conti di Segni
12. stoletje
Jenne, Lazio[d]
Smrt 25. maj 1261[1]
Viterbo[1]
Pokopan stara stolnica v Viterbu
Narodnost Italijan
Starši oče Filippo Segni (plemič)
Predhodni položaj
Grb

Drugi papeži z imenom Aleksander

Catholic-hierarchy.org

Papež Aleksander IV., rojen kot Rinaldo dei Conti di Segni, je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * okrog 1199 Jenne (Lacij, Papeška država
Sveto rimsko cesarstvo), † 25. maj 1261 Viterbo (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rinaldo dei Conti di Segni je bil potomec starodavne plemiške rodovine Segni, ki je dala Cerkvi več odličnih cerkvenih dostojanstvenikov, med njimi tudi dva papeža: Inocenca III. ter Gregorja IX.. Za kardinala-diakona ga je imenoval 1227 njegov stric Gregor IX, štiri leta pozneje pa za ostijskega kardinala-škofa. [2][3]

Papež[uredi | uredi kodo]

Za papeža so ga izvolili 12. decembra 1254. v Neaplju, a kronan je bil 20. decembra istega leta.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Aleksander IV. se je odločno zoperstavil takrat začetemu preganjanju čarovnic. Po njegovem mnenju bi se morala Cerkev omejiti na boj zoper heretike kot so bili katari in valdežani. Zato je opozarjal papež 20. januarja 1260 inkvizitorje na začetku 13. stoletja osnovanega dominikanskega reda:

 »Zadeva, ki vam je zaupana (namreč boj proti herezijam in heretikom) je tako pomembna, da se od nje ne smete odvrniti z zasledovanjem drugovrstnih prestopkov. Zato smete sprejemati postopke zoper praznoverje in čarovništvo le tedaj, kadar sta očitno posledica herezije. V vseh drugih primerih je te postopke treba prepustiti za to določenim posvetnim sodnikom« (CIC, Liber Sextus 5,2,8 ).

Aleksander je 1256 v Rimu združil razne puščavniške skupina na vrhovnem kapitlju v eno družbo, ki jo je povzdignil v »puščavnike svetega Avguština« (Augustiner-Eremiten). V ta namen je objavil bulo Licet Ecclesiae Catholicae.[4]
Trudil se je tudi za obnovitev krščanske edinosti, vendar na Vzhodu za to ni našel razumevanja.

Stiškim cistercijanom je papež Aleksander IV. 12. decembra 1255 potrdil vse pravice in svoboščine, ki so jih samostanu podelili njegovi predniki. Podobno listino je 13. marca 1257 izdal za kartuzijo v Bistri, ki se v listini imenuje po kraju Borovnica (Vrovnitz); v njej je podelil dva papeška privilegija, ki sta omogočala nemoteno delovanje samostana, med drugim tudi oprostitev od mitnine. [5] [6]

Dela[uredi | uredi kodo]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Papež Aleksander je umrl v Viterbu dne 25. maja 1261. Njegovo truplo so položili k počitku v viterbsko stolnico; ko so jo v 16. stoletju obnavljali, je za njimi izginila sled.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Record #100936040 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 161. 
  3. ^ "Pope Alexander IV". History.com. Pridobljeno dne 2015-01-10. 
  4. ^ Papež Benedikt XVI. roma k svetemu Avguštinu 21. aprila 2007
  5. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 161.162. 
  6. ^ "Ines Štuhec: Samostani na Slovenskem kot del slovenske kulturne zgodovine". Univerza v Mariboru 2011. Pridobljeno dne 2015-01-11. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
(v hrvaščini)
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Inocenc IV.
Papež
1254–1261
Naslednik: 
Urban IV.