Papež Bonifacij VI.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Bonifacij VI. 
Papež Bonifacij VI.
Papež Bonifacij VI.
Sedež 10. april 896 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 11. april 896 (posvečen in ustoličen)
Konec papeževanja 26. april 896 (15 dni)
Predhodnik Formoz
Naslednik Štefan VI.
Redovi
Položaj 112. papež
Osebni podatki
Rojstvo Bonifacij (Bonifacio)
datum neznan
Rim
Smrt 26. april 896[1]
Rim
Pokopan Stara Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Adriano (škof)
Drugi papeži z imenom Bonifacij

Bonifacij VI. (latinsko Papa Bonifacius Sextus), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in papež; * 13. december 805 Rim, (Lacij, Papeška država, Frankovsko cesarstvo danes: Italija), † 24. april 896 Rim (Papeška država, Frankovsko cesarstvo, danes: Italija)[2]
Papež je bil od 10. do 24. aprila 896.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Razburkano življenje[uredi | uredi kodo]

Bonifacij je bil sin visokega cerkvenega dostojanstvenika – škofa Hadrijana (Adriano); po vsej verjetnosti je pripadal rimski družini. [3]
Razlogi za tako kratko sedisvakanco na Apostolskem sedežu za smrtjo njegovega predhodnika Formoza – le okrog teden dni – so bili najprej zunanjepolitični. Nad Rimom je vladal Arnulf po upravniku Faroldu s pomočjo cesarskih krdel; v mestu pa sta vladala nasilje in strah; to je omogočilo, da so izvolili Spoletanci za papeža Bonifacija in ga posvetili, ne da bi se držali kanoničnih predpisov. Novi papež je imel za seboj burno preteklost. Vsaj dvakrat je bil zaradi nenravnega vedenja zadet s cerkveno kaznijo in preveden v laiški stan. Prvič, ko je komaj postal subdiakon; drugič pa, ko je že prejel duhovniško posvečenje.
S cerkvenimi kaznimi ga je udaril papež Janez VIII. zaradi neurejenega življenja: bil je razčinjen in izobčen. Po prvi kazni je bil znova sprejet in povzdignjen v duhovništvo; pa je bil zopet razrešen in izobčen. Papež Janez ga tokrat ni več sprejel nazaj – najverjetneje kdo od njegovih naslednikov. [4]

Papež[uredi | uredi kodo]

Volitve pod pritiskom[uredi | uredi kodo]

Pod Lambertom Spoletskim[5] je v Rimu vladalo izredno stanje. Volitve papeža so bile močno odvisne od posameznih strank v mestu, ki so z orožjem merile svoje moči. 11. aprila 896 so izvolili Bonifacija, ki ga je še Janez VIII. zaradi nevrednosti odstavil od duhovniške službe. Mnogi so menili, da volitve sploh niso veljavne, ker jih je izsililo oboroženo, od Lamberta nahujskano ljudstvo. [6]

Izvolitev in posvetitev sta sledili neposredno po smrti papeža Formoza. Zapiski rimske sinode iz 898 omenjajo, da je bil Bonifacij izvoljen pod besnenjem ljudstva med nekim uporom, in da je bilo nasilje, ko ga je rimska duhovščina posvetila v nasprotju s cerkvenimi predpisi; Rimljani so se na ta način zoperstavili tuji Arnulfovi vladavini.

Dela[uredi | uredi kodo]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Novi papež ni mogel nakazati niti svoje usmeritve, saj je petnajst dni po izvolitvi umrl za protinom, in sicer so ga našli v njegovi palači mrtvega dne 26. aprila 896, ko še ni bil star 91 let, a je bil še pri moči. Po drugih virih pa je bil umorjen, da bi napravil prostor svojemu nasledniku, Štefan VI., ki ga je podpirala spoletska stranka. Tako so ga umorili isti strankarji, ki so ga pripeljali na oblast. Smrt ga je vsekakor doletela v Rimu (Papeška država, Frankovsko cesarstvo; danes: Italija) [7]
Pokopali so ga in porticu pontificum; to pomeni, v zastebrenem dvorišču stare bazilike svetega Petra, kjer je bilo mnogo grobnic slavnih papežev. Mallio pravi, da je bral njegov epitaf, od katerega je ostal le odlomek. De Rossi [8] [9] sklepa, da iz tega napisa sledi, da je bil pokopan v veži, cerkvenem preddverju, kjer "magnificis quae sunt iam plena sepulchri" (ki je bila že polna veličastnih grobnic). [10] To pa je bilo edino pri stari cerkvi sv. Petra v Vatikanu.

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Njegov pontifikat je po kratkosti drugi v zgodovini oziroma tretji, če vključimo papeževanje Štefana II. ki je trajalo le štiri dni.
  • Kljub njegovemu neprimernemu načinu življenja je Bonifacij VI. vštet v vrsto papežev; v nekaterih seznamih manjka, v drugih seznamih pa je omenjen kot protipapež.
  • Za papeže je bilo 10. stoletje zares temačno in ga po pravici imenujemo mračno stoletje. Brez cesarske zaščite so bili le še nemočne lutke v rokah rimskega in italijanskega plemstva, ki si je nadzor nad Cerkvijo pridobivalo tako, da je na njene položaje nastavljalo svoje sorodnike ali politične somišljenike. Nadvse zanimiva kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand,[11] slika razuzdanost na papeževem dvoru; vendar jo je treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen in je zato dvomno, da je pisal sine ira et studio[12]. [13]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://w2.vatican.va/content/vatican/it/holy-father/bonifacio-vi.html
  2. ^ The Editors of Encyclopædia Britannica. "Boniface VI". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 9. avgust 2016. 
  3. ^ Platina, Bartolomeo (1479), The Lives of the Popes From The Time Of Our Saviour Jesus Christ to the Accession of Gregory VII I, London: Griffith Farran & Co., str. 237, pridobljeno dne 2013-04-25 
  4. ^ "Papa Bonifacio VI". Cathopedia. Pridobljeno dne 19. februar 2017. 
  5. ^ Lambert II. Spoletski (880-898) je bil svetorimski cesar 894-898; pod njegovim vladanjem sta ljudstvo in Cerkev hudo trpela
  6. ^ {{navedi knjigo|author=M. Benedik|title=Papeži od Petra do Janeza Pavla II. |page=105}}
  7. ^ The Editors of Encyclopædia Britannica. "Boniface VI". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 9. avgust 2016. 
  8. ^ Giovanni Battista de Rossi (1822-1894) je bil italijanski zgodovinar in arheolog, ki je odkril krščanske katakombe
  9. ^ Inscriptiones Christianae urbis Romae septimo saeculo antiquiores’’, a cura di G.B. de Rossi, II, Romae 1888, nr. 31, p. 207
  10. ^ "Bonifacio VI". Enciclopedia dei Papi di Paolo Bertolini. 2000. Pridobljeno dne 20. februar 2017. 
  11. ^ Liutprand Kremonski (920-972) je bil nemški škof v Cremoni in pomemben zgodovinar
  12. ^ sine ira et studio = brez jeze in pristranskosti, torej: nepristransko
  13. ^ Harry Rosenberg. Kriza zahoda v: Zgodovina krščanstva. str. 24459. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. Mohorjeva družba, Celje 1989.
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Samozaložba, Maribor 1909.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Claudio Fleury: Storia ecclesiastica. Tradotta dal Francese dal signor conte Gasparo Cozzi. Nuova edizione, riveduta, e corretta sul testo originale. Tomo ottavo. Dall’ Anno DCCCLXX. sino all’ Anno MLIII. Tomo ottavo, libro cinquantesimo terzo. In Genova MDCCLXX. Nella Stamperia di Agostino Olzati.
  • Gaetano Moroni: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni, zvezek 69. Tipografia Emiliana, Venezia 1854|volume=69.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Formoz
Papež
896 – 896
Naslednik: 
Štefan VI.