Papež Pij III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Pij III. 
Portret
Sedež 22. september 1503 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 8. oktober 1503 (ustoličen in kronan)
Konec papeževanja 18. oktober 1503 (končal in umrl)
(26 dni)
Predhodnik Aleksander VI.
Naslednik Julij II.
Redovi
Duhovniško posvečenje 30. september 1503
Škofovsko posvečenje 1. oktober 1503
posvečevalec Giuliano della Rovere
Povzdignjen v kardinala 5. marec 1460 (kardinal-diakon)
Položaj 215. papež
Osebni podatki
Rojstvo 7. junij 1439
Siena, Sienska republika[d]
Smrt 28. oktober 1503 (64 let)
Rim, Papeška država
Pokopan Sv. Peter v Vatikanu, Rim
Sant'Andrea della Valle
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Nanno Todeschini
Ladomia Piccolomini
Predhodni položaj
  • kardinal-diakon pri San Eustachio (1460-1503)
  • administrator v Sieni (1460-1503)
  • nadškof v Sieni (1460-1503)
  • Arhidiakon v Brabantu (1462-1503)
  • odposlanec v Rimu in Papeški državi (1464)
  • kardinal protodiakon (1471-1503)
  • administrator v Fermu (1485-1494)
  • odposlanec v Perugii (1488-1489)
  • kardinal-zavetnik Anglije (1492–1503)
  • kardinal-zavetnik Nemčije (1492–1503)
  • nuncij v Franciji (1493-1495)
  • administrator v Pienzi in Montalcinu (1495-1498)
  • administrator v Fermu (1496-1503)
Alma mater Univerza v Perugii
Grb
Geslo
Pokopan Sant’Andrea della Valle, Vatikanska grobnica

Drugi papeži z imenom Pij

Catholic-hierarchy.org

Papež Pij III. (rojen kot Francesco Tedeschini oziroma Todeschini; uporabljal tudi priimek Tedeschini-Piccolomini), italijanski rimskokatoliški duhovnik, kardinal in papež, * 29. maj 1439, Sarteano (Siena, Sienska republika danes: Italija); † 18. oktober 1503, Rim (Papeška država danes: Italija).

Papež je bil le 10 dni v letu 1503.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Pij III. Sienski
Frančiška Pikolominija je postavil za kardinala njegov stric Pij II. v Sieni
Francesco di Giorgio Martini 1460 (olje na platno).
Sarkofag groba Pija III. v Vatikanskih jamah

Mladost[uredi | uredi kodo]

Francesco Tedeschini je bil sin sestre Pija III.. Rodil se je 29. maja 1439 v Sarteanu pri Sieni, Sienska republika, danes: Italija; oče je bil obubožani plemič iz Borga Nanno Tedeschini (ali: Todeschini), mati pa Ladomia Piccolomini, sestra papeža Pija II. [1] [2]

Mladost je preživljal v skromnih okoliščinah; zato ga je stric kot dvajsetletnika povabil k sebi, ga posvojil in mu dovolil uporabo svojega priimka in grba; poskrbel pa je tudi za njegovo šolanje na znameniti univerzi v Perugii, kjer je vpisal cerkveno in civilno pravo, kar mu je omogočilo sijajno prihodnost.

Cerkvena kariera[uredi | uredi kodo]

Kakor hitro je doktoriral kot pravnik, ga je njegov stric Pij II. imenoval 5. marca 1460 za kardinala-diakona pri San Eustachio, rimskega podtajnika, opata pri Santa Maria d'Acqualunga kakor tudi za sienskega nadškofa.
Naslednji mesec ga je papež poslal kot odposlanca v Ankonsko marko skupaj z izkušenim svetovalcem marsiškim škofom Molinom [3].

 »Edina omejevalna stvar je bila pri njem njegova mladost; glede opravljanja svojega poslanstva in poznejšega vedenja v kuriji je dokazal, da je človek neoporečnega značaja in mnogostranskih sposobnosti.« [4] Pavel II. ga je poslal kot odposlanca v Nemčijo, kjer se je odlikoval po izrednih uspehih, saj mu je znanje nemščine, ki si ga je pridobil v stričevi hiši, zagotavljalo veliko prednost. Bil je tudi nuncij na francoskem dvoru pri Karlu VIII., s katerim je Cerkev pozneja imela hude težave. [5] Za časa vladanja Siksta IV. in Aleksandra VI., ki mu nista bila ravno naklonjena, se je držal proč od Rima, kolikor mu je bilo to mogoče.

[[Sigismondo de Conti]|De Conti], ki ga je dobro poznal, poroča, da "je bil vsak trenutek zaposlen; za učenje je uporabil čas pred zarjo; svoja jutra je preživljal v molitvi, opoldanske ure pa v sprejemih, do katerih so imeli dostop tudi ljudje najbolj revnega stanu. Bil je tako zmeren v jedi in pijači, da si je privoščil večerjo le vsakega drugega dneva."
To je bil torej tisti odlični poštenjak, ki mu protestantovski zgodovinar Gregorovius v svojem delu Lucrezia Borgia podtika brez najmanjše sence dokaza ducat otrok; to kleveto sta ponavljala za njim Brosch [6] in Creighton. [7] [8]

Kot kardinal je začel urejati Siensko knjižnico, ki jo je obogatil z mnogimi antičnimi rokopisi, kakor tudi antičnimi kipi. Kot velik humanist je tudi sam prebiral zlasti klasične pisatelje in pesnike. Sobane knjižnice je dal poslikati s freskami renesančnemu slikarju Pinturicchiju; naročil je tudi Michelangelu izdelavo dvanajstih kipov za oltar sienske stolnice, kjer obstaja tudi Pinturicchijeva freska, ki prikazuje njegovo kronanje. [9]

Kot kardinal je imel Frančišek glavni delež pri pripravi prenovitvene bule, ki jo je nameraval izdati po umoru svojega najljubšege sina Giovannija [10] Aleksander VI.. Kardinalom je prepovedovala sodelovanje pri igrah in turnirjih, lovu in neprimernih gledaliških predstavah; omejevala je razkošno življenje prelatov, ki se je vzorovalo po knežjih dvorih, kakor tudi ne več kot 6000 dukatov letnega dohodka od nadarbin. Kmalu pa se je Aleksander zopet vrnil k prejšnjemu življenju in bula je ostala mrtva črka na papirju, ter ni ugledala belega dneva. [11]

Papež[uredi | uredi kodo]

Po smrti papeža Aleksandra je v Rimu zavladalo veselje, saj je bilo obdobje vladanja njega in njegovega sorodstva z odločno roko eno od najbolj žalostnih obdobij v cerkveni zgodovini zaradi simonije in razbohotenega nepotizma; čuvši to novico, so v Rim pohiteli Orsinijevi in Colonnovi v upanju, da bodo zopet zasedli mesto, ki jim je pripadalo pred prihodom španskih papežev. Poskusili so tudi zanetiti nemire, vendar brez večjega uspeha. Papežev sin Cesare je še ležal v postelji za isto pogubno mrzlično vročino, ki je vrgla v grob njegovega očeta; hotel se je baje polastiti cerkvenega zaklada, ki je vseboval dve škatli zlatnikov in nekaj dragocenosti. Njegovih 18.000 vojakov je imelo nadzor nad razmerami, zlasti v Vatikanu, kjer je upal, da bo lahko vplival na volitve novega papeža. Kardinalski zbor se je bal, da bi lahko prav on poskušal državni udar; zato so takoj sklenili z njim sporazum, ki mu je zagotavljal trodnevno varno potovanje po Papeški državi, ohranitev romanjskih posesti ter naslova cerkvenega župana [12].

38 škrlatnikov – od katerih jih je Aleksander imenoval kar 31 – se je moglo zbrati šele 17 dni po papeževi smrti, dne 4. septembra 1503. 16. septembra so vstopili v konklave. Glasovi so bili enakomerno porazdeljeni med dvema kandidatoma: enega je podpirala španska, drugega pa francoska skupina; italijansko skupino, ki pa ni imela nikakršnega upanja na uspeh, je vodil Rovere, ki je končno predložil sporazumnega prehodnega kandidata; predlog so sprejeli in so 22. septembra izvolili starega in bolehnega Frančiška per acclamationem [13] za Aleksandrovega naslednika. Francesco Tedeschini-Piccolomini, nečak Pija II., si je iz hvaležnosti do svojega strica privzel ime Pij III.. Le-ta je bil po življenju že kot kardinal neoporečen, preprost in resničen zagovornik cerkvene obnove; zgodovinarji pripominjajo, da so se te volitve izvajale brez kakršnekoli simonije, kar je bilo nekaj posebnega za renesančno obdobje. Ker je bil samo diakon, je prejel 30. septembra duhovniško posvečenje, 1. oktobra pa škofovstvo.

Ustoličil in kronal ga je v baziliki sv. Petra 8. oktobra kardinal Raffaele Riario della Rovere. Kardinal Giuliano della Rovere je hotel preprečiti Cezarjevo vrnitev v večno mesto, vendar ga je papež - ki mu je odobril vse prejšnje položaje - zavrnil:

“Španski kardinali so posredovali zanj, češ da je neozdravljivo bolan in da želi tukaj izdihniti; te milosti mu nisem mogel odreči.”

Cezar pa je popolnoma okreval in ko se je vrnil v Rim, se je polastil Angelskega gradu; to je vznemirilo Orsinijevce in Kolonovce, ki so zahtevali od papeža, naj ga da zapreti; on pa je tudi ta predlog blago zavrnil:

„Moja dolžnost je biti usmiljen z vsemi” – in je prepovedal kakršenkoli ukrep zoper »ljubega sina Cezara Borgia di Francia, vojvoda Romanje in Valenze,«, vendar je tiho dodal: »vidim pa, da bo slabo končal pred Božjo sodbo«. Ko je papež 13. oktobra padel v posteljo po hudem napadu putike, so nasprotniki z neuspelim državnim udarom poskušali odstraniti Cezarja. [14]

Dela[uredi | uredi kodo]

Bil je oster nasprotnik nepotizma, simonije in drugih zlorab, ki so obvladovale pontifikat njegovega predhodnika, pa tudi skoraj vseh renesančnih papežev. Edini od kardinalov si je to svoje nestrinjanje z nepotizmom upal v obraz povedati svojemu predhodniku. Načrtoval je prenovo Cerkve, sklic koncila, mir med krščanskimi narodi ter podvzem križarske vojne zoper muslimanske Turke, vendar mu je velikopotezne načrte prekrižala smrt. [15] [16]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Vodnjak (fontana) Pija III. v Bologni
Razsodba Francesca Todeschinija 13. november 1499, z datumom 8. april 1500 zoper pet florentinskih meščanov

V prvih dneh papeževanja so se že pokazala prva nasprotovanja približevanju Franciji in sorodnikom. V konzistoriju 11. oktobra 1503 je Pij predložil škrlat za škofa François-Guillaume Castelnau de Clermont-Lodève-ja iz Narbone in nečaka Georges-a d'Amboise, sienskega nadškofa, čemur so kardinali oporekali. Razprava se je vedno bolj razvnemala ter se zavlekla vse do enajstih zvečer, brez odmora in možnosti za okrepčilo, kar je popolnoma izčrpalo že tako bolnega pontifika. Putika mu je povzročila globoko ulje na nogi; stanje se je hitro slabšalo, ker je bilo zadnje dni zdravljenje zanemarjeno.
Papežu se je vročina zvišala in 15 zdravnikov mu je zaman skušalo rešiti življenje, tako da je umrl 18. oktobra. Zlobni jeziki so šušljali, a sodobniki zabeležili, da ga je umoril strup, s katerim mu je nazdravil sienski vojvoda Petrucci, katerega so Pikolominijevi imeli za samodržca in nasilneža (uzurpatorja in tirana) njihovega rojstnega mesta; večina zgodovinarjev pa danes meni, da je smrt bila posledica hude bolezni in izčrpanosti. [17] [18]

Umrl je torej v sluhu svetosti po komaj 26 dneh papeževanja v Rimu. Pij je bil že dolgo bolan in je večkrat trpel za napadi protina [19] Bzovius (Bzowski) meni, »da Bog ni hotel takega poštenjaka za poglavarja takratnemu pokvarjenemu krščanstvu«. [20]

Najprej so ga pokopali v stari Sv. Petru v Vatikanu, v kapeli sv. Andreja. V Vatikanskih jamah ima tudi danes spomenik; pod Pavlom V. (1614) pa so njegove ostanke prenesli v cerkev Sant'Andrea della Valle, kjer so jih položili poleg ostankov njegovega strica, Pija II. in jih še danes vidimo v zidu na levi strani prezbiterija.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Kljub temu, da je njegovo izvolitev cenil Rim in cela Italija, je zaradi kratkosti svojega pontifikata njegov spomin kmalu zatonil v pozabo, tudi po krivdi skromnih letopisnih zabeležk. Moroni [21] je prvi poudarja njegovo »gorečnost« in »neomadeževan značaj«. [22] To je prispevalo k njegovemu ponovnemu ovrednotenju, takorekoč rehabilitaciji, k čemur so pripomogli zlasti njegovi učeni sienski rojaki. Na široko so začeli raziskovati vire o domačih pričevanjih, kot so rokopisi Tizija [23] in dokumenti Sienskega državnega arhiva (Archivio di Stato di Siena). Ta odkritja zavračajo podtikanja iz 19. protiklerikalnega stoletja, ko so pripisovali pontifiku enega [24] ali več otrok [25]. Odkrili so celo presenetljivo vrsto sodobnikov, ki so pričevali o njegovem mrtvičenju pri mizi, željo po izogibanju nepotizmu, uslužnost do duhovščine in vernikov ter zlasti vnemo za študij, kateremu je vedno posvečal jutranje ure. Poudarili so tudi njegovo posredniško in mecensko vlogo, ki se je začela skupaj s škrlatništvom, zlasi pa njegovo pridobivanje Colonnove kipovne zbirke. Zvedeli so tudi, (A.A. Strnad), da je pomagal obnoviti baziliko San Saba v Rimu. Velik del podporništva oziroma mecenstva je namenil Toskani: rodbinska palača in stolnica (oltar Piccolomini, ki ga je naročil Andreju Bregnu 1481; kipi za stolniški oltar, ki jih je naročil Michelangelu 1501 v Sieni, samostan S. Francesco v Pienzi, ki se ga je spomnil v oporoki. Dal je postaviti tudi veličasten nagrobni spomenik svojemu stricu Piju II.; ohranil je veliko dragocenih rokopisov, ki so pripadali njegovemu stricu papežu, veliko jih je pa nabral po Evropi tudi kot papeški odposlanec pri različnih vladarjih. Najnovejša dognanja kažejo na to, da ga smemo kjub (pre)kratkemu pontifikatu šteti med velike in svetle like renesančnega papeštva in da ne drži zbadljivka neznanega sodobnika na njegov račun, ki pravi:

Epigram[26] Zbadljivka[27]

"Vixit Alexander crudelis multos ad annos;
At Pius ad nullos. Quid iuvat esse pium?"

»Živel je nasilni Aleksander (kot papež) skozi mnogo let;
Pij pa nič. Kaj mu je koristilo, da je bil pobožen?«

Tako so enostransko in krivično presojali Pija III., češ da kot prehodni papež pač ni vreden spomina; kljub kratkemu papeževanju je vendarle vreden spomina: »krepostno prizadevanje namreč obrodi sijajen sad in korenina modrosti nikoli ne usahne.« [28] [29]

Malahijeva prerokba pravi o njem: »De parvo homine« [30] Nanaša se na njegov priimek »Piccolomini«»piccolo uomo« = »majhen človek«. [31]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Papa Pio III". Cathpedia. 21. januar 2016. Pridobljeno dne 8. marec 2016. 
  2. ^ "Sarteano. Pio III e nato qui". sarteanoliving. Pridobljeno dne 8. marec 2016. 
  3. ^ Barnaba de Molina je bil škof škofije Marsico od 26. avgusta 1443 do 1462, ko je umrl [1]
  4. ^ G. Voigt. Enea Silvio de' Piccolomini. str. 531. 
  5. ^ francoski kralj Karel VIII. (*1470; 1483-1498) se je vmešaval v italijanske zadeve z neslavnim pohodom do Neaplja, od česar je obnovitveno usmerjeni Savonarola veliko pričakoval; in je nesrečno še mlad umrl
  6. ^ Moritz Brosch, nemški zgodovinar (1829-1907)
  7. ^ zgodovinar Donald Creighton (1907-1979) je dobil neslavno oceno »enostranskega neprijazneža, vzkipljivega frankočrta in nestrpnega izobčenca« [Donald Wright: "Reflections on Donald Creighton & the Appeal of Biography," v: Journal of Historical Biography (2007) zv. 1 str. 18]
  8. ^ "Pope Pius III". Catholic Encyclopedia. 1911. Pridobljeno dne 7. marec 2016. 
  9. ^ F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 212. 
  10. ^ Giovanni (ali Juan) Borgia (1476-1497) je bil gandijski vojvoda in priljubljen pri ljudstvu v nasprotju do svojega brata Cezarja, na katerega je padel sum za bratomor, ko so Janezovo izbodeno truplo našli v Tiberi, kar pa ni bilo nikoli dokazano.
  11. ^ J. Laboa. La storia dei papi.. str. 243. 
  12. ^ Naslov "župan Cerkvene države" - "gonfaloniere della Chiesa" mu je podelil njegov oče Aleksander; s tem je bil po oblasti takoj za papežem.
  13. ^ italijansko per acclamazione; latinsko per acclamationem; francosko par acclamation; slovensko po vzklikanju – tj. po doseženem popolnem soglasju pri glasovanju ali volitvah, npr. za papeža, v tem primeru za Pija III.
  14. ^ "Pio III, Francesco Todeschini-Piccolomini di Siena". Leonardo.it. Pridobljeno dne 8. marec 2016. 
  15. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 197. 
  16. ^ "Pope Pius III". Catholic Encyclopedia. 1911. Pridobljeno dne 7. marec 2016. 
  17. ^ "Pio III * Enciclopedia dei Papi di Matteo Sanfilippo". Treccani. 2000. Pridobljeno dne 8. marec 2016. 
  18. ^ "Pio III, Francesco Todeschini-Piccolomini di Siena". Leonardo.it. Pridobljeno dne 8. marec 2016. 
  19. ^ protin, putika, giht – povečana stopnja sečne kisline v krvi, kar pripelje do nastajanja kristalov, ki se kopičijo v sklepih in zlasti v nožnem palcu; to vodi do hudih in bolečih napadov.
  20. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 329. 
  21. ^ Gaetano Moroni, cerkveni zgodovinar (1802-1883)
  22. ^ G. Moroni. Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica, LIII. str. 70-73. 
  23. ^ Sigismondo Tizio – Paolo Piccolomini (1458-1528), Pinturicchijev življenjepisec
  24. ^ Diario di Ser Tommaso di Silvestro Notaro, a cura di L. Fumi, Orvieto 1891, stolpec 166
  25. ^ F. Gregorovius, Lucrezia Borgia, Stuttgart 1875, str. 270
  26. ^ A. Pieper, Das Original des Diarium Burchardi, "Römische Quartalschrift für Christliche Altertumskunde und Kirchengeschichte", 7, 1893, p. 394
  27. ^ Igra besed: latinsko »Pius« (= »Pij«) pomeni »pobožen«.
  28. ^ Modr 3,15
  29. ^ "Pio III * Enciclopedia dei Papi di Matteo Sanfilippo". Treccani. 2000. Pridobljeno dne 8. marec 2016. 
  30. ^  »De parvo homine« = »Od malega človeka« (je postal velik človek).
  31. ^ "Jean-Paul Coudeyrette: Pie III". Compilhistoire. 28. januar 2016. Pridobljeno dne 8. marec 2016. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt –Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Georg Voigt: Enea Silvio de' Piccolomini. G. Reimer, Berlin 1856.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Gaetano Moroni Romano: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro ai nostri giorni, LIII. Tipografia Emiliana, Venezia 1852.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
(v francoščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
?
opat pri Santa Maria d'Acqualunga
1460–1503
Naslednik: 
Galeazzo Pietra
Predhodnik: 
Agostino Patrizi Piccolomini
škof v Pienzi
1495–1498
nadškof-soupravitelj v Montalcinu
Naslednik: 
Girolamo I. Piccolomini
Predhodnik: 
Giovanni Battista Capranica
škofijski upravitelj v Fermu
1485–1494
Naslednik: 
Agostino Piccolomini
Predhodnik: 
Agostino Piccolomini
škofijski upravitelj v Fermu
1496–1503
Naslednik: 
Francisco de Remolins
Predhodnik: 
Antonio Piccolomini
nadškof v Sieni
1460–1503
Naslednik: 
Giovanni Piccolomini
Predhodnik: 
Jaime Portugalski
kardinal-diakon pri Sant'Eustachio
1460–1503
Naslednik: 
Alessandro Farnese
Predhodnik: 
Aleksander VI.
Papež
1503
Naslednik: 
Julij II.
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Aleksander VI.
Papež
1503
Naslednik: 
Julij II.