Papež Inocenc I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Inocenc I. Spoznavalec
Portret
Pričetek papeževanja 21. december 401
Konec papeževanja 12. marec 417
Predhodnik Anastazij I.
Naslednik Zosim
Redovi
Položaj 40. papež
Osebni podatki
Rojstvo cca. 378
Albano Laziale, Rimski imperij
Smrt 13. marec 417
Rim, Rimski imperij
Pokopan Poncijanove katakombe, Rim
Narodnost Rimljan
Starši oče Inocenc
Predhodni položaj duhovnik
Svetništvo
God 12. marec
Svetnik v Anglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimokatoliška cerkev
Kanonizacija razglašalec predtridentinsko obdobje
Drugi papeži z imenom Inocenc

Inocenc I. [1]je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * 4. stoletje Albano (Italija, Rimsko cesarstvo); † 12. marec 417 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Inocenc I. se je rodil v 4. stoletju v Albanu v Laciju, ki je danes že rimsko pedmestje. Sedmi dan po Anastazijevi smrti so ga 21. decembra 401 soglasno povzdignili na sedež apostola Petra; pred tem je bil duhovnik.[2]

Njegovo vladanje označujejo trije žalostni dogodki: izgnanstvo in smrt svetega Janeza Zlatoustega, razdejanje mesta Rima 410 ter širjenje pelagijanstva.

Izgon Janeza Zlatoustega[uredi | uredi kodo]

Janez Zlatousti je bil carigrajski patriarh. Upravičeno je kritiziral greh in nenravnost; cesarica Evdoksija je menila, da merijo njegove besede nanjo in ga je smrtno zasovražila. Ko je Janez v neki pridigi dejal: „Herodijada zopet divja in zahteva Janezovo glavo,” je tudi to obrnila nase in dosegla, da je neodločni cesar s pomočjo aleksandrijskega patriarha Teofila in nekaterih Janezu sovražnih škofov oropal Janeza škofovskega dostojanstva in privolil v njegovo izgnanstvo. Čeprav bolan, je moral potovati gologlav in po najhujši vročini ter mrazu. Na koncu poti je surovim vojakom, ki so ga na potovanjih zasmehovali in trpinčili, vse odpustil in dejal: „Bogu slava, Amen!”

Kakor hitro je papež Inocenc za te spletke zvedel, je izjavil, da lahko o tako važni stvari odloča le koncil vzhodnih in zahodnih škofov. Ko je to uradno zahteval prek cesarja Honorija tudi v Carigradu, so poslanstvo tako žaljivo sprejeli, da bi prišlo do vojne med zahodnim in vzhodnim Rimskim cesarstvom, če ne bi tega preprečil vdor Gotov. Papež se je kljub temu postavil na stran žrtve in je s pismi tolažil pogumnega govornika, češ da naj bo potrpežljiv; končno je zagrozil z Božjo kaznijo cesarju in ga primerjal s Kajnom, ki je ubil svojega brata. Janeza Zlatoustega so vojaki zgrabili 16. aprila 404, na Veliko soboto, ko je čakalo na krst 3000 katehumenov, ter ga na silo odpeljali; najprej mu je bil določen za izgnanstvo Kukuz v gorati južni Armeniji[3]. Še istega leta v oktobru je nenadoma umrla cesarica Evdoksija. Naslednje leto so Kukuz napadli razbojniki in ga požgali. Komaj se je rešil in se zatekel k bližnjemu škofu v trdnjavo Arabiz[4]. Tu je zvedel, kako si papež prizadeva, da bi mu prek nove sinode vrnil čast in škofovski sedež. Njegovi sovražniki pa so le dosegli, da bi moral naprej v izgnanstvo v mesto Pityus[5], vendar je umrl na poti že v Komani[6]14. septembra 407; naslednje leto je umrl tudi neodločni cesar Arkadij. Njegov sin Teodozij II. je javno obžaloval storjeno krivico in dal svetnikove ostanke z vso častjo prepeljati v Carigrad ter pokopati v carigrajski cerkvi svetih apostolov.[7][8][9]

Razdejanje mesta Rima[uredi | uredi kodo]

Rim je po načinu življenja še vedno bil trdnjava ostankov poganstva. Papež je zaman prosil za prepoved nekaterih nenravnih običajev. Rimsko cesarstvo je bilo tedaj praktično razdeljeno na dva dela: na zahodu je imel Honorij sedež v Raveni, na Vzhodu pa Arkadij v Carigradu. Propadanje nravnosti, ki se je kazala v razsipnosti in uživaštvu, je spodbudila barbarske narode. 408 je gotski vodja Alarih zahteval od Honorija, naj plača obljubljeni letni davek. Stilihon [10] je Gote sicer porazil na severu Italije; državljanska vojna pa jim je dala možnost, da so prodrli do Rima, ga oblegali in zahtevali odstop cesarja Honorija. To je povzročilo v mestu hudo lakoto. Rimljani so naprosili papeža Inocenca I., naj posreduje na čelu poslanstva pri cesarju v Raveni, da preneha s svojo sovražno politiko do Gotov, ki so bili zdaj v premoči; vendar je cesar zavrnil mirovne predloge, kar je pomenilo obnovitev spopadov. Šele v tretjem napadu so 24. avgusta 410 sužnji izdajalsko odprli vrata Gotom, ker so od njih pričakovali osvoboditev in tako je Alarih osvojil Rim. Vojaki so zdaj ropali, morili in požigali zlasti bogataše. Politična moč in slava Rima je tako v treh dneh padla. Ko se je papež vrnil iz Ravene, je dosegel mirovni sporazum. Pri miru so pustili na papeževo prošnjo vsaj glavne cerkve in nato odšli na Sicilijo in v Afriko. [11][12]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Papež Inocenc je umrl 12. marca 417 v Rimu (Italija, Rimsko cesarstvo).

Relikvije sv. Inocenca je na željo Sergija II. 846 skupaj z ostanki njegovega predhodnika Anastazija I. saški knez Liudolf prenesel v Gandersheim (Nemčija), kjer jih hranijo vse do danes v kripti tamkajšnje božjepotne cerkve. [13]

God[uredi | uredi kodo]

Po drugem vatikanskem koncilu praznujejo njegov god 12. marca. Od 12. do sredine 20. stoletja je bil njegov god na 28. julija.[14] [15]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Inocenc pomeni latinsko: innocens = nedolžen
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 65. 
  3. ^ Kukuz jelatinsko Cucusus, turško pa Göksun in je danes mesto južni Turčiji na nadmorski višini 1350 m; šteje 18.000 prebivalcev
  4. ^ Arabiz (latinsko Arabisus) je mesto blizu Kukuza; danes se imenuje Afşin ter šteje okrog 40.000 prebivalcev
  5. ^ Pityus je danes Pitsunde v Georgiji pod Kavkazom
  6. ^ Komana, Komana Pontike blizu Črnega morja, danes Koman
  7. ^ J. Dolenc. Leto svetnikov I. str. 279-289. 
  8. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 66. 
  9. ^ "Světci k nám hovoří... Sv. Inoncenc I.". Jan Chlumský. Pridobljeno dne 2012-02-22. 
  10. ^ Stilihon je bil vojskovodja vandalskega porekla pri cesarju Honoriju, ki pa je sam hotel prevzeti oblast; končno je bil obglavljen v Raveni 22. avgusta 408.
  11. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 66-67. 
  12. ^ "Světci k nám hovoří... Sv. Inoncenc I.". Jan Chlumský. Pridobljeno dne 2012-02-22. 
  13. ^ http://www.kath.de/kurs/vatikan/deutsche_paepste.php
  14. ^ Calendarium Romanum (Libreria Editrice Vaticana, 1969), p. 132
  15. ^ Martyrologium Romanum (Libreria Editrice Vaticana, 2001 ISBN 978-88-209-7210-3)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Anastazij I.
Papež
401–417
Naslednik: 
Zosim