Papež Gregor IV.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Gregor IV. OSB
Papež Gregor IV.
Papež Gregor IV.
Škofija oktober 827 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 29. marec 828 (posvečen) [1]
Konec papeževanja 25. januar 844
Predhodnik Valentin
Naslednik Sergij II.
Redovi
Položaj 101. papež
Osebni podatki
Rojstvo cca. 790[2]
Rim, Frankovsko cesarstvo
Smrt 25. januar 844[2]
Rim, Sveto rimsko cesarstvo
Pokopan Cerkev sv. Petra v Rimu
Narodnost Italijan
Starši oče Janez
Predhodni položaj kardinal-duhovnik pri sv. Marku v Rimu
Drugi papeži z imenom Gregor

Gregor IV., papež Rimskokatoliške cerkve; * okrog 790 Rim (Papeška država, Frankovsko kraljestvo); † 25. januar 844 Rim ( Papeška država, Italija, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Septembra 827 je umrl papež Valentin. Kmalu po njegovi smrti, meseca oktobra, so izvolili benediktinca Gregorja, ki je bil kardinal-duhovnik pri sv. Marku v Rimu, za njegovega naslednika. Rojen je bil v Rimu v plemeniti družini. Očetu je bilo ime Janez. [3] Na potrditev svetorimskega cesarja Ludvika Pobožnega je bilo treba čakati skoraj pol leta in je bil tako posvečen šele 29. marca 828.

Razpad mogočnega Frankovskega cesarstva[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Verdunskega sporazuma po letu 843.

Ludvik je prvotno nameraval cesarstvo razdeliti med svoje tri sinove. Ko se mu je v drugem zakonu rodil še en sin, je odločitev preklical. Tako je pod Gregorjevim pontifikatom po Ludvikovi smrti (umrl je 20. junija 840 star 64 let) prišlo do odkritega spopada in prave državljanske vojne med Ludvikovimi sinovi iz prvega zakona. [4] Papež je skušal posredovati, vendar najprej ni imel veliko uspeha.

Z očetovo smrtjo je namreč Lotar prišel v posest cesarskega naslova. Da bi postal cesar v resnici, je sklenil svoje brate k temu prisiliti z oboroženo silo. Zavrnil je Gregorjeve mirovne poslance in prestopil Alpe. Strašna bitka pri Fontenayu (danes Fontenoy- en-Puisaye) blizu Auxerra 841. leta je imela za posledico ne le Lotarjev poraz, ampak pravzaprav tudi uničenje frankovskega naroda, in končno tudi njihovega cesarstva. Ker je cesarstvo propadlo, so Saraceni lahko nemoteno nadaljevali svoja osvajanja.

Diakon in letopisec Flor (Florus) je glede tega leta 841. vzdihovaje zapisal:

“Nekoč je bilo eno mogočno cesarstvo, s sijajno krono: en vladar in eno ljudstvo! Poganski narodi so ponižno priklonili svoje glave pod jarem vere, krivoverci pa si noter niso upali niti vstopiti ne; toda ponosna stavba se je danes do temeljev podrla; eno cesarstvo je razpadlo na tri dele, kjer ni prostora za cesarja; namesto kralja so zdaj kraljički, namesto cesarstva državice.« [5]

Šele tedaj je papež dosegel s posredovanjem ravenskega nadškofa Jurija, da so sinovi le sprejeli očetovo razdelitev in sklenili 843 Verdunski sporazum. Državo Karla Velikega so si razdelili takole: Lotar je zadržal cesarski naslov, Italijo in Porenje, Ludvik je dobil Nemčijo, Karel Francijo, a Pipin je med tem časom umrl.

Dela[uredi | uredi kodo]

Papež Gregor IV. je v zahodno bogoslužje uvedel praznik Vseh svetnikov.

Med Gregorjevim pontifikatom so si Saraceni prisvojili Sicilijo ; nato so jih klicali na pomoč v svojih spopadih mali kraljeviči v južni Italiji . Da bi zavaroval Rim, je papež utrdil starodavno pristanišče Ostijo z zidavo močnega obzidja, ki so ga po njem imenovali Gregoriopolis. Za dobrobit Rima in “Patrimonium sancti Petri” (Nadarbina svetega Petra) je Gregor popravil vodovode in cerkve in ustanovil kmetijska gospodarstva v Kampaniji.

Spodbujal je pogumne napore, ki jih je Oskar (Ansgar, Anaschar), apostol Severa, vlagal v spreobrnjenje Švedov . Posvetil ga je za prvega nadškofa Hamburga in mu poslal palij. “Pred telesom in veroizpovedjo blaženega Petra” mu je dal “popolno oblast za oznanjevanje evangelija” ter ga postavil za svojega legata “med Švedi, Danci in Slovani .”[6]

Papež Gregor IV. je v zahodno bogoslužje uvedel praznik Vseh svetnikov in sicer je za to praznovanje določil 1. november, kar se je obdržalo vse do danes.

Smrt in ocena[uredi | uredi kodo]

Papež Gregor IV. je umrl v Rimu, 25. januarja 844. Pokopan je v Baziliki svetega Petra v Vatikanu.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 140. 
  2. ^ 2,0 2,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  3. ^ "Papa Gregorio IV". L'Enciclopedia Italiana Treccani.it. Pridobljeno dne 2013-07-21. 
  4. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 94. 
  5. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 141. 
  6. ^ "Pope Gregory IV". Catholic Encyclopedia (1913). Pridobljeno dne 2013-07-24. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Mann, Horace K., The Lives of the Popes in the Early Middle Ages, Vol. II: The Popes During the Carolingian Empire, 795–858 (1906)
  • DeCormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Valentin
Papež
827–827
Naslednik: 
Sergij II.